Playa de Las Canteras (Las Canteras beach; 'Plaža kamnolomov') je glavna urbana plaža mesta Las Palmas de Gran Canaria (Gran Canaria, Kanarski otoki), ena najpomembnejših plaž Kanarskih otokov.
Las Canteras ima sistem okoljskega upravljanja, certificiran v skladu z normo UNE-EN ISO 14001, in univerzalni certifikat o dostopnosti za kopalne storitve za ljudi z omejeno mobilnostjo, ki ga je potrdila ista organizacija.
Playa de Las Canteras je dvignila zastavo Q za kakovost turizma in prejela modro zastavo Evropske unije, certifikat ISO za okoljsko upravljanje in certifikat univerzalne dostopnosti, zaradi česar je ena najbolj cenjenih plaž v Španiji.
Nagrade Travellers' Choice Playas 2013 uvrščajo Las Canteras na 10. mesto v Španiji po študiji, ki je priznala kakovost 276 plaž v Afriki, Aziji, na Karibih, Srednji Ameriki, Evropi, Bližnjem vzhodu in ZDA, med katerimi je Playa de Cofete, na Fuerteventuri, na položaju številka 6, na čelu s Playa de Las Catedrales v Ribadeu.
Ime plaže je bilo vedno povezano z La Barr, sedimentno kamnino iz peščenjaka in apnenčastih usedlin, ki poteka vzporedno z obalo, zagotavlja zavetje pred severnim valovanjem in ji daje lastno osebnost. Prej je bila znana kot Playa del Arrecife (Grebenska plaža), ker je La Barra izhajala iz vode kot greben. Kasneje so ga izkoriščali kot kamnolom () za pridobivanje kamnine, ki je bila med drugim uporabljena za številne gradnje v mestu, kot je stolnica na Kanarskih otokih. V spomin na to prakso, ki je zdaj opuščena, je danes ohranjeno ime Playa de Las Canteras (Plaža kamnolomov).
Lega
Las Canteras se razprostira na zahodni strani ožine Guanarteme, nekoč jezika sipin in peska, ki je povezoval gore polotoka La Isleta, ki je na severovzhodu, s preostalim delom otoka Gran Canaria. Plaža je najdaljša od obstoječih v mestu. Usmerjena je proti severozahodu, v tako imenovanem oboku ali zalivu El Confital in se razteza od vznožja La Islete do tik pred izlivom v grapo Tamaraceite, v nekaj več kot tremi dolgimi kilometri drobnega zlatega peska.
Vzdolž večjega dela te dolžine je plaža zaščitena pred atlantskimi tokovi z naravnim pasom iz peščenjaka in grebenom, ki je popularno znan kot 'La Barra' in je dosegljiv s plavanjem z obale. Na notranji strani obale poteka Paseo de Las Canteras, pešpot, ki poteka vzporedno s celotno plažo od bližine avditorija Alfreda Krausa do območja, znanega kot La Puntilla in od tam naprej, dokler ne pride do bližine Playa del Confital, kraja, ki so ga pred leti obiskovali le deskarji in bodyboarderji, kjer se ustvarja, po mnenju mnogih, najboljši desni val v Evropi.
Playa de Las Canteras obsega tri območja, ki ustrezajo lokom in pregibom, ki jih naredi na bližnji obali. Vsak od njih ima določene morfološke značilnosti.
Arco norte (severni lok) Ta lok, splošno znan kot Playa de Las Canteras ali Playa Grande, je dolg približno 1120 metrov, njegova širina pa se giblje med 20 m v južnem delu in 120 m v osrednjem delu, ter 80 m v severnem območju La Puntilla. To je najbolj zaščiteno območje plaže, saj je po eni strani večino leta pred valovi zaščiteno z naravnim pregradnim grebenom (La Barra), po drugi strani pa zato, ker skoraj ne trpi vplivov neviht severne in severovzhodne komponente, ki so v senčnem območju, ki ga zagotavljajo gore polotoka La Isleta. Barra principal ali barra grande je najbolj izkoriščen od vseh, saj ga obiskujejo kopalci, ki ga dosežejo z obale. Na tej plaži se lahko, ob oseki ali ob zori, najde pestro in bogato ornitološko favno, pogosto pa se na njej opazi precej veliko združbo galebov. La Puntilla je končni konec plaže in tudi območje, kjer se kopiči največ peska zaradi naravne dinamike vlečenja, ki obstaja v Las Canterasu in ki je bil resno poškodovan z urbanim razvojem ožine.
Arco central (osrednji lok) Dolg je 760 metrov in širok na skrajnem južnem delu okoli 80 metrov, v osrednjem delu pa se zoži in na severni strani tvori le 40 metrov dolgo plažo. Na tej točki najdemo majhen lok, ki tvori Playa Chica, eno najbolj značilnih točk Las Canteras. To območje je dolgo 120 m in široko do stopnje oseke 80 m na osrednjem robu loka in le 20 m na njegovih koncih. Obala tega loka je najbolj kamnita od vseh Playa de Las Canteras, tako da transport peska na tej točki ni tako spremenljiv kot v južnem loku, saj gre za izgubo tega. Ta osrednji lok je zaščiten s peña central (osrednja skala), južno glavo glavne prečke in majhno prečko s podobnimi značilnostmi, vendar ločeno od glavne, znano kot la barra amarilla (rumena prečka). Na 60 m od obale je najbolj znana peña Playa de Las Canteras, Peña de la Vieja, ki ima približno 15 m premera ob vznožju. Tudi na tem območju so lahko druge peñe in številne skale, ki večinoma štrlijo med oseko, druge pa stalno. Točka ločnice med barro amarilla in barro principal je popularno znana kot el pasadizo (prehod), saj je dovolj globoka, da lahko lahke ladje peljejo skozenj tudi ob oseki. To vrzel uporablja tudi velik del ribje favne za dostop do notranjosti doka.
Arco sur (južni lok) V celoti ustreza Playa de La Cícer ali Playa de Guanarteme, vključuje pa tudi Punta de Núñez in Los Muellitos, obe območji za avditorijem Alfreda Krausa. Ta lok se razteza vzdolž obalnega pasu, dolgega 1080 metrov in povprečne širine 80 metrov ob oseki. Ker ta plaža ni zaščitena z La Barro, je njen profil zelo spremenljiv, saj je bolj izpostavljena valovom. Kljub temu je ta plaža večinoma sestavljena iz drobnozrnatega peska, ki je nekoliko gostejši od ostalega Playa de Las Canteras (zaradi česar ga je težko povleči v morje), s stalnim kopičenjem kamenčkov na njenem južnem konec, poleg Los Muellitos, kot tudi nekatera kamnita območja v osrednjem območju, ki sovpadajo z mejo oseke. Punta de Núñez je skalnata vzpetina, ki je precej depresivna zaradi valovanja celotnega severnega sektorja. Los Muellitos je ime za dva valobrana, ki sta pravokotno na Punta de Núñez in tvorita med njima Playa de Los Muellitos, dolgo 50 m in sestavljeno iz kamenčkov. Eden od valobranov je dolg približno 100 m, drugi, ki leži južneje, pa približno 60 m. Oba sta široka 25 m. Ta valobrana tvorita skupaj z La Puntilla (na severnem koncu plaže) rt, kjer je Playa de Las Canteras. Približno na sredini tega južnega loka je ustje grape La Ballena, suhe struge z občasnimi odtoki, ki dosežejo plažo le v deževnem obdobju.
Zemljevid območja
Geološka tvorba La Isleta je bil prvotno osamljen otoček, ki ga je od otoka Gran Canaria ločil približno kilometer širok pas morja. Na njegovi jugovzhodni strani je bila ožina Guanarteme, jezik kopnega, ki je omogočil, da je La Isleta postala polotok in se pridružila preostalemu delu otoka. Ožina je bila dolga približno 4,12 km in na najožjem delu široka dobrih 200 metrov, na koncih pa se je odprla v obliki skodelice.Zahodno stran ožine zavzema Playa de Las Canteras, medtem ko so na vzhodni strani objekti Puerto de La Luz.
Polje sipin je nastalo s peskom, ki ga je oceanski tok nanesel na obalo in ki so ga nato pasati odvlekli na celino. Do sredine 19. stoletja je polje sipin ostalo praktično nedotaknjeno, kot je razvidno iz zemljevidov tistega časa, vendar je širitev mesta povzročila njegovo postopno propadanje, dokler ni skoraj popolnoma izginilo.Memoria del Plan MAGNA (op. cit.), referring to the Plano de la Bahía de Las Palmas, made by the Dirección Hidrográfica de España in 1879.
Kljub povezavi z La Isleto ni podatkov za določitev sestave geološkega materiala, najdenega pod ožino. Šele finski geolog Hausen je v študiji, opravljeni leta 1962, lahko izrazil teorijo o tej zadevi. Po Hausenu je celotno mesto Las Palmas de Gran Canaria na rečni terasi fonolitnih konglomeratov, sedimentiranih po miocenu s prispevki iz grape Guiniguada, kar sovpada z opazno morsko regresijo otoka zaradi povečanja njegove vulkanske aktivnosti in nastanek La Islete kot otočka, tudi zaradi vulkanskih izbruhov, ki so se dogajali do nedavnega kvartarnega obdobja.
Morski tokovi med La Isleto in Gran Canario so otežili utrjevanje ožine in ga za nekaj časa odložili do zadnjih fluvialnih epizod, ko pa je prišlo, ga je spremljala cementacija zaradi sedimentacije apnenčastih prispevkov bogate morske favne ki je obstajala, lumaquelas in ostreidos. Nazadnje je nenehen prispevek teh materialov povzročil zamašitev majhne ožine, ki tvori ožino Guanarteme, ki danes povezuje La Isleta, zdaj polotok, z mestom Las Palmas de Gran Canaria in preostalim delom otoka.
Primitivni polotok je oblikoval plažo, katere obale so segale do mesta, kjer je danes La Barra. Sladka voda, ki je dosegla obalo iz grape La Ballena, je prispevala k strjevanju plaže, dokler se ni strnila in tako oblikovala skalo, ki jo lahko vidimo danes. Z leti so udarci valov in prevladujoči vetrovi oblikovali La Barro in skale, ki štrlijo iz morja, ter jim dale nenavadno obliko, ki je preživela do danes.
Tako se je rodila Playa de Las Canteras, ki se je dolgo imenovala Bahía del Arrecife. V celoti je sestavljen iz drobnega svetlega peska, v njem najdemo majhne kristale olivina in piroksena, pa tudi organsko komponento zdrobljenih školjk, ki je na Kanarskih otokih znana pod imenom confite. Ob oseki se iz vode pojavljajo kamniti ostanki, ki verjetno ustrezajo podlagi, kjer sta se usedla pesek plaže in same ožine.
Zgodovina
Jezik sipin in peska, ki je bil ožina Guanarteme, je danes izginil, tako da sta Playa de Las Canteras na zahodu in Playa de Las Alcaraveneras na vzhodu kot majhen opomin na to, kar je bilo nekoč obsežno polje sipin, ki sestavljal ožino.
Bilo je konec 19. stoletja, ko se je območje, do takrat zapuščeno, začelo naseljevati. Zaradi moči Puerto de La Luz so na polju sipin zgradili hiše, ki jih je na koncu popolnoma pokrile, da bi utrdile urbano sosesko Santa Catalina.
Sipine so bile posledica vlečenja peska s plaže, ki je z dvigovanjem stavb in spreminjanjem sistema kroženja peska upočasnilo njegovo napredovanje in povzročilo njegovo kopičenje, zato so postopoma pridobivale prostor do morja in s tem širile površino ožine.
Prve konkretne omembe plaže segajo v 15. stoletje, čeprav so bili pred tem, okoli let 1410 in 1460, že objavljeni načrti, v katerih je bila La Isleta videti ločena od otoka, kot da bi bila ožina večino časa preplavljena z vodo. Že v času osvojitve otoka (1479) je bilo zabeleženo, da je bilo treba prevoz med pristaniščem in mestom običajno opraviti z ladjo.
V 16. stoletju se Puerto del Arrecife omenja kot kraj vkrcanja in izkrcanja, vendar podrejen tistemu v Las Palmasu, stoletje kasneje, okrog leta 1686, se pojavi prvi načrt ožine, ki ga je narisal Pedro Agustín del Castillo, v katerem se pojavi Bahía del Arrecife z nizom grebenov, ki predstavljajo La Barro. Ob koncu 17. stoletja mesto ni bilo tako obsežno kot danes, zato je bila plaža nekaj kilometrov stran od mesta. Zato je bil to praktično zapuščen in neznan kraj za meščane, obiskovali so ga le tisti, ki so si ga upali obiskati peš ali z vozom med polji in sipinami, ali pa so ga prečkali, da bi šli na ribolov ali lov na La Isleto ali preprosto komercialnih razlogov, saj je bilo območje običajno sidrišče za ladje, zaščiteno v zavetju La Isleta.
Stoletja pozneje, v 19. stoletju, so se začela dela na cesti, ki bo povezovala plažo in pristanišče z mestnim središčem (1855) in z njo leta 1890 prvi javni tramvaj od Veguete do Puerto del Refugio. Zahvaljujoč tem sredstvom so meščani začeli plaho obiskovati plažo. Okoli leta 1910 so bile že postavljene prve stavbe in plažo je v najboljših časih obiskovalo okoli dvesto ljudi, a večinoma sprehajalcev. Morala tistega časa, ki se je kopanju na plaži, kot jo poznamo danes, zmrdovala, je število skrčila na nekaj kopalcev.
Urbani razvoj