Brazilska kuhinja je niz kuharskih praks in tradicij Brazilije, za katero so značilni evropski, indijanski, afriški in azijski (levantinski, japonski in nazadnje kitajski) vplivi. Zelo se razlikuje glede na regijo, kar odraža mešanico domorodnega in priseljenskega prebivalstva v državi ter njeno celinsko velikost. Tako je nastala nacionalna kuhinja, ki jo zaznamuje ohranjanje regionalnih razlik.

Sestavine, ki so jih najprej uporabili domorodci v Braziliji, so Indijski orešček, kasava, guarana, açaí (Euterpe oleracea), cumaru (Dipteryx odorata) in tucupi (rumena omaka, pridobljena iz korenine divje manioke). Od tam so številni valovi priseljencev prinesli nekaj svojih tipičnih jedi in nadomestili manjkajoče sestavine z lokalnimi ustreznicami. Tako so bili evropski priseljenci (predvsem iz Portugalske, Italije, Španije, Nemčije, Nizozemske, Poljske in Ukrajine) navajeni na prehrano, ki je temeljila na pšenici, v brazilsko kuhinjo pa so uvedli vino, listnato zelenjavo in mlečne izdelke. Ko krompirja ni bilo na voljo, so odkrili, kako kot nadomestek uporabiti domačo sladko manioko. Zasužnjeni Afričani so imeli tudi vlogo pri razvoju brazilske kuhinje, zlasti v obalnih državah. Tuji vpliv se je razširil na poznejše selitvene valove; Japonski priseljenci so prinesli večino živil, ki jih Brazilci danes povezujejo z azijsko kuhinjo, in v 20. stoletju uvedli velike ptice.

Najbolj vidne regionalne kuhinje pripadajo zveznim državam Minas Gerais in Bahia. Kuhinja Minas Geraisa ima evropski vpliv na dobrote in mlečne izdelke, kot so feijão tropeiro, pão de queijo in sir Minas, ter bahijska kuhinja zaradi prisotnosti afriških dobrot, kot so acarajé, abará in vatapá.

Med lokalnimi sestavinami so korenasta zelenjava, kot je manioka (lokalno znana kot mandioka, aipim ali macaxeira, med drugimi imeni), jam in sadje, kot so açaí, cupuaçu, mango, papaja, guava, pomaranča, pasijonka, ananas in prašičja sliva uporabljajo pri kuhanju.

Nekatere tipične jedi so feijoada, ki velja za nacionalno jed državeRoger, "Feijoada: The Brazilian national dish " braziltravelguide.com. in regionalna živila, kot so beiju, feijão tropeiro, vatapá, moqueca capixaba, polenta (iz italijanske kuhinje) in acarajé (iz afriške kuhinje).Cascudo, Luis da Câmara. História da Alimentação no Brasil. São Paulo/Belo Horizonte: Editora USP/Itatiaia, 1983. Obstaja tudi caruru, ki je sestavljen iz okre, čebule, posušenih kozic in praženih oreščkov (arašidov ali indijskih oreščkov), kuhanih s palmovim oljem, dokler ne dosežejo konsistence, podobne namazu; moqueca baiana, sestavljena iz počasi kuhane ribe v palmovem olju in kokosovem mleku, paradižnika, paprike, čebule, česna in prelite s koriandrom.

Nacionalna pijača je kava, medtem ko je cachaça domača žgana pijača Brazilije. Cachaça je destilirana iz fermentiranega mošta sladkornega trsa in je glavna sestavina nacionalnega koktajla caipirinha.

Sirne žemljice (pão-de-queijo) in salgadinhos, kot so pastéis, coxinhas, risólis in kibbeh (iz arabske kuhinje), so običajne jedi, medtem ko je cuscuz de tapioca (mleta tapioka) priljubljena sladica.

Kuhinja po brazilski regiji Regionalne kuhinje

Ne obstaja točno ena nacionalna brazilska kuhinja, obstaja pa izbor različnih regionalnih tradicij in tipičnih jedi. Ta raznolikost je povezana s poreklom ljudi, ki naseljujejo vsako območje.

Na kuhinjo Bahie na primer močno vpliva mešanica afriške, avtohtone in portugalske kuhinje. Čili (vključno s čili omakami) in palmovo olje sta zelo pogosta. V severnih državah pa so zaradi obilice gozdov in sladkovodnih rek ribe, sadje in manioka (vključno z moko iz manioke) osnovna živila. Na globokem jugu, kot v Rio Grande do Sul, se vpliv preusmeri bolj k tradiciji gaučo, ki si jo delita s sosedama Argentino in Urugvajem, s številnimi mesnimi izdelki zaradi gospodarstva te regije, ki temelji na živinoreji; churrasco, neke vrste žar, je lokalna tradicija.

Kuhinja jugovzhodne Brazilije V Riu de Janeiru, São Paulu, Espírito Santo in Minas Geraisu je feijoada priljubljena, zlasti kot sredino ali sobotno kosilo. Prav tako se pogosto uživa picadinho (dobesedno narezano meso) ter riž in fižol. V Riu de Janeiru je poleg feijoade priljubljen krožnik kakršna koli različica govejega fileja na žaru, riža in fižola, farofa, ocvrtega česna in ocvrtega krompirja (batatas portuguesas), običajno imenovanega filé à Osvaldo Aranha. Na obalnih območjih so morski sadeži zelo priljubljeni, prav tako pečen piščanec (galeto). Močna portugalska dediščina je mesto obdarila tudi z okusom po bolinhos de bacalhau (ocvrti polenovki), eni najpogostejših tamkajšnjih uličnih jedi.

V São Paulu je značilna jed virado à paulista, narejena iz riža, virado de feijão (podobno tutuju), praženega ohrovta, ocvrtih trpotcev ali banan in svinjskih kotletov. São Paulo je tudi domovina pastela, hrane, sestavljene iz tankih ovojnic peciva, ovitih okoli različnih nadevov, nato globoko ocvrtih v rastlinskem olju. Splošno prepričanje je, da so nastali, ko so kitajski in japonski priseljenci prilagodili recept za ocvrte spomladanske zvitke za prodajo kot prigrizke na tedenskih uličnih tržnicah. São Paulo je znan tudi po parmegiani.

V Minas Geraisu regionalne jedi vključujejo koruzo, svinjino, fižol, piščanca (vključno z zelo tipično jedjo frango com quiabo ali piščancem z bamijo), tutu de feijão (pire fižol, pomešan z moko iz manioke) in lokalne mehko zorjene tradicionalne sire.

V Espírito Santo je v lokalnih jedeh, tako slanih kot sladkih, močan italijanski in nemški vpliv. Vendar pa je državna jed ameriškega izvora, imenovana moqueca capixaba, ki je enolončnica s paradižnikom in ribami, ki se tradicionalno pripravlja v paneli de Goiabeiras (lonček iz gline iz okrožja Goiabeiras v Vitórii). Ameriška in italijanska kuhinja sta dva glavna stebra kuhinje Capixaba. Morske jedi so na splošno zelo priljubljene v Espírito Santo, vendar je za razliko od drugih indijanskih jedi uporaba oljčnega olja skoraj obvezna. Bobó de camarão, torta capixaba in polenta so prav tako zelo priljubljeni.

Kuhinja severne Brazilije Na kuhinjo te regije, ki vključuje zvezne države Acre, Amazonas, Amapá, Pará, Rondônia, Roraima in Tocantins, močno vpliva avtohtona kuhinja. V državi Pará obstaja več tipičnih jedi, vključno z:

Pato no tucupi (raca v tucupiju) – ena najbolj znanih jedi iz Parája. Povezana je s Círio de Nazaré, lokalnim rimskokatoliškim praznovanjem. Jed je pripravljena s tucupijem (rumena juha, pridobljena iz manioke, po procesu fermentacije juhe, ki je ostala po odstranitvi škroba, iz surove mlete korenine manioke, stisnjene s krpo, z nekaj vode; če dodamo manivo, maniokin zmlet zunanji del, ki je zaradi cianske kisline strupen in ga je treba kuhati več dni). Po kuhanju raco narežejo na kose in nekaj časa kuhajo v tucupi omaki. Jambu skuhajo v vodi s soljo, odcedijo in zložijo na raco. Postrežejo z belim rižem in maniokino moko ter koruznimi tortiljami.

Kuhinja osrednje-zahodne Brazilije V državi Goiás se pequi uporablja v številnih značilnih živilih, zlasti v arroz com pequi (riž, kuhan s pequijem), in v prigrizkih, večinoma kot nadev za pastele; v tej državi je zelo pogosta prisotnost kostanja in palme. Zelo priljubljena je tudi mešanica piščanca in riža, znana kot galinhada. Na kuhinjo v zvezni državi Mato Grosso in Mato Grosso do Sul je vplivala sosednja država, pa tudi območje Pantanal in njegove različne reke ter obsežna mokrišča, ki prečkajo ti dve državi z velikim številom rib.

Kuhinja severovzhodne Brazilije

Severovzhodna brazilska kuhinja je pod močnim vplivom afriške kuhinje od obalnih območij Pernambuca do Bahie, pa tudi prehranjevalnih navad avtohtonega prebivalstva, ki je živelo v regiji.

Vatapa je brazilska jed iz kruha, kozic, kokosovega mleka, fino mletih arašidov in palmovega olja, zmečkanih v kremasto pasto.

Bobó de camarão je jed iz manioke in kozic (camarão).

Acarajé je jed iz olupljenega črnookega graha, oblikovanega v kroglo in nato globoko ocvrtega v dendê (palmovem olju). Pogosto se prodaja kot ulična hrana, postrežejo pa ga razdeljenega na pol in nato polnjenega z vatapá in caruru. Acarajé je običajno na voljo tudi zunaj zvezne države Bahia.

V drugih območjih, bolj zahodno oziroma stran od obale, pa krožniki še najbolj spominjajo na avtohtono kuhinjo, saj so tam že pred prihodom Portugalcev gojili veliko zelenjave. Primeri vključujejo baião de dois, narejen iz riža in fižola, suhega mesa, masla, queijo coalho in drugih sestavin. Jaggery je prav tako močno identificiran s severovzhodom, saj je carne-de-sol, paçoca de pilão in bolo de rolo.

V nekaterih zveznih državah za zajtrk običajno postrežejo tudi tapiokine kruhke ali palačinke z nadevom iz kokosa, sira ali kondenziranega mleka, masla in nekaterih vrst mesa. Lahko jih napolnijo tudi s prelivi za sladice.

Kuhinja južne Brazilije

V južni Braziliji je zaradi dolge tradicije v živinoreji in velikega nemškega priseljevanja rdeče meso osnova lokalne kuhinje.

Poleg številnih testenin, klobas in sladic, običajnih v celinski Evropi, je churrasco izraz za žar (podobno kot argentinski ali urugvajski asado), ki izvira iz južne Brazilije. Vsebuje raznovrstno meso, ki se lahko peče na namensko zgrajeni churrasqueira, žaru za peko na žaru, pogosto s podporami za ražnje ali nabodala. Prenosne churrasqueire so podobne tistim, ki se uporabljajo za pripravo argentinskega in urugvajskega asada, s podporo za žar, vendar številne brazilske churrasqueire nimajo žarov, le nabodala nad žerjavico. Meso se lahko peče tudi na velikih kovinskih ali lesenih nabodalih, naslonjenih na podlago ali zataknjenih v tla in pečenih na žerjavici oglja (lahko se uporabi tudi les, zlasti v zvezni državi Rio Grande do Sul).

Ker so bili gauči nomadi in so živeli od zemlje, niso imeli načina za ohranitev hrane; gavči so se zbrali po zakolu krave ter velike porcije mesa nabodli in spekli takoj nad ognjem na drva (ne ravno tako, kot so gavči proizvajali tudi charque). Počasi kuhano meso, ki se je polivalo z lastnim sokom, je povzročilo mehke, okusne zrezke. Ta slog je navdihnil številne sodobne churrascarije, ki posnemajo slog kuhanja, kjer natakarji na mizo prinesejo velike kose pečenega mesa in izrezujejo porcije po naročilu.

Chimarrão je regionalna pijača, ki je pogosto povezana s podobo gaučo.

Najbolj značilne jedi kuhinje Rio Grande do Sul so med drugim churrasco, chimarrão, arroz carreteiro, ocvrta polenta, galeto, cuca in sagu.10 pratos típicos da culinária gaúchaNoite Gaúcha: Comidas típicas do Rio Grande do Sul V regiji je velika poraba vina, grozdnega soka in soka iz belega grozdja, ker je jug največji proizvajalec grozdja v državi, ter obrtnih sirov in salam. V regiji so zelo pogosti tudi želeji in marmelade iz fig, grozdja in breskev. Eden najbolj znanih je chimia. Za južno regijo je značilna tudi poraba zelenjave, konzervirane v vodi, kisu, sladkorju, soli in začimbah, kot sta pesa in kumare.Veja o passo a passo e aprenda a fazer chimia de figo

Priljubljeni prigrizki

Salgadinhos so majhni slani prigrizki (dobesedno slani). Podobno kot španske tapase se ti večinoma prodajajo v trgovinah na vogalu in so stalnica družinskih praznovanj delavskega razreda in nižjega srednjega razreda. Obstaja veliko vrst peciva:Site americano lista 24 comidas brasileiras para provar antes de morrerQuibe e esfiha são o emblema da integração de sírios e libaneses ao país

Pão de queijo (dobesedno 'sir kruh'), tipičen brazilski prigrizek, je majhen, mehak zvitek iz maniokove moke, jajc, mleka in sira minas. Lahko se kupi že pripravljenega v trgovini na vogalu ali zamrznjenega in pripravljenega za peko v supermarketu in je brez glutena. Coxinha je piščančji kroket v obliki piščančjega stegna.