Karel II. (, , ), kralj Anglije, Škotske in Irske, * 8. junij 1630, London, Kraljevina Anglija, † 16. februar 1685, London, Kraljevina Anglija.

Položaj kralja Škotske je zasedal med letoma 1649 in 1651, položaj kralja Anglije, Škotske in Irske pa od obnovitve monarhije do svoje smrti leta 1685.

Karel II. je bil najstarejši preživeli otrok Karla I. in Henrike Marije Francoske. Po usmrtitvi Karla I. v Whitehallu 30. januarja 1649, na vrhuncu angleške državljanske vojne, je škotski parlament 5. februarja 1649 razglasil Karla II. za kralja. V Angliji se je tedaj začelo obdobje angleškega medvladja z Angleške skupnosti z republikansko vlado, katero je vodil Oliver Cromwell. Cromwell je 3. septembra 1651 v bitki pri Worcesteru premagal Karla II., ki je pobegnil na evropsko celino. Cromwell je postal lord protektor Anglije, Škotske in Irske. Karel je naslednja leta preživel v izgnanstvu v Franciji, Nizozemski republiki ter Španski Nizozemski. Politična kriza po Cromwellovi smrti leta 1658 je povzročila obnovitev monarhije leta 1660, Karel pa je bil povabljen, da se vrne v Britanijo. Na svoj 30. rojstni dan, 29. maja 1660, je bil sprejet v Londonu, kjer je bil deležen javnega priznanja. Po letu 1660 so vsi pravni dokumenti, ki so navajali začetno leto vladavine, le-to navajali kot 1649, torej leto smrti njegovega očeta.

Karlov angleški parlament je sprejel Clarendonski zakonik, da bi utrdil položaj obnovljene angleške cerkve. Karel se je strinjal s temi novimi zakoni, čeprav je zagovarjal politiko verske strpnosti. Glavno zunanjepolitično vprašanje njegove zgodnje vladavine je bila druga angleško-nizozemska vojna. Leta 1670 je sklenil doversko pogodbo, zavezništvo s svojim bratrancem kraljem Ludvikom XIV. Francoskim. Ludvik mu je zagotovil pomoč v tretji angleško-nizozemski vojni in plačano subvencijo, Karel pa je obljubil, da se bo v nekoč v prihodnosti skrivoma spreobrnil v katolištvo. Karel je s svojim kraljevim razglasom o odpustku skušal vpeljati versko strpnost za katoliške in protestantske disidente, vendar ga je angleški parlament prisilil h umaknitvi razglasa. Leta 1679 je izmišljena papeška zarota Titusa Oatesa sprožila krizo izključevanja, ko je bilo razkrito, da je Karlov brat in domnevni dedič, Jakob, vojvoda Yorški, postal katoličan. Med krizo je prišlo do strank pro-izključevalnih Vigovcev in anti-izključevalnih Torijcev. Karel se je postavil na stran Torijcev in, po razkritju ryehousovke zarote o umoru Karla in Jakoba leta 1683 so bili nekateri vodilni vigovci usmrčeni ali prisiljeni v izgnanstvo. Karel je leta 1681 razpustil angleški parlament in vse do svoje smrti leta 1685 vladal povsem samostojno.

Kot pokrovitelj umetnosti in znanosti je bil Karel znan po svoji dostopnosti in prijaznosti, ter po tem, da je bil svojim podložnikom zlahka osebno dostopen. Pokazal je tudi skoraj neprebojno zadržanost, zlasti glede svojih političnih agend. Njegov dvor si je pridobilo sloves moralne popustljivosti. Karlov zakon s Katarino Braganško ni porodil živečih otrok, kralj pa je priznal vsaj 12 nezakonskih otrok z mnogimi ljubicami. Nasledil ga je njegov brat Jakob.

Zgodnje življenje, državljanska vojna in izgnanstvo

Karel se je rodil 29. maja 1630 v palači St. James kot najstarejši preživeli sin Karla I., kralja Anglije, Škotske in Irske, in njegove žene Henrike Marije, sestre Ludvika XIII. Francoskega. Karel je bil njun drugi otrok (prvi otrok se je rodil leto prej vendar je še istega dne umrl). 27. junija ga je v kraljevi kapeli krstil William Laud, kasnejši Canterburyjski nadškof. V prvih letih življenja ga je nadzirala protestantka grofica Dorsetska. Njegova botra sta bila njegov stric po materini strani Ludvik XIII. in njegova babica po materini strani, Marija Medičejska, kraljica vdova Francije, ki sta bila oba katolika.; . Ob rojstvu je Karel samoumevno postal vojvoda Cornwallski in Rothesayski, hkrati pa tudi nosilec mnogih drugih nazivov. Na njegov osmi rojstni dan, oz. okoli le-tega, je bil imenovan za valižanskega princa, vendar ni bil nikoli formalno umeščen.

Avgusta 1642 je dolgo trajajoči spor med Karlom I. in angleškim parlamentom povzročil prvo angleško državljansko vojno. Oktobra sta bila princ Karel in njegov mlajši brat Jakob prisotna pri bitki pri Edgehillu in naslednji dve leti preživela nastanjena v rojalistični prestolnici Oxford. Januarja 1645 je Karel dobil lasten svet in postal naslovni vodja rojalističnih sil na jugo-zahodu države.; . Spomladi leta 1646 so večino območja okupirale parlamentarne sile in v izogib ujetništvu je Karel odšel v izgnanstvo. Iz Falmoutha je sprva krenil na Scilly, nato na Jersey in nazadnje v Francijo, kjer je njegova mati že živela pod zaščito njegovega bratranca, osemletnega Ludvika XIV..; . Karel I. se je v ujetništvo predal maja 1646.

Med drugo angleško državljansko vojno leta 1648, se je Karel preselil v Haag, kjer je pri svoji sestri Mariji in svaku Viljemu II. Oranskemu obstajala večja možnost znatne pomoči rojalistom kot pri materinih francoskih vezah. Čeprav je del parlamentarnega ladjevja prebegnil, ni uspel pravočasno doseči Škotske, da bi se pridružil angažiranski vojski pod vodstvom vojvode Hamiltonskega preden jo je pri Prestonu premagala novo oblikovana vojska.

V Haagu je imel Karel kratko zvezo z Lucy Walter, ki je kasneje lažno trdila, da sta bila skrivno poročena.; ; . Njen sin, James Crofts (kasneje vojvoda Monmouthski in Buccleuchski), je bil eden izmed Karlovih mnogih nezakonskih otrok, ki so postali pomembni v britanski družbi. Kljub sinovim diplomatskim poskusom, da bi ga rešil, je bil Karel I. januarja 1649 usmrčen, Anglija pa je postala republika. 5. februarja je kovenantski škotski parlament pri edinburškem trškem križu razglasil Karla II. za »Kralja Velike Britanije, Francije in Irske«, vendar mu ni dovolil vstopa na Škotsko dokler ne bi privolil v vzpostavitev prezbiterijanstva kot državne vere v vseh treh kraljestvih.

Ko so se pogajanja s Škoti ustavila je Karel pooblastil lorda Montrosea, da pristane na Orkneyjskih otokih z majhno vojsko, da bi zagrozil Škotom z invazijo z upanjem, da bi izsilil ugodnejši sporazum. Montrose se je bal, da bi Karel pristal na kompromis, zaradi česar je vseeno napadel Škotsko. Pristal je v ujetništvu in bil usmrčen. Karel je nejevoljno obljubil, da bo vztrajal pri pogojih pogodbe, ki je bila sklenjena med njim in škotskim parlamentom v Bredi, ter da bo podpiral Slovesno ligo in konvent, ki je pooblastila prezbiterijansko cerkveno upravo po vsej Britaniji. Ob prihodu na Škotsko 23. junija 1650 je formalno odobril konvent; zaradi njegove opustitve škofijske cerkvene ureditve je, čeprav je na Škotskem pridobil podporo, postal nepriljubljen v Angliji. Karel sam je kmalu zasovražil »zlobo« in »hinavščino« kovenantov.; . Karel je na Škotskem dobil svoj dvor. Ohranil se je popis njegovih stroškov hrane in gospodinjstva v Falklandski palači in v Perthu.David Stevenson, 'Minute Book of the Board of Green Cloth', Miscellany of the Scottish History Society, XV (Edinburgh, 2013), pp. 55–132.

Karlovo zavezništvo s Škoti je pripeljalo do angleško-škotske vojne med letoma 1650 in 1652. 3. septembra 1650 je kovenante pri Dunbarju porazila mnogo manjša vojska pod poveljstvom Oliverja Cromwella. Škoti so se razdelili na zmerne angažirance in na bolj radikalno Kirkovo stranko, ki so se celo med seboj bojevali. Razočaran nad to delitvijo je Karel odšel proti severu, da bi se oktobra pridružil angažirancem v dogodku, znanem kot "začetek", vendar so ga v dveh dneh člani Kirkove stranke ponovno našli.; . Kljub temu so Škoti ostali Karlovo največje upanje za obnovitev monarhije, 1. januarja 1651 pa je bil kronan za škotskega kralja v samostanu Scone. Ker so Cromwellove sile ogrožale Karlov položaj na Škotskem se je pripravljal napad na Anglijo, vendar je bila večina izkušenih vojakov Kirkova stranka izključila iz verskih razlogov, voditelji slednje, med njimi tudi lord Argyll, pa tudi sami niso želeli sodelovati v napadu. Opozicija večinoma škotski vojski je povzročila, da so se vojski med predorom proti jugu pridružili nekateri angleški rojalisti, napad pa se je končal s porazom v bitki pri Worcesterju 3. septembra 1651. Karlu je uspelo pobegniti in pristati v Normandiji čez šest tednov, 16. oktobra, čeprav je bila na njegovo glavo razpisana nagrada v višini 1000 funtov. Hkrati je bil vsakdo, ki je bil opažen, da mu je pomagal, v smrtni nevarnosti, Karla pa je bilo tudi težko prikriti, saj je v višino meril 1,8 m, kar je bilo za tedaj nenavadno visoko.; .

Pod vladnim inštrumentom, ki ga je sprejel parlament, je bil Cromwell leta 1653 imenovan za lorda protektorja Anglije, Škotske in Irske, s čimer je Britansko otočje dejansko podredil vojaški vladi. Karel je v Saint-Germain-en-Layu ob Parizu, živel mirno na podlagi donacij Ludvika XIV. v višini 600 liver na mesec.Charles II of England . Excerpted from: Encyclopedia Britannica, 11th Ed. Vol XV. Cambridge: Cambridge University Press, 1910. 142. Karel ni mogel dobiti dovolj finančnih sredstev ali podpore, da bi resno ogrozil Cromwellovo vlado. Kljub družinskim vezam preko Henrike Marije in princese Oranske sta Francija in Nizozemska republika bili od leta 1654 naprej zaveznici Cromwellovelove vlade, s tem pa je bil Karel prisiljen zapustiti Francijo in se za pomoč obrniti proti Španiji, ki je tedaj vladala Južni Nizozemski.

Karel je leta 1656 s Španijo sklenil Bruseljsko pogodbo. S tem si je pridobil špansko podporo pri obnovitvi v zameno za Karlovo pomoč v vojni proti Franciji. Karel je iz svojih izgnanih podložnikov zbral razdrobljeno vojsko; ta majhna, premalo plačana, slabo opremljena in nedisciplinirana sila je tvorila jedro vojske po obnovitvi. Angleška republika je s Francijo leta 1657 sklenila Pariško pogodbo s čimer se ji je pridružila v vojni proti Španiji na Nizozemskem. Rojalisti in španske sile je vodil Karlov mlajši brat Jakob, vojvoda Yorški.Childs, John. Army of Charles II. Routledge, 2013 p. 2 V bitki pri Dunkerqu leta 1658 se je kot del večje španske sile Karlova vojska ok. 2000 mož spopadla z republikanskimi četami, ki so se borile s Francozi ob strani. Do konca bitke so Karlove sile štele ok. 1000 mož in ker je bil Dunkerque predan Angležem, je bila možnost rojalistične odprave v Anglijo uničena.Tucker, S Battles That Changed History: An Encyclopedia of World Conflict p. 212

Obnovitev monarhije

Po smrti Oliverja Cromwella leta 1658 so se prvotno Karlove možnosti za vrnitev na prestol zdele precej majhne; Cromwella je kot lord protektor nasledil njegov sin Richard. Novi lord protektor ni imel veliko izkušenj ne v vojaštvu in ne v civilni upravi. Leta 1659 je bil sklican okrnjeni parlament in Richard Cromwell je odstopil. Med civilnim in vojaškim nemirom, ki je sledil je bil guverner Škotske George Monck v skrbeh, da se bo država sprevrgla v anarhijo. Monck je s svojo vojsko vkorakal v London ter prisilil okrnjeni parlament, da je ponovno sprejel člane dolgega parlamenta, ki so bili izključeni decembra 1648 med Pridovo čistko. Parlament se je sam razpustil in prvič po skoraj 20 letih so bile generalne volitve.Diary of Samuel Pepys, 16 March 1660. Odhajajoči parlament je opredelil volilne pogoje z namenom, da bi dosegel vrnitev prezbiterijanske večine.