Oborožene sile Ukrajine () skrajšano OSU ali ZSU () so vojaške sile Ukrajine. Vse vojaške in varnostne sile, vključno z oboroženimi silami, so pod poveljstvom ukrajinskega predsednika in pod nadzorom stalne parlamentarne komisije Vrhovne rade. Zgodovina OSU sega v leto 1917, sodobne oborožene sile pa so bile oblikovane po razglasitvi ukrajinske neodvisnosti leta 1991.
Ukrajinske oborožene sile so sestavljene izk kopenske vojske, mornariške pehote, mornarice, zračnih sil, jurišno zračno-desantnih sil, sil za posebne operacije, teritorialne obrambe in sil za brezpilotne sisteme. Mornarica vključuje lastno pomorsko letalstvo. Morska straža je služba obalne straže Ukrajine in je organizirana kot del mejne straže, ki ni podrejena mornarici. Sile zračne obrambe so bile lasten rod, odgovoren za protiletalsko bojevanje od leta 1991 do združitve z zračnimi silami leta 2004.
Po ruskem napadu leta 2014 je Ukrajina povečala število svojih oboroženih sil. Kot odgovor na rusko vojaško agresijo leta 2014, je predsednik pooblastil guvernerje oblasti, da ustanovijo prostovoljne enote v okviru vladnih sil teritorialne obrambe. Te enote so na začetku prejele minimalna sredstva iz regionalnih proračunov in so bile večinoma odvisne od donacij. Novembra 2014 je bila večina bataljonov teritorialne obrambe vključena v kopensko vojsko. Nacionalna garda služi kot paravojaška rezerva oboroženih sil.
Vojaške enote drugih držav so redno sodelovale na večnacionalnih vojaških vajah v Ukrajini. Veliko teh vaj je bilo izvedenih v okviru programa NATO Partnerstvo za mir. Vojaška oprema iz obdobja Sovjetske zveze se postopoma dopolnjuje s standardnim orožjem Nata.
Zgodovina Oblikovanje nacionalnih oboroženih sil v sodobnem pomenu sega v začetek dvajsetega stoletja in sovpada z oblikovanjem sodobnega ukrajinskega naroda.
Začetki sodobnih nacionalnih oboroženih sil segajo v začetek dvajstega stoletja v obdobje Ukrajinske vojne za neodvisnost, ki je sovpadala s koncem prve svetovne vojne. Kot še bolj zgodnjo predhodnico lahko imenujemo ustanovitev nacionalnih vojaških formacij v cesarski in kraljevi vojski Avstro-Ogrske - Strelci ukrajinske seč.
Med razpadom imperijev ob koncu prve svetovne vojne so se Ukrajinci prizadevali za suverenost. Že v vojski razpadajočega Ruskega imperija so se oblikovale nacionalne enote. Po državnem udaru boljševikov se je začelo hibridno vojskovanje z Rusko SFSR in belo gardo. Oblikovala se je vojska Ukrajinske ljudske republike, kar pa je prekinila nemška uprava. Nadaljevalo se je v omejeni obliki po ustanovitvi Ukrajinske države (znane tudi kot (drugi) hetmanat) hetmana Pavla Skoropadskega. Oborožene sile Ukrajinske države so bile načrtovane na sistematičen način.
Hkrati s temi dogodki so po propadu Ruskega imperija leta 1917 na ukrajinskih ozemljih nastale številne druge vojaške formacije z različnimi političnimi usmerjenostmi. Boljševiški Rdeči kozaki so postali osnova marionetnih oboroženih sil Ukrajinske SSR, po okupaciji Ukrajinske ljudske republike pa so bili vključeni v Rdečo armado. Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je ukrajinska galicijska vojska stopila v bran Zahodnoukrajinske ljudske republike, ki je temeljila na formaciji ukrajinskih sičevskih strelcev sedaj razpadle avstro-ogrske vojske.
Med drugo svetovno vojno so Ukrajinci ponovno poskušali postati neodvisni in organizirali oborožene enote in formacije, vključno z Ukrajinsko vstajniško vojsko, ki jo je Sovjetska zveza uspela uničiti šele nekaj let po koncu vojne, Ukrajinci pa so bili spet prisiljen služiti v sovjetskih oboroženih silah.
Začetki ukrajinskih oboroženih sil po letu 1992 Do leta 1992 so bile ukrajinske oborožene sile v celoti podedovane od Sovjetske zveze. Tako kot druge sovjetske republike ni imela svojega ločenega vojaškega poveljstva, saj so bile vse vojaške formacije enotno podrejene centralnemu poveljstvu sovjetskih oboroženih sil. Administrativno je bila Ukrajinska SSR razdeljena na tri vojaška okrožja (Karpatsko, Kijevsko in Odeško). Na obali Ukrajine so bila tri sovjetska zračna poveljstva in večina pomorskih baz črnomorske flote.
Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991, je neodvisna Ukrajina podedovala eno najmočnejših skupin sil v Evropi, ki je bila zasnovana za frontalno vojno proti NATO.James Sherr, 'Ukraine's Defense Reform: An Update', Conflict Studies Research Centre, 2002 Ob razpadu so nekdanje sovjetske oborožene sile v Ukrajinski SSR vključevale 43. raketno armado, 5., 14. 17. in 24. armado sovjetskih zračnih sil, 8. armado zračne obrambe, tri redne armade, dve tankovski armadi, 32. armadni korpus in črnomorsko floto.Стан Збройних Сил України на момент створення (Status of the Armed Forces of Ukraine at the time of creation) . Skupaj so oborožene sile Ukrajine obsegale približno 780.000 ljudi, 6.500 tankov, 7.000 oklepnih vozil, 1.500 letal in več kot 350 ladij. Skupaj z opremo in osebjem so ukrajinske oborožene sile podedovale bojne časti in rod sovjetskih vojaških sil, nameščenih v Ukrajini, ter nazive gardnih enot za številne formacije. Zaradi poslabšanja odnosov z Rusijo in stigme povezanosti s Sovjetsko zvezo je leta 2015 predsednik Porošenko ukazal odstranitev večine priznanj ki so bila v času Sovjetske zveze podeljena formacijam oboroženih sil in drugim uniformiranim organizacijam.
Februarja 1991 je bila ustanovljena parlamentarna stalna komisija za varnostna in obrambna vprašanja. 24. avgusta 1991 je Vrhovna rada ob sprejetju Deklaracije o neodvisnosti Ukrajine sprejela tudi kratko resolucijo »O vojaških formacijah v Ukrajini«,Law of Ukraine N 1431-XII. s katero so prevzeli pristojnost nad vsemi formacijami oboroženih sil Sovjetske zveze, ki so nameščene na ukrajinskem ozemlju, in ustanovil ministrstvo za obrambo. Ministrstvo za obrambo je začelo delovati 3. septembra 1991. 22. oktobra 1991 so bile enote in formacije sovjetskih oboroženih sil na ukrajinskem ozemlju nacionalizirane.James Sherr, DEFENCE & SECURITY REFORM IN UKRAINE: A FRESH START? Kasneje je vrhovni svet Ukrajine 6. decembra 1991 sprejel dva zakona o ustanovitvi oboroženih sil (ta dogodek danes obeležuje dan oboroženih sil),Official document .Official document . in predsedniški odlok št. 4 »O oboroženih silah Ukrajine« 12. decembra 1991. Vlada Ukrajine je predala vse pravice do nasledstva sovjetskim silam za strateško odvračanjeStrategic Deterrence Forces at encyclopedia.mil.ru (glej Strateške raketne čete), ki so bile nameščene na ozemlju Ukrajine. Ukrajina se je zavedala zapletenosti prehoda in iskala soglasje z drugimi nekdanjimi članicami Sovjetske zveze pri razdelitvi njihove vojaške dediščine, zato se je pridružila pogovorom glede skupnega vojaškega poveljstva Skupnosti neodvisnih držav.
Ukrajina je imela status opazovalke pri Gibanju neuvrščenih držav od leta 1996. Zaradi ruske agresije na Ukrajino leta 2014 je Vrhovna rada decembra 2014 ta status razveljavila.
Nadzor nad orožjem in razorožitev levo|sličica| Uničenje bombnika Tu-22M, 2002 Po razpadu Sovjetske zveze je Ukrajina podedovala dve diviziji 43. raketne armade strateških raketnih sil (poveljstvo Vinica). Ukrajina je imela v lasti večje število jedrskih konic in balističnih raket, kar jo je v svetovnem merilu uvrščalo na 3. mesto po številu konic.Source old early 1990s notes, but corroboration available for example at traveltoukraine.org and Feskov et al. 2004 Nad orožji pa ni imela operativnega nadzora, ki je bil odvisen od povezav pod nadzorom Rusije.
levo|sličica| Balistična raketa SS-20 na ogled v Muzeju druge svetovne vojne v Kijevu V 90ih letih se je Ukrajina odpovedala jedrskim konicam in nekaterim drugim orožjim dolgega dosega. To je bilo prvič v zgodovini, da se je neka država odpovedala uporabi strateškega jedrskega orožja, čeprav je Južna Afrika približno ob istem času ukinila svoj majhen program taktičnega jedrskega orožja.
Ukrajina je imela velike količine visoko obogatenega urana, ki so ga ZDA želele kupiti od Inštituta za fiziko in tehnologijo v Harkovu. Imela je tudi dve tovarni za pridobivanje in predelavo urana, obrat za težko vodo in tehnologijo za določanje izotopske sestave cepljivih materialov. Ukrajina je imela nahajališča urana, ki so bila med najbogatejšimi na svetu. Maja 1992 je Ukrajina podpisala pogodbo o zmanjšanju strateškega orožja (START I), v kateri se je strinjala, da se bo odpovedala vsemu jedrskemu orožju in se pridružila pogodbi o neširjenju jedrskega orožja kot država brez jedrskega orožja. Ukrajina je ratificirala pogodbo leta 1994 in od 1. januarja 1996 na ukrajinskem ozemlju ni več bilo nobene vojaške jedrske opreme ali materiala.
Po ocenah NATO in Ukrajine, je v slednji ob umiku sovjetske vojske ostalo 2,5 milijona ton konvencionalnega streliva, in več kot 7 milijonov pušk, pištol, minometov in mitraljezov. Odvečno orožje in strelivo so skladiščili v več kot 180 vojaških bazah, bunkerjih, rudnikih soli in na prostem. Od leta 2014 naprej se je uničevanje presežka opreme ustavilo. levo|sličica| Marinci ukrajinskega marinskega korpusa na vojaški vaji na Škotskem, 2003
Poskus reform in stalno pomanjkanje sredstev Prve vojaške reforme v Ukrajini so se začele decembra 1996 s sprejetjem novega »Državnega programa za izgradnjo in razvoj oboroženih sil Ukrajine«. Eden od ciljev je bilo zmanjšanje standardne bojne enote z velikosti divizije na velikost brigade, ki bi nato spadala pod poveljstvo enega od treh na novo ustanovljenih vojaških okrožij - zahodnega, južnega in severnega. Reforme je vodil predsednik Leonid Kučma, ki je želel ohraniti sposobno vojsko in obrambno industrijo zaradi nezaupanja do Rusije, ki je povzročala skrbi z težnjami po rusifikaciji Ukrajine.Kuzio Taras, p.457, Praeger Security International, Ukraine: Democratization, Corruption, and the New Russian Imperialism , 2015.
Ukinitev programa modernizacije je postavila vprašanje, kako zagotoviti delovna mesta v obrambni industriji, ki je takrat predstavljala dvomestni delež BDP. Kot najboljša rešitev je bil izbran izvoz novega in posodobljenega orožja na svetovne trge, s čemer je Ukrajina hkrati poskušala premagati pogodbe ruske orožarske industrije – ponudila je enako storitev za nižjo ceno in bila pripravljena prodati opremo komur koli (tudi politično nestabilnim ali celo agresivnim režimom), kar je povzročilo negativne odzive tako zahodne Evrope kot ZDA. V tem času je bilo Pakistanu prodanih 320 tankov T-80 in Kitajski nedokončana letalonosilka Varjag, danes znana kot Liaoning.
Čeprav je bila vojska dobro opremljena, ji je primanjkovalo sredstev, zlasti za usposabljanje in vaje. levo|sličica| Ukrajinske zračno-desantne jurišne sile leta 2011 Ukrajinska vojaška taktika in organizacija sta bili podedovani od taktike hladne vojne in nekdanjih sovjetskih oboroženih sil. Pod predsednikom Juščenkom je Ukrajina vodila politiko neodvisnosti od ruske prevlade in se tako poskušala preusmeriti v Zahod in NATO. levo|sličica| Ukrajinski vojaki se pogovarjajo z vojakom ameriške vojske med vojaško vajo Rapid Trident 2011 Do Evromajdana leta 2014 je Ukrajina ohranila tesne vojaške odnose z Rusijo. Primer sodelovanja je bila skupna uporaba pomorskih oporišč na Krimu in skupna prizadevanja za zračno obrambo. To sodelovanje je bilo trajno dražilo v dvostranskih odnosih, vendar se je zdelo, da je Ukrajina gospodarsko odvisna od Moskve in zato ni mogla hitro prekiniti takih vezi. Po izvolitvi predsednika Viktorja Janukoviča so se vezi med Moskvo in Kijevom v primerjavi z leti Juščenka ogrele, med Kijevom in NATO pa ohladile.
Ukrajina in članstvo v NATO desno|sličica| Vojaki posebnih sil za posebne operacije, ki so bile kot neodvisna veja ustanovljene leta 2016.