sličica|Večina sodobnih govorcev angleškega jezika se z besedo thou srečuje predvsem v Shakespearovih delih, v delih drugih renesančnih, srednjeveških in zgodnjih modernih pisateljev ter v Bibliji kralja Jakoba. "thou, thee, thine, thy (prons.)", Kenneth G. Wilson, The Columbia Guide to Standard American English. 1993. Retrieved 2 March 2016. Beseda thou ( ) je v angleščini osebni zaimek v drugi osebi ednine. Danes je večinoma starinska, saj jo je v večini kontekstov nadomestila beseda you, čeprav se še vedno uporablja v nekaterih delih severne Anglije in na Škotskem (). Thou je imenovalniška oblika; naklonska/predmetna oblika je thee (deluje kot tožilnik in dajalnik); svojilna oblika pa je thy (pridevnik) ali thine (kot pridevnik pred samoglasnikom ali kot svojilni zaimek); osebna povratna oblika pa je thyself. Kadar je thou slovnični osebek končnega glagola v povednem naklonu, se glagolska oblika običajno konča na -(e)st (npr. "thou goest", "thou do(e)st"), v nekaterih primerih pa samo na -t (npr. "thou art"; "thou shalt").
Prvotno je bil zaimek thou le edninska oblika množinskega zaimka ye, ki izhaja iz starodavnega indoevropskega korena. V srednji angleščini je bil thou včasih predstavljen s pisno okrajšavo, ki je nad črko <i>thorn</i> postavila majhen "u": þͧ (pozneje je bila ta okrajšava v tiskarskih strojih, ki te črke niso imeli,predstavljena kot yͧ). Od leta 1300 sta se thou in thee uporabljala za izražanje domačnosti, formalnosti ali prezira, za naslavljanje tujcev, nadrejenih ali podrejenih ali v primeru, ko je bilo treba navesti ednino, da bi se izognili zmedi; sočasno sta se množinski obliki, ye in you, začeli uporabljati tudi za ednino: običajno za naslavljanje vladarjev, nadrejenih, enakih, podrejenih, staršev, mlajših oseb in drugih pomembnejših. V 17. stoletju se thou v knjižnem jeziku ni več redno uporabljal, saj je pogosto veljal za nevljudnega, vendar se je ohranil, včasih v spremenjeni obliki, v narečjih Anglije in Škotske Shorrocks, 433–438. ter tudi v jeziku verskih skupin, kot je Prijateljska družba. Zaimek se še vedno uporablja tudi v angleških krščanskih molitvah in poeziji.
V zgodnjih angleških prevodih Svetega pisma je bila uporabljena znana oblika druge osebe v ednini, ki odraža splošno rabo v drugih jezikih. Poznano in edninsko obliko uporabljajo pri govoru o Bogu v francoščini (v protestantizmu v preteklosti in sedanjosti, v katolištvu od reform po II. vatikanskem koncilu), nemščini, španščini, italijanščini, portugalščini, škotski gelščini in številnih drugih (vsi ti jeziki v sodobnem govoru ohranjajo uporabo "neformalne" edninske oblike druge osebe). Poleg tega so angleški prevajalci različice Svetega pisma kralja Jakoba skušali ohraniti razlikovanje med edninskimi in množinskimi drugoosebnimi zaimki in glagolskimi oblikami, ki jih najdemo v Svetem pismu v hebrejščini, aramejščini in koinejski grščini, zato so za ednino uporabljali thou, thee, thy, za množino pa ye, you, your, yours.
V standardni sodobni angleščini se beseda thou še vedno uporablja v formalnih verskih besedilih, pri poročnih obredih, v literaturi, ki si prizadeva za poustvariti starinski jezik, ter v nekaterih stalnih besednih zvezah, kot je "fare thee well"; zato mnogi zaimek povezujejo s slovesnostjo ali formalnostjo. Številna narečja so pomanjkanje razlikovanja med ednino in množino, ki ga je povzročilo izginotje zaimkov thou in ye, nadomestila z oblikovanjem novih množinskih zaimkov, kot so yinz, yous in y'all ali pogovorno you guys. Ye je še vedno pogost v nekaterih delih Irske, vendar se pravkar navedeni primeri razlikujejo glede na območje in so običajno omejeni na pogovorni govor.
Slovnica Ker je thou izginil iz splošne rabe, njegove tradicionalne oblike pogosto zamenjujejo tiste, ki posnemajo starinski jezik.
Sklanjatev Angleški osebni zaimki imajo standardizirano sklanjatev po naslednji tabeli: +osebni zaimki v zgodnji sodobni angleščiniimenovalniknaklonskirodilniksvojina1. osebaedninaImemy/mine 1minemnožinaweusourours2. osebaneformalna edninathoutheethy/thine 1thineneformalna edninaye, youyouyouryoursmnožina3. osebaedninahe/she/ithim/her/ithis/her/his (it) 2his/hers/his 2množinatheythemtheirtheirs
Rodilniki my, mine, thy in thine se uporabljajo kot svojilni pridevniki pred samostalnikom ali kot svojilni zaimki brez samostalnika. Vse štiri oblike se uporabljajo kot svojilni pridevniki: mine in thine se uporabljata pred samostalniki, ki se začenjajo na samoglasnik, ali pred samostalniki, ki se začenjajo na črko h, ki je bil običajno nem (npr. thine eyes in mine heart, ki se je izgovarjalo kot mine art), my in thy pa pred soglasniki (thy mother, my love). Vendar pa se kot svojilni zaimki uporabljata le mine in thine, kot npr. v it is thine in they were mine (ne they were my). Od zgodnjega obdobja zgodnje sodobne angleščine do 17. stoletja je bil his svojilni zaimek za tretjeosebni it kot tudi za tretjeosebni moški zaimek he. Rodilnik it se enkrat pojavi v Bibliji kralja Jamesa iz leta 1611 (3 Mz 25,5) v "...groweth of it owne accord..."
Povezava Glagolske oblike, uporabljene za thou , se običajno končajo na -est (izgovarja se ) ali -st v povednem naklonu v sedanjiku in pretekliku . Te oblike se uporabljajo za močne in šibke glagole .
Sledijo tipični primeri standardnih sedanjiških in pretekliških oblik. E v končnici ni obvezen; zgodnje angleško črkovanje še ni bilo standardizirano. V verzih je bila odločitev o tem, ali uporabiti e, pogosto odvisna od zamisli o metromu.
to know: thou knowest, thou knewest to drive: thou drivest, thou drovest to make: thou makest, thou madest to love: thou lovest, thou lovedst to want: thou wantest, thou wantedst
Naklonskim glagolom je svojim oblikam dodan tudi -(e)st :
can: thou canst could: thou couldst may: thou mayest might: thou mightst should: thou shouldst would: thou wouldst ought to: thou oughtest to
Nekaj glagolov ima nepravilne thou oblike:
to be: thou art (or thou beest), thou wast (ali thou wert; izvirno thou were) to have: thou hast, thou hadst to do: thou dost (ali thou doest v ne-pomožni rabi) and thou didst shall: thou shalt will: thou wilt
Nekaj se jih ne sklanja:
must: thou must
V praangleščini je bila v drugi osebi ednine glagola sklanjatev -es. Ta je v nespremenjeni obliki prišla iz indoevropščine in jo je mogoče opaziti v precej oddaljenih sorodnih indoevropskih jezikih: rusko знаешь, znayesh, "veš" (thou knowest), v latinščini je to v obliki amas, "ljubiš" (thou lovest). (To je vzporedno z zgodovino tretjeosebne oblike, v stari angleščini -eþ, v ruščini знает, znayet, "(on) ve" (he knoweth), v latinščini amat, he knoweth). Nekoliko drugačni razvoj od -es do sodobnega angleškega -est, ki je potekal ločeno v približno istem času v tesno povezanih nemških in zahodnofrizijskih jezikih, naj bi bil posledica prilikovanja soglasnika zaimka, ki je pogosto sledil glagolu. To najlažje opazimo v nemščini: liebes du → liebstu → liebst du ("ljubim te").
Primerjava Zgodnja sodobna angleščina Sodobna zahodnofrizijščina Sodobna nemščina Sodobna nizozemščina Sodobna angleščinaThou hastYou haveShe hathShe hasWhat hast thou?What do you have? (What have you?)What hath she?What does she have? (What has she?)Thou goestYou goThou doestYou doThou art (variant thou beest)You are V nizozemščini je ekvivalent za "ti", du prav tako postal arhaičen in izginil iz uporabe, nadomestil pa ga je nizozemski ustreznik za "ti", gij (kasneje jij ali u ), tako kot v angleščini, z mestom neformalne množine, ki jo je prevzela jullie ( primerjaj angleško y'all ).
V subjunktivu in velelnem naklonu se končnica na -(e)st opušča (čeprav se na splošno ohranja v thou wert, 2. osebi ednine preteklika glagola to be). Subjunktivne oblike se uporabljajo, kadar je izjava dvomljiva ali v nasprotju z dejstvi; kot take se pogosto pojavljajo za if in pesniškim and.
If thou be Johan, I tell it thee, right with a good advice ... ; Middle English carol: If thou be Johan, I tell it theRyght with a good aduyceThou may be glad Johan to beIt is a name of pryce. Be Thou my vision, O Lord of my heart ... Eleanor Hull, Be Thou My Vision, 1912 translation of traditional Irish hymn, Rob tu mo bhoile, a Comdi cride. I do wish thou wert a dog, that I might love thee something ... Shakespeare, Timon of Athens, act IV, scene 3. And thou bring Alexander and his paramour before the Emperor, I'll be Actaeon ... Christopher Marlowe, Dr. Faustus, act IV, scene 2. O WERT thou in the cauld blast, ... I'd shelter thee ... Robert Burns, O Wert Thou in the Cauld Blast(song), lines 1–4.
V sodobnih regionalnih angleških narečjih, ki uporabljajo thou ali kakšno drugo različico, na primer v Yorkshiru in Lancashiru, je pogosto v tretji osebi glagola -s. To je posledica združitve zgodnjesodobne angleške druge osebe ednine s končnico -st in tretje osebe ednine s končnico -s v -s (slednja je severna različica -þ (-th)).
Povedni naklon v sedanjiku za art ("þu eart") izvira iz zahodnosaksonske stare angleščine (glej OED s.v. be IV.18) in je sčasoma postal standarden tudi na jugu (npr. v Shakespearu in Svetem pismu). Za vpliv tudi s severa prim. islandski þú ert. Povedni naklon v predpretekliku za be je na splošno thou wast.
Izvor Thou izvira iz staroangleškega , in nazadnje po Grimmovem zakonu iz protoindoevropskega * tu, s pričakovanim germanskim daljšanjem samoglasnika v naglašenih enozložnih besedah z odprtim zlogom. Thou je torej soroden islandskemu in staronordijskemu , nemškemu in celinskoskandinavskem , latinskemu in vsem večjim romanskim jezikom, irskemu, kurdskemu, litovskemu in latvijščina ali , grškemu ( ), slovanskemu ты / ty ali ти / ti, armenskemu ( / ), hindijskemu तू (), bengalskemu : তুই ( tui ), perzijskemu () in sanskrtskemu त्वम् (). Sorodna oblika tega zaimka obstaja tudi v skoraj vseh drugih indoevropskih jezikih. Entries for thou and *tu, in The American Heritage Dictionary of the English Language
Zgodovina
Stara in srednja angleščina sličica|þu, okrajšava za thou, iz Adama in Eve, iz rokopisa iz okoli leto 1415, Anglija V stari angleščini je za thou veljalo preprosto pravilo: thou je naslavljal eno osebo, ye pa več kot eno. V 14. stoletju je thou postopoma nadomestil množinski ye kot oblika nagovora nadrejene osebe podrejeni, in kasneje za enakovredne. Thou pa je še dolgo ostala najpogostejša oblika za nagovarjanje "manjvrednega" človeka.
Razlikovanje ednine in množine z uradno in neuradno obliko se imenuje T-V distinction in je v angleščini v veliki meri posledica vpliva francoščine. Začelo se je z rabo naslavljanja kraljev in drugih aristokratov v množini. Sčasoma se je to posplošilo, tako kot v francoščini, na naslavljanje vseh družbeno nadrejenih ali tujcev z množinskim zaimkom, kar je veljalo za bolj vljudno. V francoščini je tu sčasoma obveljal za intimnega ali pokroviteljskega (in za tujca lahko celo žaljivega), medtem ko je bila množinska oblika vous zadržana in uradna.
Splošni upad zgodnje sodobne angleščine V 17. stoletju je v standardnem jeziku (to je zlasti v Londonu in njegovi okolici) precej nenadoma začela upadati raba besede thou, ki je pogosto veljala za nevljudnega ali dvoumnega v smislu vljudnosti. Ohranil se je, včasih v spremenjeni obliki, zlasti v krajevnih narečjih Anglije in Škotske, ki so bolj oddaljena od Londona,Shorrocks, 433–438. ter v jeziku verskih skupin, kot so kvekerji. Razlogi, ki jih sodobni jezikoslovci pogosto navajajo za zaton besede thou v 17. stoletju, so vse večje povezovanje besede you z "vljudno družbo" in negotovost pri uporabi besede thou za podrejene in you za nadrejene (pri čemer je bil you bolj varen) sredi vzpona novega srednjega razreda.Nordquist, Richard (2016). "Notes on Second-Person Pronouns: Whatever Happened to 'Thou' and 'Thee'?" ThoughtCo. About, Inc.