Jalāl al-Dīn Muḥammad Rūmī () ali preprosto Rumi, perzijski pesnik, (* 30. september 1207 – † 17. december 1273).
Bil je hanefijski fakih (pravnik), islamski učenjak, Maturidi teolog (mutakallim)Ahmad, Imtiaz. "The Place of Rumi in Muslim Thought." Islamic Quarterly 24.3 (1980): 67. in sufijski mistik, ki izvira iz Velikega Horasana v Velikem Iranu.
Rumijeva dela so bila večinoma napisana v perzijščini, občasno pa je v svojih verzih uporabljal tudi turščino, arabščino in grščino. Njegov Masnavi (Mathnavi), sestavljen v Konyi, velja za eno največjih pesmi perzijskega jezika. Rumijev vpliv je presegel državne meje in etnične delitve: Iranci, Afganistanci, Tadžiki, Turki, Kurdi, Grki, srednjeazijski muslimani, pa tudi muslimani Indijske podceline so zadnjih sedem stoletij zelo cenili njegovo duhovno zapuščino. Njegova poezija ni vplivala samo na perzijsko literaturo, temveč tudi na literarne tradicije osmanskega turškega, čagatajskega, paštunskega, kurdskega, urdujskega in bengalskega jezika.
Rumijeva dela so danes zelo brana v izvirnem jeziku po širšem Iranu in perzijsko govorečem svetu. Njegove pesmi so bile pozneje prevedene v številne svetovne jezike in prenesene v različne formate. Rumi je bil opisan kot »najbolj priljubljen pesnik«, je zelo priljubljen v Turčiji, Azerbajdžanu in južni Aziji in je postal »najbolj prodajan pesnik« v Združenih državah.
Ime Njegovo polno ime je dal njegov sodobnik Sipahsalar kot Muhammad bin Muhammad bin al-Husayn al-Khatibi al-Balkhi al-Bakri (). Bolj znan je kot Molānā Jalāl ad-Dīn Muḥammad Rūmī (مولانا جلالالدین محمد رومی). Džalal ad-Din je arabsko ime, ki pomeni 'Slava vere'. Balkhī in Rūmī sta njegova nisba, kar pomeni »iz Balkha« oziroma »iz Rûma«, saj je bil iz sultanata Rûm v Anatoliji.
Po besedah avtoritativnega Rumijevega biografa Franklina Lewisa z Univerze v Chicagu so »anatolski polotok, ki je pripadal Bizantinskemu ali vzhodnorimskemu cesarstvu, šele razmeroma nedavno osvojili muslimani in celo takrat, ko so ga nadzorovali osmanski vladarji so ga poznali še Arabci, Perzijci in Turki kot geografsko območje Rum zgodovinske osebnosti, rojene v Anatoliji ali povezane z njo, znane kot Rumi, beseda izposojena iz perzijščine, ki dobesedno pomeni 'Rimljan', v tem kontekstu pa se Roman nanaša na podložnike Bizantinskega cesarstva ali preprosto na ljudi, ki živijo v Anatoliji ali stvari, ki so z njo povezane.« Znan je bil tudi kot »mula iz Ruma« ( ali)."ملای روم" in Dehkhoda Dictionary
Rumi je splošno znan pod vzdevkom Mawlānā/MolānāH. Ritter, 1991, DJALĀL al-DĪN RŪMĪ, The Encyclopaedia of Islam (Volume II: C–G), 393. (, perzijska izgovorjava: [moulɒːnɒ]) v Iranu in popularno znan kot Mevlânâ v Turčiji. Mavlānā ( je izraz arabskega izvora, ki pomeni 'naš gospodar'. Zanj se pogosto uporablja tudi izraz Mawlawī/Mowlavi (perzijsko) in Mevlevi (turško), prav tako arabskega izvora, kar pomeni 'moj gospodar'.Jalāl al-Dīn Rūmī (Maulana), Ibrahim Gamard, Rumi and Islam: Selections from His Stories, Poems, and Discourses, Annotated & Explained, SkyLight Paths Publishing, 2004.
Življenje
Pregled Rumi se je rodil perzijskim staršem v Balhu,Lewis: Rumi: Past and Present, East and West. The Life Teachings and Poetry of Jalâl al-Din Rumi. One World Publications, Oxford, 2000, S. 47. današnjem Afganistanu ali Vakhšu, vasi na vzhodnem bregu reke Vakhš, ki je danes znana kot Sangtuda-dan Tadžikistan. Območje, ki kulturno meji na Balh, je tam, kjer je bil Mawlânâin oče, Bahâ' uddîn Walad, pridigar in pravnik. Tam je živel in delal do leta 1212, ko je bil Rumi star približno pet let in se je družina preselila v Samarkand.
Veliki Balh je bil takrat glavno središče perzijske kultureLewis, Rumi: Past and Present, East and West: The life, Teaching and poetry of Jalal Al-Din Rumi, Oneworld Publication Limited, 2008 p. 9: "How is that a Persian boy born almost eight hundred years ago in Khorasan, the northeastern province of greater Iran, in a region that we identify today as Central Asia, but was considered in those days as part of the greater Persian cultural sphere, wound up in central Anatolia on the receding edge of the Byzantine cultural sphere" in sufizem se je tam razvijal več stoletij. Na Rumija sta poleg očeta najpomembnejše vplivala perzijska pesnika Attar in Sanai.Jafri, Maqsood, The gleam of wisdom, Sigma Press, 2003. p. 238: "Rumi has influenced a large number of writers while on the other hand he himself was under the great influence of Sanai and Attar. Rumi izrazi svojo hvaležnost: »Attar je bil duh, Sanai njegove oči dvojne, In čez čas smo prišli z njihovim vlakom« in v drugi pesmi omeni: »Attar je prečkal sedem mest ljubezni, še vedno smo pri zavoju ene ulice«.Nasr, Seyyed Hossein, The Garden of Truth: The Vision and Promise of Sufism, Islam's Mystical Tradition, HarperCollins, 2 September 2008. p. 130: "Attar has traversed the seven cities of Love, We are still at the turn of one street!" Njegov oče je bil prav tako povezan z duhovno linijo Najm al-Din Kubra.
Rumi je večino svojega življenja živel pod perzijanskim seldžuškim sultanatom Rum, kjer je ustvaril svoja dela] in umrl leta 1273 našega štetja. Pokopan je bil v Konyi, njegovo svetišče pa je postalo romarski kraj. Po njegovi smrti so njegovi privrženci in njegov sin Sultan Valad ustanovili red Mevlevi, znan tudi kot red vrtečih se dervišev, znan po sufijskem plesu, znanem kot obred Sama. Položili so ga poleg očeta, nad njegovimi posmrtnimi ostanki pa so postavili svetišče. Njegovo hagiografsko poročilo je opisano v Manāqib ul-Ārifīn Shams ud-Din Ahmada Aflākija (napisano med 1318 in 1353). S to biografijo je treba ravnati previdno, saj vsebuje tako legende kot dejstva o Rumiju.Lewis, Rumi: Past and Present, East and West, Oneworld Publications, 2000. Na primer, profesor Franklin Lewis z Univerze v Chicagu, avtor najpopolnejše biografije o Rumiju, ima ločena dela za Rumijevo hagiografsko biografijo in dejansko biografijo o njem.
Otroštvo in izseljenstvo Rumijev oče je bil Bahā ud-Dīn Valad, teolog, pravnik in mistik iz Vakhša, ki so ga Rumijevi privrženci poznali tudi kot sultana al-Ulama ali 'sultana učenjakov'. Glede na Ibadetname sultana Valada in Šamsudin Aflaki (okoli 1286 do 1291) je bil Rumi potomec Abu Bakra. Vendar pa nekateri sodobni učenjaki zavračajo to trditev in trdijo, da ob natančnejšem pregledu to ne drži. Trditev o materinskem poreklu Horezm šaha za Rumija ali njegovega očeta se prav tako obravnava kot nezgodovinska hagiografska tradicija, namenjena povezovanju družine s kraljevo družino, vendar je ta trditev zavrnjena zaradi kronoloških in zgodovinskih razlogov. Najpopolnejša genealogija, ki je na voljo za družino, sega v šest ali sedem generacij do znanih hanafijskih pravnikov.Lewis, Rumi: Past and Present, East and West, Oneworld Publications, 2008 (revised edition), pp. 90–92: "Baha al-Din’s disciples also traced his family lineage to the first caliph, Abu Bakr (Sep 9; Af 7; JNO 457; Dow 213). To verjetno izhaja iz namerne zmede glede njegove prababice po očetovi strani, ki je bila hči Abu Bakra iz Sarakhsa, znanega pravnika (um. 1090). Bakr, spremljevalec in prvi prerokov kalif, ki je umrl dve leti za prerokom, leta 634 n. št. (FB 5–6 n.3)."Algar, H., “BAHĀʾ-AL-DĪN MOḤAMMAD WALAD“, Encyclopedia Iranica. V delih Bahāʾ-e Walada in Mawlānā Jalāl-al-Dīna ali v napisih na njunih sarkofagih ni sklicevanja na takšen izvor. Pripis je morda nastal zaradi zmede med kalifom in drugim Abū Bakrom, Šams-al-Aʾemma Abū Bakr Saraḵsī (um. 483/1090), znanim hanafitskim pravnikom, katerega hči, Ferdows Ḵātūn, je bila mati Aḥmada Ḵaṭība , Bahāʾ-e Waladov dedek (glej Forūzānfar, Resāla, str. 6). Tradicija prav tako povezuje rod Bahāʾ-e Walada z dinastijo Ḵᵛārazmšāh (d. 596/1200), vendar se zdi, da je to iz kronoloških razlogov izključeno (Forūzānfar, Resāla, p. 7).(Ritter, H.; Bausani, A. "ḎJalāl al- Dīn Rūmī b. Bahāʾ al-Dīn Sulṭān al-ʿulamāʾ Walad b. Ḥusayn b. Aḥmad Ḵhaṭībī". Encyclopaedia of Islam. Edited by P. Bearman, Th. Bianquis, C.E. Bosworth, E. van Donzel and W. P. Heinrichs. Brill, 2009. Brill Online. Excerpt: "znan po imenu Mawlānā (Mevlâna), perzijski pesnik in ustanovitelj reda dervišev". Trditve, da njegovo družinsko drevo sega do Abū Bakra in da njegovo mati je bila hči Ḵhwārizmshāh ʿAlāʾ al-Dīn Muḥammad (Aflākī, i, 8–9) ob natančnejšem pregledu ne držijo (B. Furūzānfarr, Mawlānā Ḏjalāl Dīn, Tehrān 1315, 7; ʿAlīnaḳī Sharīʿatmadārī, Naḳd-i matn-i mathnawī, in Yaghmā, xii (1338), 164; Aḥmad Aflākī, Ariflerin menkibeleri, trans. Tahsin Yazıcı, Ankara 1953, i, Önsöz, 44).").
V virih ne izvemo imena Baha al-Dinove matere, le da jo je imenoval »Māmi« (pogovorno perzijsko za Māma) in da je bila preprosta ženska, ki je živela do leta 1200. Rumijeva mati je bila Mu'mina Khātūn. Poklic družine je bil več generacij poklic islamskih pridigarjev razmeroma liberalne hanefijske šole Maturidi in to družinsko tradicijo sta nadaljevala Rumi in sultan Valad.
Ko so Mongoli vdrli v Srednjo Azijo nekje med letoma 1215 in 1220, se je Baha ud-Din Valad s celotno družino in skupino učencev odpravil proti zahodu. Po hagiografskem poročilu, s katerim se ne strinjajo vsi Rumijevi učenjaki, je Rumi srečal enega najbolj znanih mističnih perzijskih pesnikov, Attarja, v iranskem mestu Nišapur, ki je v provinci Horāsān. Attar je takoj prepoznal Rumijevo duhovno eminentnost. Videl je očeta, ki je hodil pred sinom, in rekel: »Prihaja morje, ki mu sledi ocean«. Attar je dečku dal svojo Asrārnāmo, knjigo o zapletenosti duše v materialni svet. To srečanje je močno vplivalo na osemnajstletnega Rumija in kasneje postalo navdih za njegova dela.
Iz Nišapurja so se Valad in njegovo spremstvo odpravili proti Bagdadu, kjer so se v mestu srečali s številnimi učenjaki in sufiji. Iz Bagdada so odšli v Hedžas in opravili romanje v Meko. Selitvena karavana je nato šla skozi Damask, Malatjo, Erzincan, Sivas, Kajseri in Nigde. Končno so se za sedem let ustalili v Karamanu; tam sta umrla Rumijeva mati in brat. Leta 1225 se je Rumi v Karamanu poročil z Govhar Khatun. Imela sta dva sinova: Sultana Valada in Ala-eddina Čalabija. Ko mu je umrla žena, se je Rumi ponovno poročil in imel sina Amirja Alima Čalabija ter hčerko Malakeh Khatun.
1. maja 1228 je najverjetneje kot posledica vztrajnega povabila 'Alā' ud-Dīn Kej-Kobāda, vladarja Anatolije, prišel Baha' ud-Din in se končno naselil v Konyi v Anatoliji na najbolj zahodnih ozemljih Seldžuškega sultanata Rûma.
Izobraževanje in srečanja s Šams-e Tabrizijem
Baha' ud-Din je postal vodja medrese (verske šole) in ko je umrl, je Rumi, star petindvajset let, podedoval njegov položaj islamskega molvija. Eden od Baha' ud-Dinovih učencev, Sajed Burhan ud-Din Muhakik Termazi, je Rumija nadaljeval s poučevanjem šeriata in tarika, zlasti Rumijevega očeta. Devet let je Rumi prakticiral sufizem kot učenec Burhana ud-Dina, dokler slednji leta 1240 ali 1241 ni umrl. Tedaj se je začelo Rumijevo javno življenje: postal je islamski pravnik, izdajal je fatve in imel pridige v mošejah Konye. Delal je tudi kot molvi (islamski učitelj) in poučeval svoje privržence v medresi.
V tem obdobju je Rumi odpotoval tudi v Damask in tam naj bi preživel štiri leta.
Njegovo srečanje z dervišem Šams-e Tabrizijem 15. novembra 1244 je popolnoma spremenilo njegovo življenje. Iz uspešnega učitelja in pravnika se je Rumi spremenil v asketa.
Šams je potoval po vsem Bližnjem vzhodu in iskal in molil za nekoga, ki bi lahko 'zdržal mojo družbo'. Glas mu je rekel: »Kaj boš dal v zameno?« Šams je odgovoril: »Moja glava!« Glas je nato rekel: »Tisti, ki ga iščete, je Džalal ud-Din iz Konye.« V noči 5. decembra 1248, ko sta se Rumi in Šams pogovarjala, je bil Šams poklican na zadnja vrata. Odšel je ven, a ga nikoli več niso videli. Govori se, da je bil Šams umorjen s privoljenjem Rumijevega sina, 'Ala' ud-Dina; če je tako, je Šams res dal svojo glavo za privilegij mističnega prijateljstva.