Antigon II. Gonat () je bil makedonski grški vladar, ki je po dolgem obdobju anarhije in kaosa utrdil oblast Antigonidske dinastije v Makedoniji. Slaven je postal po svoji zmagi proti Galcem, ki so vdrli na Balkan, * okoli 320 pr. n. št., † 239 pr. n. št.
Rojstvo in družina Antigon Gonat je bil rojen okoli leta 320 pr. n. št. Izvor njegovega helenističnega vzdevka Gonat(as) ni znan. Tako po očetovi kot po materini strani je izhajal iz diadohov, naslednikov Aleksandra Velikega. Njegov oče je bil Demetrij Poliorket, sin Antigona I. Monoftalma, ki je takrat vladal v velikem delu Azije. Njegova mati je bila Antipatrova hči Fila. Njen oče je od leta 334 pr. n. št. vladal v Makedoniji in preostali Grčiji, ona sama pa je bila priznana kot regentka teoretično še združenega cesarstva. Antigonov stric je bil Antipatrov najstarejši sin Kasander, ki je leta 305 pr. n. št. postal makedonski kralj. V letu Antigonovega rojstva je Antipater umrl, kar je povzročilo nadaljnje boje za ozemlje in prevlado.
Kariera Antigonovega starega očeta Antigona Monoftalma in očeta je kazala velika nihanja v obsegu njunega ozemlja. Potem ko je bil Antigon Monoftalm bližje kot kdorkoli drugi ponovni združitvi Aleksandrovega imperija, je bil poražen in ubit v veliki bitki pri Ipsu leta 301 pr. n. št. Ozemlje, na katerem je vladal, je bilo razdeljeno med njegove sovražnike Kasandra, Ptolemaja, Lizimaha in Selevka.
Demetrijev general Usoda Antigona Gonata, zdaj starega 18 let, je bila tesno povezana z usodo njegovega očeta Demetrija, ki je z 9.000 vojaki pobegnil iz bitke pri Ipsu. Ljubosumje med zmagovalci je Demetriju sčasoma omogočilo, da si je povrnil del oblasti, ki jo je izgubil njegov oče. Osvojil je Atene in leta 294 pr. n. št. od Kasandrovega sina Aleksandra prevzel prestol Makedonije.
Ker je bil Antigon Gonat Antipatrov vnuk in po materi Kasandrov nečak, je njegova prisotnost pripomogla k spravi podpornikov teh nekdanjih kraljev z vladavino njegovega očeta.
Leta 292 pr. n. št. je Demetrij med vojno v Beociji prejel novico, da je Lizimaha, vladarja Trakije in sovražnika njegovega očeta, ujel vladar Getov Dromihet. V upanju, da bo osvojil Lizimahova ozemlja v Trakiji in Aziji, je Demetrij poveljstvo nad svojimi silami v Beociji prenesel na Antigona in sam takoj odkorakal proti severu. Medtem ko je bil odsoten, je v Beociji izbruhnil upor. Uporniki so se po Antigonovem napadu umaknili v Tebe.
Demetrij se je po neuspešnem pohodu v Trakijo pridružil sinu pri obleganju Teb. Ker so Tebanci trmasto branili svoje mesto, je Demetrij pogosto prisilil svoje može, da so napadli mesto z veliko žrtvami, čeprav je bilo malo upanja, da bi ga zavzeli. Pravijo, da je Antigon v stiski zaradi velikih izgub vprašal svojega očeta, zakaj dovoli tako veliko in nepotrebno izgubo življenj. Očetu ni bilo veliko niti do življenj njegovih vojakov niti do svojega in je bil med obleganjem hudo ranjen s puščico v vrat.
Leta 291 pr. n. št. je Demetrij končno zavzel mesto, potem ko je z oblegovalnimi napravami porušil njegovo obzidje. Nadzor nad Makedonijo in večino Grčije je bil le odskočna deska za njegove načrte za nadaljnje osvajanje, katerega cilj je bil nič manj kot oživitev Aleksandrovega imperija. Med pripravami za uresničitev načrta je naročil gradnjo flote 500 ladij, med njimi veliko neverjetno velikih.
Priprave in njihov očiten namen so seveda vznemirile Selevka, Ptolemaja, Lizimaha in Pira, ki so takoj sklenili zavezništvo. Spomladi 288 pr. n. št. se je Ptolemajeva flota pojavila pred Grčijo in spodbudila grška mesta k uporu. Istočasno je Lizimah napadel Makedonijo z vzhoda, Pir pa z zahoda. Demetrij je prepustil Antigonu oblast nad preostalo Grčijo, sam pa je pohitel v Makedonijo.
Makedonci, jezni zaradi Demetrijeve ekstravagance in arogance, niso bili pripravljeni na težke pohode v njegovem imenu. Leta 287 pr. n. št. je Pir zavzel makedonsko mesto Berojo in Demetrijeva vojska je takoj prestopila na njegovo stran. Makedonci so Pira zelo občudovali zaradi njegovega poguma. Antigonova mati Fila se je po tej spremembi vojne sreče ubila s strupom. Medtem so se uprle tudi Atene. Demetrij se je zato vrnil in oblegal mesto, vendar je kmalu postal nepotrpežljiv in se odločil, da bo vodenje vojne v Grčiji prepustil Antigonu, sam pa je zbral vse svoje ladje in nanje vkrcal 11.000 pešcev in vso svojo konjenico, da bi napadel Lizimahovi provinci Karijo in Lidijo.
Lizimah in Selevk sta pregnala Demetrijevo vojsko čez Anatolijo do gorovja Taurus, v Grčiji pa je bil Antigon uspešen. Pregnal je Ptolemajevo ladjevje in Atene so se predale.
Vmesno obdobje thumb|300px|Tetradrahma Antigona II. Gonata; napis na kovancu se bere ΒΑΣΙΛΕΩΣ ΑΝΤΙΓΟΝΟΥ (kralja Antigona)
Leta 285 pr. n. št. se je Demetrij, izčrpan zaradi brezplodnega pohoda, predal Selevku. Svojemu sinu in svojim poveljnikom v Atenah in Korintu je pisal, naj ga odslej imajo za mrtvega in naj ignorirajo vsa pisma z njegovim pečatom, ki bi jih morda prejeli. Makedonija je bila medtem razdeljena med Pira in Lizimaha, ki sta se vedla "kot dva volka, ki si delita kos mesa", in se kmalu zatem spopadla. Lizimah je izgnal Pira in zavzel celotno kraljestvo.
Po ujetju njegovega očeta se je Antigon izkazal za vestnega sina. Pisal je vsem kraljem, še posebej Selevku, in jim ponudil predajo vsega svojega ozemlja in samega sebe predlagal za talca za očetovo izpustitev, vendar brez uspeha. Leta 283 pr. n. št. je Demetrij I. Makedonski v starosti 55 let umrl v ujetništvu v Siriji. Ko je Antigon izvedel, da mu pripeljejo očetove posmrtne ostanke, je s celotno floto odplul na morje, blizu Kikladov srečal Selevkove ladje in z veliko slovesnostjo odnesel relikvije v Korint. Potem so posmrtne ostanke pokopali v mestu Demetrias, ki ga je njegov oče ustanovil v Tesaliji.
Leta 282 pr. n. št. je Selevk napovedal vojno Lizimahu in ga naslednje leto premagal in ubil v bitki pri Korupediju v Lidiji. Nato se je vrnil v Evropo in zase zahteval Trakijo in Makedonijo, vendar ga je Ptolemajev sin Ptolemej Keravn umoril in sam zasedel makedonski prestol. Antigon se je odločil, da je napočil čas, da sam prevzame očetovo kraljestvo. Na pohodu proti severu je Ptolemej Keravn premagal njegovo vojsko.
Ptolemejev uspeh je bil kratkotrajen. Pozimi leta 279 pr. n. št. je velika horda Galcev pod vodstvom Brena vdrla v Makedonijo s severa, porazila Ptolemejevo vojsko in ga v bitki ubila. V kraljestvu se je začelo dveletno obdobje popolne anarhije. Po plenjenju Makedonije so Galci vdrli v severno Grčijo in se pomikali proti jugu. Antigon je sodeloval pri obrambi Grčije pred barbari, v kateri so imeli največ zaslug Etolci. Leta 278 pr. n. št. je Galce pri Termopilah in Delfih zaustavila grška vojska z velikim etolskim kontingentom. Galcem je zadala velike izgube in jih prisilila k umiku.
Naslednje leto (277 pr. n. št.) je Antigon odplul do Helesponta in pristal blizu Lizimahije na vratu Trakijskega Hersona (zdaj Galipoli, Turčija). Vračajočim se Galcem pod Ceretrijevim poveljstvom je postavil zasedo. Zapustil je tabor in svoje ladje in se s svojimi vojaki skril. Ko so Galci izropali tabor in začeli napadati ladje, jih je napadel in uničil. Po odmevni zmagi je še okrepil svoje zahteve po makedonskem prestolu. Približno v tem času je Antigonova žena Fila rodila njegovega sina in naslednika Demetrija II. Etolika.
Osvojitev makedonskega prestola Makedonski plemič Sosten je uspel do neke mere obvladati Galce, Antigon pa je bil tisti, ki jih je dokončno premagal pri Lizimahiji in osvobodil Makedonce dolgoletnega terorja, stisk in anarhije. Kot sin Demetrija I., ki je več let vladal Makedoniji, je imel Antigon legitimne pravice do makedonskega prestola, zlasti zdaj, ko so Makedonci v njem videli svojega rešitelja.Robin Waterfield, Antigonus, str. 118–119.
Po zmagi nad Galci je Antigon odkorakal proti Makedoniji in se na poti spopadal z drugimi kandidati za makedonski prestol. Najprej je premagal Kasandrovega nečaka Antipatra Etezija in nato iz države izgnal Ptolemaja Epigona, sina Lizimaha in Arsinoje. Obstajala sta še dva pretendenta, Aleksander in Arhidej, ki bi lahko bila ista oseba. Potem ko ju je premagal, je kot zadnja ovira ostal tiran iz Kasandrije Apolodor.Robin Waterfield, Antigonus, str. 119–120.
Antigon je deset mesecev oblegal Kasandrijo, vendar ni mogel pregnati Apolodorja in njegove vojske. Antigon se je nato zatekel k zvijači. Z Apolodorjem se je začel pogajati in med pogajanji napadel mesto in ga zavzel. Do konca leta 276 pr. n. št. je prevzel oblast nad večino Makedonije.Robin Waterfield, Antigonus, str. 120–121.
Kralj Makedonije Antigon proti Piru Pir, kralj Epira, zahodnega soseda Makedonije, je bil general izjemnih sposobnosti, splošno znan po svojem pogumu, vendar svojih talentov ni uporabil razumno. Antigon ga je primerjal s kockarjem, ki ima odlične zadetke, vendar jih ne zna izkoristiti. Ko so Galci premagali Ptolemeja Keravna in je makedonski prestol ostal prazen, je bil Pir zaposlen s svojimi prekomorskimi pohodi. V upanju, da bo osvojil najprej Italijo in nato severno Afriko, se je zapletel v vojne z Rimom in Kartagino, dvema najmočnejšima državama v zahodnem Sredozemlju. Nato je s svojim ošabnim obnašanjem izgubil tudi podporo grških mest v Italiji in na Siciliji. Ker je potreboval okrepitve, je prosil Antigona za vojsko in denar, kar je Antigon vljudno zavrnil. Leta 275 pr. n. št. so se Rimljani spopadli s Pirom v bitki pri Beneventu, ki se je končala neodločeno, čeprav so mnogi sodobni viri napačno trdili, da je Pir bitko izgubil. Pir, izčrpan zaradi vojn na Siciliji in predhodnih "Pirovih zmag" nad Rimljani, se je odločil končati svojo kampanjo v Italiji in se vrniti v Epir.
Pirov umik iz Italije je za Antigona pomenil veliko težavo. Pir je moral po vrnitvi v Epir zaposliti in plačati vojsko 8.000 pešcev in petsto konj, kar ga je spodbudilo k iskanju nove vojne. Naslednje leto je k svoji vojski dodal galske plačance in vdrl v Makedonijo, da s plenom napolni svojo blagajno. Kampanja je uspela bolje od pričakovanj. Ko je osvojil več mest in se mu je pridružilo dva tisoč makedonskih dezerterjev, so njegovi upi začeli rasti. Začel je iskati Antigona in napadel njegovo vojsko v ozkem prehodu pri reki Aous. Antigonove makedonske čete so se umaknile in nazadnje dezertirale k Piru, on sam pa je pobegnil. Pir pa je prevzel oblast nad zgornjo Makedonijo in Tesalijo, na pa tudi nad obalnimi mesti.
Pir je nato zapravil svojo zmago. Po zasedbi starodavne makedonske prestolnice Ege je njegova galska garnizija opustošila grobnice makedonskih kraljev, v katerih je iskala zlato, s čimer je močno užalila Makedonce. Pirova druga napaka je bila, da ni zasedel obalnih mest in se zadovoljil z žalitvami. Antigona je označil za brezsramnega človeka, ki še vedno nosi škrlat, vendar ni naredil veliko, da bi uničil ostanke njegove moči.
Še preden je bil pohod končan, se je Pir lotil novega. Leta 272 pr. n. št. ga je špartanski plemič Kleonim pozval, naj napade Lakonijo in njega postavi na špartanski prestol. Pir je zbral je vojsko 25.000 pešcev, dva tisoč konj in štiriindvajset slonov, vdrl na Peloponez in zasedel Megalopoli v Arkadiji. Antigon je po ponovni zasedbi dela Makedonije zbral vse sile in odplul v Grčijo, da bi se mu zoperstavil. Ker je bil velik del špartanske vojske pod vodstvom kralja Areja takrat na Kreti, je Pir upal, da bo zlahka zasedel Šparto. Meščani so se mu žilavo upirali dovolj dolgo, da jim je prišel na pomoč eden od Antigonovih generalov s plačanci iz Korinta, kmalu zatem pa še Arej z 2.000 možmi. Pir je zaradi izgub in dezerterstva prekinil obleganje in začel pleniti po Peloponezu.