Budimski grad (, ), prej imenovan tudi kraljeva palača () in kraljevi grad (, ), je zgodovinski grad in kompleks palač madžarskih kraljev v Budimpešti. Baročna palača, ki je bila prvič dokončana leta 1265, je bila zgrajena med letoma 1749 in 1769, med obleganjem Budimpešte v drugi svetovni vojni in obnovljena v poenostavljenem baročnem slogu v času državnega komunizma. Trenutno so v njem Madžarska narodna galerija, Budimpeštanski zgodovinski muzej in Narodna knjižnica Széchényi.
Kompleks palače leži na južnem robu Grajskega griča (). Njegovo obrambno obzidje se razteza tako, da obdaja celotno sosesko Várnegyed ('grajska četrt') na severu, ki je znana po srednjeveških, baročnih in neoklasicističnih hišah, cerkvah in drugih spomenikih. V Grajski četrti je več pomembnih vladnih stavb, vključno s Sándorjeva palača in karmeličanskim samostanom v Budimu. Lokalno se ta soseska in palača imenujeta skupaj Vár (lit. 'grad').
Grajski hrib je povezan s trgom Clark Ádám in Széchenyjevim verižnim mostom z vzpenjačo. Grajska četrt spada v del Budimpešte, ki ga je UNESCO leta 1987 razglasil za svetovno dediščino.
Zgodovina
Srednji vek
Prvo kraljevo rezidenco na Grajskem hribu je med letoma 1247 in 1265 zgradil kralj Béla IV. Ogrski. Negotovo je ali je bila na južnem robu hriba ali na severni vzpetini, blizu Kammerhofa.
Najstarejši del današnje palače je v 14. stoletju zgradil slavonski vojvoda Štefan, ki je bil mlajši brat ogrskega kralja Ludvika I. Od grajske stavbe, ki je bila znana kot Štefanov stolp (Budimpešta) (), so ostali le temelji. Gotska palača kralja Ludvika I. je bila razporejena okoli ozkega dvorišča ob utrdbi.
Kralj Sigismund Luksemburški je močno povečal palačo in okrepil njene zidove. Sigismund je kot cesar Svetega rimskega cesarstva potreboval veličastno kraljevo rezidenco, da bi izrazil svojo pomembnost med vladarji Evrope. Za glavno rezidenco si je izbral Budimski grad, ki je v času njegove dolgoletne vladavine postal verjetno največja gotska palača poznega srednjega veka. Budim je bil pomembno umetniško središče mednarodnega gotskega sloga.
Gradnja se je začela v 1410-ih in je bila večinoma končana v 1420-ih, čeprav so se nekatera manjša dela nadaljevala do kraljeve smrti leta 1437. Palača je bila prvič omenjena leta 1437 pod imenom fricz palotha.
Najpomembnejši del Sigismundove palače je bilo severno krilo, znano kot palača Fresh (). V zgornjem nadstropju je bila velika dvorana, imenovana Rimska dvorana (70 × 20 m ali 230 × 66 čevljev) z izrezljanim lesenim stropom. Velika okna in balkoni gledajo na mesto Budim. Pročelje palače je bilo okrašeno s kipi, a in grbom. Spredaj je stal bronasti konjeniški kip Sigismunda, ki ga je pozneje popravil kralj Matija Korvin.
Južni del kraljeve rezidence je bil obdan z ozkimi cvingerji. Dve vzporedni steni, tako imenovani kurtini, se spuščata od palače do reke Donave čez strmo pobočje. Najbolj impozantna stavba, Zlomljen stolp (), na zahodni strani cour d'honneur, je ostala nedokončana. Klet stolpa je bila uporabljena kot ječa; najvišja nadstropja so bila verjetno zakladnica kraljevih draguljev.
Zadnja faza velike gradbene dejavnosti je potekala pod kraljem Matijo Korvinom. V prvih desetletjih vladavine je kralj končal delo na gotski palači. Kraljeva kapela z ohranjeno spodnjo cerkvijo je bila verjetno zgrajena takrat.
Po poroki Matije in Beatrice Neapeljske leta 1476 so v Budim prišli italijanski humanisti, umetniki in obrtniki. Madžarska prestolnica je postala prvo središče renesanse severno od Alp. Kralj je palačo obnovil v zgodnjem renesančnem slogu. Cour d'honneur je bil posodobljen in dodana italijanska loža. Znotraj palače sta bili dve sobi z zlatim stropom: Bibliotheca Corviniana in prehod s freskami dvanajstih znamenj zodiaka. Pročelje palače je bilo okrašeno s kipi Jánosa Hunyadija, Lászla Hunyadija in kralja Matije. Sredi dvorišča je bil vodnjak s kipom Atene Palade.
Od te renesančne palače so ostali le fragmenti: nekaj ograj iz rdečega marmorja, preklad in okrasnih glaziranih ploščic iz peči in tal.
V zadnjih letih svojega vladanja je Matija Korvin začel graditi novo renesančno palačo na vzhodni strani Sigismundovega dvorišča, poleg palače Fresh. Matijeva palača je zaradi kraljeve zgodnje smrti ostala nedokončana. Palača je imela pred fasado monumentalno stopnišče iz rdečega marmorja. Matijo Korvina so humanisti z njegovega dvora običajno identificirali s Herkulom; bronasta vrata so bila okrašena s ploščami, ki prikazujejo Herkulova dela, velik bronast kip grškega junaka pa je pričakal goste na preddverju kompleksa palače, kjer so potekali dvoboji.
Obzidani vrtovi palače so bili urejeni na zahodnih pobočjih Grajskega griča. Sredi ograde je Matija zgradil renesančno vilo. Od te tako imenovane Aule Marmorea je ohranjen samo en stolp.
Po smrti Matije Korvina je njegov naslednik, kralj Vladislav II. Češki, nadaljeval z deli na Matijevi palači, zlasti po njegovi poroki z Ano iz Foix-Candale leta 1502.
Pod vladavino kralja Ivana Zapolja (zadnjega nacionalnega vladarja Madžarske) je bila palača popravljena. Na južni konici Grajskega griča so italijanski vojaški inženirji zgradili Veliko Rondelo. Okrogel bastijon je ena glavnih ohranjenih stavb stare palače.
Osmanska doba
Po bitki pri Mohaču je srednjeveško Ogrsko kraljestvo propadlo. Osmanski Turki so izpraznjeno mesto zasedli 11. septembra 1526. Čeprav je bil Budim oplenjen in požgan, kraljeva palača ni bila poškodovana. Sultan Sulejman Veličastni je odnesel vse bronaste kipe (Hunjadijeve, Atene Palade in Herkula) s seboj v Konstantinopel. Kipi so bili nekaj let kasneje tam uničeni v uporu. Sultan je vzel tudi veliko zvezkov iz Bibliotheca Corviniana.
Leta 1529 je osmanska vojska ponovno oblegala in zasedla Budim, palača pa je bila močno poškodovana. 29. avgusta 1541 so Budim ponovno zavzeli Osmani, brez kakršnega koli odpora. Budim je postal del Osmanskega cesarstva in sedež Budinskega ejaleta. Prvotno nemško in madžarsko prebivalstvo je mesto zapustilo, na njihovo mesto so prišli priseljenci iz Osmanskega cesarstva in z Balkanskega polotoka.Oliver A. I. Botar : From European Capital to Ottoman Outpost: The Decline of Buda in the Sixteenth Century, (1987, Spring) LINK:
Čeprav so turški potopisi navdušeno pisali o lepoti palače madžarskih kraljev, je nova osmanska oblast pustila, da je palača propadla. Deloma so jo uporabljali kot barako, skladišče in hleve, sicer pa je stala prazna.
Turki so palačo imenovali Iç Kala ('notranji grad') in Hisar Peçe ('citadela'). Ime cour d'honneur je bilo Seray meydani. Najljubši vzdevek kompleksa je bil 'Palača zlatih jabolk'.
Za gospodarski propad Budima je bila značilna stagnacija prebivalstva, ki leta 1686 ni bilo večje od prebivalstva mesta dve stoletji prej v 15. stoletju. Osmani so dovolili, da je madžarska kraljeva palača padla v ruševine. Zapuščeno palačo so Osmani pozneje spremenili v skladišče smodnika in zalogovnik, kar je povzročilo njeno detonacijo med obleganjem leta 1686. Prvotno krščansko madžarsko prebivalstvo se med osmanskim osvajanjem ni počutilo varno, njihovo število se je v naslednjem obdobju močno zmanjšalo zaradi bega v habsburško vladajočo Ogrsko. Delež prebivalcev, ki so bili iz judovskih in ciganskih družin, se je med osmansko vladavino v Budimu povečal.
V obdobju med letoma 1541 in 1686 so Habsburžani večkrat poskušali ponovno zavzeti Budim. Neuspešna obleganja v letih 1542, 1598, 1603 in 1684 so povzročila resno škodo. Osmanske oblasti so popravile le utrdbe. Po virih iz 17. stoletja so bile številne stavbe nekdanje kraljeve palače brez strehe in njihovi oboki zrušeni. Kljub temu je srednjeveška palača večinoma preživela do velikega obleganja leta 1686.
Uničenje srednjeveškega gradu
Srednjeveška palača je bila uničena med velikim obleganjem leta 1686, ko so Budim zavzele zavezniške krščanske sile.
Leta 1686, dve leti po neuspešnem obleganju Budima, se je začela ponovna zahodnoevropska krščanska akcija za zavzetje mesta. Tokrat je bila vojska Svete lige veliko večja, sestavljena iz 65.000–100.000 mož, med njimi nemški, madžarski, hrvaški, nizozemski, angleški, španski, češki, italijanski, francoski, burgundski, danski in švedski vojaki ter drugi Evropejci kot prostovoljci, topničarji in častniki. Turški branilci so sestavljali 7000 mož.
V močnem topniškem obstreljevanju je veliko stavb zgorelo in se podrlo. Štefanov stolp, ki so ga Osmani uporabljali kot skladišče smodnika, je eksplodiral, ko ga je zadel en sam top, iz katerega naj bi streljal pater Gábor, imenovan tudi Tüzes Gábor ('Gabriel Ognjeni'). Po sodobnih virih je eksplozija ubila kar 1500 turških vojakov in povzročila val na Donavi, ki je odplavil topniške baterije in straže, ki so stali na nasprotni obali.
Habsburški vojaški inženirji so v naslednjih desetletjih naredili več načrtov in risb stavb. Čeprav so zidovi večinoma preživeli, je ožgana lupina zaradi nevzdrževanja hitro propadla. Med letoma 1702 in 1715 je Štefanov stolp popolnoma izginil in palače ni bilo več mogoče popraviti. Leta 1715 je kralj Karel VI. Habsburški ukazal rušenje ruševin. Johann Hölbling je pregledal še obstoječe strukture. Kralj je ukazal prihraniti ohranjene marmorne kipe, starine, napise in kovance (o realizaciji kraljevega ukaza ni dokazov). Glavni del palače in stolp sta bila popolnoma porušena, vdolbine in jarki so bili zasuti ter postavljena nova ravna terasa. Južne utrdbe, cvingerji in sobe so bile pokopane pod tonami smeti in zemlje.
Zgodnjebaročna palača
Leta 1715 je bila zgrajena manjša baročna palača po načrtih Johanna Hölblinga. Bila je preprosta pravokotna stavba z notranjim dvoriščem in krajšim stranskim traktom, ki je bil kasneje porušen. Hölblingova palača je identična z jedrom današnje palače, kjer je danes baročno dvorišče Zgodovinskega muzeja Budimpešte.
Notranjost palače je ostala nedokončana, ko so se dela leta 1719 gradnja ustavila. Hofkriegsrat je naročil Fortunatu di Prati, naj naredi več načrtov za palačo, vendar je pomanjkanje denarja oviralo njihovo izvedbo.
Leta 1723 je bila palača po nesreči požgana in okna so zazidali, da bi preprečili nadaljnje propadanje. Več risb iz 1730-ih in 1740-ih prikazuje nedokončano razpadajočo lupino preproste dvonadstropne blokovske hiše. Nekatere risbe prikazujejo idealizirano dokončano različico, ki nikoli ni obstajala. Nekje okoli leta 1730 so popravili streho.
Obdobje Marije Terezije
Leta 1748 je grof Antal Grassalkovich, predsednik madžarske komore, pozval javnost, naj z javno naročnino dokonča zapuščeno palačo. Palatin János Pálffy je okraje in mesta pozval k dodelitvi sredstev za projekt. Trenutek je bil ugoden, saj so bili odnosi med ogrskim plemstvom in Habsburžani izjemno dobri. Madžari so podprli kraljico Marijo Terezijo v hudi stiski avstrijske nasledstvene vojne. Kraljica je bila za to hvaležna in nova kraljeva palača je postala simbol miru in prijateljstva med dinastijo in narodom.
Načrte čudovite baročne palače v obliki črke U s cour d'honneur je narisal Jean Nicolas Jadot, glavni arhitekt dunajskega dvora. Po letu 1753 je načrte spremenil njegov naslednik Nicolò Pacassi. Ignác Oraschek, gradbeni mojster, ki je vodil dela in spreminjal načrte po lastnih zamislih. Temeljni kamen palače je bil položen 13. maja 1749, na kraljičin rojstni dan. Delo je potekalo z dobrim tempom do leta 1758, ko so finančne težave povzročile sedemletni premor. Do takrat je nedokončana ostala samo notranjost.
Po ohranjenih zgodovinskih dokumentih je postavitev palače sledila Jadotovim podpisanim načrtom iz leta 1749. Fasade, nekateri notranji elementi in kapela sv. Sigismunda so delo Pacassija, medtem ko je posebne dvojne lažne kupole verjetno načrtoval Oraschek, nekdanji gradbeni mojster grofa Grassalkovicha. Dvojne lažne kupole so bile značilne za tako imenovane baročne gradove tipa Grassalkovich, kot je Gödöllő. Vendar je bila ta funkcija pozneje odstranjena iz palače.