Šianbeji () so bili staroveško nomadsko ljudstvo, ki je nekoč prebivalo v vzhodnih evrazijskih stepah na ozemlju današnje Mongolije, Notranje Mongolije in severovzhodne Kitajske. Domneva se, da so bili večjezična večetnična konfederacija mongolskih,Pulleyblank, Edwin G. (1983). "The Chinese and Their Neighbors in Prehistoric and Early Historic China". V The Origins of Chinese Civilization, University of California Press, p. 452 of pp. 411–466. tunguškihXu Elina-Qian (2005). Historical Development of the Pre-Dynastic Khitan. University of Helsinki. str. 173-179. in turških ljudstev.Wolfgang-Ekkehard Scharlipp Die frühen Türken in Zentralasien, Darmstadt 1992, p. 10 Izvirali so iz ljudstva Donghu, ki se je razcepilo na Vuhuane in Šianbeje, ko so jih konec 3. stoletja pr. n. št. porazil Šiungnuji. Šianbeji so bili v veliki meri podložni večjim nomadskim silam in dinastiji Han, dokler niso leta 87 postali pomembni po uboju šiungnujskega čanjuja Juljuja. Šianbeji v nasptrotju s Šiungnuji niso bili politično organizirani in so med Kitajci veljali za nenevarno nomadsko ljudstvo.
Do konca obdobja treh kraljestev so utrpeli več porazov in se potem preselili na jug in se podredili Hanom kot njihovi vazali. Poglavarji so prejeli naslove vojvod. Šianbejska plemena Murongi, Tuobe in Duani so spadali med pet barbarskih plemen, ki so bila vazali dinastij Zahodni in Vzhodni Džin. Sprva so bili zavezniki Džinov, potem pa so se od njih ločili in razglasili neodvisnost. V obdobju šestnajstih kraljestev so ustanovili več kratkotrajnih držav na severu Kitajske.
V nekem časovnem obdobju so bili vsi Šianbeji podložniki dinastije Čin. Po propadu Čina je klan Tuoba ustanovil dinastijo Severni Vej in sčasoma ponovno združil severno Kitajsko, s čimer se je začelo obdobje severnih in južnih dinastij. Severne dinastije, ki so bile bodisi pod vodstvom ali pod močnim vplivom Šianbejev in so nasprotovale sinizacji, so se med dinastijo Tang kljub temu zlile z domačim kitajskim prebivalstvom. V Severnem Veju so se v 480. letih začele elite Hanov poročati s hčerami cesarskega klana Tuoba. Z moškimi iz cesarskih in aristokratskih družin iz južnih dinastij, ki so prebegnile in se preselili na sever, je bilo poročenih več kot polovica princes iz klana Tuoba.
Zgodovina Prve omembe
Kitajska književnost iz obdobja vojskujočih se držav vsebuje zgodnje omembe Šianbejev v pesmi Da džao (Veliki poziv) v antologiji Ču ci (Pesmi juga ali Pesmi Čuja)Chu Ci, "Da Zhao". in morda v poglavju Razprave o Džinu 8 v Razpravah o državah.Guoyu, "Jinyu 8"Zhang, Zhengming (2019). A History Of Chu (Volume 1). Honolulu: Enrich Professional Publishing. str. 42-46.
Ko je "vzhodne barbare" Donghuje okoli leta 208 pr. n. št. porazil Modu Čanju, so se Donghuji razcepili na Šianbeje in Vuhuane.Xu Elina-Qian, Historical Development of the Pre-Dynastic Khitan, University of Helsinki, 2005. p. 164 Po zapisu v Knjigi Kasnejšega Hana sta bila "jezik in kultura Šianbejev in Vuhuanov enaka".
Prva pomembna stika, ki so ju je imeli Šianbeji z dinastijo Han, sta bila leta 41 in 45, ko so se pridružili Vuhuanom pri napadu na ozemlje Hana.
Leta 49 je guverner Dži Tong prepričal šianbejskega poglavarja Pjanheja, da se je obrnil proti Šiungnujem in mu za vsako njihovo glavo obljubol nagrado.Leta 54 sta se Šianbeja Jučovben in Mantov poklonila cesarju Guangvuju iz dinastije Han.
Leta 58 je poglavar Šianbejev Pjanhe napadel in ubil Šindžibena, voditelja Vuhuanov, ki je povzročal težave v poveljstvu Jujuan.
Leta 85 so Šianbeji sklenili zavezništvo z Dinglingi in Južnimi Šiungnuji.
Leta 87 so napadli šiungnujskega poglavarja Juljuja in ga ubili. Njega in njegove privržence so odrli in kože vzeli za trofeje.
Šianbejska konfederacija Po padcu Šiungnujev so Šianbeji leta 93 v Mongoliji ustanovili svojo konfederacijo. Od leta 121 do 138 so štirikrat napadli ozemlje Hana in leta 145 poveljstvo Daj. Pod Tanšihvajem so razširili svoje ozemlje od Ussurija do Kaspijskega jezera. Tanšihvaj je razdelil cesarstvo na tri dele, v katerih je bilo po deset klanov, in nato sklenil zavezništvo z južnimi Šiungnuji, da bi napadel Šaanši in Gansu. Njihove napade leta 158 in 177 je dinastija Han uspešno odbila."Nomads in Central Asia." N. Ishjamts. In: History of civilizations of Central Asia, Volume II. The development of sedentary and nomadic civilizations: 700 B.C. to A.D. 250. Harmatta, János, ed., 1994. Paris: UNESCO Publishing, pp. 155–156.SGZ 30. 837–838, note. 1.
Leta 177 so Šja Ju, Tjan Jan in Tute Čangju z vojsko 30.000 mož napadli Šianbeje. Vojska je bila poražena in domov se je vrnila samo četrtina vojakov. Tisto leto je bil postavljen spomenik z zapisom, da so Šianbeji z vojsko 100.000 mož osvojili celotno ozemlje Šiungnujev. Hanski dezerterji so služili kot njihovi svetovalci in s seboj prinesli znanje o kovanju orožja. Hani so imeli razen ostrejšega orožje tudi boljše konje. Drug spomenik, postavljen leta 185, omenja, da so Šianbeji skoraj vsako leto napadli naselja Hanov.
Tri kraljestva thumb||400px|Šianbejsko cesarstvo (1.-3. stoletje) Ohlapna konfederacija Šianbejev ni bila tako dobro organizirana kot šiungnujska, vendar je bila do smrti njihovega kana Tanšihvaja leta 182 zelo agresivna. Tanšihvajev sin Helian ni imel očetovih sposobnosti in je bil ubit v napadu na Beidi leta 186. Nasledil ga je brat Kuitou, ko je Helianov sin postal polnoleten, pa je napadel svojega strica in uničil še zadnje ostanke enotnosti med Šianbeji. Do leta 190 so se Šianbeji razdelili na tri skupine na čelu s Kuitoujem, ki je vladal v Notranji Mongoliji, Kebinengom v severnem Šanšiju ter Sulijem in Midžajem v severnem Liaodongu. Leta 205 sta Kuitouja nasledila brata Budugen in Fuluohan. Ko je Cao Cao premagal Vuhuane v bitki pri gori Belega volka leta 207, sta se mu Budugen in Fuluohan poklonila. Leta 218 se je Fuluohan srečal s poglavarjem Vuhuana Nengčendijem, da bi z njim sklenil zavezništvo, vendar ga je Nengčendi prevaral in ga s pomočjo kana Kebinenga Fuluohana ubil. Budugen je leta 224 odšel na dvor Cao Veja, da bi zaprosil za pomoč proti Kebinengu, potem pa je Cao Vej izdal in se leta 233 povezal s Kebinengom. Kebineng je kmalu zatem Budugena ubil.
Kebineng je bil iz manjšega plemena Šianbejev. Na oblast zahodno od poveljstva Daj se je povzpel tako, da je sprejel številne kitajske begunce, ki so mu pomagali uriti njegove vojake in izdelovati orožje. Po porazu Vuhuana leta 207 je tudi poslal poklon Cao Cau in si celo zagotovil njegovo pomoč proti uporniku Tjan Jinu, potem pa se je leta 218 povezal z vuhuanskim upornikom Nengčendijem. Jao Džang je zatem oba premagal in prisilil na umik čez mejo. Leta 220 je Kebineng priznal Cao Pija za cesarja Cao Veja. Sčasoma se je zaradi nesporazumov obrnil proti Cao Veju in ga celo napadel, potem pa je bil leta 235 ubit in njegova konfederacija je razpadla.
Številna plemena Šianbejev so se preselila na jug in se naselila na mejah dinastij Vej in Džin. Pleme Juven se je naselilo med rekama Luan in Liučeng, plemeni Murong in Duan pa sta postali vazala klana Sima. Del plemena Murong se je preselil na zahod v severni Činghaj in se pomešal z domorodnim ljudstvom Čjang. Pleme Čifu se je sprva naselilo ob Rumeni reki v Ningšiju in se od tam preselilo v poveljstvo Longši. Pleme Tufa se je naselilo v koridorju Heši. Leta 270 je njihov poglavar Tufa Šudžineng postal vodja večetničnega upora proti dinastiji Džin v provincah Čin in Ljang, vendar ga je leta 279 premagal prefekt Šipinga Ma Long.
Šestnajst kraljestev, Nirun in Severni Vej thumb|250px|Konjenik severnih dinastij thumb|250px|Konjenik Severnega Veja thumb|250px|Konjenika Severnega Veja
V 3. stoletju so se Šianbeji leta 235 ravejali na številna plemena. Okoli leta 308 ali 330 je Muguli ustanovil Rouranski kaganat, ki ga je dokončno oblikoval njegov sin Čeluhuj.Grousset (1970), str. 61, 585, op. 91. Tuobi, Murongi in Duani so se podredili dinastiji Zahodni Jin in postali njeni vazali. Vsa tri plemena so se med prevratom petih barbarov sprva borila na strani Zahodnega Džina proti šiungnujskemu kraljestvu Han Džao, sčasoma pa so se umaknila iz konflikta, da bi se osredotočila na svoje fevde, ko je bil Džin izgnan iz severne Kitajske. Množica kitajskih častnikov, vojakov in civilistov je pobegnila na jug in se pridružila Južnemu Džinu ali na sever, da bi se pridružila Šianbejem.
Šianbeji so ustanovili več od šestnajstih kraljestev. Okoli Hebeja so Murongi zavladali v Nekdanjemu Janu (337–370), Kasnejšem Janu (384–407) in Južnemu Janu (398–410). V Gansuju je Čifu ustanovil Zahodni Čin (385–431), medtem ko je Tuga ustanovil Južni Ljang (397–414). Druge države, ki so jih ustanovili, a se ne štejejo za del šestnajstih kraljestev, so bile Tuoba Daj (310–376), Duan Či (350–356) in Zahodni Jan (384–394).
Vsa šianbejska plemena so bila podložna cesarstvu Čin do njegovega poraza v bitki pri reki Fej in propada leta 383. Med plemeni, ki so se odcepila, so bili Tuobi, ki so ustanovili Severni Vej (386–535), prvo od severnih dinastij (386–581). Leta 439 je Severni Vej osvojil še zadnje od šestnajstih kraljestev, s čimer je bil dokončan prehod Kitajske v obdobje severnih in južnih dinastij.Ma, Changshou [馬長壽] (1962). Wuhuan yu Xianbei [Wuhuan and Xianbei] 烏桓與鮮卑. Shanghai [上海], Shanghai ren min chu ban she [Shanghai People's Press] 上海人民出版社.Liu, Xueyao [劉學銚] (1994). Xianbei shi lun [the Xianbei History] 鮮卑史論. Taipei [台北], Nan tian shu ju [Nantian Press] 南天書局.Wang, Zhongluo [王仲荦] (2007). Wei jin nan bei chao shi [History of Wei, Jin, Southern and Northern Dynasties] 魏晋南北朝史. Beijing [北京], Zhonghua shu ju [China Press] 中华书局.
Sinizacija in asimilacija Cesar Šjaoven iz Severnega Veja je uvedel politiko sistematičnega siniziranja, ki so jo nadaljevali njegovi nasledniki. Običaji Šianbejev so bili večinoma opuščeni. Kraljeva družina je šla še korak dlje in spremenila svoj priimek v Juan in spodbujala sklepanje zakonskih zvez z elitnimi družinami Hanov. V 480. letih je bilo več kot polovica princes iz plemena Tuoba poročenih z možmi iz hanske cesarske družine in aristokratskih družin, ki so prebegnile na sever.
left|thumb|250px|Šianbejska pasna sponka, 3.–4. stoletje
Leta 534 se je Severni Vej po uporu v stepah severne Kitajske, kjer so živeli Šianbeji in druga nomadska ljudstva, razdelil na Vzhodni (534–550) in Zahodni Vej (535–556). Prvi se je razvil v Severni Či (550-577), slednji pa v Severni Džov (557-581), medtem ko so bile južne dinastije potisnjene južno od reke Jangce. Leta 581 je predsednik vlade Severnega Džova ustanovil dinastija Sui (581–618). Njegov sin, bodoči cesar Jang iz Suija, je prevzel dinastijo Čen (557–589), zadnje kraljestvo južnih dinastij, s čimer je združil večji del Kitajske. Potem ko so Sui dotolkli kmečki upori in odpadniške čete, je njihov sorodnik Li Juan ustanovili dinastijo Tang (618–907). Dinastiji Sui in Tang so ustanovili hanski generali, ki so služili tudi dinastiji Severni Vej.Chen, Yinke [陳寅恪], 1943, Tang dai zheng zhi shi shu lun gao [Manuscript of Discussions on the Political History of the Tang dynasty] 唐代政治史述論稿. Chongqing [重慶], Shang wu [商務].Chen, Yinke [陳寅恪] and Tang, Zhenchang [唐振常], 1997, Tang dai zheng zhi shi shu lun gao [Manuscript of Discussions on the Political History of the Tang dynasty] 唐代政治史述論稿. Shanghai [上海], Shanghai gu ji chu ban she [Shanghai Ancient Literature Press] 上海古籍出版社. Šianbeji, ki so prek teh političnih ustanov prišli na Kitajsko, so se večinoma zlili s Kitajci, tisti, ki so ostali v severnih stepah, pa so kasneje zavladali Kitajski kot mongolska dinastija Juan in mandžurska dinastija Čing.
Na zahodu je šianbejsko kraljestvo Tujuhun ostalo neodvisno, dokler ga ni leta 670 premagalo Tibetansko cesarstvo. Po padcu kraljestva so se Šianbeji razselili na obsežnem ozemlju, ki se je raztezalo od severozahodnega do osrednjega in vzhodnega dela Kitajske. Murong Nuohebo je povedel ljudstvo Tujuhun proti vzhodu v osrednjo Kitajsko, kjer so se naselili v današnjem Jinčuanu v provinci Ningšja.
Umetnost