Ambohimanga je hrib in tradicionalno utrjeno kraljevo naselje (rova) na Madagaskarju, ki je približno 24 kilometrov severovzhodno od glavnega mesta Antananarivo. Je v občini Ambohimanga Rova.
Hrib in rova, ki stoji na vrhu, veljata za najpomembnejši simbol kulturne identitete ljudstva Merina ter najpomembnejši in najbolje ohranjen spomenik predkolonialne kraljevine Merina. Obzidana zgodovinska vas vključuje rezidence in grobišča več ključnih monarhov. Mesto, eden od dvanajstih svetih hribov Merina, je povezano z močnimi občutki nacionalne identitete in ohranja svoj duhovni in sveti značaj tako v obredni praksi kot v ljudski domišljiji vsaj štiristo let. Ostaja bogoslužni kraj, kamor prihajajo romarji z Madagaskarja in od drugod.
Mesto je bilo politično pomembno že od zgodnjega 18. stoletja, ko je kralj Andriamasinavalona (1675–1710) razdelil kraljestvo Merina na štiri četrti in svojemu sinu Andriantsimitoviaminiandriani dodelil upravljanje severovzhodne četrti, Avaradrana, iz njegove novoimenovane prestolnice v Ambohimangi. Delitev Merine je povzročila 77-letno državljansko vojno, v tem času pa so zaporedni vladarji Avaradrana vodili vojaške pohode, da bi razširili svoje ozemlje, medtem ko so spreminjali obrambo v Ambohimangi, da bi jo bolje zaščitili pred napadi. Vojno je iz Ambohimanga končal kralj Andrianampoinimerina, ki se je uspešno lotil pogajanj in vojaških pohodov, ki so ponovno združili Merino pod njegovo vladavino do leta 1793. Po zavzetju zgodovinske prestolnice Merina v Antananarivu je Andrianampoinimerina preselil svoj kraljevi dvor in vse politične funkcije nazaj na prvotno mesto v kraljevem kompleksu Antananariva in obe mesti razglasil za enako pomembni, z Ambohimango kot duhovno prestolnico kraljestva. On in kasnejši vladarji v njegovi liniji so še naprej izvajali kraljeve obrede na tem mestu in redno naseljevali in preoblikovali Ambohimango do francoske kolonizacije kraljestva in izgnanstva kraljeve družine leta 1897. Pomen tukajšnjih zgodovinskih dogodkov in prisotnost kraljevih grobnic sta dala hribu sveti značaj, ki ga v Ambohimangi dodatno krepijo grobišča več Vazimb, najzgodnejših prebivalcev otoka.
Kraljevo posestvo na vrhu hriba je obdano s kompleksnim sistemom obrambnih jarkov in amnitih zidov, do njega pa vodi 14 prehodov, od katerih so bili številni zaprti s kamnitimi diski. Prehodi in stavbe znotraj kompleksa so urejeni v skladu z dvema prekritima kozmološkima sistemoma, ki cenita štiri kardinalne točke, ki izžarevajo iz središča združevanja, in pripisujejo sveti pomen severovzhodni smeri. Kompleks znotraj obzidja je razdeljen na tri manjše rova. Mahandrihono, največji kompleks, je med letoma 1710 in 1730 ustanovil kralj Andriambelomasina; ostaja v veliki meri nedotaknjen in vsebuje kraljeve grobnice, hišo kralja Andrianampoinimerina, poletno palačo kraljice Ranavalone II. in kraje, ki so bili vključeni v ključne kraljeve rituale, kot so žrtveno zebujevo pero, kraljeva kopel in glavno dvorišče. Prvotnih stavb ni več v posestvu Bevato, ki ga je pred letom 1710 ustanovil Andriamborona, in v posestvu Nanjakana, zgrajenem za kralja Andrianjafyja v poznem 18. stoletju. Hrib in njegovo kraljevo utrjeno mesto sta bila leta 2001 dodana na Unescov seznam svetovne dediščine in predstavljata edino kulturno območje Madagaskarja po uničenju zaradi požara leta 1995 v njegovem zgodovinskem pobratenem mestu, Rova Antananarivo, malo preden je slednje nameravalo vpisati v seznam. Številne vladne organizacije in organizacije civilne družbe podpirajo ohranjanje Ambohimanga z obnavljanjem poškodovanih značilnosti in preprečevanjem nadaljnje degradacije.
Etimologija Ime Ambohimanga je samostalniško-pridevniška zloženka v standardnem malgaškem jeziku, sestavljena iz dveh delov: ambohi, kar pomeni 'hrib' in manga, ki lahko pomeni 'sveto', 'modro', 'lepo' ali 'dobro'. Najzgodnejše znano ime za hrib je bilo Tsimadilo. Okoli leta 1700 ga je preimenoval v Ambohitrakanga ('hrib pegatk') odstavljeni princ Andriamborona, ki se je po ustni zgodovini prvi naselil na vrhu hriba s svojo družino. Hrib je svoje sedanje ime dobil po kralju Andriamasinavalonu v začetku 18. stoletja.
Zgodovina
Centralno višavje Madagaskarja, vključno z območjem okoli Ambohimanga, so med letoma 200 pr. n. št. in 300 n. št. prvič naselili prvi naseljenci otoka, Vazimba, ki so očitno prispeli s pirogo iz jugovzhodnega Bornea, da bi ustanovili preproste vasi v gostih gozdovih otoka. Do 15. stoletja se je etnična skupina Merina z jugovzhodne obale postopoma preselila v osrednje višavje, kjer so ustanovili vasi na hribih, vmešane med obstoječa naselja Vazimba, ki so jim vladali lokalni kralji. Grobnice vsaj štirih Vazimb so na hribu Ambohimanga ali okoli njega in so romarska mesta, vključno z grobnicami Ingorikelisahiloze, Andriantsidonina, Ramombe in Kotosarotre. Sredi 16. stoletja so se različne kneževine Merina združile v kraljestvo Merina pod vladavino kralja Andriamanela (1540–1575), ki je začel vojaške pohode za izgon ali asimilacijo prebivalstva Vazimbe. Konflikt z Vazimbami je pripeljal Andriamanela do tega, da je svoje hribovsko mesto utrdil z zemeljskimi zidovi, kamnitimi prehodi in globokimi obrambnimi jarki. Ta model utrjenega mesta, imenovan rova, je širil plemiški razred po vsej Merini do francoske kolonizacije Madagaskarja leta 1895.
Najzgodnejša naselbina na višini Ambohimanga je bila najverjetneje ustanovljena v 15. stoletju, kar sovpada s prihodom Merine v visokogorje. Riževa polja so v 16. stoletju prevzela mesto prvotnih dolinskih gozdov in naraščajoče prebivalstvo v bližini dolin okoli Ambohimanga je postalo znano pod imenom klana Tantsaha ('ljudje obdelovane zemlje'). Glede na ustno zgodovino je bil prvi, ki je naselil mesto Ambohimanga rova, Andriamborona, odstavljeni princ visokogorskega ozemlja Ima, ki se je okoli leta 1700 preselil na takrat nenaseljen vrh hriba v spremstvu svojega nečaka, njegove žene in njegove matere Ratompobe. Kralj Merina Andriamasinavalona (1675–1710), ki je vladal iz svojega kraljevega posestva v Antananarivu, je opazil kres, ki ga je prižgala družina na južnem pobočju hriba 24 kilometrov stran. Zaradi prepoznavnosti mesta iz njegove prestolnice je Andriamasinavalona želel Ambohimango kot rezidenco za svojega sina Andriantsimitoviaminiandriana. Andriamborona in njegova družina so se strinjali, da se bodo trikrat preselili na različne dele hriba, vključno s prihodnjo lokacijo kraljevega kompleksa Bevato, kot odgovor na zaporedne prošnje kralja. Za kratek čas sta s princem živela v sosednjih hišah v Bevatu, preden so Andriamborona in njegova družina končno zapustili hrib in se odpravili v oddaljeno visokogorsko vas Ambatolampy, kjer je živel preostanek svojega življenja; kralj je odnesel njihova telesa za pokop v Ambohimangi.
Leta 1710 je Andriamasinavalona kraljestvo Merina razdelil na štiri četrti, ki so bile dane v vladanje njegovim štirim najljubšim sinovom. Andriantsimitoviaminiandriana je prejel vzhodno četrt, Avaradrano, in spremenil svojo rova v Ambohimangi v svojo prestolnico. Kot prvi kralj Avaradrana (1710–1730) je Andriantsimitoviaminiandriana zgradil tudi obrambne zidove mesta in njegov prvi sklop sedmih vrat. Namesto da bi mirno vladali svojim ozemljem, kot je nameraval Andriamasinavalona, so njegovi štirje sinovi začeli vrsto vojn, da bi prevzeli nadzor nad sosednjim ozemljem, kar je povzročilo lakoto in trpljenje med kmečkim prebivalstvom Merine. Andriantsimitoviaminiandriana je večino svojega vladanja porabil za krepitev avtoritete svojega upravljanja v Ambohimangi in privabljanje prebivalcev, da so se naselili v okoliških vaseh, medtem ko se je boril s svojimi brati, da bi povečali zemljo pod svojim nadzorom. Nasledil ga je njegov posvojeni sin Andriambelomasina (1730–1770), ki je še naprej vladal Avaradranu iz Ambohimanga v posestvu Mahandrihono, ki ga je zgradil poleg prvotnega kompleksa Besakana. Andriambelomasina je znatno razširil Ambohimango in okrepil njegovo obrambo, kar mu je omogočilo, da je uspešno odbil napad skupine bojevnikov Sakalava, ki jih je zaposloval njegov glavni tekmec, vladar Antananariva, na rova. Za svojega naslednika je imenoval svojega najstarejšega sina, Andrianjafyja (1770–1787) in določil svojega vnuka Andrianampoinimerina, da sledi Andrianjafyju po vrstnem redu. Andrianjafy, šibak in nepravičen vladar, je ohranil svojo prestolnico v Ambohimangi, kjer je zgradil novo zasebno posestvo, imenovano Nanjakana, vendar je pogosto prebival v bližnji vasi Ilafy.
Andrianampoinimerina je zrinil Andrianjafyja s prestola v nasilnem spopadu, ki se je končal leta 1787. Kralj je nato uporabil Ambohimango kot izhodišče za uspešno kampanjo, s katero je dvanajst svetih gričev Merine spravil pod svojo oblast, vključno z hribovskim mestom Antananarivo, s čimer je ponovno združil na štiri četrti razdeljeno kraljestvo Merina pod njegovo suverenostjo in konec 77-letne državljanske vojne. Da bi utrdil podporo svoji vladavini, je Andrianampoinimerina mobiliziral predstavnike številnih plemiških kast, da so sodelovali v najobsežnejšem prizadevanju doslej za razširitev in utrdbo Ambohimanga. Ukazal je zgraditi novo mestno obzidje, vrata in obrambne jarke, pa tudi palačo iz palisandra, imenovano Mahandrihono, ki jo je dal zgraditi v tradicionalnem slogu.
Po osvojitvi Antananariva leta 1793 je Andrianampoinimerina politično prestolnico Merine premaknil iz Ambohimanga na prvotno lokacijo v Antananarivo, medtem ko je Ambohimango razglasil za duhovno prestolnico kraljestva. V Ambohimangi so še naprej potekali pomembni tradicionalni obredi, Andrianampoinimerina pa je redno bival v svoji palači Mahandrihono. Njegov sin, Radama I., je v mladosti naselil posestvo Ambohimanga Nanjakana, preden se je preselil v Antananarivo, in je po selitvi pogosto obiskoval Ambohimango. Radamina vdova in naslednica, Ranavalona I., je obnovila posestvo Mahandrihono in preselila več stavb iz sestrske rova v Antananarivu v Ambohimango. Prav tako je prepovedala prašiče v Ambohimangi zaradi njihove povezanosti z Evropejci, ki so pred desetletjem širili svinjino kot vir hrane. Kasnejše kraljice so pustile svoj pečat na tem mestu, vključno z rekonstrukcijo Nanjakane, ki jo je izvedel Rasoherina, in Ranavalona II., ki je dodala dva velika paviljona v kompleks Mahandrihono, ki je odražal sinkretizem tradicionalnih in zahodnih arhitekturnih slogov.
Skozi večji del 19. stoletja in zlasti pod vladavino kraljice Ranavalone I. (1828–1861) je bilo Ambohimanga prepovedano obiskovati tujcem, kar je prispevalo k njegovi mističnosti kot »prepovedano mesto«. Ta status je ostal do leta 1897, ko je francoska kolonialna uprava prenesla vse relikvije in pomembne stvari kraljeve družine iz Ambohimanga v Antananarivo, da bi zlomila duh odpora in etnično identiteto, ki so ju ti simboli navdihnili pri Malgaših, zlasti v visokogorju. V začetku 20. stoletja se je območje še dodatno spremenilo, ko so Francozi v začetku 20. stoletja odstranili svete gozdove, ki so ostali na sosednjih vrhovih. Mesto kljub temu ohranja svoj simbolni pomen v Merini do danes.
Postavitev