Geografija Iraka je raznolika in se deli na pet glavnih regij: puščava (zahodno od Evfrata), Gornja Mezopotamija (med zgornjima rekama Tigris in Evfrat), severno višavje Iraka, Spodnja Mezopotamija in aluvialna ravnica, ki se razteza od okoli Tikrita do Perzijskega zaliva.
Gore na severovzhodu so podaljšek alpskega sistema, ki poteka proti vzhodu od Balkana skozi južno Turčijo, severni Irak, Iran in Afganistan ter na koncu doseže Himalajo v Pakistanu. Puščava leži v jugozahodnih provincah ob mejah s Saudovo Arabijo in Jordanijo in geografsko spada na Arabski polotok.
Glavne geografske značilnosti Večina geografov, vključno s tistimi iz iraške vlade, obravnava geografijo države v smislu štirih glavnih območij ali regij: puščava na zahodu in jugozahodu; valovito gorje med zgornjima rekama Tigris in Evfrat (v arabščini Didžla oziroma Furat); visokogorje na severu in severovzhodu; in aluvialno ravnico, skozi katero tečeta Tigris in Evfrat. Uradna statistična poročila Iraka navajajo skupno površino 438.446 km², medtem ko publikacija Ministrstva za zunanje zadeve Združenih držav Amerike navaja površino 434.934 km².
Gornja Mezopotamija
Gorsko območje med Tigrisom severno od gorovja Hamrin in Evfratom severno od Hita je znano kot Al Džazira (otok) in je del večjega območja, ki se razteza proti zahodu v Sirijo med obema rekama in v Turčijo. Voda na tem območju teče v globoko vrezanih dolinah, namakanje pa je veliko težje kot v spodnji ravnini. Jugozahodna območja tega območja so razvrščena kot puščava ali polpuščava. Severni deli, ki vključujejo kraje, kot so Ninivske planote, Duhok, Zakho in Amedi, so večinoma sestavljeni iz sredozemske vegetacije. Vegetacija se ciklično suši in je v skoraj sušnem poletju videti rjava, v mokri zimi pa cveti.
Spodnja Mezopotamija
Aluvialna nižina se začne severno od Bagdada in sega do Perzijskega zaliva. Tu ležita reki Tigris in Evfrat marsikje nad ravnino, celotno območje pa je rečna delta, prepletena s koriti obeh rek in z namakalnimi kanali. Za jugovzhodni Irak so značilna tudi presihajoča jezera, ki jih ob poplavah napajajo reke. Precej veliko območje (15.000 km²) tik nad sotočjem obeh rek pri Al Kurni in sega vzhodno od Tigrisa onkraj iranske meje je močvirje, znano kot Hawr al Hammar (slano jezero), ki je posledica stoletij poplav in neustrezne drenaže. Velik del je trajno močvirje, vendar se nekateri deli zgodaj pozimi izsušijo, drugi deli postanejo močvirje šele v letih velikih poplav.
Ker so vode Tigrisa in Evfrata nad njunim sotočjem močno obremenjene z muljem, namakanje in dokaj pogoste poplave odlagajo velike količine muljaste ilovice na večjem delu območja delte. Mulj, ki ga prenaša veter, prispeva k skupnemu odlaganju sedimentov. Ocenjeno je bilo, da se ravnice delte zgradijo s hitrostjo skoraj dvajset centimetrov v enem stoletju. Na nekaterih območjih se zaradi večjih poplav v začasnih jezerih odloži kar trideset centimetrov blata.
Tigris in Evfrat nosita tudi velike količine soli. Tudi ta se širi po zemlji zaradi včasih prekomernega namakanja in poplav. Visoka podzemna voda ter slaba površinska in podpovršinska drenaža po navadi koncentrira soli blizu površine tal. Na splošno se slanost tal povečuje od Bagdada proti jugu do Perzijskega zaliva in močno omejuje produktivnost v regiji južno od Al Amaraha. Slanost se odraža v velikem jezeru v osrednjem Iraku, jugozahodno od Bagdada, znanem kot Bahr al Milh ('Slano morje'). V državi sta še dve večji jezeri severno od Bahr al Milha: Tatarsko zajezitveno jezero (Buhayrat ath Tharthar) in Buhayrat al Habbaniyah.
Območje Bagdada
Med Gornjo in Spodnjo Mezopotamijo je urbano območje, ki obdaja Bagdad. Ta bagdadska območja lahko opišemo kot province, ki mejijo na iraško prestolnico, in jih lahko razdelimo na štiri kvadrante: severovzhodni, jugovzhodni, jugozahodni in severozahodni. Območja, ki se začnejo na severu, vključujejo governorat Saladin, v smeri urinega kazalca do governorata Bagdad, Dijala na severovzhodu, Babil in Vasit na jugovzhodu ter okrog do Al Anbarja na zahodu.
Višavje
Severovzhodno visokogorje se začne tik južno od črte, ki poteka od Mosula do Kirkuka in sega do meja s Turčijo in Iranom. Višavje, ločeno s širokimi valovitimi stepami, se v bližini iranske in turške meje spreminja v gore, visoke od 1000 do 3611 metrov. Razen nekaj dolin je ožje gorsko območje primerno le za pašo v predgorju in stepah; ustrezna tla in padavine pa omogočajo gojenje. Tudi tukaj so velika naftna polja blizu Mosula in Kirkuka. Severovzhod je domovina večine iraških Kurdov.
Puščava
Puščavsko območje, območje, ki leži zahodno in jugozahodno od reke Evfrat, je del Sirske puščave in Arabske puščave, ki zajema dele Sirije, Jordanije in Saudove Arabije ter večji del Arabskega polotoka. Regija, ki je redko poseljena s pastirskimi beduini, je sestavljena iz široke kamnite planote, prepredene z redkimi peščenimi odseki. Široko razvejan vzorec vadijev – rečnih strug, ki so večino leta suhe – poteka od meje do Evfrata. Nekateri vadiji so dolgi več kot 400 km in med zimskim deževjem prenašajo kratke, a hudourniške poplave.
Zahodni in južni Irak je obsežna puščavska regija, ki obsega približno 168.000 kvadratnih kilometrov, kar je skoraj dve petini države. Zahodna puščava, podaljšek Sirske puščave, se dviga nad 490 metrov. Južna puščava je znana kot Al-Hadžarah v zahodnem delu in kot Al-Dibdibah na vzhodu. Obe puščavi sta del Arabske puščave. Al Hadžarah ima kompleksno topografijo skalnate puščave, vadijev, grebenov in depresij. Al-Dibdibah je bolj peščeno območje, pokrito z grmičevjem. Nadmorska višina v južni puščavi je v povprečju med 300 in 820 metri. Višina 951 metrov je dosežena na gori 'Unayzah na stičišču meja Jordanije, Iraka in Saudove Arabije. Globok Vadi Al-Batin teče 72 km v smeri severovzhod-jugozahod skozi Al-Dibdibah. Od leta 1913 je priznan kot meja med zahodnim Kuvajtom in Irakom.
Rečni sistem Tigris-Evfrat
Evfrat izvira v Turčiji, poveča se z rekama Balikh in Habur v Siriji in vstopi v Irak na severozahodu. Tu se med zimskim deževjem napaja le iz vadijev zahodne puščave. Nato se vije skozi sotesko, ki je široka od dva do 16 kilometrov, dokler se ne izlije na ravnino pri mestu Ramadi. Tam se Evfrat nadaljuje do jezu Hindija, ki je bil zgrajen leta 1914, da bi reko preusmeril v prekop Hindijah; današnji Šat al Hilah je bil glavni kanal Evfrata pred letom 1914. Pod Al Kiflom reka sledi dvema prekopoma do As-Samava, kjer se ponovno pojavi kot en sam prekop, da se pridruži Tigrisu pri Kurni.
Tigris izvira tudi v Turčiji, vendar ga znatno poveča več rek v Iraku, med katerimi so najpomembnejše Khabur, Veliki Zab, Mali Zab in Adhaim, ki se vse združijo s Tigrisom nad Bagdadom, in reka Dijala, ki se mu pridruži približno 40 kilometrov pod mestom. Pri jezu Kut se večina vode preusmeri v Šat al-Haj, ki je bil nekoč glavni prekop Tigrisa. Voda iz Tigrisa tako vstopi v Evfrat skozi vodnjak Šat al-Haj nad sotočjem obeh glavnih prekopov pri Kurni.
Tako Tigris kot Evfrat se na območju močvirja prebijeta v številne kanale in pretok rek se bistveno zmanjša, ko se združita pri Kurni. Poleg tega močvirja delujejo kot pasti za mulj; Šat el Arab je relativno brez mulja, ko teče proti jugu. Pod Basro v Šat el Arab vstopi pa reka Karun iz Irana in nosi velike količine mulja, ki predstavljajo stalno težavo pri poglabljanju dna pri vzdrževanju kanala za čezoceanska plovila, da dosežejo pristanišče v Basri. To težavo je nadomestila večja ovira za rečni promet, in sicer prisotnost več potopljenih trupov, ki rjavijo v Šat el Arab že od začetka iransko-iraške vojne.
Vode Tigrisa in Evfrata so bistvene za življenje države, vendar jo včasih ogrožajo. Reki sta na najnižji gladini septembra in oktobra ter ob poplavah marca, aprila in maja, ko lahko preneseta štiridesetkrat več vode kot pri nizki ravni. Poleg tega so lahko poplave v eni sezoni deset ali večkrat večje od poplav v drugem letu. Leta 1954 je bil na primer Bagdad resno ogrožen in Tigris, ki je poplavljal, je skoraj presegel nasipe, ki so ga varovali. Odkar je Sirija zgradila jez na Evfratu, se je pretok vode precej zmanjšal in sredi 1980-ih poplave niso bile več problem. Leta 1988 je tudi Turčija gradila jez na Evfratu, ki je dodatno omejil pretok vode.
Do sredine 20. stoletja se je večina prizadevanj za nadzor nad vodami nanašala predvsem na namakanje. Pred revolucijo 14. julija 1958 je bilo nekaj pozornosti namenjene problemom nadzora poplav in odvodnjavanja, vendar so bili razvojni načrti v 1960-ih in 1970-ih vse bolj posvečeni tem zadevam, pa tudi namakalnim projektom v zgornjem toku Tigrisa in Evfrata in pritoki Tigrisa na severovzhodu. Med vojno so vladni uradniki tujim obiskovalcem poudarjali, da bodo s sklenitvijo mirovnega sporazuma problemi namakanja in poplav dobili glavno prednostno nalogo vlade.
Iraške obalne vode se ponašajo z živim koralnim grebenom, ki pokriva površino 28 km² v Perzijskem zalivu, ob izlivu reke Šat el Arab (). Koralni greben so odkrile skupne iraško-nemške odprave znanstvenih potapljačev, ki so bile izvedene septembra 2012 in maja 2013. Pred odkritjem je veljalo, da Iraku primanjkuje koralnih grebenov, saj lokalne motne vode preprečujejo odkrivanje morebitne prisotnosti lokalnih koralnih grebenov. Ugotovljeno je bilo, da so iraške korale prilagojene enemu najbolj ekstremnih koralnorodnih okolij na svetu, saj se temperatura morske vode na tem območju giblje med 14 in 34 °C. Na grebenu je več živih koral, Octocorallia, ophiuroidov in školjke. Obstajajo tudi demo-gobice, ki vsebujejo silicijev dioksid.
Vzorci poselitve
Na podeželskih območjih aluvialne ravnice in v spodnji regiji Dijala se naselbina skoraj vedno združuje v bližini rek, potokov in namakalnih kanalov. Osnove odnosa med vodotokom in poselitvijo je povzel Robert McCormick Adams, direktor Orientalskega inštituta Univerze v Chicagu. Ugotavlja, da so nasipi, ki jih postavljajo potoki in kanali, prednosti tako za poselitev kot za kmetijstvo. Površinska voda lažje odteka na hrbtnem pobočju nasipov, groba tla nasipov pa je lažja za obdelavo in omogočajo boljše podzemno odvodnjavanje. Višina nasipov nudi določeno zaščito pred poplavami in zmrzaljo, ki pogosto prizadenejo nižje ležeča območja in lahko ubijejo in/ali poškodujejo ozimne pridelke. Predvsem imajo tisti, ki živijo ali obdelujejo na grebenu nasipa, lahek dostop do vode za namakanje in uporabo v gospodinjstvu v suhi in vroči državi.
Čeprav je nekaj osamljenih domačij, je večina podeželskih skupnosti strnjenih naselij in ne razpršenih kmetij; to pomeni, da kmet zapusti svojo vas, da bi obdeloval polja zunaj nje. Vzorec velja za kmetijske skupnosti v kurdskem visokogorju na severovzhodu, pa tudi za tiste v aluvialni nižini. Velikost naselja se razlikuje, na splošno glede na količino vode, ki je na voljo za gospodinjstvo in glede na količino zemlje, ki je dostopna vaščanom. Včasih, zlasti v dolinah spodnjega toka Tigrisa in Evfrata, slanost tal omeji površino obdelovalne zemlje in velikost skupnosti, ki je od nje odvisna, običajno pa povzroči tudi velike nenaseljene in neobdelane odseke med vasmi.
Razdrobljeni podatki kažejo, da večina kmetov v aluvialni nižini običajno živi v vaseh z več kot 100 prebivalci. Sredi 1970-ih je bilo na primer precejšnje število prebivalcev Baqube, upravnega središča in glavnega mesta province Dijala, zaposlenih v kmetijstvu.
Močvirski Arabci na jugu običajno živijo v majhnih skupinah dveh ali treh hiš, ki jih nad vodo drži rogoz, ki se nenehno dopolnjuje. Takšni grozdi so pogosto blizu drug drugemu, vendar je dostop od enega do drugega možen le z majhnim čolnom. Tu in tam nekaj naravnih otokov dopušča nekoliko večje gruče. Nekateri od teh ljudi so predvsem pastirji vodnih bivolov in živijo napol nomadsko življenje. Pozimi, ko je voda nizka, zgradijo precej velike začasne vasi. Poleti preselijo črede iz močvirij na rečne bregove.