Danilo Pavlovič Skoropadski, ukrajinski politik, *13. februar 1904, Sankt Peterburg, Ruski imperij, † 23. februar 1957, London, Velika Britanija.
Od leta 1919 je v izgnanstvu bival v Švici in Nemčiji, od leta 1939 pa v Veliki Britaniji. Od leta 1932 je pomagal očetu pri vodenju hetmanskega gibanja. Po drugi svetovni vojni je od leta 1949 kot častni predsednik Zveze Ukrajincev v Veliki Britaniji aktivno sodeloval pri organizaciji ukrajinskega življenja v Veliki Britaniji. Leta 1948 je prevzel vrhovno upravo hetmanskega gibanja. Bil je zadnji legitimni moški predstavnik rodbine Skoropadskih.
Zgodnje življenje Ime je prejel v čast hetmanu Danilu Apostolu. Danilo je bil četrti otrok v družini Pavla in Aleksandre Skoropadskih, ki sta takrat že imela hčerki Marijo, Elizabeto ter sina Petra. Danilovi starši so po izvoru, bogastvu in položaju pripadali najvišjim aristokratskim krogom Sankt Peterburga.
Rodovnik sličica|Grb rodbine Skoropadskih Danilov oče Pavlo Skoropadski je bil konjeniški stražar, adjutant krila carja, udeleženec rusko-japonske vojne ter eden največjih posestnikov svojega časa. Od svojega dedka in očeta sta on in njegov brat Mihajlo podedovala velika posestva v Poltavski in Černigovski provinci ( Trostjanec, Pološki, Jarošivka, Voskovci, Dunajec, Kubarov). Kubarov je imel eno najboljših kobilarn v Ruskem imperiju ter veliko žganjarno; v Pološkiju so kopali visokokakovostno glino, ki so jo uporabljali v lastni tovarni za proizvodnjo opeke; gradbeni material je bil prodan na Kubarovsko-Dunajetskih in Trostjanetskih kmetijah. Ta posestva so Skoropadskim letno dajala ogromne dobičke.
Mati Oleksandra Petrivna Skoropadska (roj. Durnova) je bila edinka generalnega adjutanta Petra Pavloviča Durnova, ki je prav tako zavzemal vidno mesto v najvišji hierarhiji takratne ruske družbe in pripadal njenemu najbogatejšemu sloju. Bil je ustanovitelj Sibirske trgovinske banke, član Altajske družbe za zlato industrijo ter imel velika posestva v Vjatki in drugih provincah. Mati Aleksandre Durnove Marija Vasilivna (iz družine Kočubeji) je imela več posesti v regiji Poltava; Hutove, Kočubejvko, Iskrivko ter Skorohodove.
Po očetovi strani je bil Danilo Skoropadski dedič ene najstarejših in najbolj znanih ukrajinskih družin. Družina je imela svoje korenine v sredini 17. stoletja, ko je bil prvič dokumentiran priimek Fedorja Skoropadskega, ki je svoje ime zapisal v bitki pri Žutih Vodah leta 1648, med osvobodilno vojno ukrajinskega ljudstva proti poljski oblasti.Пріцак О. Рід Скоропадських // Останній гетьман. Ювілейний збірник пам'яті Павла Скоропадського. 1873—1945. — К., 1993. — С. 179.
V pismu Danilu leta 1925 je Pavlo Skoropadski svojega sina ponosno opomnil:
»...Tvoji predniki so bili preprosti kozaki in so plemstvo svoje družine prejeli za služenje v vojski, za pogum, za energijo, za vojaško spretnost, ki so jo pokazali... Nikoli si niso želeli mirnega življenja brez skrbi in brez dela, hodili so po trnovi poti in prišli do visokega položaja v državi in do izjemne vloge v zgodovini svojega naroda«.Лист Гетьмана Павла Скоропадського до Гетьманича Данила. 25 січня 1925 р. // У 60-річчя відновлення гетьманства. — Торонто, 1978. — С. 98.
Ena takšnih osebnosti v ukrajinski zgodovini je bil hetman levega brega Ukrajine Ivan Skoropadski, ki je moral v težkem postmazepinskem obdobju nenehno zavirati razpršitev zmagovalca Petra I., ki je skušal uničiti ukrajinsko avtonomijo. Ivan Skoropadski ni imel sinov, zato je rod nadaljeval njegov brat Vasilij (stotnik černigovskega polka), ki je bil neposredni prednik Danila Skoropadskega. Družina je v treh stoletjih dala Ukrajini številne ugledne vojaške, državne in javne osebnosti.
Člani rodu Skoropadskih so bili rojeni v zakonih z najbolj znanimi kozaško-plemiškimi družinami, med katerimi so bili Apostoli, Butoviči, Gamali, Zabili, Zakrevski, Kočubej, Lisenki, Kuljabki, Lizogubi, Markoviči, Miklaševski, Miloradoviči, Tarnovski ter Polubotki.Кущинський А. Гетьман Павло і Гетьманич Данило Скоропадські. — Чикаго, 1968. — С. 53. Poleg tega je bila družina po ženski liniji povezana z velikimi knežjimi dinastijami Rurikidov, Gediminovičev, pa tudi z vladajočimi evropskimi družinami. Potomci teh dinastij v neposredni liniji so bili Danilova babica po očetovi strani Maria Andrivna Miklaševska ter njegova mati, Oleksandra Petrivna, ki je po materini strani izhajala iz znane ukrajinske družine Kočubejev. Eden najstarejših prednikov Aleksandre Skoropadske je bil tudi grof Henrik Monški, po rodu iz Flandrije, ki se je sredi 14. stoletja naselil v Černigovski kneževini. Tako je družinsko drevo Danila Skoropadskega globoko zakoreninjeno v najstarejše plasti ne le ukrajinske, ampak tudi evropske zgodovine.
Oblikovanje nacionalnega pogleda sličica|325x325_pik| Danilo kot otrok v Sankt Peterburgu Na oblikovanje Danilove narodne nazornosti je do neke mere vplivalo njegovo poletno bivanje na očetovih družinskih posestvih, Pološku in Trostjancu v Černigovski oblasti. Portreti hetmanov (vključno z Mazepo), stare podobe in kozaško orožje, redke knjige, ki so jih stoletja zbirali dedki in pradedki, Danila verjetno niso pustili ravnodušnega. Prav tam, na območju ukrajinskega jezika in tradicije je v nasprotju z elitnim peterburškim okoljem začutil svojo sorodnost z ukrajinskim ljudstvom.
Žal nacionalna barva Pološoka in še posebej Trostjanca ni bila tako izrazita kot pod Ivanom Mihajlovičem Skoropadskim, Danilovim pra-dedkom.
Pavlo Skoropadski v svojih spominih ni zaman omenil, da je prve ukrajinske vtise dobil v hiši svojega dedka. Ivan Mihajlovič je dobro govoril ukrajinsko in skrbno sledil ukrajinskim tradicijam ne le v vsakdanjem življenju, ampak tudi pri verskih obredih. Njegovi pogosti gostje so bili znani ukrajinofili in osebnosti ukrajinske kulture — Vasil Tarnovski, Vasil Gorlenko, Grigorij Galagan, Mikola Ge in drugi, s katerimi je razpravljal o delih Tarasa Ševčenka, Mikole Kostomarova ter drugih ukrajinskih pesnikov in pisateljev. Spominjal se je tudi, da od 5. do 12. leta ni videl nobenega drugega mesta, razen svojih družinskih posesti, Staroduba in Kijeva.
Za razliko od svojega očeta je bil Danilo nad vsem tem malo manj navdušen.
Otroštvo Otroštvo Danila Skoropadskega je minilo predvsem v Sankt Peterburgu, kjer je družina Skoropadski živela do sredine leta 1918. Odraščal je v ruskem okolju in predvsem pod vplivom ruske kulture. Kot vsi otroci elite tistega časa je bil deček deležen klasične domače vzgoje in izobraževanja.
Mali Danilo je igral klavir, violo, violino, se učil tujih jezikov (angleščine, francoščine, nemščine), sodeloval pri otroških koncertih in predstavah, obiskoval gledališča in umetniške razstave ter se aktivno ukvarjal s športom. Na splošno je bil spekter fantovih interesov izjemno širok. Že od zgodnjega otroštva so ga zanimali tudi stroji in je rad oblikoval. Rad se je ukvarjal tudi z žaganjem lesa in kasneje pridobil mizarsko znanje. Izdelke, ki jih je naredil z lastnimi rokami (police, okvirji za fotografije, stojala za rože), je podaril bližnjim. Danilove individualne ure doma so kasneje združili s študijem na prvi sanktpeterburški gimnaziji.
Veliko vlogo pri vzgoji otrok je imela mati Aleksandra. Bila je duša družine. Pavlo Skoropadski kot vojaško osebje otrokom ni mogel posvetiti dovolj pozornosti, zato je bila njegova žena tista, ki je imela skoraj glavno odgovornost za njihov razvoj in oblikovanje kot posameznika.
Ko je razmišljala o procesih, ki so zajeli družbo po dogodkih februarja 1917, in izrazila skrb za prihodnost otrok, je marca istega leta svojemu možu pisala:
"Groza me je, ko razmišljam o prihodnjem izobraževanju Danilka. Kako težko mu bo privzgojiti čut za spodobnost v pokvarjenem okolju, v katerem mora živeti... Ampak me ne skrbi, v nobenem primeru ne bom padel v duhu in tako ali drugače bom vodil svoje otroke na pot resnice in spodobnosti...«Папакін Г. Листи з 1917 року (Кореспонденція Павла Скоропадського часів Лютневої революції в Росії) // Архіви України. — 2002. — № 1–3. — С. 100.
Kljub težkemu obdobju, ki se je začelo po strmoglavljenju carja, s svojo nestabilnostjo in nepredvidljivostjo, popolno motnjo v družbenih odnosih in zavesti ljudi, je Aleksandri Skoropadski res uspelo rešiti otroke pred izgubo idealov, na katerih so bili vzgojeni, in jih vzgojiti pošteno in plemenito. sličica|250x250_pik| Pavlo Skoropadski z družino. Od leve proti desni: Danilo, Marija, Elizaveta, žena Aleksandra ter Pavlo (umrl poleti 1918). Elena se je rodila šele 5. julija 1919. v Nemčiji. Primerno je omeniti članek Osipa Nazaruka »Hetmanova družina«, ki ga je avtor napisal leta 1927, kmalu po obisku družine Skoropadski v Berlinu. Kot zunanji opazovalec in nepristranska oseba je bil očaran nad vzdušjem in odnosi, ki so vladali v hetmanovi družini. Poseben vtis so nanj naredili otroci. V zvezi s tem je zapisal:
»Otroci so tako vzgojeni, da Bog daj, da bi bili vsi naši otrok vsaj malo tako vzgojen: učeni so, pobožni, delavni (s hetmanovo delajo na vrtu). Hkrati pa je njihovo obnašanje tako humano in skromno, da jih imajo tukaj vsi radi.«Назарук О. Гетьманська родина. — На чужині. — 1947. — № 7. — С. 8.
Revolucija Leto 1917 je bilo prelomno za Ruski imperij Romanovih ter številna neruska ljudstva. Z abdikacijo Nikolaja II. se je v življenju Skoropadskih začela bistveno nova faza. To novico je družina, razen očeta, prejela v Petrogradu. Danilo je bil takrat star 13 let.
Dogodki, ki so divjali v revolucionarnem Petrogradu, niso mogli ostati neopaženi za dijaka petega razreda gimnazije, ki je bil navajen na odmerjen in urejen ritem življenja prestolnice. Deček je svoje izkušnje opisal v številnih pismih očetu.
Danilov oče je izvedel za revolucijo v Ukrajini, kjer je bil takrat stacioniran 34. armadni korpus, ki mu je poveljeval. Revolucionarni dogodki, ki so dobivali zagon, so povzročili tudi spremembo svetovnega nazora nekdanjega carskega generala, ki je bil priča neslutenemu vzponu narodnodemokratskega gibanja. Skoropadski je bil postavljen pred izbiro: s kom iti in katero pot izbrati. Kot Ukrajinec se je najbrž podzavestno takoj določil za to pot, v ukrajinsko revolucijo pa je vstopil postopoma, po obotavljanju in premisleku. Navsezadnje je bilo njegovo celotno prejšnje življenje tesno povezano z Ruskim imperijem, v katerem je zasedal enega od vodilnih položajev, socialistične ideje voditeljev ukrajinske centralne rade pa so mu bile popolnoma tuje in nesprejemljive.
Dogodki revolucije v Petrogradu in Kijevu, zlasti po prihodu boljševikov na oblast v Rusiji, so Pavla Skoropadskega prisilili, da se je dokončno odločil in uresničil svoje poslanstvo v revoluciji. V svojih spominih je zapisal:
»... Šel sem po poti, ki mi je bila najbolj pri srcu. Ta pot je vodila v Ukrajino. Šel sem brez ambicioznih načrtov, od etape do etape, postopoma vse bolj sprejemal ukrajinski pogled na svet, kar me je pripeljalo do ideje o ukrajinski državnosti...«Гетьман Павло Скоропадський. Спомини. — К., 1992. — С. 49.
Ukrajinska država sličica|250x250_pik| Hetmanska rezidenca v Kijevu Spomladi 1918 je politika ukrajinske centralne rade propadla. 29. aprila 1918 se je začela nova faza v zgodovini ukrajinske revolucije. Na ta dan se je kongres kmetov-lastnikov zbral v kijevski Hippo palači na Mikolajivski ulici, kjer je razglasil Pavla Skoropadskega za hetmana vse Ukrajine.
Aleksandra Skoropadska in njeni otroci so o dogodkih v Ukrajini izvedeli iz petrograjskega tiska. Njihovo nadaljnje bivanje v Petrogradu v razmerah boljševiškega režima je postajalo vse bolj nevarno. Vprašanje preselitve je bilo rešeno šele 12. junija 1918, po podpisu sporazuma o premirju med ukrajinsko državo in boljševiško Rusijo v Kijevu. Konec meseca je hetmanova družina s posebnim vlakom prispela v ukrajinsko prestolnico.