300px|thumb|Poselitveni prostor keltskih ljudstev: Kelti, skupno ime za ljudstva in plemenske skupnosti mlajše železne dobe v srednji Evropi, ki so govorile keltske jezike in imele podobno kulturo.J. Koch, Celtic Culture, A Historical Encyclopedia, ABL-CIO, 2005 , ISBN 978-1-85109-440-0, pridobljeno dne 9. junija 2010.
Najstarejša arheološka kultura, ki se upravičeno prišteva k prakeltski kulturi, je kultura žarnih grobišč v srednji Evropi v pozni bronasti dobi v zadnjem četrtletju drugega tisočletja pred našim štetjem.Chadwick, Corcoran (1970), The Celts, Penguin Books, str. 28–33. Njeni povsem keltski nasledniki v srednji Evropi so bila ljudstva železnodobne halštatske kulture v obdobju od leta 800 do 450 pr. n. št. Ime je dobila po bogatih grobnih pridatkih, ki so jih odkrili v Hallstadtu v Avstriji.B. Cunliffe (1997), The Ancient Celts, Penguin Books, str. 39–67. Od poznega latenskega obdobja (približno od leta 450 pr. n. št.) do rimskih osvajanj se je keltska kultura z razprševanjem in selitvami razširila na številne sosednje regije: Britansko otočje (Otoški Kelti), Francijo, dežele Beneluksa (Galci), v, Poljsko in večino srednje Evrope, Iberski polotok (Keltiberi, Keltiki in Galeki), severno Italijo (Golaseki in cisalpski Galci),J. Koch (2010), Celtic from the West, 9. poglavje: Paradigm Shift? Interpreting Tartessian as Celtic, karta 9.3: Antični keltski jeziki 440/430 pr. n. št., Oxbow Books, Oxford, Združeno kraljestvo, ISBN 978-1-84217-410-4, str. 193. po galski invaziji na Balkan leta 279 pr. n. št. pa vse do osrednje Anatolije (Galačani).J. Koch (2010), Celtic from the West, 9. poglavje: Paradigm Shift? Interpreting Tartessian as Celtic, karta 9.2: Celtic expansion from Hallstatt/La Tene central, Oxbow Books, Oxford, UK, ISBN 978-1-84217-410-4, str. 190.
Najzgodnejši zapisi v keltskem jeziku so lepontski napisi z začetka 6. stoletja pr. n. št..D. Stifter (2008), Old Celtic Languages, str.24–37 Kontinentalni keltski jeziki so izpričani samo na napisih in krajevnih imenih. Otoška keltščina iz približno 4. stoletja pr. n. št. je izpričana na ogamskih napisih, čeprav je zagotovo mnogo starejša. Literarna tradicija se začenja z irsko gelščino približno v 8. stoletju n. št.. Besedila zgodnje irske književnosti, na primer Táin Bó Cúailnge (Krája bika iz Cúailnge), so se ohranila v recenzijah iz 12. stoletja.
Do sredine 1. tisočletja n.š. sta se po širitvi Rimskega imperija in velikih selitvah germanskih ljudstev celinska in otoška keltska kultura ohranili samo na Irskem, v zahodnih in severnih delih Velike Britanije (Wales, Škotska, Cornwall in otok Man) in severni Franciji (Bretanja). Med 5. in 8. stoletjem so se keltsko govoreče skupnosti atlantskih regij povezale v prepoznavno kulturno entiteto. Povezovali so jih jezik, vera, umetnost in skupna dediščina, po kateri so se razlikovale od kultur sosednjih skupnosti.B. Cunliffe (2003), The Celts - A Very Short Introduction, Oxford University Press, ISBN 0-19-280418-9, str. 109. V 6. stoletju n. št. so kontinentalni keltski jeziki izginili iz širše rabe.
Otoška keltska kultura se je razcepila na gelske (Irci, Škoti, Manci) in britske Kelte (Valižani, Kornijci, Bretonci). Sodobna keltska identiteta je zgrajena na romantičnem oživljanju keltskih tradicij v Veliki Britaniji, Irski in drugih evropskih regijah, na primer v poljski in španski Galiciji.K.A. McKevitt, Mythologizing Identity and History: A Look at the Celtic Past of Galicia, E-Keltoi, januar 2006, 6, str. 651–673 . Pridobljeno dne 8. aprila 2011. Irsko in škotsko gelščino, valižanščino in bretonščino danes govorijo v delih njihovih zgodovinskih ozemelj, kornijščina in manska gelščina pa trenutno doživljata preporod.
Imena in terminologija thumb|right|200px|Keltska stela iz Galicije: Apana • Ambo/lli • f(ilia) • Celtica /Supertam(arica) • / [j] Miobri • /an(norum) • XXV • h(ic) • s(ita) • e(st) • /Apanus • fr(ater) • f(aciendum)• c(uravit)
Ime Kelti (grško: Κελτοί [Keltoi]) je prvi uporabil grški geograf Hekataj Miletski leta 517 pr. n. št.S. Milisauskas, European prehistory: a survey, Springer, 2002, ISBN 978-0-306-47257-2, str. 363, . Pridobljeno dne 7. junija 2010. v opisu prebivalcev iz okolice Masilije (Marseille).H. D. Rankin, Celts and the classical world, Routledge, 1998, ISBN 978-0-415-15090-3, str. 1-2, . Pridobljeno dne 7. junija 2010. Po pričevanju Julija Cezarja in Strabona so latinsko ime Celtus (mn. Celti ali Celtae) in grški imeni Κέλτης [Kéltes] (mn. Κέλται [Kéltai]) ali Κελτός [Keltós] (mn. Κελτοί [Keltoí]) privzeti iz izvirnega keltskega imena plemena.Julij Cezar, Komentarji galskih vojn, 1.1.Strabon, Geografija, 4. knjiga. Plinij Starejši omenja, da se je v LuzitanijiPlinij Starejši, Historia naturalis. ime Kelti uporabljalo kot vzdevek, kar so potrdili najdeni keltski napisi.F. de Almeida, Breve noticia sobre o santuário campestre romano de Miróbriga dos Celticos (Portugal):D(IS) M(ANIBUS) S(ACRUM) / C(AIUS) PORCIUS SEVE/RUS MIROBRIGEN(SIS) / CELT(ICUS) ANN(ORUM) LX / H(IC) S(ITUS) E(ST) S(IT) T(IBI) T(ERRA) L(EVIS)
Latinsko ime Gallus (Galec) bi lahko izviralo iz keltskega etničnega ali plemenskega imena, ki si ga je latinščina izposodila morda med keltsko širitvijo v Italijo v zgodnjem 5. stoletju pr. n. št.. Njen koren bi lahko bil prakeltski *galno-, ki pomeni moč ali trdnost. Imena Galci, Galeki in Galati se zelo verjetno sorodna s staroirskim korenom gal – v pomenu hrabrost ali divjost in valižanskim gallu- v pomenu biti zmožen ali moč.J.T. Koch (2006), Celtic culture, Historical encyclopedia, ABC-CLIO, ISBN 1-85109-440-7, str. 794–795. Grško ime Galatai izvira verjetno iz istega korena, -atai pa je antično grško obrazilo za pregibanje.A. Spencer, A.M. Zwicky, The handbook of morphology, Blackwell Publishers, 1998, ISBN 0-631-18544-5, str. 148.
Prepoznavanje keltske kulture, ki je na splošno problematično, se osredotoča na jezik, umetnost in klasična besedila,P. Graves-Brown, S. Jones, C. Gamble, Cultural identity and archaeology: the construction of European communities, Routledge, 1996, ISBN 0-415-10676-1, str. 242-244 . Pridobljeno dne 7. junija 2010. dopolnjujejo pa jo ročni izdelki, družbena organizacija, domovina in mitologija.C. McColman, The Complete Idiot's Guide to Celtic Wisdom, Alpha Books, 2003, ISBN 0-02-864417-4, str. 31-34, . Priidobljeno dne 7. junija 2010. Zgodnejše teorije so temeljile na skupnem poreklu plemen, sodobnejše pa bolj kot raso poudarjajo kulturo in jezik. Keltske kulture so imele veliko različnih značilnosti, njihov skupni imenovalec pa je bil jezik.
Izraz keltski se lahko nanaša na družino jezikov ali na keltski slog. Uporabljal se je tudi za opis arheoloških kultur, definiranih z edinstvenimi nizi artefaktov. Povezavo med jezikom in artefakti omogočajo prisotni napisi.V. Kruta in soavtorji (1991), The Celts, Thames and Hudson, str. 95–102.
Sodobni izraz keltski se na splošno uporablja za opis jezikov in kultur Irske, Škotske, Walesa, Cornwalla, otoka Man in Bretanje, ki so znane tudi kot "šest keltskih narodov". V teh regijah se delno kot materni jeziki še vedno govorijo štirje keltski jeziki: irska gelščina, škotska gelščina, valižanščina in bretonščina. Kornijščina, ki spada med britske jezike, in manska gelščina sta v oživljanju. Kumbrijščino, enega od izumrlih britskih jezikov iz severozahodne Anglije in jugozahodne Škotske, poskušajo rekonstruirati.
Izraz keltski se včasih uporablja tudi za opis delov Evrope s keltsko dediščino, čaprav tam ni preživel noben keltski jezik. Med omenjene dele spadajo zahodni del Iberskega polotoka, torej Portugalska in severna osrednja Španija (Galicija, Asturija, Kantabrija, Kastilija in Leon, Extremadura).P. Monaghan (2008), The Encyclopedia of Celtic Mythology and Folklore, File Inc., ISBN 978-0-8160-7556-0.
Poreklo thumb|300px|Pregled halštatske in latenske kulture:
Na karti so označena ozemlja nekaterih velikih keltskih plemen v pozmen latenskem obdobju
Keltski jeziki so veja indoevropskih jezikov. Ko se okoli leta 400 pr. n. št. keltsko govoreči Evropejci pojavijo v pisni zgodovini, so se keltski jeziki že razcepili na več jezikovnih skupin in se razširili po večjem delu zahodne Evrope, na Iberski polotok, Irsko in Veliko Britanijo.
Nekateri strokovnjaki domnevajo, da je kultura žarnih grobišč v zahodni srednji Evropi izvirno keltska in prepoznavna veja indoevropske kulture. Nasledila je unetiško kulturo in kulturo gomilnih grobov in v pozni bronasti dobi približno od leta 1200 do 700 pr. n. št. prevladovala v srednji Evropi. V obdobju kulture žarnih grobišč se je število prebivalcev v regiji dramatično povečalo, verjetno zaradi novosti v tehnologiji in poljedelstvu. Grški zgodovinar Efor iz Cime v Mali Aziji, ki je pisal v 4. stoletju pr. n. št., je bil prepričan, da so Kelti prišli otokov ob ustju Rena, od koder "so bili pregnani zaradi pogostih vojn in silnega naraščanja morja".
Širjenje železarstva je pripeljalo do razvoja halštatske kulture, ki se je v obdobju od leta 700 do 500 pr. n. št. razvila neposredno iz kulture žarnih grobišč. Prakeltski jezik, najkasnejši skupni prednik vseh poznanih keltskih jezikov, se je verjetno še govoril v poznem obdobju žarnih grobišč ali v zgodnjem halštatskem obdobju v zgodnjem 1. tisočletju pr. n. št. Nekateri strokovnjaki menijo, da se je širjenje keltskih jezikov na Iberski polotok, Irsko in Veliko Britanijo začelo v prvi polovici 1. tisočletja pr. n. št., drugi pa na podlagi arheoloških dokazov trdijo, da so se razširili že dolgo pred tem. V naslednjih stoletjih se je jezik razcepil na keltiberščino ter gelske in britanske jezike.
Halštatsko kulturo je nasledila latenska kultura srednje Evrope, katero je preplavilo Rimsko cesarstvo, vendar so njeni sledovi opazni tudi na galsko-rimskih artefaktih. V Veliki Britaniji in na Irskem je latenska kultura preživela in se pretvorila v otoško ali hiberno-saksonsko umetnost. Zgodnja irska književnost se opira na okus in izročilo junaških vojaških elit, ki dominirale v keltski družbi. Keltska imena rek so zelo številna med zgornjimi pritoki Donave in Rena, zato so številni znanstveniki etnogenezo Keltov postavili prav na to področje.
Diodor Sicilski in Strabon sta oba domnevala, da je bilo osrčje Keltov v južni Franciji. Slednji je zapisal, da so živeli Galci severno od Keltov, da pa so Rimljani oboje obravnavali kot Galce. Njuno mnenje so privzeli tudi kasnejši zgodovinarji in ga spremenili šele po odkritjih v Hallstadtu in La Tenu.
Jezikovni dokazi Prakeltski jezik se običajno datira v pozno bronasto dobo. Najstarejši zapisi v keltskem jeziku so lepontski napisi iz Cisalpske Galije, ki spadajo že v latensko obdobje. Drugi zgodnji zapisi so galski iz zgodnjega latenskega obdobja. Nastali so v okolici Masilije in so pisani v grškem alfabetu. Keltiberski napisi so se pojavili razmeroma pozno, okoli leta 200 pr. n. št. V otoški keltščini so se ohranili samo ogamski napisi, ki so zapisani v arhaični irščini in so nastali okoli leta 400 pr. n. št.. Poleg napisov so pomemben vir informacij o zgodnjih Keltih tudi krajevna imena.<ref>P. Sims-Williams, Ancient Celtic Placenames in Europe and Asia Minor, Philological Society, 39 (2006); B. Fox, The P-Celtic Place-Names of North-East England and South-East Scotland</ref>
Arheološki dokazi thumb|300px|left|Razširjenost halštatske kulture Do konca 19. stoletja so zgodovinarji domnevali, da leži pradomovina Keltov zahodno od Rena, natančneje v v, in se pri tem sklicevali na antične grške in rimske vire, predvsem na Cezarja. Takšnemu stališču je kljuboval francoski zgodovinar Jubainville, ki je pradomovino Keltov prestavil vzhodno od Rena. Jubainvillovi argumenti so temeljili na Herodotovih zapisih, da živijo Kelti ob izviru Donave, kar bi pomenilo, da je bila njihova domovina sedanja južna Nemčija. Ko je Johann Ramsauer leta 1846 odkril prazgodovinsko pokopališče v Hallstatu, leta 1857 pa Hansli Kopp še najdišče La Tène, se je pozornost zgodovinarjev preusmerila na vzhod.