Norveška arhitektura

Norveška arhitektura se je razvila kot odgovor na spreminjajoče se gospodarske razmere, tehnološki napredek, demografska nihanja in kulturne premike. Medtem ko so zunanji arhitekturni vplivi očitni v večini norveške arhitekture, so bile pogosto prilagojene norveškim podnebnim razmeram, vključno z: ostrimi zimami, močnimi vetrovi in ​​na obalnih območjih s pršenjem soli.

Norveški arhitekturni trendi so tudi vzporedni s političnimi in družbenimi spremembami na [Norveška|Norveškem]] skozi stoletja. Pred vikinško dobo so se lesene konstrukcije razvile v prefinjeno plovilo, ki se kaže v elegantni in učinkoviti konstrukciji vikinških dolgih ladij. Po tem je vzpon krščanstva uvedel romansko arhitekturo v stolnicah in cerkvah z značilnimi rahlo zašiljenimi loki, banjastimi oboki, križnimi slopi, ki podpirajo oboke, in križnimi oboki; v veliki meri posledica verskega vpliva iz Anglije.

V srednjem veku je geografija narekovala razpršeno gospodarstvo in prebivalstvo. Posledično je tradicionalna norveška kmečka kultura ostala močna, Norveška pa se je od večine evropskih držav razlikovala po tem, da nikoli ni sprejela fevdalizma. To je skupaj s takojšnjo razpoložljivostjo lesa kot gradbenega materiala zagotovilo, da je bilo na Norveškem zgrajenih razmeroma malo primerov baročnih, renesančnih in rokokojskih arhitekturnih slogov, ki so jih tako pogosto gradili vladajoči razredi drugod po Evropi.

Namesto tega so ti dejavniki povzročili značilne tradicije v norveški ljudski arhitekturi, ki so se ohranile na obstoječih kmetijah v številnih norveških muzejih na prostem, ki prikazujejo stavbe od srednjega veka do 19. stoletja; vidni primeri vključujejo Norveški muzej kulturne zgodovine (Norsk Folkemuseum) v Oslu in Maihaugen v Lillehammerju ter obstoječe stavbe, ki še vedno delujejo na kmetijah, kot so tiste v dolini Heidal.

V 20. stoletju je bila za norveško arhitekturo značilna povezanost z norveško socialno politiko na eni strani in inovativnost na drugi strani. Norveški arhitekti so bili priznani za svoje delo, tako na Norveškem, kjer je arhitektura veljala za izraz socialne politike, kot zunaj Norveške, v več inovativnih projektih.

Splošne značilnosti Za gradnjo na Norveškem je bila vedno značilna potreba po zaščiti ljudi, živali in premoženja pred spremenljivim vremenom, vključno s predvidljivo mrzlimi zimami in zmrzaljo, močnimi padavinami na določenih območjih, vetrom in nevihtami; in čim bolje izkoristiti redke gradbene vire. Do sodobnega časa je bila tudi prometna infrastruktura preprosta in gradbeniki so se morali v veliki meri zanašati na lokalno dostopne materiale.

Zgodovina Prazgodovinski časi Zahvaljujoč novim metodam izkopavanj, kot je izkopavanje zgornje plasti zemlje, je arheologom uspelo dodatno odkriti ostanke ali temelje 400 prazgodovinskih hiš, ki so bile prej skrite pod zemljo. Pred tem je bilo s površinske plasti takoj vidnih samo 200 lokacij. Skozi 20. stoletje so skandinavski arheologi poskušali rekonstruirati tudi prazgodovinske hiše. Največji projekt obnove na Norveškem je bronastodobna naselbina v Forsandu v Ryfylkeju in železnodobna kmetija v Ullandhaugu blizu Stavangerja. Tu je tudi obnova velike glavarske hiše iz vikinške dobe v Borgu na Lofotih.

Večina arheološkega gradiva izhaja iz raziskav, opravljenih v 20. stoletju in izkopavanj, opravljenih v večjih mestih v zadnjih 25 letih [od leta 2003], vključno z drugimi arheološkimi raziskavami iz 1980-ih in 1990-ih let.

Najstarejši ohranjeni sledovi gradnje na Norveškem segajo približno v leto 9000 pr. n. št. v gorskih regijah blizu Store Myrvatn v sodobnem Rogalandu, kjer so pri izkopavanjih našli prenosna bivališča, ki so jih najverjetneje hranili nomadski lovci na severne jelene. Sledi podobnih, čeprav mlajših šotorov so našli tudi na drugih mestih vzdolž zahodne obale: Kollsnes pri Øygardnu ​​v Hordalandu, na Slettnesu, Sørøyu in Mortensnesu blizu Nessebyja v Finnmarku in enega, ki sega okoli leta 6500 pr. n. št. v Fosenstraumen blizu Radøya v Hordalandu. Lovci iz kamene dobe so gotovo uporabljali tako preproste konstrukcije šotorov in travnatih koč, ki bi bile načeloma lahko zelo podobne tistim, ki so jih še uporabljali samijski nomadi, z ravnimi ali kljukasto oblikovanimi palicami. Najstarejša travna koča je imela tloris približno kroga in je bila zgrajena z dvema nizoma kljukastih zapahov (špirovci, ki se križajo na slemenu strehe), ki tvorijo streho in stene kot en element. Za material so verjetno uporabljali kože in lesene palice.Brekke, Nordhagen, and Lexau: Norsk arkitekturhistorie. Frå steinalder og bronsealder til det 21. århundret.

Sčasoma so takšni šotori postali poltrajni z uvedbo preprostih temeljev, ki so ljudem omogočili, da ostanejo na enem mestu dlje dele leta. Te 'hiše' imajo premer 3–6 metrov in pokrivajo površino 20 kvadratnih metrov, našli pa so jih kot ovalne jame, ki so bile očiščene za kamenje. V središču stavbe bi lahko bilo ognjišče, del tal pa bi lahko prekrivala ploščad, na kateri bi spali. Delno so bile tudi vkopane v zemljo z zunanjim obzidjem iz zemlje in kamna. Sledi teh gradenj je mogoče najti vzdolž celotne obale, predvsem pa na severu: Leksa i Sør-Trøndelag, Flatanger i Nord-Trøndelag, Mortensnes v Finnmarku. Najpomembnejša med njimi je na otočju Vega, na območju, ki je zdaj Unescov seznam svetovne dediščine.

Bilo je veliko primerov, ko je bilo več hiš najdenih skupaj v gruči. To nakazuje, da več družinskih skupin živi skupaj na istem mestu. Na Vegi so bile takšne hiše v uporabi že leta 7000 pred našim štetjem, v uporabi pa so bile še 5000 let kasneje, na prehodu iz kamene v bronasto dobo okoli leta 1800 pred našim štetjem. Na tej točki so hiše postale večje in so dobile pravokotno obliko, ki je pokrivala površino 70 kvadratnih metrov, kot je prikazano v Gressbakkenu v Nessebyju v Finnmarku. Izkopavanja so pokazala, da je bilo notranje obzidje zaščiteno z debelim zidom iz kamna in šote, in obstajajo dokazi o več vhodih skozi to obzidje. Strešna konstrukcija teh stavb pa je negotova. Težko je sklepati, ali so splavi počivali na obzidju ali na stebrih. Ker ni redko najti več ognjišč vzdolž srednje osi hiše, sklepamo, da se je v teh večjih hišah skupno zadrževalo več družin.

Prva stalna bivališča so bila verjetno zgrajena med 3000 in 2000 pr. n. št., z uvedbo kmetijstva na Norveškem. Razpoložljivi dokazi kažejo, da je bil les najpogosteje uporabljen gradbeni material za te strukture. Železnodobna bivališča so običajno združevala zatočišča za živali in ljudi v dolgih hišah, da bi ohranili toploto. Ostanki struktur iz kamene dobe prek bronaste in železne dobe so bili izkopani v Forsandu v Ryfylkeju, blizu Stavangerja in več drugih lokacijah. Večina prazgodovinskih dolgih hiš je imela pare strešnih nosilnih stebrov, ki so delili notranjost na tri ladje, in stene iz palisad, pleterja in trate. Podobne zgradbe so izkopavali po vsej severozahodni Evropi.

Vikinško in srednjeveško obdobje V norveški arhitekturi sta se združili dve različni tradiciji lesene gradnje. Ena je bila praksa gradnje z vodoravnimi hlodi, zarezanimi na vogalih, tehnika, za katero se domneva, da je bila uvožena od ljudstev z vzhoda Skandinavije. Druga je bila tradicija gradnje s stebri (običajno v lesenih cerkvah [norveško stavkirke ), ki je verjetno temeljila na izboljšavah prazgodovinskih dolgih hiš, ki so imele nosilne stebre, vkopane v zemljo. Čeprav obstajajo skromni arheološki dokazi o dejanskih stavbah od najzgodnejših stalnih struktur, najdbe vikinških ladij (npr. ladja Oseberg) kažejo na pomembno mojstrstvo obdelave lesa in inženirstva. Na Lofotih na severu Norveške je bilo v Vikinškem muzeju Lofotr rekonstruirano posestvo vikinškega poglavarja.

Če ne štejemo preostalih 28 lesenih cerkva, je na Norveškem ohranjenih vsaj 250 lesenih hiš pred črno kugo leta 1350 bolj ali manj nedotaknjenih. Večinoma so to hiše iz hlodov, nekatere z dodanimi galerijami ali verandami, zgrajenimi na stebrih.

Ko se je politična moč na Norveškem utrdila in se je morala spopadati z zunanjimi grožnjami, so bile v skladu s takratno vojaško tehnologijo zgrajene večje strukture. Trdnjave, mostovi in ​​nazadnje cerkve in dvorci so bili zgrajeni s kamnom in opeko. Te strukture so sledile evropskim slogom svojega časa.

Lesene cerkve

Verjetno je bilo v srednjem veku na Norveškem zgrajenih več kot 1000 lesenih cerkva s stebri, večina v 12. in 13. stoletju. Do začetka 19. stoletja je obstajalo še kar 150 cerkva. Mnoge so bile uničene kot del verskega gibanja, ki je dajalo prednost preprostim, puritanskim linijam, danes pa jih je ostalo še 28, čeprav je bilo veliko število dokumentiranih in zabeleženih z izmerjenimi risbami, preden so jih porušili.

Lesene cerkve s stebri dolgujejo svojo dolgo življenjsko dobo arhitekturnim inovacijam, ki so zaščitile te velike, zapletene lesene konstrukcije pred gnitjem zaradi vode, padavin, vetra in ekstremnimi temperaturami. Najpomembnejša je bila uvedba masivnih pragov pod stebri (stave), ki so preprečili gnitje. V dveh stoletjih gradnje lesenih cerkva se je ta vrsta stavbe razvila v napredno umetnost in znanost. Po reformaciji pa niso več gradili novih lesenih cerkva. Nove cerkve so bile večinoma kamnite ali iz vodoravnih brun z zarezanimi vogali. Večina starih lesenih cerkva je izginila zaradi odvečnosti, zanemarjenosti ali propadanja ali ker so bile premajhne, ​​da bi sprejele večje občestvo, in preveč nepraktične glede na kasnejše standarde.

Romanska arhitektura

Prve kamnite cerkve na Norveškem so bile romanske, zgrajene pod vplivom anglosaških misijonarjev, zlasti škofa Nicholasa Breakspearja. Na poznejše cerkve je vplivala celinska arhitektura. Primeri so cerkve v Ringsakerju, Kviteseidu in drugod. Mnoge od teh cerkva so bile izgubljene ali obnovljene v gotskem slogu, vendar številni primeri še vedno obstajajo, zlasti cerkev Trondenes v Trondenesinu Tromsu.

Gotska arhitektura Več cerkva, ki so bile prvotno zgrajene kot romanske strukture, so bile v obdobju gotike spremenjene ali razširjene. Med njimi so stolnica v Hamarju, ki je danes v ruševinah, stolnica v Stavangerju in znamenita Nidarosdomen, ena najpomembnejših romarskih destinacij v srednjeveški Evropi.

Pod dansko oblastjo V poznem srednjem veku je bila norveška država močno oslabljena. Leta 1389 je Norveška sklenila personalno unijo z Dansko in Švedsko v Kalmarsko unijo. Ker so kralji prebivali na Danskem, je bila Norveška postopoma zmanjšana na status province, po reformaciji pa je bila večina njenih ločenih institucij ukinjena. Danska vlada v Københavnu je menila, da je Norveška zaostala provinca, ki jo je treba izkoriščati, vendar ni vredna vlaganja v monumentalno arhitekturo. Zato je ambiciozna renesančna arhitektura na Norveškem neobičajna v primerjavi z drugimi evropskimi državami.

Trdnjave, kot so trdnjava Akershus v Oslu, Vardøhus v Vardøju, Tønsberghus v Tønsbergu, Kongsgården v Trondheimu in Bergenhus s stolpom Rosenkrantz v Bergnu, so bile zgrajene iz kamna v skladu s standardi za obrambne utrdbe svojega časa. Mnoge od teh so bile v preteklih letih posodobljene in obnovljene.Guthorm Kavli: Norges festninger : fra Fredriksten til Vardøhus, 1987. Oslo, Universitetsforlaget,

Hanseatska zveza je v 16. stoletju zgradila tudi edinstvene poslovne stavbe v Bryggenu v Bergnu. Bile so iz brun, ki so združevale domačo in nemško tradicijo.

Renesančna arhitektura Po črni kugi se je monumentalna gradnja na Norveškem ustavila, razen ljudske gradnje, ki se je nadaljevala šele v 16. in 17. stoletju pod dansko upravo. Na Norveškem je malo primerov renesančne arhitekture, najpomembnejši so Rosenkrantz Tower v Bergnu, Barony Rosendal v Hardangerju in sodobna graščina Austråt blizu Trondheima ter deli trdnjave Akershus.Kristel Christensen: Baroniet Rosendal major thesis at Norwegian University of Science and TechnologyHåkon A. Andersen: Austrått, 1996