Pontsko kraljestvo ali Pont (gr.|Πόντος|Pόntos) je bilo helenistično kraljestvo s središčem v zgodovinski Pontski (črnomorski) regiji v današnji Turčiji, ki mu je vladala Mitridatska dinastija perzijskega porekla.The Foreign Policy of Mithridates VI Eupator, King of Pontus, by B. C. McGing, p. 11Children of Achilles: The Greeks in Asia Minor Since the Days of Troy, by John Freely, p. 69–70Strabo of Amasia: A Greek Man of Letters in Augustan Rome, by Daniela Dueck, p. 3. Dinastija je bila morda neposredno povezana z Darejem Velikim iz Ahemenidske dinastije. Kraljestvo je ustanovil Mitridat I. Ktist leta 281 pr. n. št.Strabo Geography 12.3 in je trajalo do osvojitve Rimske republike leta 63 pr. n. št. Pontsko kraljestvo je doseglo svoj največji obseg pod Mitridatom VI. Velikim, ki je osvojil Kolhido, Kapadokijo, Bitinijo, grške kolonije Tavriškega Hersona in za kratek čas rimsko provinco Azijo. Po dolgem boju z Rimom v mitridatskih vojnah je bil Pont poražen.

Kraljestvo je vsebovalo tri kulturne sklope, ki so se pogosto zlivali: grškega, večinoma na črnomorski obali, perzijskega in anatolskega.Children of Achilles: The Greeks in Asia Minor Since the Days of Troy, by John Freely, str. 69–70 V 3. stoletju pr. n. št. je uradni jezik postala grščina.The Foreign Policy of Mithridates VI Eupator, King of Pontus, by B.C. McGing, str. 11.

Značilnosti thumb|levo|150px|Pontski kovanec

Pontsko kraljestvo je bilo razdeljeno na dve geografsko različni območji: črnomorsko obalno regijo in notranjost Anatolije. Obalno regijo so od celinske ločevale Pontske Alpe, ki potekajo vzporedno z obalo. Vzporedno z obalo potekajo tudi precej rodovitne rečne doline, v katerih so pasli govedo in gojili proso. Med sadnim drevjem so prevladovale češnje, jablane in hruške. V obalni regiji so prevladovala grška mesta, med njim Sinop, ki je po zavzetju postal pontska prestolnica. V Pontu je bilo je bilo obilo lesa, rib in oljčnih nasadov, srebra in železove rude, ki so ju kopali blizu obale južno od Farnacije. Jeklo iz čalibijskih gora je postalo zelo znano tudi v Grčiji. V Pontu so bili tudi rudniki bakra, svinca, cinka in arzena. Glavno mesto v notranjosti je bila Amazija, zgodnja pontska prestolnica, kjer so imeli pontski kralji svojo palačo in kraljevske grobnice. Poleg Amazije in nekaj drugih mest so v notranjosti prevladovale predvsem majhne vasi. Pontsko kraljestvo je bilo razdeljeno na okrožja, imenovana eparhije.Crook, Lintott & Rawson, The Cambridge Ancient History. Volume IX. The Last Age of the Roman Republic, 146–43 B.C., str. 133–136.

thumb|left|250px|Pontske Alpe, ki so delile Pontsko kraljestvo

Delitev med obalo in notranjostjo je bila tudi kulturna. Obala je bila večinoma grška in osredotočena na pomorsko trgovino. Notranjost je bila naseljena z anatolskimi Kapadočani in Paflagonci, ki jim je vladala iranska aristokracija. Notranjost je imela mogočne templje z velikimi posestmi. Bogovi Pontskega kraljestva so bili večinoma sinkretični, z značilnostmi lokalnih bogov ter perzijskih in grških božanstev. Glavni bogovi so bili perzijski Ahura Mazda, ki so ga imenovali Zeus Stratij, bog lune Men Farnaku in Ma, ki so jo razlagali kot Kibelo.Cambridge Ancient vol. 9, str. 137.

Posebno priljubljeni so bili sončni bogovi, pri čemer se je kraljeva hiša identificirana s perzijskim bogom Ahura Mazdo iz dinastije Ahemenidov. Kralji so častili tako Apolona kot Mitro. Ime Mitridat, ki ga je uporabljala večina pontskih kraljev, je pomenilo "dan od Mitre".David Ulansey, The Origins of the Mithraic Mysteries, str. 89. Pontska kultura je bila sinteza iranskih, anatolskih in grških prvin, pri čemer sta bili prvi povezani predvsem z notranjostjo, tretja pa bolj z obalnim območjem. V času Mitridata VI. Evpatorja je bila uradni jezik kraljestva grščina, vendar so v notranjosti še naprej govorili anatolske jezike.B. C. McGing, The foreign policy of Mithridates VI Eupator, King of Pontus, str. 10–11.

Zgodovina Kioška Mitridatska dinastija Območje Ponta je bilo prvotno del perzijske satrapije Kapadokije (Katpatuka). Perzijska dinastija, ki naj bi ustanovila Pontsko kraljestvo, je v 4. stoletju pr. n. št. vladala grškemu mestu Cius (ali Kios) v Miziji. Njen prvi znani član bil Mitridat Kioški. Njegov sin Ariobarzan II. je postal satrap Frigije in močan zaveznik Aten. Uprl se je kralju Artakserksu II., vendar ga je izdal sin Mitridat II. Kioški in sam zasedel očetov prestol.Ksenofon, Cyropaedia, VIII 8.4 Mitridat II. je ostal na oblasti tudi po Aleksandrovih osvajanjih in bil vazal Antigona I. Monoftalma, ki je na kratko vladal Anatoliji po razdelitvi Aleksandrovega imperija. Antigon je leta 302 pr. n. št. ubil Mitridata zaradi suma, da sodeluje z njegovim sovražnikom Kasandrom Makedonskim. Antigon je nameraval ubiti tudi Mitridatovega sina, tudi Mitridata, ki je uspel pobegniti. Najprej je odšel v Kimiato v Paflagoniji in kasneje v Amasijo v Kapadokiji. Vladal je od leta 302 do 266 pr. n. št., se bojeval proti Selevku I. in se leta 281 (ali 280) pr. n. št. razglasil za kralja (basileus) države v severni Kapadokiji in vzhodni Paflagoniji. Svoje kraljestvo je nato razširil do reke Sangrije na zahodu. Njegov sin Ariobarzan Pontski je leta 279 pr. n. št. zavzel Amastris, njegovo prvo pomembno črnomorsko pristanišče. Mitridat I. se je povezal z novo prispelimi Galati in porazil vojsko, ki jo je proti njemu poslal Ptolemaj I. Soter. Ptolemaj je širil svoje ozemlje v Anatoliji od začetka prve sirske vojne proti Antiohu sredi 270. let pr. n. št. in bil povezan z Mitridatovim sovražnikom, Pontsko Herakljejo.McGing, 16–17.

Pontsko kraljestvo O Ariobarzanovem kratkem vladanju je znano samo to, da ga je po smrti nasledil njegov sin sin Mitridat II. (vladal okoli 250–189 pr. n. št.) in da so ga napadli Galačani. Mitridat II. je dobil pomoč od Pontske Herakleje, ki je bila takrat prav tako v vojni z Galačani. Mitridat je podprl Antioha Heraksa, mlajšega sina Antioha II. In Laodike I., proti njegovemu bratu Selevku II. Kaliniku. Heraks, Mitridat II. in Galačani so premagali Selevka. Mitridat je nato leta 220 pr. n. št. napadel Sinop, vendar mesta ni uspel zavzeti. Zatem se je poročil s sestro Selevka II. in svojo hčer dal v zakon Antiohu III., da bi v zameno pridobil priznanje svojega novega kraljestvo in okrepil vezi s Selevkidskim cesarstvom. Za dogajanja v Pontskem kraljestvu v obdobju po smrti Mitridata II., ko je vladal njegov sin Mitridat III. (okoli 220–198/188 pr. n. št., ni nobenega podatka.

thumb|right|200px|Bronast ščit z napisom ΦΑΡΝΑΚΟΥ ΒΑΣΙΛΕΩΣ (kralj Farnak), Gettyjeva vila (80.AC.60)

Farnak I. Pontski, naslednik Mitridata III., je bil pri širitvi kraljestva na račun grških obalnih mest veliko uspešnejši od svojih predhodnikov. Leta 188 pr. n. št. se je pridružil Prusiju I. Bitinskemu v vojni proti Eumenu Pergamskemu. Potem ko je Bitinija doživela vrsto preobratov, sta leta 183 pr. n. št. z Eumenom sklenila mir. Farnak je leta 182 pr. n. št. zavzel Sinop, ki je kljub pritožbam Rodošanov Rimu ostal pod njegovo oblastjo. Farnak je zatem zavzel še druga obalna mesta, med njimi Kotioro, Farnakijo in Trapez, s čimer je pridobil nadzor nad večino severne anatolske obale. Poskusi Rimljanov, da bi ohranili mir, so bili neuspešni do leta 179 pr. n. št., ko je bil Farnak končno prisiljen skleniti mir. Odreči se je moral vsem ozemljem, ki jih je pridobil v Galatiji in Paflagoniji in mestu Tium, obdržal pa je Sinop.Polibij "Histories", XXIV. 1, 5, 8, 9 XXV. 2 V želji po razširitvi svojega vpliva na sever se je Farnak povezal z mesti v Hersonu in drugimi črnomorskimi mesti, tudi z Odesom (zdaj Varna) na bolgarski obali.

Farnakov naslednik, brat Mitridat IV. Filopator Filadelf, je izvajal miroljubno prorimsko politiko. Leta 155 pr. n. št. je poslal pomoč rimskemu zavezniku Atalu II. Filadelfu proti Prusiju II. Bitinskemu.Polibij, XXXIII.12

Njegov naslednik Mitridat V. Everget je ostal prijatelj Rima in je leta 149 pr. n. št. poslal ladje in majhno vojaško enoto na pomoč Rimu v tretji punski vojni. Vojsko je poslal tudi proti Eumenu III. (Aristoniku), ki je po smrti Atala III. uzurpiral pergamski prestol. Potem ko je Atal III. umrl brez dedičev in v oporoki zapustil Pergamsko kraljestvo Rimski republiki, je republika kraljestvo spremenila v provinco Azijo, ostalo ozemlje pa dala zvestim zavezniškim kraljem. Mitridat V. je za svojo zvestobi dobil Frigijo. Likaonija je bila vključena v Kapadoško kraljestvo. Mogoče je tudi, da je Mitridat V. po smrti kralja Pilemena podedoval del Paflagonije. Mitridat V. je svojo hčer Laodiko poročil s kapadoškim kraljem Ariaratom VI. in potem napadel Kapadokijo. Podrobnosti o tej vojni niso znane. Pod Mitridatom V. se je nadaljevala helenizacija Pontskega kraljestva. Bil je prvi kralj, ki je v Egejskem morju na veliko novačil grške plačance. Zelo čaščen je bil na Delosu in se na svojih kovancih upodabljal kot Apolon. Leta 121 ali 120 pr. n. št. je bil v Sinopu umorjen. Podrobnosti in ozadje njegove smrti so nejasni.McGing, 36–39.

Ker sta bila oba sinova Mitridata V., Mitridat VI. in Mitridat Hrest, še otroka, je Pont prešel pod regentstvo njegove žene Laodike. Regentka je bila bolj naklonjena Krestu in Mitridat VI. je pobegnil s pontskega dvora. Kasnejša legenda pripoveduje, da je Mitridat VI. na svojem potovanju po Anatoliji utrjeval svojo odpornost proti strupom in se učil vseh jezikov svojih podanikov. Leta 113 pr. n. št. se je vrnil domov, odstavil svojo mater in jo vrgel v ječo, svojega brata pa je ukazal usmrtiti.Cambridge Ancient v. 9, str. 133.

Mitridat VI. Evpator

thumb|right|Bista Mitridata VI., Louvre

Mitridat VI. Evpator (Dobri oče) je bil odločen nasprotnik Rima in poveličeval grško in iransko kulturo. Rim je pred kratkim v Anatoliji ustanovil provinco Azijo in med vladanjem Laodike Pontu odvzel Veliko Frigijo.

Mitridat je začel svojo ekspanzijo s podedovanjem Male Armenije od kralja Antipatra okoli leta 115–106 pr. n. št. in osvojitvijo Kolhide. Kolhida je bila pomembna regija v črnomorski trgovini, ker je bila bogata z zlatom, voskom, konopljo in medom. Mesta v Tavriškem Hersonu (Krim) so ga zaprosila za pomoč proti Skitom in Mitridat je tja poslal 6000 mož pod generalom Diofantom. General je po več akcijah obvladal celoten Herson. Mitridat je razvil tudi trgovske vezi z mesti na zahodni črnomorski obali.Cambridge Ancient v. 9, str. 137–138.