Velika večina ozemlja današnje Grčije je bila v nekem trenutku vključena v Osmansko cesarstvo. Obdobje osmanske vladavine v Grčiji, ki je trajalo od sredine 15. stoletja do uspešne grške vojne za neodvisnost, ki je izbruhnila leta 1821 in je bila leta 1822 razglašena Prva Helenska republika, je v Grčiji znano kot turkokracija (, 'turška vladavina').Bruce Merry, Encyclopedia of Modern Greek Literature, oTurkocracy, p. 442. Nekatere regije, kot so Jonski otoki in različne začasne beneške posesti Stato da Mar, niso bile vključene v Osmansko cesarstvo. Polotok Mani na Peloponezu ni bil popolnoma vključen v Osmansko cesarstvo, ampak je bil pod osmansko suverenostjo.
Vzhodno rimsko cesarstvo, ki je več kot 1100 let vladalo večini grško govorečega sveta, je bilo usodno oslabljeno od četrte križarske vojne leta 1204. Potem ko so premagali Srbe, so Osmani leta 1453 zavzeli Konstantinopel in kmalu napredovali proti jugu ter leta 1456 zavzeli Atene in leta 1460 Peloponez. Do začetka 16. stoletja so bili vsi deli celinske Grčije in večina Egejskih otokov v osmanskih rokah, razen več pristaniških mest, ki so jih še imeli Benečani (zlasti Navplij, Monemvazija, Parga in Metone). Gore v Grčiji so ostale večinoma nedotaknjene in so bile zatočišče za Grke, ki so želeli pobegniti iz osomanske vladavine in se vključiti v gverilsko vojno. Kiklade so priključili Osmani leta 1579, čeprav so bili od leta 1530 pod vazalnim statusom. Ciper je padel leta 1571, Benečani pa so do leta 1669 obdržali Kreto. Jonskim otokom nikoli niso vladali Osmani, razen Kefalonije (od 1479 do 1481 in od 1485 do 1500), vendar so ostali pod oblastjo Benetk. Na Jonskih otokih se je z ustanovitvijo Republike sedmih otokov leta 1800 rodila moderno grško državnost.
Osmanska Grčija je bila večetnična družba, čeprav osmanski sistem milletov ni ustrezal sodobnemu pojmovanju multikulturalizma.Maurus Reinkowski, "Ottoman "Multiculturalism"? The Example of the Confessional System in Lebanon". Lecture, Istanbul, 1997. Edited by the Orient-Institut der Deutschen Morgenlandischen Gesellschaft, Beirut,1999, pp. 15, 16. Grki so dobili nekaj privilegijev in svobode, trpeli pa so tudi zaradi zlorab administrativnega osebja, nad katerim je imela centralna vlada le oddaljen in nepopoln nadzor.Douglas Dakin, The Greek Struggle for Independence, 1821-1833. University of California Press, p. 16. Kljub izgubi politične neodvisnosti so Grki ostali prevladujoči na področju trgovine in poslovanja. Zaradi utrditve osmanske oblasti v 15. in 16. stoletju je Sredozemlje postalo varno za grški ladijski promet, grški ladjarji pa so postali pomorski prevozniki cesarstva in ustvarili ogromne dobičke.http://press.princeton.edu/chapters/i9187.pdf Po osmanskem porazu v bitki pri Lepantu so grške ladje pogosto postale tarča napadov katoliških (zlasti španskih in malteških) piratov.
Petstoletno obdobje osmanske vladavine je močno vplivalo na grško družbo, saj so se pojavile nove elite. Grška veleposestniška aristokracija, ki je tradicionalno prevladovala v Bizantinskem cesarstvu, je doživela tragično usodo in je bila skoraj popolnoma uničena. Nov vodilni razred v osmanski Grčiji so bili prokritoi, ki so jih Osmani imenovali kocabaşis (lokalni krščanski veljaki). V bistvu so bili birokrati in pobiralci davkov in so si pridobili negativen sloves zaradi korupcije in nepotizma. Po drugi strani so fanarioti postali ugledni v cesarski prestolnici Konstantinoplu kot poslovneži in diplomati, Grška pravoslavna cerkev in ekumenski patriarh pa sta se pod sultanovim varstvom povzpela do velike moči in pridobila verski nadzor nad vsem pravoslavnim prebivalstvom cesarstva, ne glede na to ali je govorilo grško, albansko, latinsko ali slovansko.
Osmanska ekspanzija Po padcu Konstantinopla v roke Osmanov leta 1453 je bila Morejska despotovina zadnji ostanek Bizantinskega cesarstva, ki se je uprl Osmanom. Vendar pa je leta 1460 padla v roke Osmanov, s čimer je bila dokončana osvojitev celinske Grčije.
Medtem ko je bila večina celinske Grčije in Egejskih otokov do konca 15. stoletja pod osmanskim nadzorom, sta Ciper in Kreta ostala beneško ozemlje in nista pripadla Osmanom do leta 1571 in 1670. Edini del grško govorečega sveta, ki je bil nikoli pod osmansko oblastjo Jonski otoki, ki so ostali beneški do leta 1797. Krf je zdržal tri velika obleganja v 1537, 1571 in 1716, kar je vse povzročilo odgon Osmanov.
Druga območja, ki so ostala del beneške države Stato da Màr, vključujejo Navplij in Monemvazijo do leta 1540, vojvodstvo arhipelaga s središčem na otokih Naksos in Paros do leta 1579, Sifnos do leta 1617 in Tinos do leta 1715.
Osmanska vladavina
Utrditvi osmanske vladavine sta sledila dva različna trenda grškega preseljevanja. Prvi je vključeval grške intelektualce, kot so Ivan Bessarion, Georgij Gemist Pleton in Marcos Mousouros, ki so se selili v druge dele zahodne Evrope in vplivali na nastop renesanse (čeprav je obsežna migracija Grkov v druge dele Evrope, predvsem na italijansko univerzo mesta, se je začela veliko prej, po križarskem zavzetju Konstantinopla.Treadgold, Warren. History of Byzantine State and Society. Stanford University Press, 1997.) Ta trend je vplival tudi na ustvarjanje sodobne grške diaspore.
Druga je vključevala Grke, ki so zapustili ravnice grškega polotoka in se ponovno naselili v gorah, kjer so Osmani zaradi razgibane pokrajine težko vzpostavili vojaško ali upravno prisotnost.Vacalopoulos, p. 45. »Grki nikoli niso izgubili želje, da bi pobegnili izpod težke roke Turkov, slabe vlade, vtisa svojih otrok, vse težjih davkov in raznih kapric osvajalca. Dejansko vsakdo, ki preučuje zadnji dve stoletji Bizantinsko vladavino je presenetila nagnjenost Grkov k begu pred nesrečo pretežno grška ozemlja, ki so bila še vedno svobodna ali pod frankovskim nadzorom (to je beneške trdnjave v Morejski despotovini, pa tudi na Egejskih in Jonskih otokih) ali pa v Italijo in na Zahod na splošno; oddaljenih gorskih območjih v notranjosti, kjer še ni bilo čutiti osvajalčevega jarma.«
Administracija
Sultan je sedel na vrhu vlade Osmanskega cesarstva. Čeprav je imel znake absolutnega vladarja, je bil dejansko vezan na tradicijo in konvencije. Za osmansko vladavino provinc sta bili značilni dve glavni funkciji. Lokalni upravitelji v provincah so morali vzdrževati vojaško ustanovo in pobirati davke.C. M. Woodhouse, Modern Greece: A Short History, p. 101. Vojaška ustanova je bila fevdalnega značaja. Sultanovi konjenici je bila dodeljena zemlja, bodisi velika ali majhna, glede na čin posameznega konjenika. Vsem nemuslimanom je bilo prepovedano jahati konja, kar je otežilo potovanje. Osmani so Grčijo razdelili na šest sandžakov, od katerih je vsakemu vladal sandžakbeg, odgovoren sultanu, ki je leta 1453 ustanovil svojo prestolnico v Konstantinoplu.
Osvojena dežela je bila razdeljena osmanskim vojakom, ki so jo imeli kot fevdalne fevde (timar in ziamet) neposredno pod sultanovo oblastjo. Te zemlje ni bilo mogoče prodati ali podedovati, temveč je bila vrnjena v sultanovo last, ko je lastnik fevda (timariot) umrl. V času svojega življenja so služili kot konjeniki v sultanovi vojski in dobro živeli od prihodkov svojih posestev, saj so zemljo večinoma obdelovali lokalni kmetje. Številni osmanski timarioti so bili potomci predosomanskega krščanskega plemstva in so po osvojitvi Balkana prisegli zvestobo Osmanom. Spreobrnitev v islam ni bila pogoj in še v 15. stoletju je bilo znano, da so številni timarioti kristjani, čeprav se je njihovo število sčasoma postopoma zmanjševalo.
Osmani so v bistvu postavili ta fevdalni sistem tik nad obstoječim sistemom kmečke posesti. Kmetje so ostali v posesti lastne zemlje in njihova posest na zemljišču je ostala dedna in neodtujljiva. Tudi osmanska vlada kmetu nikoli ni naložila vojaške službe. Vsem nemuslimanom je bilo teoretično prepovedano nositi orožje, vendar se to ni upoštevalo. Dejansko je v regijah, kot je Kreta, skoraj vsak človek nosil orožje.
Grške krščanske družine pa so bile predmet sistema brutalnega prisilnega vpoklica, znanega kot devširme (krvni davek). Osmani so zahtevali, da se moški otroci iz krščanskih kmečkih vasi vpokličejo in vpišejo v enote janičarjev za vojaško urjenje v sultanovi vojski. Takšno novačenje je bilo občasno, delež vpoklicanih otrok pa se je od regije do regije razlikoval. Praksa se je večinoma končala do sredine 17. stoletja.
V osmanskem sistemu vladanja je bila grška družba hkrati spodbujana in omejevana. Z eno roko je turški režim dajal privilegije in svobodo svojim podložnim ljudem; z drugo pa je uvedel tiranijo, ki je izhajala iz zlorab njenega upravnega osebja, nad katerim je izvajala le oddaljen in nepopoln nadzor. Pravzaprav so bili »raja« potlačeni in izpostavljeni muhavosti turške uprave in včasih grškim veleposestnikom. Izraz raja je začel označevati deprivilegirano, obdavčeno in socialno manjvredno prebivalstvo.Douglas Dakin, 1973, p. 16.
Religija Sultan je imel ekumenskega patriarha Grške pravoslavne cerkve za voditelja vseh pravoslavnih, Grkov ali ne, znotraj cesarstva. Patriarh je bil sultanu odgovoren za dobro obnašanje pravoslavnega prebivalstva, v zameno pa je dobil široka pooblastila nad pravoslavnimi skupnostmi, vključno z negrškimi slovanskimi narodi. Patriarh je nadzoroval sodišča in šole ter Cerkev v vseh grških skupnostih cesarstva. Zaradi tega so pravoslavni duhovniki skupaj z lokalnimi magnati, imenovanimi Prokritoi ali Dimogerontes, postali učinkoviti vladarji grških mest. Nekatera grška mesta, kot sta Atene in Rodos, so ohranila občinsko samoupravo, druga pa so bila pod osmanskim guvernerjem. Več območij, kot so polotok Mani na Peloponezu ter deli Krete (Sfakia) in Epir, so ostali tako rekoč neodvisni.
Patriarhat v Konstantinoplu je na splošno ostal zvest Osmanom pred zahodnimi grožnjami (kot na primer med uporom Dionizija Skilosofskega itd.) Pravoslavna cerkev je močno pomagala pri ohranjanju grške dediščine in pripadnost grški pravoslavni veri je postajala vse bolj znamenje grške narodnosti.
Praviloma Osmani od Grkov niso zahtevali, da postanejo muslimani, čeprav so mnogi to storili na površinski ravni, da bi se izognili socialno-ekonomskim težavam osmanske vladavineCrypto-Christians of the Trabzon Region of Pontos ali zaradi domnevne pokvarjenosti grške duhovščine.The preaching of Islam: a history of the propagation of the Muslim faith By Sir Thomas Walker Arnold, pg. 143 Regije Grčije, ki so imele največjo koncentracijo osmanskih grških muslimanov, so bile Makedonija, zlasti Vallaades, sosednji Epir in Kreta (glej Kretski muslimani). V skladu z logiko mileta so bili grški muslimani kljub temu, da so pogosto ohranili elemente svoje grške kulture in jezika, klasificirani preprosto kot 'muslimani', čeprav je večina grških pravoslavnih kristjanov menila, da so se 'poturčili' in jih je zato videla kot izdajalce svojega izvirnika etno-verske skupnosti.The preaching of Islam: a history of the propagation of the Muslim faith By Sir Thomas Walker Arnold, pg. 137-138
Nekateri Grki so postali novi mučeniki, kot na primer sveti Efraim Neomučenik ali sveti Dimitrij Neomučenik, medtem ko so drugi postali kriptokristjani (grški muslimani, ki so bili skrivni praktiki grške pravoslavne vere), da bi se izognili visokim davkom in na istočasno izražajo svojo identiteto z ohranjanjem svojih skrivnih vezi z grško pravoslavno cerkvijo. Kriptokristjani so uradno tvegali, da bodo ubiti, če bi jih ujeli pri prakticiranju nemuslimanske vere, ko bi se spreobrnili v islam. Obstajali so tudi primeri Grkov iz teokratskega ali bizantinskega plemstva, ki so sprejeli islam, kot sta Janez Tzelep Komnen in Misac Paleolog Paša.