Portugalska arhitektura se nanaša tako na arhitekturo sodobnega ozemlja Portugalske v celinski Portugalski, na Azorih in Madeiri kot tudi na arhitekturno dediščino/dediščino portugalskih arhitektov in slogov po vsem svetu, zlasti v državah, ki so bile prej del portugalskega imperija.
Tako kot vsi vidiki portugalske kulture tudi portugalska arhitektura odraža umetniške vplive različnih kultur, ki so naseljevale Portugalsko ali prihajale v stik s portugalskim ljudstvom skozi zgodovino Portugalske, vključno z Galaci, Luzitanci, Keltiberi, Rimljani, Svebi, Vizigoti, Mavri, Goanci, Macanezi, Kristangi in mnogi drugi. Zaradi zgodovine Portugalskega imperija je več držav po svetu dom obsežne dediščine portugalske kolonialne arhitekture, zlasti Brazilija in Urugvaj v Ameriki, Angola, Cabo Verde, Sveti Tomaž in Princ, Benin, Gana, Maroko, Gvineja Bissau, Zimbabve in Mozambik v Afriki ter Kitajska, Indija, Indonezija, Malezija in Vzhodni Timor v Aziji.
V portugalski arhitekturi so skozi stoletja prevladovali različni umetniški slogi ali gibanja, vključno romanika, gotika, manuelin, portugalsko renesansa, portugalski barok, rokoko, pombalin, neomanuelin, mehki portugalski slog in sodobna arhitektura. Pomembni portugalski arhitekti preteklosti so bili Diogo de Arruda (15.–16. st.), João Antunes (17. st.), Eugénio dos Santos in Carlos Mardel (18. st.), José Luis Monteiro (19. st.), Raul Lino , Cassiano Branco in Fernando Távora (20. st.). Znani živeči arhitekti so Gonçalo Byrne, Eduardo Souto de Moura (zmagovalec Pritzkerja), António Maria Braga, João Carrilho da Graça in Álvaro Siza Vieira (zmagovalec Priktzerja).
Zgodovina Megalitsko obdobje
Najzgodnejši primeri arhitekturne dejavnosti na Portugalskem izvirajo iz neolitika in so sestavljeni iz struktur, povezanih s kulturo megalita. Portugalsko zaledje je posejano z velikim številom dolmenov (imenovanih antas ali dólmens), tumulusov (mamoas) in menhirjev. Regija Alentejo je še posebej bogata z megalitskimi spomeniki, kot je znameniti Veliki Dolmen iz Zambujeira (Anta Grande do Zambujeiro), ki je blizu Évore. Stoječe kamne lahko najdemo izolirane ali tvorijo krožne nize (kamniti krogi ali kromlehi). Almendres kromleh, ki je prav tako blizu Évore, je največji na Iberskem polotoku, saj vsebuje skoraj 100 menhirjev, razporejenih v dva eliptična niza v orientaciji vzhod-zahod.
Keltsko obdobje
Keltske predzgodovinske utrjene vasi iz bakrene dobe najdemo vzdolž reke Tajo, kot je Vila Nova de São Pedro, blizu Cartaxa, in Castro iz Zambujala, blizu Torres Vedras. Ta mesta so bila naseljena v obdobju okoli 2500–1700 pr. n. št. in so bila obdana s kamnitimi zidovi in stolpi, znakom konfliktov tistega časa.
Od okoli 6. stoletja pr. n. št. se je v severni Portugalski in v sosednji Galiciji razvila keltska kultura Castro (cultura castreja). Ta regija je bila posejana z vasmi na hribih (imenovanih citânias ali cividades), ki so večinoma še naprej obstajale pod rimsko nadvlado, ko je območje postalo vključeno v provinco Gallaecia. Pomembna arheološka najdišča Castro so Citânia de Sanfins, blizu Paços de Ferreira, Citânia de Briteiros, blizu Guimarãesa in Cividade de Terroso, blizu Póvoa do Varzim. Iz obrambnih razlogov so bila ta gradišča zgrajena na vzpetini in obdana z obroči kamnitih zidov (Terroso je imel tri zidne obroče). Hiše znotraj castrosa so dolge približno 3,5 do 5 metrov, večinoma okrogle z nekaterimi pravokotnimi, kamnitimi in slamnatimi strehami, ki so počivale na lesenem stebru v središču stavbe. Njihove ulice so nekoliko pravilne, kar kaže na neko obliko centralne organizacije. V nekaterih od njih so bile zgrajene kopeli, na primer v Briteirosu in Sanfinsu.
Rimsko obdobje
Arhitektura se je močno razvila v 2. stoletju pred našim štetjem s prihodom Rimljanov, ki so Iberski polotok imenovali Hispanija. Osvojena naselja in vasi so pogosto modernizirali po rimskih vzorih z izgradnjo foruma, ulic, gledališč, templjev, kopališč, akvaduktov in drugih javnih stavb. Zgrajen je bil učinkovit niz cest in mostov, ki so povezovali mesta in druga naselja.
Braga (Bracara Augusta) je bila glavno mesto province Gallaecia in ima še vedno ostanke javnih kopališč, javnega vodnjaka (imenovanega Idol's Fountain) in gledališča. Évora se ponaša z dobro ohranjenim rimskim templjem, verjetno posvečenim kultu cesarja Avgusta. Rimski most prečka reko Tâmega pri mestu Chaves (Aquae Flaviae). Lizbona (Olissipo) ima ostanke gledališča v soseski Alfama.
Najbolje ohranjeni ostanki rimske vasi so Conímbriga, ki je blizu Coimbre. Izkopavanja so razkrila mestno obzidje, terme, forum, akvadukt, amfiteater in hiše za meščane (insula), pa tudi razkošne dvorce (domus) z osrednjimi dvorišči, okrašenimi z mozaiki. Druga pomembna izkopana rimska vas je Miróbriga, blizu Santiaga do Cacéma, z dobro ohranjenim rimskim templjem, kopališči, mostom in ostanki edinega rimskega hipodroma, znanega na Portugalskem.
V zaledju so premožni Rimljani ustanovili villae, podeželske hiše, namenjene poljedelstvu. Številne vile so vsebovale objekte, kot so kopeli, in so bile okrašene z mozaiki in slikami. Pomembna mesta so Villae of Pisões (blizu Beja), Torre de Palma (blizu Monforte) in Centum Cellas (blizu Belmonte). Na slednjem so dobro ohranjene ruševine trinadstropnega stolpa, ki je bil del rezidence lastnika vile.
Predromanika in vizigotsko obdobje
Rimsko nadvlado v Hispaniji so končali vpadi germanskih ljudstev (zlasti Svebov in Vizigotov) v 5. stoletju našega štetja. Iz obdobja vizigotske nadvlade (okoli 580–770) je ohranjenih zelo malo stavb, ki so bile večinoma spremenjene v naslednjih stoletjih. Ena od teh je majhna kapela Saint Frutuoso v bližini Brage, ki je bila del vizigotskega samostana, zgrajenega v 7. stoletju. Stavba ima tloris grškega križa s pravokotnimi kraki in osrednjo kupolo; tako kupola kot kraki kapele so okrašeni z ločnimi reliefi. Kapela kaže jasne vplive bizantinskih zgradb, kot je mavzolej Gale Placidije v Raveni.
Po letu 711, v obdobju prevlade Mavrov na Iberskem polotoku, je bila krščanska kraljevina Asturija (okoli 711–910), ki je bila na severnem delu polotoka, središče upora (glej Rekonkvista). Poleg tega je veliko kristjanov (Mozarabcev) živelo na mavrskih ozemljih in jim je bilo dovoljeno prakticirati svojo vero in graditi cerkve. Asturijska arhitektura in mozarabska umetnost sta vplivali na krščanske stavbe na bodočem portugalskem ozemlju, kar je razvidno iz nekaj struktur, ki so preživele iz tega obdobja. Najpomembnejša med njimi je cerkev São Pedro de Lourosa v bližini bolnišnice Oliveira do, na kateri je napis, ki navaja 912 kot leto njene izgradnje. Cerkev je bazilika s tremi ladjami, ločenimi s podkvastimi loki, z narteksom na fasadi in stebričastimi podkvastimi okni asturijskega vpliva na osrednji ladji.
Druge predromanske cerkve, ki se na splošno pripisujejo mešanici asturijskih in mozarabskih značilnosti, so São Pedro de Balsemão, blizu Lamega, s tlorisom bazilike, in kapela São Gião, blizu Nazaréja, ki ju nekateri avtorji oporekajo kot stavbi vizigotskega izvora, ki je imel dodatne značilnosti, vključene v poznejši fazi. Notranji prostori teh stavb so razdeljeni z značilnimi podkvastimi loki. Vizigotska kapela sv. Frutuoza je bila prav tako spremenjena v 10. stoletju, ko so ročne kapele dobile okrogel tloris in podkvaste loke.
Mavrsko obdobje
Vdor Mavrov iz Magreba na Iberski polotok leta 711 je končal vizigotsko oblast v Hispaniji, ki so jo prišleki imenovali Al Andaluz. Mavrska prisotnost je vplivala na umetnost in arhitekturo, zlasti v južni Portugalski, kjer je bila leta 1249 končana rekonkvista. Stavbe v tem obdobju so bile pogosto zgrajene s tehnikami nabite zemlje (taipa) in opeke, čemur je sledilo beljenje. Tradicionalne hiše v mestih in vaseh na Portugalskem imajo lahko preproste bele fasade, ki spominjajo na islamski vpliv. Nekatere južne soseske, kot je staro okrožje Alfama v Lizboni, so ohranile tloris ulic iz muslimanskih časov. Vendar pa je v nasprotju s sosednjo Španijo, zelo malo islamskih stavb na Portugalskem preživelo nedotaknjenih do danes.
Gradovi
Čeprav so številni nastali v islamskem obdobju, je bila večina portugalskih gradov po krščanski rekonkvisti obsežno preurejena.
Najbolje ohranjen je grad Silves v Silvesu, starodavni prestolnici Al-Garba, današnje regije Algarve. Grad Silves, zgrajen med 8. in 13. stoletjem, je ohranil svoje obzidje in kvadratne stolpe iz mavrskega obdobja ter cisterne iz 11. stoletja – vodne rezervoarje, ki so jih uporabljali v primeru obleganja. Staro mestno jedro – Almedino – je branilo obzidje ter več utrjenih stolpov in vrat, katerih deli so bili ohranjeni.
Drug pomemben islamski grad v Algarveju je grad Paderne, katerega porušeni zidovi pričajo o gradbeni tehniki taipa, uporabljeni pri njegovi gradnji. Tudi mavrski grad Sintra blizu Lizbone hrani nekaj ostankov obzidja in cisterno iz tistega časa. Del mavrskega obzidja je ohranjen v Lizboni (tako imenovana Cerca Velha) in Évori, mavrska mestna vrata z značilnim podkvasto obokanim profilom pa najdemo v Faru in Elvasu.
Mošeje Med muslimansko prevlado je bilo na portugalskem ozemlju zgrajenih veliko mošej, vendar so bile skoraj vse uničene ali spremenjene v cerkve in stolnice. Edini jasen primer nekdanje mošeje na Portugalskem je današnja glavna cerkev Mértola, prvotno mošeja Mértola, zgrajena v 12. stoletju. Ko je bila vas ponovno zavzeta, so mošejo delno spremenili in preuredili v cerkev. Notranjost ima tloris skoraj kvadratne oblike s 4 ladjami in skupno 12 stebri, ki podpirajo kasnejši manuelinski rebrasti obok iz 16. stoletja, spremembe strehe in odstranitev ladij pa so strukturi dodale krščanske arhitekturne značilnosti. Kljub spremembam prvotna labirintna notranjost s svojim "gozdom" stebrov, tremi podkvastimi loki z alfizom, notranjo steno z okrašeno nišo, mihrabom, ki kaže na Meko, vse kaže iste sodobne islamske značilnosti, ki jih najdemo v Španiji in Mahgrebu.
Portugalski romanski slog
Romanski slog je bil uveden na Portugalskem med koncem 11. in začetkom 12. stoletja. Najvplivnejši od prvih portugalskih romanskih spomenikov sta bila stolnica v Bragi in samostan Rates. Stolnico v Bragi je leta 1070 obnovil škof Pedro in jo posvetil leta 1089, čeprav je bila takrat dokončana le apsida. Škofov ambiciozen načrt je bil zgraditi romarsko triladijsko cerkev, ambulatorijem in velikim transeptom. Relikvija tega zgodnjega projekta je morda majhna vzhodna kapela, ki je danes zunaj same cerkve.
Gradbena dejavnost se je pospešila po letu 1095, ko je grof Henrik prevzel Condado Portucalense (grofija Portugalska). Grof Henrik je prišel na Portugalsko s številnimi plemiči in tudi benediktinskimi menihi opatije Cluny, ki jo je vodil Henrikov brat Hugh. Benediktinci in drugi verski redovi so dali velik zagon romanski arhitekturi v celotnem 12. stoletju. Grof Henrik je sponzoriral gradnjo samostana Rates (začetek leta 1096), enega temeljnih del prve portugalske romanike, čeprav je bil projekt v 12. stoletju večkrat spremenjen. Zaradi pomembnosti njegove arhitekture in kipov z različnimi arhitekturnimi vplivi je ta tempelj študija primera, ki se odraža v produkciji nadaljnje romanske umetnosti nastajajočega kraljestva Portugalske.
Čaščenja Brage in Ratesa so bila zelo vplivna na severnem Portugalskem. Ohranjene romanske samostanske cerkve iz 12. stoletja so v Manhenteju (blizu Barcelosa) s portalom iz okoli leta 1117; Rio Mau (blizu Vila do Conde); z izjemno apsido iz leta 1151; Travanca (pri Amarante); Paço de Sousa (blizu Penafiela); Bravães (blizu Ponte da Barca), Pombeiro (blizu Felgueirasa) in mnoge druge.