Mezopotamska močvirja, znana tudi kot Iraška močvirja, so mokrišča v južnem Iraku in jugozahodnem Iranu ter delno v severnem Kuvajtu. Močvirja so večinoma na poplavnih ravnicah rek Evfrat in Tigris, ki jih omejujejo mesta Basra, Nasirija, Amarah ter del jugozahodnega Irana in severnega Kuvajta (zlasti otok Bubijan). Zgodovinsko gledano so bila močvirja, ki jih večinoma sestavljajo ločena, a sosednja osrednja, Havizeh in Hammar močvirja, največji močvirni ekosistem zahodne Evrazije. Edinstvena močvirna pokrajina je dom prebivalcem Močvirja, ki so razvili edinstveno kulturo, tesno povezano s pokrajino – nabiranje trstičja in riža, ribolov in paša vodnih bivolov.Broadbent, G., "The Ecology of the Mudhif," in: Geoffrey Broadbent and C. A. Brebbia, Eco-architecture II: Harmonisation Between Architecture and Nature, WIT Press, 2008, pp 15-26
Izsuševanje delov močvirij se je začelo v 1950-ih in nadaljevalo v 1970-ih, da bi pridobili zemljo za kmetijstvo in iskanje nafte. V poznih 1980-ih in 1990-ih letih, med predsedovanjem Sadama Huseina, se je to delo razširilo in pospešilo, da bi prebivalce Močvirja izgnali iz močvirij. Pred letom 2003 je bilo močvirje izsušeno na 10 % prvotne velikosti. Po ameriškem strmoglavljenju Huseina leta 2003 so si močvirja delno opomogla, vendar je suša skupaj z gradnjo gorvodnih jezov in obratovanjem v Turčiji, Siriji in Iranu ovirala proces. Od leta 2016 so mezopotamska močvirja uvrščena na poskusni Unescov seznam dediščine.
Geografija
Kot pove že njihovo ime, so Mezopotamska močvirja v večji regiji, ki se je včasih imenovala Mezopotamija. Sodobno Mezopotamijo zdaj zasedajo Irak, deli vzhodne Sirije, jugovzhodna Turčija, jugozahodni Iran in severni Kuvajt. Močvirja ležijo večinoma v južnem Iraku ter delu jugozahodnega Irana in severnega Kuvajta. Prvotno pokriva območje 20.000 km² in je razdeljeno na tri velika območja. Centralno močvirje leži med Tigrisom in Evfratom, medtem ko Hammarsko barje leži južno od Evfrata, Havizehovo barje pa meji vzhodno od Tigrisa. Pred invazijo na Irak leta 2003 je bilo izsušenih približno 90 % močvirij.
Močvirja ležijo na aluvialni ravnici, saj Evfrat v svojih zadnjih 300 km pade le za 12 m, medtem ko Tigris pade za 24 m. Ta delta zagotavlja okolje, ki Tigrisu in Evfratu omogoča, da vijugata in tvorita razvode. Evfrat se pogosto konča blizu Nasirije v Hammarskem močvirju, ko se njegov tok upočasni. Tigris lahko porazdeli del svojega toka v osrednja in Havizehovo močvirje, ko se upočasnjuje blizu Amaraha. Nizvodno od Amaraha pa več njegovih pritokov, ki izvirajo iz Irana, omogoča, da se tok Tigrisa poveča in nato ohranja enakomeren tok. Tri močvirja so nekoč predstavljala prepleteno okolje, zlasti v obdobjih poplav, ko so se reke razlivale.
Centralno močvirje Centralno močvirje dobiva vodo iz dotokov Tigrisovih pritokov, in sicer Šat el-Muminah in Majar al-Kabir južno od Amaraha. Tigris služi kot vzhodna meja močvirja, medtem ko Evfrat služi kot njegova južna meja. Močvirja, ki pokrivajo površino 3000 km², so sestavljena iz trstičevja in več stalnih jezer, vključno z jezerom Umm al Binni. Jezeri Al-Zikri in Hawr Umm Al-Binni sta dve izmed pomembnih jezer in sta globoki 3 m.
Hammarsko močvirje
Hammarsko močvirje izvira predvsem iz Evfrata in leži južno od njega z zahodnim obsegom do Nasirije, vzhodne meje Šat el-Araba in južnega obsega Basre. Običajno je močvirje 2800 km² veliko območje trajnega močvirja in jezera, vendar se v času poplav lahko razširi na 4500 km². V obdobjih poplav se lahko voda iz osrednjega močvirja, ki jo napaja Tigris, razlije in oskrbi močvirje z vodo. Jezero Hammar je največje vodno telo v močvirju in ima površino 120 km krat 250 km, z globinami med 1,8 m - 3 m. Poleti je velik del močvirja in jezerskega obrežja izpostavljen, kar razkriva otoke, ki se uporabljajo za kmetijstvo.
Havizehovo močvirje Havizehovo močvirje leži vzhodno od Tigrisa, del pa v Iranu. Iranska stran močvirja, znana kot Hawr Al-Azim, se napaja iz reke Karkheh, medtem ko dovoda Tigrisa Al-Mušarah in Al-Kahla oskrbujeta iraško stran, le da ima veliko manj vode kot Karkheh. Med spomladanskimi poplavami lahko Tigris neposredno teče v močvirje. Močvirje izsušuje Al-Kasarah. Ta reka ima ključno vlogo pri ohranjanju močvirja Al-Havizeh kot pretočnega sistema in preprečevanju, da bi postalo zaprto slano porečje.
Močvirja so dolga 80 km od severa proti jugu in približno 30 km od vzhoda proti zahodu in pokrivajo skupno površino 3000 km². Stalni deli močvirij vključujejo severni in osrednji del, medtem ko je južni del na splošno sezonski. Zmerno gosto vegetacijo je mogoče najti na stalnih območjih skupaj z velikimi 6 m globokimi jezeri v severnih delih. Ker se je Havizehovo močvirje najbolje odrezalo med izsuševanjem, lahko olajšajo razmnoževanje flore, favne in drugih vrst v osrednjem in Hammarskem močvirju.
Ekologija
Močvirja tvorijo poplavljeno ekoregijo travišč in savan, znano tudi kot aluvialno slano močvirje Tigris-Evfrat. Ekoregija vključuje mezopotamska močvirja in Šadegan Ponds, mokrišče na spodnjem toku reke Karun v sosednjem Iranu. Močvirja so sestavni del obalnega zdravja, saj filtrirajo onesnaževala in odpadke, preden dosežejo zaliv, čeprav se je ta zmogljivost znatno zmanjšala po njihovem izsuševanju.Richardson, Curtis J., and Najah A. Hussain. “Restoring the Garden of Eden: An Ecological Assessment of the Marshes of Iraq.” BioScience 56, no. 6 (June 2006): 477, 487. [477:rtgoea]2.0.co;2. Močvirje služi tudi kot drstišče in vzgajališče obalnih vrst rib in kozic.Richardson, Curtis J., Peter Reiss, Najah A. Hussain, Azzam J. Alwash, and Douglas J. Pool. “The Restoration Potential of the Mesopotamian Marshes of Iraq.” Science 307, no. 5713 (2005): 1307–11. .
Na sezonskih in trajnih močvirjih prevladujejo vodne rastline, vključno s trstičjem (Navadni trst - Phragmites australis), južnim rogozom (Typha domingensis) in papirjevcem (Cyperus papyrus). Obrežni gozdovi topola (predvsem Populus euphratica), tamarisk ali solna cedra (Tamarix pentandra in Tamarix meyeri) in potočne vrbe (predvsem Salix acmophylla) se pojavljajo na otokih in rečnih bregovih.Naval Intelligence Division (2014) Iraq & The Persian Gulf. Routledge, Sep 3, 2014.
Močvirje je dom 40 vrstam ptic in več vrstam rib. Določa mejo območja za številne vrste ptic. V močvirjih živijo plamenci, pelikani in čaplje. Močvirja so bila nekoč dom velikemu številu ptic in vmesna postaja za mnoge druge ptice selivke, ko so potovale iz Sibirije v Afriko. Ogroženih je od 40 % do 60 % svetovne populacije marmorirane race (Marmaronetta angustirostris), ki živi v močvirjih, skupaj z 90 % svetovne populacije basrske trsnice (Acrocephalus griseldis). V nevarnosti sta tudi sveti ibis (Threskiornis aethiopicus) in afriški strelec (Anhinga rufa). Podvrsta sive vrane, znana kot mezopotamska vrana, najdemo v tem delu južnega Iraka."Mespotamian Crow". kuwaitbirds.org, accessed 8 July 2020 Sedem vrst je zdaj izumrlo v močvirjih, vključno z indijskim grebenastim ježevcem (Hystrix indica), Bunnovo kratkorepo podgano (Nesokia bunnii) in močvirskim sivim volkom. Izsuševanje močvirij je povzročilo znaten upad bioproduktivnosti; po strmoglavljenju režima Sadama Huseina z večnacionalnimi silami je bil pretok vode v močvirje obnovljen in ekosistem se je začel obnavljati.U.S. National Aeornautics and Space Administration. 2008
Obstaja precejšnja zmeda v zvezi s statusom evrazijske vidre in endemične podvrste gladkodlake vidre (Lutrogale perspicillata) v regiji, vendar so nedavne raziskave potrdile, da obe še vedno preživita.Al-Sheikhly, O.F.; and Nader, I.A. (2013). The Status of the Iraq Smooth-coated Otter Lutrogale perspicillata maxwelli Hayman 1956 and Eurasian Otter Lutra lutra Linnaeus 1758 in Iraq. IUCN Otter Spec. Group Bull. 30(1).
Prebivalci Močvirski Arabci živijo v osamljenih vaseh z dovršenimi hišami iz trstičja po močvirjih, do katerih se pogosto pride le s čolnom. V vsakdanjem življenju uporabljajo tudi ribe, gojenje riža, vodne bivole in druge vire. V 1950-ih je bilo po ocenah 500.000 močvirskih Arabcev. To prebivalstvo se je po izčrpavanju in Sadamovem nasilnem maščevanju zmanjšalo na približno 20.000, med 80.000 in 120.000 pa jih je pobegnilo v sosednji Iran. Po invaziji na Irak leta 2003 so se Močvirski Arabci začeli vračati v močvirja. Mnogi so podrli nasipe in jezove, ki jih je zgradil Sadam.
Iraška vlada je zagotovila podporo prek kanalov, kot je Iraq Cultural Health Fund, ki financira 'Močvirske Arabce v njihovih prizadevanjih za zaščito tradicionalnih kulturnih praks.Akerman, Iain. “'Ark Re-Imagined' - Reviving the Cultural Heritage and Lost Knowledge of the Marsh Arabs.” Arab News, May 21, 2021. https://www.arabnews.com/node/1862251/lifestyle . Kljub temu ostajajo ena izmed najbolj zapostavljenih iraških populacij, ki se borijo za zdravstveno varstvo, čisto pitno vodo in ustrezno prehrano.Lewis, Philip, Ali Nasser Al-Muthanna, Preeti Patel, and Baroness Nicholson of Winterbourne. “Effect of Armed Conflict on Health of Marsh Arabs in Southern Iraq.” The Lancet 381, no. 9870 (March 16, 2013): 959–61. .
Ko močvirja postajajo vse bolj slana in onesnažena, so se številni močvirski Arabci ponovno prisiljeni preseliti. Za tiste, ki ostanejo, je njihov tradicionalni način življenja ogrožen. Močvirja so priskrbela 60 odstotkov iraških rib; to število se je zmanjšalo na enomestno številko. To, skupaj s pomanjkanjem pitne vode za vzrejo vodnih bivolov, žene nekatere Močvirske Arabce na močvirna območja, kjer gojijo žito.
Zgodovina
V 4. tisočletju pred našim štetjem so se prve pismene družbe pojavile v južni Mezopotamiji, ki jo pogosto imenujejo 'zibelka civilizacije', v obdobju Uruk pa so se tam razvila prva mesta in zapletene državne birokracije. Zaradi geografske lege in ekoloških dejavnikov Rodovitnega polmeseca, rodovitnega območja v obliki polmeseca, ki poteka od porečja Nila v Egiptu, proti severu ob sredozemski obali v Palestini in Izraelu ter spet proti jugu ob Evfratu in Tigrisu proti Perzijskem zalivu so civilizacije lahko razvile kmetijske in tehnološke programe. Ključni povod je bila dostopnost divjih užitnih rastlinskih vrst. Kmetovanje se je pojavilo zgodaj v rodovitnem polmesecu, ker je bilo na tem območju veliko divje pšenice in vrst stročnic, ki so bile hranljive in jih je bilo enostavno udomačiti.
V 10. in 11. stoletju je bilo močvirje kraj države Batihah, ki jo je ustanovil 'Imran ibn Šahin.
Izsuševanje in poznejša prizadevanja za obnovo
Izsuševanje mezopotamskih močvirij se je začelo v 1950-ih z osrednjimi močvirji in se postopoma pospešilo, ko je vplivalo na drugi dve glavni močvirji do začetka 21. stoletja z invazijo na Irak leta 2003. Izsuševanje močvirij je bilo sprva namenjeno povrnitvi zemlje za kmetijstvo skupaj z raziskovanjem nafte, kasneje pa je služilo kot kazen za šiitske Arabce kot odgovor na vstaje leta 1991 v Iraku. V veliki meri je bilo posledica jezov, nasipov in drugih vodnih struktur, zgrajenih v Iraku, vendar se je poslabšalo zaradi gradnje jezov gorvodno v Siriji in Turčiji.
Medtem ko so britanski inženirji sodelovali z iraško vlado, je Frank Haigh leta 1951 razvil Haighovo poročilo. Njegovo poročilo je priporočilo kompleks kanalov, zapor in nasipov na spodnjih delih Tigrisa in Evfrata. Te strukture za nadzor vode bi lahko uporabili za izsuševanje močvirij in tako ustvarili donosna kmetijska zemljišča. Leta 1953 se je začela gradnja tretje reke ali glavnega odtoka in kasneje reke Sadam, ki bi odvajala vodo iz osrednjega močvirja pod Evfratom in skozi kanal na koncu v Perzijski zaliv. Dela na Tretji reki in drugih projektih izsuševanja, zlasti za Havizehovo močvirje, so hitro napredovala v 1980-ih med iransko-iraško vojno, da bi Iračanom omogočili taktično prednost v močvirjih. Del Hammarskega močvirja je bil leta 1985 tudi izsušen, da bi očistili območje za raziskovanje nafte.