Basel (izg. [bázəl]; ; ) je mesto in kanton (sestavljen iz dveh kantonov: Basel-mesto in Basel-podeželje) v severozahodni Švici ob reki Ren, blizu švicarsko-francosko-nemške tromeje. Je tretje največje mesto v Švici (za Zürichom in Ženevo) s približno 180.000 prebivalci oziroma drugo v nemškojezičnem delu države. Mestna aglomeracija šteje več kot pol milijona ljudi, metropolitansko območje mesta pa preko 800.000 Uradni jezik Basla je švicarska različica standardne nemščine, glavni govorni jezik pa je lokalno baselsko narečje le-te.
Basel običajno velja za kulturno prestolnico Švice.https://www.myswitzerland.com/en-ch/destinations/basel-region/ Znan je po številnih muzejih, od Kunstmuseuma, prve umetniške zbirke (1661) in največjega umetniškega muzeja v Švici do Fondation Beyeler (s sedežem v Riehenu) in muzeja Sodobne umetnosti, prvi javni muzej sodobne umetnosti v Evropi.https://kunstmuseumbasel.ch/de/museum/unsere-drei-haeuser Štirideset muzejev je razporejenih po celotnem kantonu, zaradi česar je Basel eno največjih kulturnih središč glede na svojo velikost in število prebivalcev v Evropi.
Univerza v Baslu, najstarejša švicarska univerza (ustanovljena leta 1460), in večstoletna zavzetost mesta za humanizem sta iz Basla naredili varno zavetje v času političnih nemirov v drugih delih Evrope za tako ugledne ljudi, kot je bil Erazem Rotterdamski, družina Holbein, Friedrich Nietzsche, v 20. stoletju pa tudi Hermann Hesse in Karl Jaspers.
Basel je bil sedež knezoškofije od 11. stoletja, Švicarski konfederaciji pa se je pridružil leta 1501. Mesto je bilo od renesanse trgovsko središče in pomembno kulturno središče ter postalo središče kemijske in farmacevtske industrije industrije v 20. stoletju. Leta 1897 je Theodor Herzl Basel izbral za kraj prvega svetovnega sionističnega kongresa, skupaj je bil kongres tam desetkrat v obdobju 50 let, več kot kjer koli drugje. V mestu je tudi svetovni sedež Banke za mednarodne poravnave. Ime mesta je mednarodno znano po institucijah, kot so Basel Accords, Art Basel in FC Basel.
Leta 2019 je podjetje Mercer skupaj z Zürichom in Ženevo, Basel uvrstil med deset najbolj živahnih mest na svetu.https://mobilityexchange.mercer.com/Insights/quality-of-living-rankings
Zgodovina Zgodnja zgodovina
Obstajajo sledovi naselja na bližnjem renskem kolenu iz zgodnjega latenskega obdobja (5. stoletje pred našim štetjem). V 2. stoletju pred našim štetjem je obstajala vas Raurici na mestu Basel-Gasfabrik (severozahodno od starega mesta in verjetno enaka mestu Arialbinnum, ki je bilo omenjeno na Tabula Peutingeriana).René Teuteberg: Basler Geschichte, p. 49. Neutrjeno naselje je bilo v 1. stoletju pred našim štetjem opuščeno v korist oppiduma na mestu Baselskega Münstra, verjetno kot odziv na rimsko invazijo Galije.
V rimski Galiji je bila Augusta Raurica približno 20 km oddaljena od Basla kot regionalno upravno središče, medtem ko je bil na mestu keltskega oppiduma zgrajen kastrum (utrjeno taborišče). Leta 83 n. št. je bilo območje vključeno v rimsko provinco Gornja Germanija. Rimski nadzor nad območjem se je v 3. stoletju poslabšal in Basel je postal postojanka Provincia Maxima Sequanorum, ki jo je oblikoval Dioklecijan. Basilia je bila prvič poimenovana kot del rimskih vojaških utrdb ob Renu v poznem 4. stoletju.
Germanska konfederacija Alemanov je v 4. stoletju večkrat poskušala prečkati Ren, vendar so jo odbili; en tak dogodek je bila bitka pri Soliciniju (368). Vendar se zdi, da so v veliki invaziji leta 406 Alemani prečkali reko Ren, osvojili in nato naselili današnjo Alzacijo in velik del Mittellanda (švicarske planote).
Vojvodstvo Alemanija je v 6. stoletju padlo pod frankovsko oblast. Alemansko in frankovsko naselje Basel je v 6. in 7. stoletju postopoma zraslo okoli starega rimskega gradu. Zdi se, da je Basel v 7. stoletju presegel starodavno glavno mesto Augusta Raurica. Na podlagi dokazov o zlatem tremissis (majhen zlatnik v vrednosti tretjine solidusa) z napisom Basilia fit se zdi, da je Basel v 7. stoletju koval svoje kovance.
Basel je bil v tem času del nadškofije Besançon. V 8. stoletju je bila ustanovljena ločena škofija v Baslu, ki je nadomestila škofijo Augusta Raurica. Pod škofom Haitom (vladal 806–823) je bila na mestu rimskega gradu zgrajena prva stolnica (nadomeščena z romansko zgradbo, posvečeno leta 1019).
Ob razdelitvi Karolinškega cesarstva je Basel najprej dobilo Zahodnofrankovsko kraljestvo, a je z Mersenskim sporazumom iz leta 870 prešel v Vzhodnofrankovsko državo. Madžari so Basel leta 917 uničili. Obnovljeno mesto je postalo del Zgornje Burgundije in kot tak je bil leta 1032 vključen v Sveto rimsko cesarstvo.
Knezoškof Basla
Od donacije Rudolfa III. Burgundskega opatije Moutier-Grandval in vsega njenega premoženja škofu Adalberu II. iz Metza leta 999 do reformacije so v Baslu vladali knezoškofi.The New Encyclopædia Britannica, Encyclopædia Britannica, 1993, p.659
Leta 1019 se je začela gradnja stolnice v Baslu (znana kot Münster) pod vodstvom Henrika II., Svetega rimskega cesarja.Franz Kugler, Kleine Schriften und Studien zur Kunstgeschichte, 1853, p. 486
V 11. do 12. stoletju je Basel postopoma pridobival značilnosti srednjeveškega mesta. Glavna tržnica je prvič omenjena leta 1091. Prvo mestno obzidje je bilo zgrajeno okoli leta 1100 (z izboljšavami sredi 13. in poznega 14. stoletja). Mestni svet plemičev in meščanov je zabeležen za leto 1185, prvi župan Heinrich Steinlin iz Murbacha pa za leto 1253. Prvi most čez Ren je bil zgrajen leta 1225 pod škofom Heinrichom von Thunom (na lokaciji sodobnega Srednjega mostu) in od tega časa se je naselje Kleinbasel postopoma oblikovalo okoli mosta na skrajnem bregu reke. Most je v veliki meri financirala judovska skupnost Basla, ki se je tam naselila stoletje prej.Habicht, Peter, Basel – A Center at the Fringe (Basel: Christoph Merian Verlag, 2006) pp. 43, 55, 70, 79. Dolga stoletja je imel Basel edini stalni most čez reko »med Bodenskim jezerom in morjem«. Prvi mestni ceh so bili krznarji, ustanovljen leta 1226. V 13. stoletju je bilo ustanovljenih približno petnajst cehov, kar je odražalo vse večjo gospodarsko blaginjo mesta. Križarska vojna leta 1267 se je odpravila iz Basla.
Politični konflikti med škofi in meščani se začnejo sredi 13. stoletja in se nadaljujejo skozi 14. stoletje. Konec 14. stoletja je bilo mesto za vse praktične namene samostojno, čeprav je škofom še naprej nominalno obljubljalo vernost. Habsburžani so poskušali pridobiti nadzor nad mestom. Niso bili uspešni, je pa povzročilo politični razkol med baselskimi meščani na prohabsburško frakcijo, znano kot Sterner in protihabsburško frakcijo, Psitticher.
Črna smrt je v Basel prišla leta 1348. Za to so krivili Jude, približno 50 do 70 Judov je bilo usmrčenih na grmadi 16. januarja 1349 v tako imenovanem pokolu v Baslu. Potres v Baslu leta 1356 je uničil večino mesta skupaj s številnimi gradovi v bližini.
Upor 26. februarja 1376, znan kot Böse Fasnacht, je privedel do umora več mož Leopolda III.. To je veljalo za resno kršitev miru, mestni svet pa je za to obtožil tujce in usmrtil dvanajst domnevnih storilcev. Leopold je kljub temu dal mesto pod cesarsko prepoved (nemško Reichsacht), v pogodbi z dne 9. julija pa je Basel dobil visoko globo in bil pod nadzorom Habsburžanov. Da se je Basel leta 1385 osvobodil habsburške hegemonije, se je pridružil Švabski ligi mest, številni vitezi prohabsburške frakcije, skupaj s samim vojvodo Leopoldom, pa so naslednje leto umrli v bitki pri Sempachu. Formalna pogodba s Habsburžani je bila sklenjena leta 1393.
Basel se je dejansko osamosvojil tako od škofa kot od Habsburžanov in je lahko okoli leta 1400 svobodno vodil svojo politiko teritorialne širitve.
Edinstvena predstavitev škofovske palice kot heraldičnega znaka v grbu Basla se prvič pojavi v obliki pozlačene lesene palice v 12. stoletju. Je neznanega izvora ali pomena (izven očitnega statusa škofovske palice), vendar naj bi predstavljal relikvijo, ki jo je mogoče pripisati svetemu Germanu iz Granfeldna. Ta palica (znana kot Baselstab) je postala simbol, ki predstavlja baselsko škofijo, upodobljeno v škofovskih pečatih poznega srednjeveškega obdobja. V heraldičnem kontekstu je predstavljena v začetku 14. stoletja, še ne kot heraldični znak, temveč kot nekakšen heraldični dosežek ob boku škofovskih heraldičnih grbov. Palica je zastopana tudi v škofovskih pečatih tega obdobja. Uporaba Baselstaba v črni kot grba mesta je bila uvedena leta 1385. Od tega časa je Baselstab v rdeči barvi predstavljal škofa, enak znak v črni pa mesto. Blazon občinskega grba je In Silber ein schwarzer Baselstab (Črna palica Basla v srebrni barvi).Flags of the World.com accessed 18-April-2011
Leta 1412 (ali prej) je bila ustanovljena znana Gasthof zum Goldenen Sternen. Basel je postal osrednja točka zahodnega krščanstva med koncilom v Baslu iz 15. stoletja (1431–1449), vključno z izvolitvijo 1439 protipapeža Feliksa V. Leta 1459 je papež Pij II. obdaril univerzo v Baslu, kjer sta pozneje poučevala ugledna Erazem Rotterdamski in Paracelsus. Hkrati so vajenci Johanna Gutenberga v Baslu predstavili novo tiskarsko obrt.
Založbo Schwabe je leta 1488 ustanovil Johannes Petri in je najstarejša založba, ki še posluje. Johann Froben je vodil svojo tiskarno in bil znan po objavljanju Erazmovih del. Leta 1495 je bil Basel vključen v zgornjerenski cesarski krog; škof iz Basla je bil dodan v Klop cerkvenih knezov cesarskega Reichstaga. Leta 1500 je bila končana gradnja baselskega Münstra. Svet je pod nadvlado cehov je pojasnil, da bodo odslej zvestobo dali le Švicarski konfederaciji, nad čemer se je škof, a zaman, pritoževal.
Kot član Švicarske konfederacije
Mesto je med švabsko vojno leta 1499 ostalo nevtralno, čeprav so ga vojaki z obeh strani oropali. Baselska pogodba je leta 1499 končala vojno in švicarskim konfederalcem odobrila oprostitve davkov in jurisdikcije cesarja Maksimilijana, kar je Švico dejansko ločilo od Svetega rimskega cesarstva.Rappard, William, Collective Security in Swiss Experience 1291–1948 (London, 1948) p. 85 ff
9. junija 1501 se je Basel pridružil Švicarski konfederaciji kot njen enajsti kanton.Karl Strupp, Wörterbuch Des Völkerrechts, De Gruyter 1960, p.225 To je bil edini kanton, ki je bil zaprošen za pridružitev, ne obratno. Basel je imel strateško lokacijo, dobre odnose s Strasbourgom in Mulhouseom ter nadzor uvoza koruze iz Alzacije, medtem ko so bile švicarske dežele prenaseljene in so imele malo sredstev. Določba Listine o sprejemu Basla je zahtevala, da mora v konfliktih med drugimi kantoni ostati nevtralen in ponuditi svoje storitve za mediacijo.Habicht, Peter, Basel – A Center at the Fringe (Basel 2006) p. 65 ffBonjour, Edgar et al. A short History of Switzerland (Oxford, 1952) p. 139 ff
Leta 1503 je novi škof Christoph von Utenheim zavrnil dati Baslu novo ustavo; nato pa je mesto, da bi pokazalo svojo moč, začelo graditi novo mestno hišo.
Leta 1529 je mesto pod Oecolampadiusom postalo protestantsko, škofov sedež pa je bil preseljen v Porrentruy. Škofova palica je bila ohranjena kot mestni grb. V prihodnjih stoletjih je peščica bogatih družin, imenovanih Daig, igrala ključno vlogo v mestnih zadevah, saj so se postopoma uveljavile kot dejanska mestna aristokracija.
Prva izdaja Christianae religiosis institutio (Instituti krščanske religije - velika predstavitev kalvinističnega nauka Jeana Calvina) je bila objavljena v Baslu marca 1536. Geoffrey Rudolph Elton, Harold Fullard, Henry Clifford Darby, Charles Loch Mowat, The New Cambridge Modern History, 1990, p. 113
Leta 1544 je Johann von Brugge, bogati nizozemski protestantski begunec, dobil državljanstvo in živel ugledno do svoje smrti leta 1556, nato pa bil pokopan s častmi. Njegovo telo so ekshumirali in zažgali na grmadi leta 1559, potem ko je bilo ugotovljeno, da je bil anabaptist David Joris.