Salvador je brazilska občina in glavno mesto zvezne države Bahia. Salvador, ki je v coni da Mata v severovzhodni regiji (Região Nordeste) Brazilije, je po vsej državi in na mednarodni ravni znan po svoji kulinariki, glasbi in arhitekturi. Zaradi afriškega vpliva v številnih kulturnih vidikih je mesto središče afro-brazilske kulture. Kot prva prestolnica kolonialne Brazilije je mesto eno najstarejših v Ameriki. Njegovo ustanovitev leta 1549 s strani Toméja de Souse je potekala zaradi izvajanja generalne vlade Brazilije s strani Portugalskega imperija.
Centralizacija kot prestolnice, skupaj s portugalsko kolonizacijo, so bili pomembni dejavniki pri oblikovanju profila občine, kot tudi nekatere geografske značilnosti. Gradnja mesta je sledila neenakomerni topografiji, sprva z oblikovanjem dveh nivojev - Zgornje mesto (Cidade Alta) in Spodnje mesto (Cidade Baixa) - na strmem pobočju, kasneje pa z zasnovo dolinskih drevoredov. S površino 692.818 kvadratnih kilometrov je njegovo nastalo ozemlje polotok, obala pa meji na Zaliv Vseh svetih na zahodu in Atlantski ocean na vzhodu. Zgodovinski center Salvadorja, ikona na obrobju Pelourinha, je znan po svoji kolonialni arhitekturi z zgodovinskimi spomeniki iz 17. stoletja do začetka 20. stoletja in ga je UNESCO leta 1985 razglasil za svetovno dediščino. Oder enega največjih karnevalov na svetu (največja ulična zabava na svetu, po Guinnessovi knjigi rekordov), vključitev občine v Unescovo mrežo ustvarjalnih mest kot »Mesto glasbe«, edinstven naziv v državi, je pripomoglo k mednarodni prepoznavnosti glasbe Salvadorja.
Z več kot 2,4 milijona prebivalcev leta 2020 je najbolj naseljena občina na severovzhodu, peta najbolj naseljena v Braziliji in deveto največje latinskoameriško mesto. Je jedro metropolitanskega območja, znanega kot Veliki Salvador, ki je imelo leta 2020 ocenjenih 3.957.123 prebivalcev po podatkih Brazilskega inštituta za geografijo in statistiko (IBGE). Zaradi tega je drugo najbolj naseljeno metropolitansko območje na severovzhodu, sedmo v Braziliji in eno največjih v Južni Ameriki. Tudi zaradi teh urbano-populacijskih razsežnosti ga študija IBGE o brazilskem urbanem omrežju uvršča med regionalne metropole. Raziskovalna mreža globalizacije in svetovnih mest (GaWC) je v svojih poročilih za leti 2014 in 2020 Salvador uvrstila med globalna mesta v kategoriji »zadostnosti« (najmanjše). Globalne raziskave mest, ki jih je izvedlo svetovalno podjetje Kearney, so Salvador vključile tudi v letna poročila za leti 2018 in 2020, medtem ko so ga izključile v letnih poročilih za leto 2019.
Gospodarsko središče države Salvador je tudi pristaniško mesto, upravno in turistično središče. Njegova metropolitanska regija ima najvišji BDP med urbanimi koncentracijami na severovzhodu. Leta 2018 je imel drugi najvišji bruto domači proizvod (BDP) med severovzhodnimi občinami. Poleg tega je sedež pomembnih regionalnih, nacionalnih in mednarodnih podjetij, kot so Novonor, Braskem, Neoenergy Coelba in Suzano Papel e Celulose. Poleg podjetij mesto gosti ali je gostilo številne kulturne, politične, izobraževalne, športne dogodke in organizacije, kot so Bahia State University, Federal University of Bahia, Brazilian Army Complementary Training School, Brazilian Surfing Confederation, 12. Kongres Združenih narodov o preprečevanju kriminala in kazenskem pravosodju (leta 2010), tretji Iberoameriški vrh (leta 1993), vseameriško prvenstvo v judu leta 2003, druga konferenca intelektualcev iz Afrike in diaspore (leta 2006), Copa América 1989, Pokal konfederacij FIFA 2013, Svetovno prvenstvo v nogometu 2014 in skupina E ženskega nogometnega turnirja na poletnih olimpijskih igrah 2016.
Zgodovina Salvador leži na majhnem, približno trikotnem polotoku, ki ločuje Zaliv Vseh svetih, največji zaliv v Braziliji, od Atlantskega oceana.. Prvi ga je dosegel Gaspar de Lemos leta 1501, le eno leto po Cabralovem domnevnem odkritju Brazilije. Med svojim drugim potovanjem po Portugalski je italijanski raziskovalec Amerigo Vespucci opazil zaliv na dan Vseh svetih (1. novembra) 1502 in ga v čast datuma in svoje župnijske cerkve v Firencah poimenoval zaliv sv. Odrešenika Vseh svetih. Prvi Evropejec, ki se je naselil v bližini, je bil Diogo Álvares Correia (»Caramuru«), ki je doživel brodolom ob koncu polotoka leta 1509. Živel je med Tupinambá, se poročil z Guaibimparo in drugimi. Leta 1531 je Martim Afonso de Sousa vodil ekspedicijo z gore sv. Pavla () in leta 1534 je Francisco Pereira Coutinho, prvi kapitan Bahie, ustanovil naselbino Pereira v sodobni salvadorski soseski Ladeira da Barra. Ker so naseljenci slabo ravnali s Tupinambá, so ti postali sovražni in Portugalci so bili prisiljeni pobegniti v Porto Seguro ok. 1546. Poskus obnove kolonije naslednje leto se je končal z brodolomom in kanibalizmom..
Sedanje mesto so leta 1549 kot trdnjavo São Salvador da Bahia de Todos os Santos ('Sveti Odrešenik zaliva vseh svetih'), ustanovili portugalski naseljenci pod Toméjem de Souso, prvim guvernerjem Brazilije. Je eno najstarejših mest, ki so jih ustanovili Evropejci v Amerikah.. S pečine nad Zalivom Vseh svetih je služil kot prva prestolnica Brazilije in je hitro postal glavno pristanišče za trgovino s sužnji in industrijo sladkornega trsa. Salvador je bil dolgo razdeljen na zgornje in spodnje mesto, razdeljen z ostro strmino, visoko približno 85 metrov. Zgornje mesto je tvorilo upravno, versko in primarno stanovanjsko okrožje, medtem ko je bilo spodnje mesto trgovsko središče s pristaniščem in trgom.
V rimskokatoliški cerkvi so Brazilijo in preostali del Portugalskega imperija sprva upravljali kot del škofije Funchal na Portugalskem, leta 1551 pa je Salvador postal sedež prve rimskokatoliške škofije, postavljene v Braziliji.. Prva župnijska cerkev je bila cerkev Marije Pomoči iz blata in slame (Igreja da Nossa Senhora da Ajuda), ki so jo postavili jezuiti (Družba Jezusova), in je služila kot prva stolnica škofije, dokler jezuiti leta 1553 niso dokončali gradnje prvotne bazilike na Terreiro de Jesus.. Njen škof je postal neodvisen od lizbonske nadškofije na zahtevo kralja Petra II. leta 1676; služil je kot primas Konga in Angole v osrednji Afriki do povišanja škofije Luanda 13. januarja 1844 in njen škof še vedno služi kot nacionalni primas in premier sedež (škofija) Brazilije.
Leta 1572 je bil guvernat Brazilije razdeljen na ločena guvernata Bahia na severu in Rio de Janeiro na jugu. Šest let pozneje sta bila ponovno združena kot Brazilija, nato pa ponovno razdeljena od leta 1607 do 1613. Do takrat se je Portugalska začasno združila s Španijo in so ji iz Madrida vladali njeni kralji. Leta 1621 je kralj Filip III. Španski guvernerstvo Brazilije zamenjal z zveznima državama Brazilije, ki sta še vedno imeli sedež v Salvadorju in zdaj nadzorujeta jug, ter Maranhao, ki je bil osredotočen na São Luís in je nadzoroval današnjo severno Brazilijo. Ker je Španija tedaj vodila vojno proti neodvisnosti Nizozemcev, so nizozemske vzhodnoindijske družbe poskušale od njih osvojiti Brazilijo. Salvador je imel strateško ključno vlogo proti nizozemski Braziliji, vendar ga je 10. maja 1624 zajela in oplenila flota Zahodnoindijske družbe pod vodstvom Jacoba Willekensa in Pieta Heina. Johan van Dorth je pred njegovim umorom upravljal kolonijo in osvobodil njene sužnje. Mesto je 1. maja 1625 ponovno zavzelo luško-špansko ladjevje pod vodstvom Fadriqueja Álvareza de Toledo y Mendoza. John Maurice, princ Nassau-Siegen, je poskušal osvojiti mesto za svojo državo in ga je neuspešno oblegal med aprilom in majem 1638.
Leta 1763 je bila kolonialna uprava odstranjena v Rio de Janeiro in povzdignjena v podkraljestvo. Salvador je ostal srce Recôncava, bogatega kmetijskega pomorskega okrožja Bahie, vendar je bil v veliki meri izven zgodnje modernizacije Brazilije. Območje je bilo središče kraljeve portugalske podpore proti razglasitvi neodvisnosti dediča Petra I. od evropske Portugalske 7. septembra 1822. Njegove elite so sprva ostale zveste portugalski kroni, medtem ko so jih uporniki iz Cachoeire eno leto oblegali, dokler niso končno prejeli portugalske predaja mesta 2. julija 1823, ki se zdaj praznuje kot dan neodvisnosti Bahie.. Lokalna elita je bila podobno obotavljajoča med kasnejšim državnim udarom Manuela Deodora da Fonsece, ki je leta 1889 ustanovil republiko.
Ker so kiti uporabljali Zaliv Vseh svetih kot paritveno območje, je Salvador v 19. stoletju postal veliko kitolovsko pristanišče na južni polobli, vendar je trgovina v 1870-ih že začela propadati.
V obdobju imperija in republike pa se je mesto počasi začelo industrializirati. Leta 1873 je bilo zgrajeno prvo dvigalo v Braziliji, zmogljivo hidravlično dvigalo dvigalo Lacerda, ki je povezovalo zgornje in spodnje mesto. Po več nadgradnjah je še naprej v uporabi.Cidade Baixa e Alta Do prve svetovne vojne se mu je pridružilo drugo dvigalo in Salvador je bil povezan s štirimi železnicami: Bahia & Alagoinhas do Joazeira, Bahia Central, Nazareth Tramway in kratko progo do Santo Amaro. Njegova osrednja okrožja in glavna predmestja Bomfim in Victoria so oskrbovali s štirimi linijami tramvajev, ki so se začeli elektrificirati. Služil je tudi kot pristanišče za večino parnikov, ki so trgovali med Evropo in Južno Ameriko.
Leta 1985 je UNESCO mestno sosesko Pelourinho uvrstil na seznam svetovne dediščine. V 1990-ih je velik občinski projekt očistil in obnovil sosesko, da bi se razvila kot kulturno središče in srce mestne turistične trgovine. Razvoj zgodovinskega središča pa je vključeval prisilno odstranitev na tisoče prebivalcev delavskega razreda in zdaj zahteva lokalne in občinske dogodke, da bi pritegnili ljudi na območje. Premeščeni delavci so se medtem v svojih novih domovih na obrobju mesta soočili s precejšnjimi gospodarskimi težavami, ločenimi od dostopa do dela in javnih dobrin.
Leta 2007 je Guardian plažo Porto da Barra v Barri imenoval za 3. najboljšo plažo na svetu.Top 10 beaches of the world . Leta 2010 je mesto gostilo 12. kongres ZN o preprečevanju kriminala. Mesto je gostilo pokal konfederacij leta 2013 in je bilo eno od mest gostiteljev Svetovnega prvenstva v nogometu leta 2014 v Braziliji na stadionu Arena Fonte Nova. Kot del priprav na svetovno prvenstvo je mesto ponovno vzpostavilo linije javnega prevoza kot Salvador Metro.
Geografija Salvador je zgrajen na različnih ravneh gorovja, ki mesto deli na zgornje mesto (cidade alta) in spodnje mesto (cidade baixa), 70 metrov nižje. Za prevoz iz enega dela v drugega se uporavlja dvigalo Lacerda ali eno od številnih avtobusnih ali tramvajskih linij.
Salvador ima pasatno podnebje tropskega deževnega gozda (Köppen: Af). Temperature so relativno dosledne in kažejo majhne razlike skozi vse leto. Tretja meseca Salvadorja v letu sta december in januar, ko mesto v povprečju prejme manj kot 10 cm padavin. Najbolj mokri meseci v Salvadorju so april, maj in junij, ko v vsakem od teh treh mesecev pade najmanj 20 cm dežja.
Demografija Leta 2010 je bilo mesto Salvador tretje najbolj naseljeno mesto v Braziliji, za São Paulom in Riom de Janeirom. Trenutno je Salvador 5. največje mesto v Braziliji glede na število prebivalcev. Mesto je imelo 474.827 raznospolnih parov in 1595 istospolnih parov. Prebivalstvo Salvadorja je bilo 53,3 % žensk in 46,7 % moških.
Etnične skupine Po popisu leta 2022 je v mestu Salvador živelo 2.417.678 ljudi. Popis je razkril naslednje samoidentifikacije: 1.186.416 oseb se identificira kot Pardo (večrasno) (49,1 %); 825.509 kot črni (34,1 %); 398.688 kot beli (16,5 %); in 4.395 kot Indijanci (0,2 %); 2.605 kot Azijci (0,1 %).
Prebivalstvo Salvadorja je rezultat 500 let medrasnih porok. Večina prebivalstva ima afriške, evropske in indijanske korenine. Afriški predniki mesta so iz Benina, Nigerije, Angole, Konga, Etiopije, Senegala in Mozambika.