Ljudska arhitektura (tudi vernakularna arhitektura) je gradnja, ki se izvaja izven akademske tradicije in je pogosto brez strokovnega vodenja. Ne gre za posebno arhitekturno gibanje ali slog, temveč za široko kategorijo, ki zajema široko paleto in raznolikost vrst stavb z različnimi metodami gradnje z vsega sveta, tako zgodovinske kot obstoječe ter klasične in moderne. Ljudska arhitektura predstavlja 95 % svetovnega grajenega okolja, kot je leta 1995 ocenil Amos Rapoport, merjeno z majhnim odstotkom novih stavb, ki jih vsako leto zasnujejo arhitekti in zgradijo inženirji.Amos Rapoport, House Form and Culture (Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall, 1969), 2.
Ljudska arhitektura običajno služi takojšnjim, lokalnim potrebam, je omejena z materiali, ki so na voljo v določeni regiji in odraža lokalne tradicije in kulturne prakse. Študij ljudske arhitekture ne preučuje formalno šolanih arhitektov, ampak namesto tega proučuje oblikovalske sposobnosti in tradicijo lokalnih gradbenikov, ki jim je bilo le redko dodeljeno kakršno koli priznanje za delo. V zadnjem času so oblikovalci in gradbena industrija preučevali ljudsko arhitekturo, da bi bili bolj energetsko ozaveščeni s sodobnim oblikovanjem in gradnjo – del širšega zanimanja za trajnostno oblikovanje.
Od leta 1986 tudi med znanstveniki, ki objavljajo na tem področju, natančne meje 'ljudskega jezika' niso bile jasne.
To vprašanje definicije, na videz tako preprosto, se je izkazalo za enega najresnejših problemov zagovornikov ljudske arhitekture in raziskovanja krajine. Enostavne, prepričljive, avtoritativne definicije še ni bilo. Je pojav, ki ga mnogi intuitivno razumejo, le malokdo pa ga zna definirati. Literatura o tej temi je tako polna nedefinicij. Je gradnja, ki ni v visokem slogu, gre za tiste strukture, ki jih niso oblikovali strokovnjaki; ni monumentalna; je nezahtevna; je zgolj gradnja; to po mnenju uglednega zgodovinarja Nikolausa Pevsnerja ni arhitektura. Tisti, ki imajo bolj pozitiven pristop, se zanašajo na pridevnike, kot so običajen, vsakdanji. Čeprav ti izrazi niso tako pejorativni kot drugi opisni izrazi, ki se včasih uporabljajo v ljudskem jeziku, pa tudi niso zelo natančni. Na primer, nebotičniki na Manhattnu so dela visoke arhitekture, vendar so na Manhattnu tudi običajni. Ali niso to logično ljudske stavbe mesta New York?
Ljudska arhitektura je v tradicionalnih zgodovinah oblikovanja pogosto spregledana. Ne gre za slogovni opis, še manj pa za en specifičen slog, zato ga ni mogoče povzeti v smislu lahko razumljivih vzorcev, značilnosti, materialov ali elementov.J. Philip Gruen, “Vernacular Architecture,” in Encyclopedia of Local History, 3d edition, ed. Amy H. Wilson (Lanham, Maryland: Rowman & Littlefield, 2017): 697-98. Zaradi uporabe tradicionalnih načinov gradnje in lokalnih graditeljev se stavbe štejejo za kulturne izraze – staroselske, avtohtone, prednikov, podeželske, etnične ali regionalne – prav tako kot arhitekturne artefakte.
Razvoj besedne zveze
Izraz vernakular pomeni 'domači, avtohtoni', od verna 'domači suženj' ali 'doma rojeni suženj'. Beseda verjetno izhaja iz starejše etruščanske besede.
Izraz je izposojen iz jezikoslovja, kjer se vernakular nanaša na uporabo jezika, ki je določena v času, kraju ali skupini.Dictionary.com definitionMerriam–Webster definition
Besedna zveza sega vsaj v leto 1857, ko jo je uporabil sir George Gilbert Scott kot središče prvega poglavja svoje knjige Opombe o posvetni in domači arhitekturi, sedanjosti in prihodnosti in v članku, prebranem arhitekturno društvo v Leicestru oktobra istega leta. Kot zagovornik gibanja neogotike v Angliji je Scott uporabil izraz kot pejorativ za označevanje 'prevladujoče arhitekture' v Angliji tistega časa, vso, v nasprotju z gotiko, ki jo je želel uvesti. V to »ljudsko« kategorijo je Scott vključil stolnico svetega Pavla, bolnišnico Greenwich v Londonu in grad Howard, čeprav je priznal njihovo relativno plemstvo.
Izraz je bil populariziran s pozitivnimi konotacijami na razstavi leta 1964 v Muzeju moderne umetnosti v New Yorku, ki jo je zasnoval arhitekt Bernard Rudofsky, s kasnejšo knjigo. Oba sta se imenovala Arhitektura brez arhitektov. Razstava z dramatičnimi črno-belimi fotografijami ljudskih stavb po vsem svetu je bila izjemno priljubljena. Rudofsky je koncept prinesel v oči javnosti in glavne arhitekture, prav tako pa je ohranil ohlapne definicije: zapisal je, da razstava »poskuša razbiti naše ozke koncepte umetnosti gradnje z uvajanjem neznanega sveta nerodovniške arhitekture in je tako malo znana, da nimamo niti imena zanjo. Zaradi pomanjkanja splošne oznake jo bomo imenovali vernakularna, anonimna, spontana, avtohtona, podeželska, odvisno od primera.«Rudofsky, Architecture Without Architects, page 58 Knjiga je bila opomin na legitimnost in »težko pridobljeno znanje«, ki je neločljivo povezano z ljudskimi stavbami, od poljskih solnih jam do ogromnih sirskih vodnih koles do maroških puščavskih trdnjav in je takrat veljalo za ikonoklastične.
Izraz komercialni vernakular je bil populariziran v poznih 1960-ih z objavo Učenje iz Las Vegasa Roberta Venturija in Denise Scott Brown, ki se nanaša na ameriško primestno arhitekturo in komercialno arhitekturo 20. stoletja.
Čeprav lahko vernakularno arhitekturo oblikujejo ljudje, ki imajo nekaj izobrazbe v oblikovanju, je leta 1971 Ronald Brunskill vernakularno arhitekturo vseeno opredelil kot: ... stavba, ki jo je zasnoval amater brez kakršne koli izobrazbe v oblikovanju; posameznika bo vodil niz konvencij, zgrajenih v njegovem kraju, pri čemer bo posvečal malo pozornosti temu, kar je lahko modno. Funkcija stavbe bi bila prevladujoč dejavnik, estetski vidiki, čeprav prisotni v manjši meri, pa so precej minimalni. Lokalni materiali bi bili samoumevni, drugi materiali bi bili izbrani in uvoženi povsem izjemoma.
V Encyclopedia of Vernacular Architecture of the World, ki jo je leta 1997 uredil Paul Oliver z Oxfordskega inštituta za trajnostni razvoj. Oliver je trdil, da bo vernakularna arhitektura glede na vpoglede, ki jih daje v vprašanja okoljskega prilagajanja, v prihodnosti potrebna za »zagotavljanje trajnosti v kulturnem in gospodarskem smislu po kratkoročnem obdobju«. Enciklopedija je področje vernakularne arhitekture opredelila kot: ki obsega stanovanja in vse druge stavbe ljudi. Glede na njihov okoljski kontekst in razpoložljive vire jih običajno zgradi lastnik ali skupnost z uporabo tradicionalnih tehnologij. Vse oblike vernakularne arhitekture so zgrajene tako, da ustrezajo posebnim potrebam, pri čemer se prilagajajo vrednotam, ekonomijam in načinom življenja kultur, ki jih ustvarjajo.Encyclopedia of Vernacular Architecture of the World, volume 1, page not cited
Leta 2007 je Allen Noble napisal dolgo razpravo o ustreznih izrazih v Traditional Buildings: Global Survey of Structural Forms and Cultural Functions. Noble je ugotovil, da »ljudsko arhitekturo« gradijo »osebe, ki niso strokovno usposobljene za gradbeništvo«. To je arhitektura »navadnih ljudi«, vendar jo lahko gradijo usposobljeni strokovnjaki z uporabo lokalnih, tradicionalnih modelov in materialov. »Tradicionalna arhitektura« je arhitektura, ki se prenaša od osebe do osebe, iz generacije v generacijo, zlasti ustno, vendar na kateri koli ravni družbe, ne le med navadnimi ljudmi. »Primitivna arhitektura« je izraz, ki ga Noble odvrača.Noble, Allen George. Traditional buildings: a global survey of structural forms and cultural functions. London: I. B. Tauris, 2007. 1-17. Print.. Izraz popularna arhitektura se bolj uporablja v vzhodni Evropi in je sinonim za ljudsko ali vernakularno arhitekturo.The meanings in this paragraph are supported by the Oxford English Dictionary Second Edition on CD-ROM (v. 4.0) © Oxford University Press 2009. Vernacular, a. and n., 6.; Folk 2. a.; Tradition, n., 4. a.; Traditional, a. (n.), 1. a.; Popular, a.(n.), 2. a.
Vernakular in arhitekt Arhitektura, ki so jo oblikovali poklicni arhitekti, običajno ne velja za ljudsko. Pravzaprav lahko trdimo, da že sam proces zavestnega oblikovanja stavbe naredi neljudsko. Paul Oliver v svoji knjigi Dwellings navaja: »trdi se, da 'popularna arhitektura', ki so jo oblikovali poklicni arhitekti ali komercialni gradbeniki za ljudsko uporabo, ne spada v okvir ljudskega jezika.« Oliver prav tako ponuja po preprosti definiciji vernakularne arhitekture: »arhitektura ljudi in od ljudi, vendar ne za ljudi.«
Frank Lloyd Wright je vernakularno arhitekturo opisal kot »ljudske stavbe, ki rastejo kot odgovor na dejanske potrebe, v okolje pa so jih vgradili ljudje, ki niso vedeli nič drugega kot, da jih prilagodijo domačemu občutku« in nakazuje, da gre za primitivno obliko oblikovanja, brez inteligentne misli, vendar je tudi izjavil, da je »za nas bolj vredna študija kot vsi visoko samozavestni akademski poskusi lepega po Evropi«.
Vsaj od gibanja umetnosti in obrti so številni sodobni arhitekti preučevali ljudske stavbe in trdili, da črpajo navdih iz njih, vključno z vidiki ljudskega jezika v svojih načrtih. Leta 1946 je bil egiptovski arhitekt Hassan Fathy imenovan za načrtovanje mesta New Gourna blizu Luksorja. Po preučevanju tradicionalnih nubijskih naselij in tehnologij je v svoje načrte vključil tradicionalne oboke iz blatne opeke nubijskih naselij. Poskus ni uspel zaradi različnih socialnih in ekonomskih razlogov.
Šrilanški arhitekt Geoffrey Bawa velja za pionirja regionalnega modernizma v Južni Aziji. Poleg njega so sodobni zagovorniki uporabe ljudskega jezika v arhitekturnem načrtovanju še Charles Correa, znani indijski arhitekt; Muzharul Islam in Bashirul Haq, mednarodno znana bangladeška arhitekta; Balkrishna Doshi, še en Indijec, ki je ustanovil fundacijo Vastu-Shilpa v Ahmedabadu za raziskovanje vernakularne arhitekture v regiji; in Sheila Sri Prakash, ki je podeželsko indijsko arhitekturo uporabila kot navdih za inovacije v okoljskem in socialno-ekonomsko trajnostnem oblikovanju in načrtovanju. Nizozemski arhitekt Aldo van Eyck je bil tudi zagovornik vernakularne arhitekture, tako kot Samuel Mockbee, Christopher Alexander in Paolo Soleri.
Oliver trdi, da: Zaenkrat še ni jasno opredeljene in specializirane discipline za preučevanje bivališč ali širšega kompasa vernakularne arhitekture. Če bi se takšna disciplina pojavila, bi verjetno združevala nekatere elemente arhitekture in antropologije z vidika zgodovine in geografije.
Arhitekti so razvili ponovno zanimanje za ljudsko arhitekturo kot model za trajnostno oblikovanje.Forster, W., Heal, A. and Paradise, C., "The Vernacular as a Model for Sustainable Design" Chapter 14 in: W. Weber, S. Yannas, Lessons from Vernacular Architecture, Routledge, 2013 Sodobna komplementarna arhitektura je v veliki meri oblikovana z vernakularno arhitekturo.
Vplivi na ljudsko arhitekturo
Ljudska arhitektura je pod vplivom širokega nabora različnih vidikov človekovega vedenja in okolja, kar vodi do različnih oblik stavb za skoraj vsak različen kontekst; celo sosednje vasi imajo lahko subtilno različne pristope k gradnji in uporabi svojih bivališč, čeprav se na prvi pogled zdijo enaki. Kljub tem razlikam za vsako stavbo veljajo isti fizikalni zakoni in bodo zato pokazale precejšnje podobnosti v strukturnih oblikah.
Podnebje Eden najpomembnejših vplivov na ljudsko arhitekturo je makroklima območja, v katerem je stavba zgrajena. Stavbe v hladnih podnebjih imajo vedno visoko toplotno maso ali znatne količine izolacije. Običajno so zatesnjene, da se prepreči izguba toplote, odprtine, kot so okna, pa so po navadi majhne ali jih sploh ni. Nasprotno pa so stavbe v toplem podnebju običajno zgrajene iz lažjih materialov in omogočajo znatno navzkrižno prezračevanje skozi odprtine v strukturi stavbe.