Harem ()Harem at WordReference.com se nanaša na domače prostore, ki so rezervirani za ženske v hiši v muslimanski družini.Harem in Merriam-Webster Dictionary V haremu so lahko žena ali žene moškega, njihovi moški otroci pred puberteto, neporočene hčere, gospodinjske služkinje in druge neporočene sorodnice. V preteklosti, v obdobju suženjstva v muslimanskem svetu, so bili v haremih tudi zasužnjene priležnice. V prejšnjih časih so nekatere hareme varovali evnuhi, ki jim je bilo dovoljeno vstopiti. Struktura harema in obseg monogamije ali poliginije sta se spreminjala glede na družinske osebnosti, socialno-ekonomski status in lokalne običaje. Podobne institucije so bile običajne v drugih sredozemskih in bližnjevzhodnih civilizacijah, zlasti med kraljevimi družinami in družinami višjega sloja, izraz pa se včasih uporablja tudi v drugih kontekstih. V tradicionalni perzijski stanovanjski arhitekturi so bile ženske četrti znane kot andaruni ( pomeni 'znotraj'), na Indijski podcelini pa kot zenana ().
Čeprav je institucija v moderni dobi doživela močan upad zaradi povečanja izobrazbe in ekonomskih priložnosti za ženske ter vpliva zahodne kulture, se osamitev žensk še vedno izvaja v nekaterih delih sveta, na primer na podeželju. Afganistan in konservativne države Perzijskega zaliva.
Na Zahodu je harem, pogosto prikazan kot skriti svet spolne podjarmljenosti, kjer številne ženske poležavajo v sugestivnih pozah. Vplival je na številne slike, odrske produkcije, filme in literarna dela. Nekatere zgodnejše evropske renesančne slike iz 16. stoletja prikazujejo ženske iz osmanskega harema kot statusne in politično pomembne osebe. V mnogih obdobjih islamske zgodovine so imele posamezne ženske v haremu različne stopnje političnega vpliva, kot je bil Ženski sultanat v Osmanskem cesarstvu.
Terminologija Beseda izhaja iz arabščine: ḥarīm, kar lahko pomeni 'sveto nedotakljivo mesto', 'harem' ali 'članice družine'. Izraz harem lahko pomeni tudi »žene (ali priležnice) poligamnega moškega«. Tričleni Ḥ-R-M se pojavlja v drugih izrazih, povezanih s pojmom prepovedi, kot so haram (prepovedano), mahram (nezakonski sorodnik), ihram (romarsko stanje obredne posvetitve med hadžem) in al-Ḥaram al-Šarīf ('plemenito svetišče', ki se lahko nanaša na Tempeljski grič ali svetišče v Meki).
V osmansko turškem jeziku se je harem, tj. del hiše, namenjen ženskam, imenoval haremlik, medtem ko je bil prostor, odprt za moške, znan kot selamlık.
Praksa osamitve žensk ni izključna za islam, vendar beseda harem običajno označuje domači prostor, rezerviran za ženske v muslimanskih gospodinjstvih.Fran Nekateri učenjaki so ta izraz skozi zgodovino uporabljali za označevanje poliginičnih kraljevih družin.
Ideal osamitve
Leila Ahmed opisuje ideal osamitve kot »pravico moškega, da svoje ženske skriva - nevidne drugim moškim«. Ahmed opredeljuje prakso osamitve kot družbeni ideal in enega glavnih dejavnikov, ki so oblikovali življenja žensk na sredozemskem Bližnjem vzhodu. Na primer, sočasni viri iz Bizantinskega cesarstva opisujejo družbene norme, ki so urejale življenja žensk. Ženske niso smele biti vidne v javnosti. Varovali so jih evnuhi, dom pa so lahko zapustile le »zakrite in primerno oskrbovane«. Nekatere od teh običajev so si izposodili od Perzijcev, vendar je tudi grška družba vplivala na razvoj patriarhalne tradicije.
Ideal osamitve ni bil v celoti uresničen kot družbena realnost. To je bilo delno zato, ker so ženske iz delavskega razreda pogosto opravljale službe, ki so zahtevale interakcijo z moškimi. V Bizantinskem cesarstvu je sam ideal segregacije po spolu ustvaril ekonomske priložnosti za ženske kot babice, zdravnice, kopalke in obrtnike, saj se je zdelo neprimerno, da moški skrbijo za potrebe žensk. Včasih so ženske posojale in vlagale denar ter se ukvarjale z drugimi komercialnimi dejavnostmi. Zgodovinski zapisi kažejo, da so ženske mameluškega Kaira iz 14. stoletja svobodno obiskovale javne dogodke skupaj z moškimi, kljub ugovorom verskih učenjakov.
Osamljenost žensk je v zgodovini signalizirala družbeni in ekonomski prestiž. Sčasoma so se norme ženske osamljenosti razširile onkraj elit, vendar je praksa ostala značilna za višje in srednje sloje, za katere je bila finančna zmožnost dovoliti ženi, da ostane doma, znak visokega statusa. V nekaterih regijah, kot je Arabski polotok, so revnejše družine izvajale osamitev žensk za ceno velikih težav, vendar je bilo to na splošno ekonomsko nerealno za nižje sloje.
Kjer so na voljo zgodovinski dokazi, kažejo, da je bilo veliko bolj verjetno, da bo harem monogamen. Na primer, v poznem osmanskem Carigradu je bilo le 2,29 odstotka poročenih moških poliginov, povprečno število žena pa je bilo 2,08. V nekaterih regijah, kot sta podsaharska Afrika in jugovzhodna Azija, razširjenost žensk pri kmetijskih delih vodi v širšo prakso poligamije, vendar onemogoča osamitev. Nasprotno pa je v evrazijskih in severnoafriških podeželskih skupnostih, ki se zanašajo na kmetijstvo s plugom, v katerem prevladujejo moški, osamitev ekonomsko možna, poliginija pa nezaželena. To nakazuje, da je temeljna značilnost harema osamitev žensk in ne poliginija (mnogoženstvo).
Predislamsko ozadje Zamisel o haremu ali osamitvi žensk ni nastala pri Mohamedu ali islamu. Praksa izolacije žensk je bila skupna mnogim starodavnim bližnjevzhodnim skupnostim, še posebej tam, kjer je bila poligamija dovoljena. V predislamski Asiriji in Perziji je večina kraljevih dvorov imela harem, kjer so živele vladarjeve žene in priležnice s spremljevalkami in evnuhi. Encyclopædia Iranica uporablja izraz harem za opis običajev starodavnega Bližnjega vzhoda.
Stari Egipt Obstaja sodoben trend, da se ženske četrti faraonove palače v starem Egiptu imenujejo harem.
Priljubljena domneva, da je imel faraonski Egipt harem, pa je anahronizem; medtem ko so imele faraonove ženske in otroci, vključno z njegovo materjo, ženami in otroki, lastne bivalne prostore z lastno upravo v faraonovi palači, kraljeve ženske niso živele izolirane od stika z moškimi ali osamljene od preostali del dvora na način, povezan z izrazom harem.Silke Roth, Johannes Gutenberg-Universität Mainz, UCLA Encyclopedia of Egyptology 2012, escholarship.org Navada označevanja ženskih prostorov faraonove palače kot harema je torej apokrifna in je bila uporabljena zaradi napačnih predpostavk, da je bil Stari Egipt podoben poznejši islamski kulturi harema.
Asirija Znano je, da so imeli kralji starodavne Asirije harem, ki so ga urejali kraljevi edikti, v katerem so ženske živele v osami, varovane s sužnji evnuhi.A. K. Grayson, Assyrian and Babylonian Chronicles, Locust Valley, New York, 1975.
Številni predpisi so bili zasnovani tako, da preprečijo, da bi se spori med ženskami razvili v politične spletke. Ženske so varovali evnuhi, ki so tudi preprečili, da bi se njihovi spori razvili v politične spletke; prepovedano jim je bilo dajanje daril svojim služabnikom (saj bi se takšna darila lahko uporabila kot podkupnina) in niso smele imeti nobenih obiskovalcev, ki jih uradniki niso pregledali in odobrili. Ko je kralj potoval, je njegov harem potoval z njim, strogo nadzorovan, da ne bi kršil predpisov niti med prevozom.
V 7. stoletju pr. n. št. je Asirijo osvojilo Medijsko cesarstvo, ki je očitno prevzelo haremsko navado. Po poročilih je imelo medijsko plemstvo po pet žena in zaposlovalo evnuhe (čeprav so ti evnuhi morda bili nekastrirani uradniki).
Grčija in Bizanc Ženska osamitev in poseben del hiše, rezerviran za ženske, sta bila pogosta med elitami stare Grčije, kjer je bila znana kot gynaeceum. Čeprav je bila segregacija po spolu uradni ideal v klasičnih Atenah, se razpravlja o tem, koliko tega ideala je bilo dejansko uveljavljenega, in znano je, da so se celo ženske iz višjega sloja pojavljale v javnosti in lahko prišle vsaj v stik z moškimi ob verskih priložnostih.Sarah B. Pomeroy, Goddesses, whores, wives, and slaves: women in classical antiquity, Schocken Books, New York, 1995
Ti tradicionalni grški ideali so bili oživljeni kot ideal za ženske v Bizantinskem cesarstvu (v katerem je grška kultura sčasoma postala prevladujoča), čeprav toge idealistične norme osamitve, izražene v bizantinski literaturi, niso nujno odražale dejanske prakse. Bizantinski cesarji so bili grški pravoslavci in niso imeli več žena ali uradnih priležnic, osamljenih v haremu. Ko je grška kultura v 6. stoletju začela nadomeščati rimsko v Bizantinskem cesarstvu, je začela veljati za skromno, zlasti za ženske višjega sloja, da se držijo posebnih ženskih prostorov (gynaikonitis), do 12. stoletja pa moški in znano je, da so ženske sodelovale na banketih, ločenih po spolu, na cesarskem dvoru; vendar so se cesarske ženske še vedno pojavljale v javnosti in niso živele osamljeno, idealizirana spolna segregacija pa ni bila nikoli v celoti uveljavljena.Lynda Garland: Byzantine Women: Varieties of Experience 800–1200
Medijsko in Ahemenidsko cesarstvo Med zgodnjimi Iranci ni dokazov o haremskih praksah, to je, da so si vzeli veliko število žena ali priležnic in jih zadrževali v osami. Vendar pa naj bi iranske dinastije sprejele haremske prakse po svojih osvajanjih na Bližnjem vzhodu, kjer so se takšne prakse uporabljale v nekaterih kulturah, kot je Asirija (Medijsko cesarstvo je osvojilo Asirijo v 7. stoletju pr. n. št. in Medija se je preoblikovala v Ahemenidsko cesarstvo). Po grških virih je imelo medijsko plemstvo nič manj kot pet žena, nad katerimi so bdeli evnuhi.
Grški zgodovinarji so poročali o haremih Ahemenidskega cesarstva. Herodot je poročal, da je imel vsak perzijski kraljevi ali aristokratski mož več žena in priležnic, ki so prihajale k možu po dobro urejeni osnovi, zaporedoma(Herodotus 3.69) in imele izključni nadzor nad svojimi otroki, dokler niso bili stari pet let.(Herodotus 1.136)
Staroperzijska beseda za harem ni potrjena, vendar jo je mogoče rekonstruirati kot xšapā.stāna ('nočna postaja' ali 'kraj, kjer se prenoči').
Kraljevo gospodinjstvo je nadzorovala glavna žena in kraljica, ki je bila praviloma hči perzijskega princa in mati prestolonaslednika in ki je bila podrejena le kralju. Imela je lastne bivalne prostore, prihodke, posestva in osebje, ki je vključevalo evnuhe in priležnice. Drugi čin pod kraljico so sestavljale zakonite sekundarne žene z nazivom bānūka ('gospa'). Tretji rang so sestavljale neporočene princese in poročene princese, ki so živele s svojo družino z nazivom duxçī (hči). Četrta skupina žensk v haremu so bile kraljeve sužnje priležnice,(Plutarch, Artoxerxes, 27; Diodorus, 17.77.6; Esther 2.3) ki so bile kupljene na suženjskih trgih,(Herodotus 8.105; Plutarch, Themistocles, 26.4) prejete kot darila,(Xenophon, Cyropaedia, 4.6, 11; 5.1, 1; 5, 2, 9, 39) kot davek ali vzete kot vojne ujetnice. Priležnice so bile usposobljene za zabavo kralja in njegovih gostov kot glasbenice, plesalke in pevke. Harem Dareja III. naj bi bil sestavljen iz njegove matere, njegove kraljice-žene, njenih otrok, več kot 300 priležnic in skoraj 500 gospodinjskih služabnikov.
Vendar pa je predmet razprave, če je imel ahemenidski dvor polno haremsko kulturo, saj se zdi, da ženske v haremu niso bile popolnoma osamljene. Dejstvo, da so ženske v kraljevi palači živele v ločenih prostorih, ne pomeni nujno, da so bile izolirane od stikov z moškimi, in kljub (morda pristranskim) grškim poročilom ni nobenih arheoloških dokazov, ki bi podpirali obstoj harema ali osamitve žensk pred stiki z moškimi na ahemenidskem dvoru.