Ob koncu marca 1941 so se v nizu nekaj dni na teritoriju Kraljevine Jugoslavije pričele odvijati ključne politične prelomnice, ki so v kontekstu evropskega (in jugoslovanskega) vojnega teatra usodno zaznamovale nadaljnji razplet dogodkov. Jugoslavija je bila 25. marca 1941 zaradi silnih diplomatsko-političnih, gospodarskih in vojaških dejavnikov v dunajskem dvorcu Belvedere prisiljena podpisati pristopno pogodbo o priključitvi k trojnemu paktu. Zgolj dva dni zatem je njen politični vrh stresel vojaški državni udar. Burne demonstracije in množični ulični protesti so prozahodno oz. probritansko usmerjene jugoslovanske oficirje vzpodbudile k uspešnemu prevratu.*Ferenc, T.: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno 1: Razkosanje in aneksionizem, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. Ljubljana 2006. 71. Nemške vojaške sile so na Hitlerjev ukaz izvedle napad na Jugoslavijo, ki se je brez predhodne vojne napovedi zgodil v jutranjih urah 6. aprila 1941. Skupaj z nemškimi enotami so ozemlje Jugoslavije napadle tudi italijanske in madžarske vojaške enote.Repe, B.: S puško in knjigo: narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945, Cankarjeva založba, Ljubljana 2015. 11–13.

Nacifašistične sile so do 11. aprila, v zgolj šestih dneh vojne, vojaško uničile jugoslovanske oddelke na slovenskem ozemlju. Boji v Sloveniji so se tako končali že v noči na 11. april. Do 12. aprila je Wehrmacht že v celoti zasedel vnaprej predvideni kos slovenskega ozemlja, Italijani pa so to storili nekje do 15. aprila s prodorom do Novega mesta. Oborožene sile jugoslovanske kraljeve vojske so brezpogojno kapitulirale 17. aprila 1941 ob 21. uri v zgradbi nekdanjega češkoslovaškega poslaništva v Beogradu. Za glavnega "pogajalca" je bil izbran nemški armadni general Maximilian von Weichs. Nemške sile so potrebovale zgolj 12 dni, da so po vzoru poljske, skandinavske in francoske kampanje vojaško in politično uničile še Jugoslavijo.

Nove okupacijske meje na Slovenskem je okvirno določil Hitler 27. marca 1941, dokončno pa so bile s »Smernicami za razdelitev Jugoslavije« (Allgemeinen Absichten für die spätere Organisation im jugoslawischen Raum). 3. in 12. aprila 1941 v Mönichkirchnu pri Dunaju, podrobnosti pa so kasneje na terenu reševale razmejitvene komisije.Ferenc, T.: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno 1: Razkosanje in aneksionizem, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. Ljubljana 2006. 72.

Nemčija je zasedla Štajersko, severni del Dolenjske, Gorenjsko, Mežiško dolino, Dravograd z okolico in severozahodni del Prekmurja. Italiji je pripadla večina Dolenjske in Notranjske ter Ljubljana. Na podlagi dogovora med Nemčijo in Madžarsko so Nemci Prekmurje predali Madžarski. Nekaj slovenskih vasi iz občine Bregana je prišlo v okvir Hrvaške (NDH). Repe, B.: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno in določanje meja na terenu. Zgodovinski časopis, 73(1-2). 160. Največ ozemlja je zasedla Nemčija (10.118,52 km2), sledili sta Italija (4550,66 km2) in Madžarska (99,54 km2), NDH pa je dobil okrog 12 km2.Ferenc, T.: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno 1: Razkosanje in aneksionizem, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. Ljubljana 2006. 72. Skupna dolžina okupacijskih meja je bila 665,50 kmZorn, M., Ciglič, R., Gašperič, P.: Državne meje na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno na podlagi kartografskega gradiva okupacijskih. Okupacijske meje v Sloveniji 1941–1945 (53-71). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 2020. 203. in je predstavljala štiri različna mejna območja: med Nemčijo in Italijo, med Nemčijo in Madžarsko, med Nemčijo in NDH ter med Italijo in NDH. Slovenski narod je bil eden izmed najbolj razkosanih v Evropi, vsi okupatorji pa so zanj načrtovali izbris. Do razdelitve ozemlja je prišlo na podlagi meddržavnih pogodb med okupacijskimi državami. Nemčija in Neodvisna država Hrvaška (NDH) sta pogodbo sklenili 13. maja 1941, Italija in NDH pet dni kasneje, Nemčija in Italija pa 8. julija 1941. Pogodbe pa nista sklenili Nemčija in Madžarska.Ferenc, T.: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno 1: Razkosanje in aneksionizem, Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete. Ljubljana 2006. 72.

Nemčija je svoj del zasedenega slovenskega ozemlja razdelila na dve začasni pokrajinski upravni enoti: Spodnjo Štajersko ter Gorenjsko z Mežiško dolino. Sedeža enot sta bila v prvih mesecih v Mariboru in na Bledu, nato pa prenesena v Gradec in Celovec.Repe, B.: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno in določanje meja na terenu. Zgodovinski časopis, 73 (1-2), 158-192. 159. Vodila sta ju šefa civilne uprave. Obe upravni enoti so v pričakovanju hitre vključitve v rajh navznoter reorganizirali po nemškem vzoru okrajev in okrožij ter uvedli nemške službe in nemško rasno zakonodajo. Nemška meja z NDH in Italijo je postala južna meja nemškega rajha. Italija je po napadu okupacijskih sil na Jugoslavijo vzhodno od rapalske meje Mikša, P., Zorn, M.: Rapalska meja: četrt stoletja obstoja in stoletje dediščine. Nečakov zbornik: procesi, teme in dogodki iz 19. in 20. stoletja (605-641). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 2018. pridobila večino Dolenjske in Ljubljano z okolico. Na na novo pridobljenih ozemljih je ustanovila t. i. Ljubljansko pokrajino (italijansko Provincia di Lubiana), ki je postala del Kraljevine Italije. Kljub temu je ohranila nadzor na rapalski meji, ker je območje Primorske, tj. območje zahodno od meje med obema vojnama, štela za del italijanskega nacionalnega ozemlja, Ljubljansko pokrajino pa je šele hotela italijanizirati.

Po kapitulaciji Italije leta 1943 je celotno ozemlje sicer formalno ostalo del Mussolinijeve fašistične republike, a je dejansko prešlo pod nemško upravo. Ljubljanska pokrajina je postala del t. i. Operacijske cone za Jadransko primorje (nemško Operationszone Adriatisches Küstenland) s sedežem v Trstu.

Madžarska je potem, ko so ji Nemci predali Prekmurje (z izjemo štirih nemških vasi na zahodu Goričkega), uvedla vojaško upravo, ki je bila razdeljena na dva dela in podrejena neposredno Poveljstvu vojaško-upravne skupine južne armade, sprva s sedežem v Subotici in nato v Novem Sadu. Že avgusta 1941 so vojaško upravo zamenjali s civilno ter pričeli proces vključevanja ozemlja v madžarsko državo. Prekmurje so razdelili med dva okraja: Železna županija (madžarsko Vas megye) in Zalska županija (madžarsko Zala megye), kot je bilo v času Avstro-Ogrske pred prvo svetovno vojno, ko je bilo Prekmurje del madžarskega dela države.Repe, B.: Diplomatsko razkosanje Slovenije med drugo svetovno vojno in določanje meja na terenu. Zgodovinski časopis, 73 (1-2), 158-192. 177.

NDH je nastala neposredno po začetku druge svetovne vojne približno na območju današnjih Hrvaške ter Bosne in Hercegovine, pa tudi dela Srbije. Pod njeno oblastjo se je leta 1941 znašlo pet slovenskih naselij, in sicer: Bregansko selo (današnja Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (današnja Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. Vasi obsegajo ozemlje približno 12 km2, na katerem je živelo okoli 800 prebivalcev.Repe, B., Zorn, M., Ajlec, K., Mikša, P.: Mejni kamni, bodeča žica, stražni stolpi in minska polja: življenje ob okupacijskih mejah v Sloveniji, 1941–1945, Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2019. 10.

Najdaljša je bila meja med Nemčijo in Italijo, ki je merila skoraj 277 km (tj. skoraj 42 % vseh okupacijskih meja). Sledile so meje med Italijo in NDH (172 km oziroma 26 %), Nemčijo in NDH (133 km oziroma 20 %) ter Nemčijo in Madžarsko (83 km oziroma 13 %). Dobra polovica (51,3 %) meja je imela potek, ki sovpada z današnjimi mejami Slovenije, slaba polovica (48,7 %) pa je potekala znotraj današnje Slovenije. Najdaljšo mejo znotraj današnjih meja Slovenije sta imeli Nemčija in Italija – 264 km oziroma 95 % poteka meje. Ostale meje so imele večji delež meje, ki sovpada z današnjimi mejami: Italija-NDH 171 km (99 %), Nemčija-NHD 115 km (86 %) in Nemčija-Madžarska 44 km (52 %). Določeni manjši odseki okupacijskih meja so potekali tudi izven današnjega ozemlja Slovenije (39 km), predvsem na mejah Nemčije (dobrih 25 km) in Italije (dobrih 12 km) z NDH, zato je skupna dolžina izmerjenih okupacijskih meja prek 700 km. Glede na reliefne enote je večina okupacijskih meja (47 %) potekala po strugah vodotokov ali v njihovi neposredni bližini. Glede na reliefno razgibanost Slovenije ni presenetljivo, da s 45 % sledi vzpeti svet. Dobra sedmina meja je potekala po grebenih gorovij, hribovij in gričevij, slaba tretjina pa po njihovih pobočjih. Zgolj slaba desetina meja je potekala po večjih ravninah.Zorn, M., Ciglič, R., Gašperič, P.: Državne meje na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno na podlagi kartografskega gradiva okupacijskih. Okupacijske meje v Sloveniji 1941–1945 (53-71). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 2020. 203–209. Na terenu so nove razmejitve določile meddržavne komisije, in sicer do jeseni leta 1941, kljub temu pa nobena od držav na koncu ni bila povsem zadovoljna z razmejitvijo.Celar, Slovenija in njene meje, 37 Mejni režim se je na mejah razlikoval, posledično pa tudi življenje ob njih. Nekatere meje so bile neprimerno bolj utrjene kot druge, saj so imele minska polja, žične ovire, bunkerje itd. Praviloma so v bližini meje podrli vse stavbe in izsekali gozd, s čimer so omogočili njihov boljši nadzor. Meje je utrjevalo predvsem krajevno prebivalstvo s prisilnim delom. Nemški razmejitveni delegaciji je v tistem času predsedoval Kurt von Kamphoevener, v Carigradu rojeni nemški diplomat in berlinski uradnik zunanjega ministrstva (svetnik poslaništva), ki je kot vodja nemške delegacije za reševanje mejnih vprašanj v letih 1941–1943 urejal mejna vprašanja z Italijo, Madžarsko, Slovaško, NDH in drugod po Balkanu.Mikša, P., Zorn, M.: Življenje ob meji: Rogaška Slatina in Obsotelje kot jugovzhodna meja nemškega rajha (1941–1945), Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2020. 36. Deloval je pod posebnim pooblastilom nemškega zunanjega ministra Joachima von Ribbentropa, s katerim je Kurtu 6. junija 1941 podelil velike pristojnosti pri urejanju nemško-hrvaške državne meje, določanju njenega točnega poteka, razreševanju mejnih nesoglasij in izpeljavi nujnih popravkov, za kar je bilo predvideno sodelovanje s hrvaškimi pristojnimi organi. V času razmejitvenega dela med Nemčijo in NDH si je pisarniške prostore uredil v zdraviliškem parku v Rogaški Slatini.

Posamezne meje Meja med Nemčijo in NDH Okupacijska oz. državna meja med nemškim rajhom in Neodvisno državo Hrvaško (NDH) se je na reki Sotli dokončno vzpostavila sredi junija 1941, ko je bila k nemškemu rajhu začasno priključena zagorska občina Hum na Sotli upravno in teritorialno vrnjena ustaškemu režimu NDH, kar je v času priključitve vplivalo na demarkacijsko spremembo poteka meje in njeno začasno premestitev v gričevnato notranjost Hrvaškega Zagorja.