Obdobje teh kraljestev (poenostavljeno kitajsko 三国, tradicionalno kitajsko 三國, pinjin Sān Guó) je naziv obdobja kitajske zgodovine po propadu dinastije Han od leta 220 do 280 n. št. V tem času je bila Kitajska razdeljena med dinastične države Cao Vej, Šu Han in Vzhodni Vu. Predhodnica obdobja treh kraljestev je bila dinastija Vzhodni Han, sledila pa mu je dinastija Zahodni Džin. Kratkoživa država Jan na polotoku Ljaodong, ki je trajala od leta 237 do 238, se včasih šteje za četrto kraljestvo.
Akademsko se obdobje treh kraljestev nanaša na obdobje med ustanovitvijo Cao Veja leta 220 in osvojitvijo Vzhodnega Vuja s strani Zahodnega Džina leta 280. Zgodnejši "neuradni" del obdobja od leta 184 do 220 so zaznamovali kaotični notranji spopadi v različnih delih Kitajske med padcem dinastije Vzhodni Han. Srednji del obdobja od leta 220 do 263 je zaznamovala vojaško stabilnejša ureditev med tremi rivalskimi državami Cao Vej, Šu Han in Vzhodni Vu. Kasnejši del obdobja je zaznamovala osvojitev Šuja s strani Veja leta 263, uzurpacija Cao Veja s strani Zahodnega Džina leta 266 in osvojitev Vzhodnega Vuja s strani Zahodnega Džina leta 280.
Obdobje treh kraljestev je eno najbolj krvavih v kitajski zgodovini.History of Three Kingdoms Period - China Education Center. Popis prebivalstva, opravljen leta 280 po ponovni združitvi treh kraljestev pod dinastijo Džin, je naštel 2.459.840 gospodinjstev in 16.163.863 posameznikov, kar je bil le delček od 10.677.960 gospodinjstev in 56.486.856 posameznikov, o katerih so poročali v obdobju dinastije Han.Dreyer, Edward L. 2009. “Military Aspects of the War of the Eight Princes, 300–307.” In Military Culture in Imperial China, edited by Nicola Di Cosmo. Cambridge: Harvard University Press. 112–142. . Popis leta 280 verjetno ni bil posebej natančen zaradi množice dejavnikov, ki so ga ovirali.Hans Bielenstein. Chinese historical demography A.D. 2-1982. Östasiatiska museet. p 17
Tehnologija je v tem obdobju zelo napredovala. Kancler Šuja Džuge Ljang je izumil "lesenega vola", ki naj bi bil zgodnja oblika samokolnice,Breverton Terry. Breverton's Encyclopedia of Inventions. Quercus 2013. ISBN 978-1623652340 in izboljšal večstrelni samostrel.Szczepanski Kallie. The Invention of the Crossbow. Pridobljeno 31. marca 2015. Arhivirano 2. aprila 2015.}} Strojni inženir Ma Džun iz Veja je izumil mehansko lutkovno gledališče na vodni pogon, zasnovano za cesarja Minga iz Veja, verižno črpalko s kvadratnimi zajemalkami za namakanje vrtov v Luojangu in domiselno zasnovan proti jugu usmerjene voz, nemagneten kompas, ki so ga krmilili diferencialni zobniki.Xiong Victor Cunrui. Historical Dictionary of Medieval China. 2009. Scarecrow Press, Lanham, Md. ISBN 978-0810860537. 351
Čeprav relativno kratko, je obdobje treh kraljestev močno zaznamovalo kulture Kitajske, Japonske, Koreje in Vietnama. Slavili in popularizirali so ga v operah, ljudskih zgodbah, romanih in v novejšem času v filmih, na televiziji in v video igrah. Najbolj znano literarno delo je Luo Guandžongova Romanca o treh kraljestvih, zgodovinski roman iz obdobja dinastije Ming, ki temelji na dogodkih v obdobju treh kraljestev.Romance of the Three Kingdoms: China's Greatest Epic 三國志演義. Yellow Bridge. Pridobljeno 1. aprila 2015. Verodostojno zgodovinsko besedilo iz tega obdobja so Čen Šovovi Zapisi treh kraljestev s kasnejšimi Pej Songdžijevimi opombami.
Izraz "tri kraljestva" ni povsem točen, saj posamezne države sčasoma ni vodil kralj, ampak cesar, ki je zahteval suverenost nad celotno Kitajsko. Izraz je kljub temu med sinologi postal nekakšen standard.
Zgodovina Upor rumenih turbanov thumb|Zemljevid kitajskih provinc leta 189 na predvečer obdobja treh kraljestev thumb|Zemljevid upora rumenih turbanov v dinastiji Vzhodni Han
Moč dinastije Vzhodni Han je po smrti cesarja Heja leta 105 zaradi številnih političnih in gospodarskih težav začela upadati. Vrsta cesarjev Hana je zasedla prestol že v mladosti, zato je bila oblast v državi de facto pogosto v rokah cesarjevih starejših sorodnikov. Ker se ti sorodniki običajno niso želeli odpovedati svojemu vplivu, so bili cesarji, ko so odrasli, prisiljeni zanašati se na politična zavezništva z višjimi uradniki in evnuhi, da bi se lahko obdržali na oblasti. Notranji spopadi med cesarskimi sorodniki in evnuškimi uradniki so bili v tistem času stalni problem kitajske vlade. V času vladavine cesarja Huana (vladal 146–168) in cesarja Linga (vladal 168–189) je nezadovoljstvo zaradi uzurpacije oblasti evnuhov doseglo vrhunec. Začeli so se številni protesti proti njim. Prvi in drugi protest sta bila neuspešna in dvorni evnuhi so prepričali cesarja, da je usmrtil številne protestirajoče učenjake. Nekateri lokalni vladarji so izkoristili priložnost za popoln prevzem oblasti v svojih provincah, državljani pa se v strahu pred oblastmi o tem niso upali spregovoriti. Vladavini cesarjev Huana in Linga sta zapisani kot posebej temni obdobji vladavine dinastije Han. Poleg političnega zatiranja in slabega upravljanja je Kitajska v tem obdobju doživela tudi številne naravne katastrofe in po vsej državi se pojavili lokalni upori.
V tretjem mesecu leta 184 je Džang Džjao, vodja taoističnega gibanja Poti najvišjega miru, skupaj s svojima bratoma Džang Ljangom in Džang Baom, povedel privržence gibanja v upor proti vladi, imenovan upor rumenih turbanov. Njihovo gibanje je hitro pritegnilo privržence in dobilo podporo več sto tisoč ljudi iz mnogih delov Kitajske. Uporniki so imeli 36 baz po vsej Kitajski. Velike baze so imele 10.000 ali več privržencev, manjše baze pa 6.000 do 7.000, podobno kot vojska Hana. Njihov moto je bil:
"Sivo nebo je propadlo, rumeno nebo bo kmalu vstalo; v tem letu džjazi naj bo blaginja na svetu!"
Cesar Ling je poslal generale Huangfu Songa, Lu Džija in Džu Džuna v boj proti upornikom in odredil, da morajo lokalne vlade zagotoviti vojake za njihovo podporo. Rumeni turbani so bili nazadnje poraženi in njihovi preživeli privrženci so se razkropili po vsej Kitajski. Zaradi nemirnih razmer v cesarstvu so mnogi lahko preživeli le kot razbojniki v gorskih območjih in tako še naprej prispevali k nemiru tega obdobja.
Ob obsežnem porastu razbojništva vojska Hana ni imela nobene možnosti, da bi zatrla vse razbojniške skupine. Leta 188 je Lju Jan cesarju Lingu predlagal, da lokalnim guvernerjem podeli neposredno upravno oblast nad fevdalnimi provincami, neposredno poveljstvo regionalne vojske in temu primeren status. Te položaje je cesar zapolnil s člani družine Lju ali dvornimi uradniki. Province (džov) so s tem postale uradne upravne enote. Dobile so oblast za boj proti upornikom, kasneje pa je kaos znotraj vlade lokalnim guvernerjem omogočil, da so zlahka vladali neodvisno od centralne vlade. Predlagatelj Lju Jan je napredoval v guvernerja province Ji in kmalu zatem prekinil vse vezi svoje province s cesarskim dvorom. Sledilo mu je več drugih guvernerjev.
Dong Džuo Istega leta je cesar Ling umrl in med dvornimi evnuhi se je začel nov boj za nadzor nad cesarsko družino. Dvorni evnuh Džjan Šuo je nameraval ubiti regenta maršala He Džina, sorodnika cesarske družine, in zamenjati prestolonaslednika Lju Bjana z njegovim mlajšim bratom Liu Šjejem. Njegov načrt je spodletel. Prestol je zasedel Lju Bjan kot cesar Šao. He Džin je nameraval s pomočjo vojskovodje Juan Šaa ubiti deset spremljevalcev, kliko dvanajstih evnuhov, ki je nadzirala velik del cesarskega dvora. Generalu Dong Džuoju in inšpektorju Ding Juanu je ukazal, naj v prestolnico pripeljeta vojake in okrepita njegovo oblast. Evnuhi so razkrili He Džinovo zaroto in ga ubili, preden je Dong Džuo prišel v Luojang. Ko je prišel v prestolnico, je njegova vojska vdrla v kompleks cesarske palače in ubila deset spremljevalcev in 2000 njihovih podpornikov. Poboj je končal stoletni spor med evnuhi in cesarsko družino.
Ker je cesar izgubil še vso preostalo vojaško in politično moč, je Dong Džuo prevzel nadzor nad vlado v Luojangu.. 28. septembra je odstavil Lju Bjana s cesarskega prestola Hana v korist Liu Šjeja. V naslednjih tednih so po vsej Kitajski izbruhnili upori.
V vzhodni Kitajski se je v poskusu obnovitve moči Hanov začela krepiti velika koalicija proti Dong Džuoju, ki so jo vodili Juan Šao, Juan Šu in Cao Cao.. Številni deželni uradniki so se morali pridružiti ali tvegati odpust.. Leta 191 je Juan Šuju podrejeni Sun Džjan z vojsko pregnal Dong Džuoja iz Luojanga v Čangan. Naslednje leto (192) ga je njegov nekdanji telesni stražar Li Bu Dong umoril.守尸吏暝以為大炷，置卓臍中以為灯，光明達旦，如是積日。
Propad centralne oblasti Leta 192 se je v koaliciji nekaj govorilo o imenovanju cesarjevega sorodnika Lju Juja za novega cesarja, vendar iz tega ni bilo nič. Večina vojskovodij v koaliciji, z nekaj izjemami, si je v času nestabilnosti prizadevala povečati svojo osebno oblast in ni resno želela obnoviti avtoriteto dinastije Han. Cesarstvo Han je bilo razdeljeno med številne regionalne vojskovodje. Zaradi popolnega zloma centralne vlade in vzhodnega zavezništva je Severnokitajska nižina zapadla v vojne in anarhijo s številnimi tekmeci, ki so se borili za uspeh ali preživetje. Cesar Šjan v Čanganu je padel v roke različnih vojskovodij.
Kaos je bil popoln. Dong Džuoja, ki je bil prepričan v svoj uspeh, je ubil njegov privrženec Li Bu v zaroti z ministrom Vang Junom, Li Buja pa so nato napadli Dong Džuovovo bivši častniki Li Džue, Guo Si, Džang Dži in Fan Čov. Vang Jun in njegova celotna družina so bili usmrčeni. Li Bu je pobegnil k severnemu vojskovodju Džang Jangu in ostal z njim nekaj časa, preden se je za kratek čas pridružil Juan Šau. Slednji je deloval iz mesta Je v provinci Dži in razširil svojo oblast severno od Rumene reke. Guverner province Dži je bil Juan Šao, vendar ga je Juan Šao odstavil..
Med Rumeno reko in reko Huaj je izbruhnil spopad med Juan Šujem, Cao Caom, Tao Čjanom in Lu Bujem. Cao Cao je leta 192 prisilil rumene turbane k vdaji,. leta 193 pregnal Juan Šuja južno od reke Huaj, leta 196 opustošil Tao Čjanovo domeno in leta 196 sprejel Liu Bejevo vdajo.. Li Buja je leta 198 ukazal usmrtiti. Po teh dogodkih je popolnoma nadziral južni del Severnokitajske nižine.
Na severovzhodu je Gongsun Du nadziral polotok Ljaodong in njegovo okolico in tam ustanovil svojo državo. Leta 204 ga je nasledil njegov sin Gongsun Kang. Severno od kitajske meje je po padcu centralne oblasti nastal kaos zaradi spopadov ostankov Šjugnujev s Šjanbeji.. Vojskovodja Gongsun Kang je leta 209 ponovno napadel kraljestvo Gogurjeo in ga podjarmil. V provinci Ljang, današnjem Gansuju, je leta 184 izbruhnil upor. Na zahodu je bil od leta 188 guverner province Ji Lju Jan, ki ga je leta 194 nasledil njegov sin Lju Džang.. Severno od njega je vladal Džang Lu, vodja gibanja per meric riža.. V provinci Džing je kot guverner vladal Lju Bjao, v spodnjem toku reke Jangce pa Sun Čan.
Zadnja leta dinastije Han thumb|300px|Province in poveljstva v predzadnjem letu vladanja dinastije Han (219) Leta 209 je Džov Ju zavzel Džjangling in vzpostavil popolno prevlado juga nad reko Jangce.. Medtem sta Lju Bej in njegov glavni svetovalec Džuge Ljang zavzela poveljstva v porečju reke Šjang in vzpostavila nadzor nad južnimi ozemlji province Džing.. Sun Čuan je bil prisiljen odstopiti Liju ozemlje okoli Džjanlinga, ker po Džov Jujevi smrti tam ni mogel vzpostaviti ustrezne oblasti.
Leta 211 je Cao Cao premagal koalicijo vojskovodij v dolini reke Vej in zavzel ozemlje okoli Čangana in leta 215 Handžong. Pod marionetnim cesarjem Šjanom je postopoma povečeval svoje ozemlje in moč. Leta 208 je postal kancler, leta 214 vojvoda Veja in leta 217 kralj Veja..
Potem ko je Lju Bej leta 214 zavzel provinco Ji, je Sun Čuan, ki se je v prejšnjih letih ukvarjal s Cao Caom, svojo pozornost usmeril na srednji Jangce. Naslednje leto sta se Sun Čuan in Lju Bej dogovorila, da bo meja med njunima ozemljema reka Šjang. Na jugu je Sun Čuan poslal He Čina, Lu Šuna in druge generale, da bi osvojili ozemlje današnjih južnih provinc Džedžjang in Fudžjan.