Avtohtona ljudstva v Braziliji so ljudstva, ki so živela v Braziliji pred evropskim stikom okoli leta 1500, in njihovi potomci. Staroselci so nekoč obsegali približno 2000 okrožnih plemen in narodov, ki so naseljevali današnjo Brazilijo. Brazilski popis leta 2010 je zabeležil 305 etničnih skupin staroselcev, ki so govorili 274 avtohtonih jezikov; vendar jih skoraj 77 % govori portugalsko.
Zgodovinsko gledano so bila mnoga domorodna ljudstva v Braziliji napol nomadska in so kombinirala lov, ribolov in nabiralništvo s selitvenim poljedelstvom. Mnoga plemena so se soočila z izumrtjem zaradi evropske naselitve, mnoga druga pa so bila asimilirana v splošno brazilsko prebivalstvo.
Avtohtono prebivalstvo je bilo zdesetkano zaradi evropskih bolezni in se je zmanjšalo s predkolumbovskega vrha od 2 do 3 milijone do leta 1997 na približno 300.000, razdeljeni med 200 plemen. Po popisu IBGE leta 2022 se je 1.693.535 Brazilcev opredelilo kot domorodci, popis pa je zabeležil 274 domorodnih jezikov, ki jih govorijo 304 različne domorodne etnične skupine.
18. januarja 2007 je Fundação Nacional do Índio poročal o 67 preostalih plemenih brez stikov v Braziliji, v primerjavi s 40 znanimi leta 2005. S tem povečanjem je Brazilija prehitela Novo Gvinejo in postala država z največjim številom ljudstev brez stikov na svetu.
Zgodovina Izvori
Vprašanja o prvotni poselitvi Amerik so vodila do različnih hipotetičnih modelov. Izvor teh domorodnih ljudstev ostaja predmet razprave med arheologi.
Selitev na celine Antropološki in genetski dokazi kažejo, da je večina indijancev potomcev migrantov iz Sibirije in Mongolije, ki so vstopili v Ameriko čez Beringov preliv in vzdolž zahodne obale Severne Amerike v vsaj treh ločenih valovih. V Braziliji naj bi večina domorodnih plemen, ki so živela v deželi do leta 1500, izhajala iz prvega vala sibirskih migrantov, ki naj bi prečkali Beringov kopenski most ob koncu zadnje ledene dobe, pred 13.000 do 17.000 leti. Ta začetna selitev je trajala nekaj časa, da je dosegla današnjo Brazilijo in verjetno vstopila v porečje reke Amazonke s severozahoda. Drugi in tretji selitveni val iz Sibirije, za katerega se domneva, da sta pripeljala do ljudstva Athabaskan, Aleut, Inuit in Yupik, očitno nista segla dlje od južnih Združenih držav oziroma Kanade.
Genetske študije
Y-kromosom DNA Analiza indijanske DNK kromosoma Y razkriva specifično združevanje v večini južnoameriškega prebivalstva. Mikrosatelitska raznolikost in porazdelitev Y-kromosomskih linij, značilnih za Južno Ameriko, nakazujejo, da so bile nekatere indijanske populacije izolirane od začetne kolonizacije regije.
Avtosomna DNK Glede na genetsko študijo avtosomne DNK iz leta 2012 Indijanci izvirajo iz vsaj treh glavnih migrantskih valov iz Sibirije. Večina njihovih prednikov sega nazaj v populacijo edinih prednikov, imenovanih 'prvi Američani'. Vendar pa je inuitsko govoreče prebivalstvo iz Arktike podedovalo skoraj polovico svojih prednikov od drugega sibirskega migrantskega vala, medtem ko so govorci Na-dene podedovali približno eno desetino svojih prednikov od tretjega migrantskega vala. Začetni naselitvi Amerik je sledila hitra širitev proti jugu vzdolž obale, z omejenim pretokom genov pozneje, zlasti v Južni Ameriki. Izjema so govorci Čibči, katerih predniki so prispevki iz Severne in Južne Amerike.
mtDNA Druga študija, osredotočena na mitohondrijsko DNK (mtDNK), ki se deduje samo po materini liniji, je razkrila, da materini predniki domorodnih ljudstev Amerike izvirajo iz nekaj ustanovnih linij iz Sibirije, ki so verjetno prispele po Beringovi poti. Glede na to študijo so predniki ameriških staroselcev nekaj časa verjetno ostali v bližini Beringovega preliva, preden so se razširili po Amerikah in sčasoma dosegli Južno Ameriko. Študija o linijah mtDNA iz leta 2016 je pokazala, da je »majhna populacija vstopila v Ameriko po obalni poti pred približno 16.000 leti, po obdobju izolacije v vzhodni Beringiji, ki je trajala približno 2400 do 9000 let po ločitvi od vzhodnosibirskih populacij. Potem ko se je hitro razširila po Ameriki, je omejen pretok genov v Južni Ameriki povzročil izrazito filogeografsko strukturo populacij, ki se je ohranila skozi čas nov multipli logistični regresijski test glavnih komponent za Bayesove serijske koalescentne simulacije. Analiza je podprla scenarij, po katerem je evropska kolonizacija povzročila znatno izgubo predkolumbovskih rodov.«
Jezikovna primerjava s Sibirijo Jezikoslovne študije so podprle genetske ugotovitve in razkrile starodavne vzorce med jeziki, ki se govorijo v Sibiriji, in tistimi v Ameriki.
Oceanska komponenta v območju Amazonije Dve genetski študiji avtosomne DNK iz leta 2015 sta potrdili sibirsko poreklo domorodnih ljudstev Amerike. Vendar pa je bil starodavni znak skupnega porekla z domorodnimi ljudstvi Avstralije in Melanezije zaznan med domorodnimi populacijami v regiji Amazonije. Ta selitev iz Sibirije naj bi se zgodila pred približno 23.000 leti.
Arheološke ostaline
Brazilska domorodna ljudstva, za razliko od tistih v Mezoameriki in andskih civilizacijah, niso hranila pisnih zapisov ali postavljala kamnitih spomenikov. Vlažno podnebje in kisla prst sta uničila skoraj vse sledi njihove materialne kulture, vključno z lesom in kostmi. Zato je bilo tisto, kar je znano o zgodovini regije pred letom 1500, sklepano in rekonstruirano na podlagi omejenih arheoloških dokazov, kot so keramika in kamnite puščične konice.
Najočitnejši ostanki teh družb so ogromne gomile zavrženih školjk, znanih kot sambaki, najdenih na nekaterih obalnih mestih, ki so bila neprekinjeno naseljena več kot 5000 let. Poleg tega naj bi bila znatna nahajališča 'črne zemlje' (terra preta) na več mestih vzdolž Amazonije starodavna odlagališča smeti (middens). Nedavna izkopavanja teh nahajališč v srednji in zgornji Amazoniji so odkrila ostanke ogromnih naselij, ki vsebujejo več deset tisoč domov, kar kaže na zapleteno družbeno in ekonomsko strukturo.
Študije vzorcev obrabe predkontaktnih prebivalcev obalne Brazilije so pokazale, da so površine sprednjih zob, ki so obrnjene proti jeziku, bolj obrabljene kot tiste, ki so obrnjene proti ustnicam. Raziskovalci verjamejo, da je to obrabo povzročila uporaba zob za lupljenje in drobljenje abrazivnih rastlin.
Kultura Marajoara
Kultura Marajoara Kultura Marajoara je cvetela na otoku Marajó ob izlivu reke Amazonke. Arheologi so med svojimi izkopavanji na otoku odkrili prefinjeno keramiko. Ti deli so veliki, bogato poslikani in vrezani z upodobitvami rastlin in živali. To odkritje je prvi dokaz kompleksne družbe na Marajóju. Nadaljnji dokazi o graditvi gomil kažejo, da so se na otoku razvile dobro poseljene, kompleksne in prefinjene naselbine, saj se je verjelo, da so samo takšne naselbine sposobne izvajati obsežne projekte, kot so velika zemeljska dela.
Obseg, stopnja kompleksnosti in interakcije med viri kulture Marajoara so bili predmet spora. V 1950-ih je ameriška arheologinja Betty Meggers v nekaterih svojih prvih raziskavah predlagala, da se je družba preselila iz Andov in se naselila na otoku. Številni raziskovalci so verjeli, da so Ande naselili paleoindijski migranti iz Severne Amerike, ki so se postopoma pomikali proti jugu, potem ko so bili lovci na ravninah.
V 1980-ih je ameriška arheologinja Anna Curtenius Roosevelt vodila izkopavanja in geofizične raziskave gomile Teso dos Bichos. Sklenila je, da je družba, ki je gradila gomile, nastala na samem otoku.
Predkolumbovska kultura Marajója je morda razvila družbeno razslojenost in podpirala populacijo, ki je štela do 100.000 ljudi. Ameriški staroselci v amazonskem deževnem gozdu so morda uporabili svojo metodo razvoja in dela v terra preta, da bi zemljo naredili primerno za obsežno kmetijstvo, potrebno za podporo velikega prebivalstva in kompleksnih družbenih tvorb, kot so poglavarstva.
Civilizacija Xinguano Ljudstva Xingu so zgradila velika naselja, povezana s cestami in mostovi, pogosto z jarki. Njihov razvoj je dosegel vrhunec med letoma 1200 in 1600 n. št., njihova populacija pa je dosegla več deset tisoč.
Staroselci po evropski kolonizaciji Porazdelitev
Na predvečer portugalskega prihoda leta 1500 sta obalna območja Brazilije obvladovali dve veliki skupini: Tupi (govorci jezikov Tupi–Gvarani), ki so zasedli skoraj celotno dolžino brazilske obale, in Tapuia (splošna izraz za skupine, ki niso Tupi, običajno ljudstva, ki govorijo jezik Jê), ki so pretežno prebivali v notranjosti. Portugalci so prispeli ob koncu dolgega predkolonialnega spopada med Tupi in Tapuiasi, ki je privedel do poraza in izgona Tapuiasov z večine obalnih območij.
Čeprav so bili obalni Tupi razdeljeni na podplemena, ki so bila med seboj pogosto sovražna, so bili kulturno in jezikovno homogeni. Dejstvo, da so zgodnji Evropejci ob brazilski obali srečali v bistvu iste ljudi in jezik, je močno olajšalo komunikacijo in interakcijo.
Obalna sekvenca ok. 1500 (sever proti jugu):Boundary details are partly derived from Tribos Indígenas Brasileiras Tupinambá (Tupi, od delte Amazonke do Maranhão) Tremembé (Tapuia, obalno pleme, ki je živelo od otoka São Luis (južni Maranhão) do izliva reke Acaraú na severu države Ceará; francoski trgovci so gojili zavezništvo z njimi) Potiguara (Tupi, dobesedno 'jedci kozic'; imeli so sloves odličnih kanuistov in agresivnih ekspanzionistov, naseljevali so velik obalni del od reke Acaraú do otoka Itamaracá, ki pokriva sodobne zvezne države južne Ceará, Rio Grande do Norte in Paraíba) Tabajara (majhno pleme Tupi med otokom Itamaracá in reko Paraíba; sosedje in pogoste žrtve Potiguare) Caeté (skupina Tupi v Pernambucu in Alagoasu, sega od reke Paraíba do reke São Francisco; potem ko so ubili in pojedli portugalskega škofa, so bili podvrženi portugalskim uničevalnim napadom in preostanek potisnjeni v notranjost Pará) Tupinambá spet (Tupi par excellence, segajo od reke São Francisco do Zaliv Vseh svetih, število prebivalcev je ocenjeno na 100.000; gostovanje portugalskih brodolomcev Caramuru) Tupiniquim (Tupi so pokrivalo bahijsko obalo odkritja, od okolice Camamu do reke São Mateus; to so bili prvi domorodci, na katere so naleteli Portugalci, saj so srečali izkrcanje kapitana Pedra Álvaresa Cabrala aprila 1500) Aimoré (pleme Tapuia (Jê); skoncentrirano na koščku obale v sodobni državi Espírito Santo) Goitacá (pleme Tapuia; nekoč je prevladovalo na obali od reke São Mateus (v državi Espírito Santo) do reke Paraíba do Sul (v Rio de Janeiro so bili lovci in ribiči sramežljivi ljudje, ki so se izogibali vsem stikom s tujci; po ocenah so imeli strašljiv sloves in so jih sčasoma uničili evropski kolonisti) Temiminó (majhno pleme Tupi, s središčem na otoku Governador v zalivu Guanabara; pogosto v vojni s Tamoio okoli sebe) Tamoio (Tupi, stara veja Tupinambá, segajo od zahodnega roba zaliva Guanabara do Ilha Grande) Tupinambá spet (Tupi, neločljivi od Tamoio. Naseljeni na pavlinski obali, od Ilha Grande do Santosa; glavni sovražniki Tupiniquimov na njihovem zahodu. Število med šest in deset tisoč). Tupiniquim spet (Tupi, na obali São Paulo od Santosa/Bertioge navzdol do Cananéia; agresivni ekspanzionisti, ki so se uveljavili na pavlinski obali in planoti Piratininga na račun starejših sosedov Tupinambá in Carijó; gostili so portugalska brodolomca João Ramalha ('Tamarutaca') in Antónia Rodriguesa v zgodnjih 1500-ih; prvi uradni zavezniki portugalskih kolonistov; pomagali so ustanoviti portugalsko Kapetanijo São Vicente v starih portugalskih kronikah včasih imenovano "Guaianá, izraz Tupi, ki pomeni 'prijateljski' ali 'zavezniški'); Carijó (pleme Gvarani (Tupi), ki je segalo od Cananeie vse do Lagoa dos Patos (v državi Rio Grande do Sul); žrtve Tupiniquimov in zgodnji evropski sužnji; gostili so skrivnostnega degredado (izgnanega kaznjenca), znanega kot 'Bachelor of Cananeia') Charrúa (pleme Tapuia (Jê) na sodobni obali Urugvaja, z agresivnim slovesom proti vsiljivcem; ubili Juana Díaz de Solísa leta 1516)