Polotok Otago (maorsko Muaūpoko) je dolg, hribovito razčlenjen prst kopnega, ki tvori skrajni vzhodni del Dunedina na Novi Zelandiji. Vulkanskega izvora tvori eno steno erodirane doline, ki zdaj tvori pristanišče Otago. Polotok leži jugovzhodno od pristanišča Otago in poteka vzporedno s celino v dolžini 20 km, z največjo širino 9 km. S celino se na jugozahodnem koncu povezuje z ozko ožino, široko približno 1,5 km.
Predmestje Dunedina sega na zahodni konec polotoka, sedem mestnih območij in skupnosti pa leži vzdolž pristaniške obale. Večji del ozemlja je redko poseljen in zasedan s strmimi odprtimi pašniki. Polotok je dom številnim vrstam divjih živali, zlasti morskim pticam, plavutonožcem in pingvinom; na tem območju deluje več ekoturističnih podjetij.
Geografija
Polotok je nastal hkrati s hribi, ki so obrnjeni proti njemu čez pristanišče, kot del velikega, davno ugaslega vulkana Dunedin. Več vrhov polotoka, predvsem primerno poimenovan Harbour Cone, dokazuje ta vulkanski izvor. Te kamnine so bile zgrajene pred 13 do 10 milijoni let.
Velik del polotoka je strmo hribovje, najvišje točke pa so Mount Charles (408 m), Highcliff (381 m) in Sandymount (320 m). Dva plimska zaliva ležita na pacifiški obali polotoka, Hoopers Inlet in Papanui Inlet. Med njima je rt Cape Saunders. Bližnje naravne znamenitosti so 250 m visoke pečine Lovers' Leap in The Chasm.
Na vhodu v pristanišče Otago se polotok dvigne do vrha Taiaroa, kjer je gnezditvena kolonija severnega kraljevega albatrosa (Diomedea epomophora), edina kolonija albatrosa, ki jo najdemo na naseljeni celini. Razgledni center za kolonijo albatrosov je ena glavnih ekoturističnih znamenitosti polotoka, skupaj z drugimi divjimi živalmi, kot so tjulnji in rumenooki pingvini (Megadyptes antipodes). Večino polotoka Otago predstavljajo kmetijska zemljišča v lastništvu, z vse večjim številom majhnih posesti ali življenjskih blokov. Nekatera območja biotske raznovrstnosti, kot je Taiaroa Head, se upravljajo kot zatočišča za divje živali. Veliko vrst morskih ptic in predvsem pobrežnikov je mogoče najti okoli plimskih zalivov, vključno z žličarkami, kljunastimi pticami in čapljami.
Pacifiška obala polotoka vključuje več plaž, ki so dovolj oddaljene od Dunedina, da so redko poseljene tudi sredi poletja. Med njimi so plaža Allans, plaža Boulder, plaža Victory in zaliv Sandfly.
Plaža Victory, poimenovana po bližnji brodolomu ladje Victory iz 19. stoletja, ima skalno formacijo, lokalno znano kot 'Piramide' zaradi podobnosti s staroegipčanskimi spomeniki. Zaliv Sandfly Bay, imenovan ne po žuželki, ampak po pesku, ki ga napiha veter, je dostopen po poti skozi nekatere najvišje peščene sipine na Novi Zelandiji, ki se dvigajo približno 100 metrov nad plažo.
Druge turistične znamenitosti na polotoku so grad Larnach, obnovljeno obalno obrambno postajo Armstrongovega 'izginjajočega' orožja in vojni spomenik. S ceste Highcliff Road, ki poteka vzdolž hrbtenice polotoka, je razgled na mesto in okolico.
Skupno število prebivalcev polotoka je pod 10.000, od tega približno polovica v predmestjih Dunedina, ki posegajo na njegov zahodni konec, kot sta Vauxhall in Shiel Hill. Večinoma je poseljena samo stran, ki meji na pristanišče Otago, z več majhnimi skupnostmi, posejanimi po dolžini polotoka. Največji med njimi so Macandrew Bay (največje naselje na polotoku, 1100 prebivalcev), Portobello in Ōtākou. Otākou je bil kraj prve stalne evropske naselbine v pristanišču in zgodnje kitolovske postaje, ki jo spominjajo na bližnji Wellerjevi skali. V pristanišču in na zunanjem polotoku je bilo več drugih kitolovskih postaj, vključno s Srednjo ribiško postajo na Harington Pointu.
Zgodovina Predevropska naselbina
Novo Zelandijo so ljudje prvič naselili okoli leta 1300 našega štetja, na Južnem otoku pa so se ljudje koncentrirali na vzhodni obali. V arhaičnem obdobju (lov na moe) je bil polotok Otago razmeroma gosto naseljeno območje v središču najbolj naseljene regije v državi.
Zemljevid zabeleženih maorskih arheoloških najdišč za Otago Conservancy prikazuje veliko več na polotoku Otago kot drugje v regiji. fig. 1 Druga, ki prikazuje samo tista iz arhaičnega obdobja, prikazuje najdišča, zbrana na polotoku in vzdolž obale čez pristanišče na zahodu in severu. fig. 2 To je bila ena od treh skupin na jugovzhodni obali Južnega otoka: ena od približno Oamaruja južno do Pleasant River; druga z juga Waikouaitija, vključno s polotokom Otago in zaostankom blizu izliva Kaikorai; druga se razteza južno od ustja reke Matau. Grozdi vsebujejo nekaj večjih mest. Na polotoku Otago pri Little Papanui je srednje velika, medtem ko ima okrožje Harwood eno največjih. Ta in številna druga manjša mesta so jasno vidna, čeprav jih obiskovalci pogosto ne prepoznajo, kakšna so.
Njihovi prebivalci so bili Polinezijci, predniki sodobnih Maorov, ki so živeli z lovom na velike ptice, predvsem zdaj izumrle neleteče moe, pa tudi tjulnje in ribolov.
Obeske iz kitove slonovine, ki so jih našli v Malem Papanuiju, so izdelali prvi obiskovalci mesta in so zdaj v muzeju Tūhura Otago v Dunedinu. Ocenjuje se, da so bili najnižji nivoji mesta zasedeni med letoma 1150 in 1300 našega štetja. Domneva se, da je bilo v istem obdobju zasedeno še eno območje na polotoku, v zalivu Papanui, kot tudi obsežno območje v okrožju Harwood. Little Papanui in Harwood veljata za stalni naselji, ne za začasna taborišča. En sam radiokarbonski datum za Harwood nakazuje, da je bil leta 1450 tudi zaseden. Tri veličastne pounamu adzes, za katere je rekel H.D. Skinner, da so najboljši svoje vrste, so našli v bližini in so datirani v isti čas. Predstavljajo obliko, ki je bila že ob nastanku arhaična. Trenutno so v muzeju Otago.
Ustno izročilo južnih Maorov pripoveduje o petih zaporedoma prihajajočih ljudstvih in medtem ko se zdi, da so najzgodnejši, Kahui Tipua, vilinsko ljudstvo, je sodobno antropološko mnenje, da predstavljajo zgodovinske ljudi, ki so bili oviti z legendami. Te Rapuwai so bili naslednji in zdelo se je, da sta jih nasledili dve plemeni Waitaha, vendar je bilo predlagano, da je bilo to v resnici eno, pri čemer so nekateri kasnejši prišleki uporabljali tudi 'Waitaha' kot splošno ime za vsa prejšnja ljudstva. Te Rapuwai so morda uporabljali tudi tako. Kljub temu so bili nekateri, na primer tisti na polotoku, tradicionalno identificirani s Te Rapuwai. Kasnejši Andersonovi ali plemenski Waitaha so na jug prispeli v 15. stoletju.
Moe in lovci na moe so začeli propadati, vendar se je razvila nova klasična maorska kultura, za katero je značilna gradnja pā (utrjeno naselje), in nova ljudstva so prišla na polotok Otago. Ljudje so tukaj v tem času izvajali tako imenovano gospodarstvo iskanja hrane. Vse bolj so se zanašali na nabiranje korenine kapusovke tī kouka (Cordyline australis) in 'umu ti' se širijo po nekaterih delih polotoka, kar kaže na intenzivno rabo zemlje.
Kati Mamoe (Ngāti Mamoe) so prišli v poznem 16. stoletju. Kai Tahu so prišli približno sto let pozneje. Pukekura, trdnjava na Taiaroa Head, je bila zgrajena okoli leta 1650. Bližnje vasi na plaži Te Rauone morda izvirajo iz istega časa. Pukekurine terase so še vedno vidne, nekatere pa so vključene v kasnejša evropska obrambna dela.
Iz tega obdobja so ohranjena številna izročila o osebah, kot sta Waitai in Moki II., ki sta v različnih obdobjih oba živela v Pukekura 'pa'. Eden najbolj znanih zadeva Tarewaija, ki ga je težko kronološko uvrstiti, vendar je bil po rodu Kai Tahu. Pridobil je Pukekuro, bil v konfliktu s Kati Mamoe pri zalivu Papanui in slavno pobegnil nazaj v Pukekuro ob pečini, ki je še vedno znana kot Tarewaijev skok. Prišlo je do prepira o ribolovnih pravicah Kati Mamoe v zalivu Papanui. Tam je bila najden posebej dober talisman, ribja kljuka iz kitove kosti iz 18. stoletja, ki je zdaj v muzeju Otago.
Prihod Evropejcev
James Cook je mimo plul februarja 1770 in Cape Saunders poimenoval po sekretarju admiralitete. Njegova karta je prikazovala zaliv v Hooperjevem zalivu, ki ga je morda poleti 1808–1809 raziskal in poimenoval Charles Hooper (glavni častnik na angleški ladji Daniela Cooperja, Unity). Takrat so pristanišče začeli uporabljati lovci na tjulnje, ki so se verjetno zasidrali ob Wellersovi skali, sodobnem Ōtākouju, kjer je bila obsežna maorska naselbina. Pristanišče Otago je kraj, kjer se je začela vojna tjulnjev, ki jo je sprožil incident v zalivu Sydney, medtem ko so njeni možje lovili tjulnje pri rtu Saunders. To je pripeljalo do napada Jamesa Kellyja leta 1817 na 'mesto Otago' (verjetno naselje(-a) Te Rauone), potem ko so bili William Tucker in drugi ubiti pri Whareakeakeju (Plaža morilcev) bolj severno. Mir je bil ponovno vzpostavljen leta 1823. Leta 1826 sta ga obiskali Rosanna in Lambton, ladji prve novozelandske družbe. Na Novo Zelandijo so pripeljali tudi prve zabeležene Evropejke in izdelali slike polotoka Thomasa Shepherda. Shepherdove slike so najstarejše znane in se hranijo v knjižnici Mitchell v Sydneyju. Novembra 1831 so bratje Weller, Joseph, George in Edward, ustanovili svojo kitolovsko postajo na Wellers' Rocku. V 1830-ih je njihov obrat v Otagu postal največji v državi, pristanišče pa je postalo mednarodno kitolovsko pristanišče. Leta 1841 sta operacijo Wellerjev prevzela Octavius Harwood in CW Schultze.
Prišlo je do spora z Maori, ki so v letih 1835 in 1836 preboleli epidemije ošpic in gripe. Leta 1839 je kitolov propadel in marca 1840 je Dumont D'Urville, gostujoči francoski navigator, evropsko in maorsko skupnost na polotoku opisal kot trgovino z alkoholom in spolnostjo. Pogodba iz Waitangija je bila na polotoku podpisana junija, čeprav je bil Južni otok že priključen s 'pravico do odkritja'. Prvo krščansko bogoslužje je kasneje istega leta v Otagu pridigal na polotoku škof Pompallier.
Leta 1844 se je združenje Otago pogajalo z lokalnim Kai Tahujem o nakupu bloka Otago za svojo naselbino Škotske svobodne cerkve. Vendar pa so na prvem srečanju med iwi in agentom (novozelandsko podjetje) voditelji Kai Tahu 18. junija izrazili željo, da obdržijo celoten polotok zase. Toda geodet podjetja Frederick Tuckett ni želel dovoliti Kai Tahu, da obdržijo vojaško strateško zemljišče tako blizu predlagane lokacije nove naselbine, niti jim dovoliti nadzora nad zemljo, na kateri so že bili evropski naseljenci, če bi razvili naselbino, ki bi tekmoval s tistim iz združenja Otago. Pogajalci Kai Tahuja so prepričali Turketta, da čeprav se bodo odpovedali delu polotoka, ne bodo prodali severnega dela, saj so bile tam njihove vasi in urupā. Nekateri poglavarji z močnimi povezavami Mamoe so želeli obdržati ves polotok od Puketaija naprej (kot se je takrat imenoval Andersonov zaliv). Ko je William Wakefield iz novozelandske družbe 16. julija prispel na lokacijo, tega ni hotel sprejeti. Sčasoma je moral Wakefield za nakup katere koli zemlje sprejeti položaj Kai Tahu. Pogodba o prodaji je bila podpisana 31. julija 1844, pri čemer je Kai Tahu obdržal 6665 arov (2697 ha) severnega dela polotoka.
Charles Kettle, geodet združenja, je leta 1846 in 1847 načrtoval predmestne in podeželske bloke. Ob prihodu prvih migrantskih ladij v začetku leta 1848 se je središče naselbine preselilo v Dunedin, medtem ko je Port Chalmers na drugi strani pristanišča nasledil Otago kot mesto mednarodno pristanišče. Decembra je William Cargill, svetni vodja naselja Otago, uspešno vložil peticijo pri vladi, da ponovno uvede »Otago« kot prvotno ime. Stara kitolovska vas in sosednje maorske naselbine so zdaj postale "Otakou".
Rast sodobnega naselja Ko se je Dunedin razvijal, je južni konec polotoka postal mesto za rekreacijo in nato predmestje. Ko je začelo prihajati vse več priseljencev, so se naselja oblikovala ob pristanišču in na cesti Highcliff na hrbtenici kopenske mase, v zgodnji fazi evropske poselitve pa tudi na bolj izpostavljenih pacifiških pobočjih.