Nova Zelandija (maorsko Aotearoa) je otoška država v jugozahodnem Tihem oceanu, blizu središča vodne poloble. Sestavljeno je iz velikega števila otokov, ocenjenih na okoli 700, ki so večinoma ostanki večje kopenske mase, ki je zdaj pod morjem. Kopenski masi sta po velikosti Južni otok (ali Te Waipounamu) in Severni otok (ali Te Ika-a-Māui), ločena s Cookovim prelivom. Tretji največji je Stewartov otok / Rakiura, ki je 30 kilometrov od konice Južnega otoka čez Foveauxov preliv. Drugi otoki so po površini bistveno manjši. Trije največji otoki se raztezajo 1600 kilometrov po zemljepisnih širinah od 35° do 47° južno. Nova Zelandija je šesta največja otoška država na svetu s površino 268.710 km².
Pokrajine Nove Zelandije segajo od fjordov na jugozahodu do peščenih plaž subtropskega skrajnega severa. Na Južnem otoku prevladujejo Južne Alpe, medtem ko vulkanska planota pokriva večji del osrednjega Severnega otoka. Temperature običajno padejo pod 0 °C in se dvignejo nad 30 °C, nato pa se razmere spreminjajo od mokrega in mrzlega na zahodni obali Južnega otoka do suhega in celinskega na kratki razdalji čez gore in do tundri podobno podnebje na globokem jugu Južne dežele.
Približno dve tretjini zemlje je gospodarsko uporabne, preostanek pa je gorat. Severni otok je najbolj naseljen otok s 4 milijoni prebivalcev, Auckland pa je daleč največje metropolitansko območje v državi po številu prebivalcev in mestnem območju. Južni otok je drugi najbolj poseljen otok z več kot 1,18 milijona ljudi, vendar je geografsko večji od severnega.
Nova Zelandija leži na meji med Pacifiško in Avstralsko tektonsko ploščo, zaradi česar je eno najbolj potresno in vulkansko najbolj aktivnih območij na svetu. Država je v svoji zgodovini doživela več uničujočih potresov.
Celina Nove Zelandije je približno 2000 kilometrov vzhodno od avstralske celine čez Tasmanovo morje, najbližja tuja soseda njenim glavnim otokom pa je otok Norfolk (Avstralija), približno 750 kilometrov severozahodno. Druge skupine otokov na severu so Nova Kaledonija, Tonga in Fidži. Je najjužnejša država v Oceaniji. Zaradi sorazmerne bližine Nove Zelandije Antarktike je Južni otok postal glavni prehod za znanstvene odprave na to celino.
Fizična geografija Glej: Atlas Nove Zelandije na
Pregled
Nova Zelandija je v južnem Tihem oceanu na , blizu središča vodne hemisfere. Je dolga in ozka država, ki se razteza 1600 kilometrov vzdolž svoje sever-severovzhodne osi z največjo širino 400 kilometrov. Zaradi velikosti 267.710 km² je šesta največja otoška država. Nova Zelandija je sestavljena iz velikega števila otokov, ocenjenih na okoli 700. Otoki mu dajejo 15.134 km obale in obsežne morske vire. Nova Zelandija trdi, da ima deveto največjo izključno ekonomsko cono na svetu, ki pokriva 4.083.744 km², kar je več kot 15-krat več od njene površine.Ministry for the Environment. 2005. Offshore Options: Managing Environmental Effects in New Zealand's Exclusive Economic Zone. Introduction
Južni otok je največja kopenska masa Nove Zelandije in je 12. največji otok na svetu. Otok po dolžini delijo Južne Alpe. Na vzhodni strani otoka je Canterburyjska ravnina, medtem ko je zahodna stran znana po razgibani obali, veliki količini padavin, zelo visokem deležu domačega grmovja (gozda) in ledenikih.
Severni otok je drugi največji otok in 14. največji otok na svetu. Od Južnega otoka ga loči Cookov preliv, najkrajša razdalja pa je 23 kilometrov. Severni otok je manj gorat kot Južni otok, čeprav niz ozkih gorskih verig tvori približno severovzhodni pas, ki se dviga do 1700 metrov. Velik del ohranjenega gozda je v tem pasu ter v drugih gorskih območjih in gričih. Severni otok ima veliko izoliranih vulkanskih vrhov.
Poleg Severnega in Južnega otoka je pet največjih naseljenih otokov: Stewartov otok / Rakiura (30 kilometrov naravnost južno od Južnega otoka), Chathamski otoki (Wharekauri v maorščini ali Rēkohu v moriori) (približno 800 kilometrov vzhodno od Južnega otoka), otok Great Barrier (v zalivu Hauraki / Tīkapa Moana), otok Rangitoto ki te Tonga / D'Urville (v Marlborough Sounds) in otok Waiheke (približno 22 km od središča Aucklanda).
Ekstremne točke
Besedna zveza »Od rta Reinga do Bluffa« se na Novi Zelandiji pogosto uporablja za označevanje obsega celotne države. Rt Reinga / Te Rerenga Wairua je skrajni severozahodni del polotoka Aupōuri na severnem koncu Severnega otoka. Bluff je pristanišče Invercargilla, ki je blizu južne konice Južnega otoka, pod 46. južnim vzporednikom. Vendar so skrajne točke Nove Zelandije dejansko na več oddaljenih otokih.
Točke, ki so bolj severno, južno, vzhodno ali zahodno od katere koli druge lokacije na Novi Zelandiji, so naslednje: Najsevernejša točka je na otoku Nugent v Kermadecovih otokih (). Najjužnejša točka je otok Jacquemart v skupini Campbellovih otokov (). Najbolj vzhodna točka se nahaja v skupini otokov znotraj Chathamskih otokov, imenovanih Forty-Fours (). Najbolj zahodna točka je rt Lovitt na otoku Auckland ().
Geologija
Nova Zelandija je del Zelandije, mikroceline, velike skoraj polovice Avstralije, ki se je postopoma potopila, potem ko se je odcepila od superceline Gondvane. Zelandija se razteza precej vzhodno v Tihi ocean in južno proti Antarktiki. Na severozahodu sega tudi proti Avstraliji. Ta potopljena celina je posejana s topografskimi višinami, ki včasih tvorijo otoke. Nekateri od teh, kot so glavni otoki (severni in južni), Stewartov otok, Nova Kaledonija in Chathamski otočki, so naseljeni. Drugi manjši otoki so eko-svetišča s skrbno nadzorovanim dostopom.
Kopenska masa Nove Zelandije je bila dvignjena zaradi transpresijske tektonike med Indo-Avstralsko ploščo in pacifiškimi ploščami (ti dve plošči se meljeta skupaj, ena se dviga navzgor in čez drugo). To je vzrok za številne potrese na Novi Zelandiji.
Vzhodno od Severnega otoka je pacifiška plošča potisnjena pod Indo-avstralsko ploščo. Severni otok Nove Zelandije ima zaradi te subdukcije zelo razširjen vulkanizem v zadnjem loku. Veliko je velikih vulkanov z relativno pogostimi izbruhi. Obstaja tudi več zelo velikih kalder, med katerimi najbolj očitno tvori jezero Taupō. Taupō ima zgodovino neverjetno močnih izbruhov, z izbruhom Oruanui pribl. pred 26.500 leti je izvrglo 1170 kubičnih kilometrov materiala in povzročilo propad več sto kvadratnih kilometrov navzdol, da je nastalo jezero. Najnovejši izbruh se je zgodil ok. 180 n. št. in izvrglo je vsaj 100 kubičnih kilometrov materiala, kar je povezano z rdečim nebom, ki so ga takrat videli v Rimu in na Kitajskem. Pripadajoča geotermalna energija iz tega vulkanskega območja se uporablja v številnih hidrotermalnih elektrarnah. Nekateri vulkanski kraji so tudi znane turistične destinacije, kot so gejzirji Rotorua.
Smer subdukcije je obrnjena skozi Južni otok, pri čemer je Indo-avstralska plošča potisnjena pod pacifiško ploščo. Prehod med tema dvema različnima slogoma celinskega trka se zgodi skozi vrh Južnega otoka. To območje ima znatno dviganje in veliko aktivnih prelomov; močni potresi so tukaj pogost pojav. Najmočnejši v novejši zgodovini, potres M8.3 Wairarapa, se je zgodil leta 1855. Ta potres je ponekod povzročil več kot 6 metrov navpičnega dviga in povzročil lokaliziran cunami. Na srečo je bilo žrtev malo zaradi redke poselitve regije. Leta 2013 je območje stresel potres M6,5 Seddon, vendar je povzročil malo škode in brez poškodb. Glavno mesto Nove Zelandije, Wellington, je v središču te regije.
Subdukcija Indo-avstralske plošče povzroči hitro dviganje središča Južnega otoka (približno 10 milimetrov na leto). Ta dvig tvori Južne Alpe. Te grobo delijo otok z ozkim mokrim pasom na zahodu in širokimi in suhimi ravninami na vzhodu. Nastale orografske padavine omogočajo proizvodnjo večine električne energije na Novi Zelandiji iz hidroelektrarn. Precejšen del gibanja med obema ploščama se prilagaja bočnemu drsenju Indo-avstralske plošče proti severu glede na pacifiško ploščo. Meja plošče tvori skoraj 800 kilometrov dolg Alpski prelom. Ta prelom ima ocenjen interval ponavljanja razpok približno 330 let in je nazadnje razpočil leta 1717 vzdolž 400 kilometrov svoje dolžine. Poteka neposredno pod številnimi naselji na zahodni obali Južnega otoka in tresenje zaradi razpoke bi verjetno prizadelo številna mesta po vsej državi.
Hitro dvigovanje in visoke stopnje erozije v Južnih Alpah skupaj izpostavljajo visokokakovostni zeleni skrilavec kamninam amfibolitnega faciesa, vključno z dragim kamnom pounamu. Geologi, ki obiščejo Zahodno obalo, lahko zlahka dostopajo do visokokakovostnih metamorfnih kamnin in milonitov, povezanih z Slpskim prelomom, in na določenih mestih lahko stojijo na sledi preloma na meji aktivne plošče. Južni otok ima tudi dve večji nahajališči zlata v Otagu in na zahodni obali.
Južno od Nove Zelandije se Indo-avstralska plošča pogreza pod pacifiško ploščo, kar začenja povzročati vulkanizem v zadnjem loku. V tej regiji se je zgodil najmlajši (geološko gledano) vulkanizem na Južnem otoku, ki je tvoril Solanderjeve otoke (starost < 2 milijona let). V tej regiji prevladuje razgibano in razmeroma nedotaknjen Fiordland, območje poplavljenih ledeniško izklesanih dolin z malo človeškimi naselbinami.
Gore, vulkani in ledeniki
Južni otok je veliko bolj gorat kot severni, vendar kaže manj manifestacij nedavne vulkanske dejavnosti. V Južnih Alpah je 18 vrhov, višjih od 3000 metrov, ki se raztezajo 500 kilometrov po Južnem otoku. Najbližje gore, ki ga presegajo po višini, ne najdemo v Avstraliji, temveč na Novi Gvineji in Antarktiki. Poleg visokih vrhov so v Južnih Alpah tudi ogromni ledeniki, kot sta Franz Josef in Fox. Najvišja gora v državi je Aoraki / Mount Cook; njegova višina od leta 2014 je navedena kot 3724 metrov (zmanjšanje s 3764 m) pred decembrom 1991 zaradi skalnega plazu in kasnejše erozije). Drugi najvišji vrh je gora Tasman z višino 3497 metrov.
Vulkanska planota Severnega otoka pokriva večji del osrednjega Severnega otoka z vulkani, platoji lave in kraterskimi jezeri. Trije najvišji vulkani so Ruapehu (2797 metrov), Taranaki (2518 metrov) in Ngauruhoe (2287 metrov). Večji izbruhi na Ruapehuju so bili v zgodovini približno 50 let narazen, v letih 1895, 1945 in 1995–1996. Izbruh gore Tarawera v bližini Rotorue leta 1886 je bil največji in najsmrtonosnejši izbruh na Novi Zelandiji v zadnjih 200 letih, pri čemer je umrlo več kot 100 ljudi. Druga dolga veriga gora poteka skozi Severni otok, od Wellingtona do East Capea. Območja vključujejo Tararua in Kaimanawa.
Spodnja pobočja gora so pokrita z domačimi gozdovi. Nad tem je grmičevje, nato pa travniki. Alpsko tundro sestavljajo blazinaste rastline in zeliščna polja; veliko teh rastlin ima bele in rumene cvetove.
Jame Jamski sistemi Nove Zelandije imajo tri glavne izvore, kemično preperevanje apnenca z vodo (kras), jame lave in erozijo z valovi (morske jame). Zato porazdelitev apnenca, marmorja (metamorfoznega apnenca) in vulkanov določa lokacijo jam v notranjosti Nove Zelandije. Glavni regiji kraške topografije sta okrožje Waitomo in hrib Takaka v okrožju Tasman. Druge pomembne lokacije so na zahodni obali (Punakaiki), Hawke's Bay in Fiordland.
Jame lave (cevi lave) običajno nastanejo v tokovih lave pāhoehoe, ki so manj viskozni in običajno oblikovani iz bazalta. Ko pride do izbruha, se zunanja plast toka lave strdi, notranjost pa ostane tekoča. Tekoča lava teče ven, saj je izolirana z utrjeno skorjo zgoraj. Te jame najdemo tam, kjer so relativno nedavni bazaltni vulkani na Novi Zelandiji, kot je vulkansko polje Auckland, zlasti na Rangitoto, Mount Eden in Matukutūruru.
Razporeditev morskih jam je bolj občasna, njihova lokacija in orientacija pa je odvisna od šibkosti spodnje kamnine. Ker jamski sistemi potrebujejo več tisoč let, da se razvijejo, jih je zdaj mogoče izolirati od vode, ki jih je oblikovala, bodisi zaradi spremembe morske gladine ali toka podzemne vode. Če se jama, ko raste, prebije na površje nekje drugje, postane naravni lok, kot so oboki kotline Ōpārara blizu Karamee.
Reke in jezera