Medresa Bou Inania ali Medresa Bu 'Inanija (; berberski jeziki: ⴰⵙⵉⵏⴰⵏ ⴱⵓ ⵉⵏⴰⵏⵉⵢⴰ) je medresa v Fesu v Maroku, ki jo je leta 1350–55 zgradil Abu Inan Faris. Je edina medresa v Maroku, ki je delovala tudi kot kongregacijska mošeja. Splošno je priznana kot vrhunec marinidske arhitekture in zgodovinske maroške arhitekture na splošno.

Zgodovina

Ustanovitelj in mecen: Sultan Abu Inan Ime Bou Inania (Bū 'Ināniya) izhaja iz imena njenega ustanovitelja, marinidskega sultana Faris ibn Ali Abu Inan al-Mutavakila (na splošno Abou Inan ali kratko Abu Inan). Prvotno se je imenovala Madresa al-Mutavakkilija, vendar se je namesto tega ohranilo ime Madrasa Bu Inania. Bil je sin in naslednik sultana Abu al-Hasana, pod čigar vladavino je marinidsko cesarstvo doseglo svoj vrhunec in se razširilo vse do Tunisa na vzhodu. Abu Inanu, ki se je uprl svojemu očetu in se leta 1348 razglasil za sultana, ni uspelo obdržati vseh teh novih vzhodnih ozemelj, a je bila maroška država med njegovo vladavino kljub temu uspešna. Njegov vezir ga je ubil 10. januarja 1358, ko je bil star 31 let. Njegova smrt je zaznamovala začetek dokončnega zatona rodbine, pri čemer so bili poznejši marinidski vladarji večinoma veljaki pod nadzorom močnih vezirjev.

Kontekst: vloga marinidskih medres Marinidi so bili plodoviti graditelji medres, vrste ustanove, ki je nastala v severovzhodnem Iranu v začetku 11. stoletja in je bila postopoma sprejeta zahodneje. Te ustanove so služile za usposabljanje islamskih učenjakov, zlasti v islamskem pravu in sodni praksi (fikh). Medrese v sunitskem svetu so bile na splošno nasprotne bolj 'heterodoksnim' verskim doktrinam, vključno z doktrino, ki jo je zagovarjala rodbina Almohadi. Kot taka je v Maroku zacvetela šele pod rodbino Marinidov, ki je nasledila Almohade. Za Marinide so medrese igrale vlogo pri krepitvi politične legitimnosti njihove dinastije. To pokroviteljstvo so uporabili, da bi spodbudili zvestobo Fesove vplivne, a močno neodvisne verske elite in tudi, da bi se splošni populaciji prikazali kot zaščitniki in promotorji ortodoksnega sunitskega islama. Medrese so služile tudi za usposabljanje učenjakov in elit, ki so upravljale državno birokracijo.

Medresa Bou Inania je bila največja in najpomembnejša medresa, ki jo je ustanovila dinastija Marinidov in se spremenila v eno najpomembnejših verskih ustanov v Fesu in Maroku. To je bila edina taka medresa, ki je pridobila status kongregacijske mošeje ali 'petkove mošeje', kar je pomenilo, da se je petkova pridiga (kutba) izvajala tukaj kot v drugih najpomembnejših mošejah v mestu. Posledično je bila v celoti opremljena z vsemi pripomočki velike mošeje in verskega kompleksa, poleg obsežnega okrasja. Arhitektura in dekoracija medrese se prav tako štejeta za vrhunec te vrste marinidske arhitekture.

Ustanovitev in konstrukcija

Obstajajo številne apokrifne zgodbe o nastanku medrese. Ena zgodba trdi, da se je Abu Inan počutil krivega zaradi svojega nasilnega strmoglavljenja svojega očeta (sultana Abu al-Hasana) in je zbral številne verske učenjake, da bi mu svetovali, kako se lahko odkupi in išče odpuščanje pri Bogu (Alahu). Svetovali so mu, naj izbere lokacijo v zgornjem mestu, ki je takrat služila kot smetišče, in jo spremeni v mesto verskega učenja; tako bi s prečiščenjem in izboljšanjem dela mesta storil enako za svojo vest.

Temeljni napis stavbe, ki je znotraj molitvene dvorane, kaže, da se je gradnja medrese začela 28. decembra 1350 n. št. (28. ramadan 751 po hidžri) in končala leta 1355 (756 po hidžri). Napis prav tako omenja obsežen seznam mortmain tipa dotacije (tj. nepremičnine in drugi viri prihodkov), ki so bile namenjene financiranju delovanja medrese in so bile del njenega habusa ali vakufa (islamskega dobrodelnega sklada).

Gradbeni projekt je bil zaradi obsega in razkošnosti stavbe zelo drag. Ena apokrifna anekdota pravi, da je sultan, ko je videl polne stroške gradnje, ki so mu jih predstavili živčni gradbeni nadzorniki, raztrgal knjigo računov in jo vrgel v reko, pri tem pa izjavil: »Kar je lepo, ni drago, ne glede na to, kako velika je vsota«.

Kasnejša zgodovina in obnove Kljub znatnim naložbam sultana Abu Inana v arhitekturo medrese in njeno vakufsko obdaritev, se zdi, da se ni uspešno kosala s prestižem in pomenom večjega in starejšega Qarawiyyina kot središča učenja. Nekaj ​​časa je delovala avtonomno, vendar je verjetno, da je bila po nekaj stoletjih privilegij visokošolskega izobraževanja v Fesu de facto centralizirana prek Qarawiyyina.

Stavba medrese je bila deležna številnih obnovitev, zlasti v 17. stoletju po uničujočem potresu. V času vladavine sultana Mulaja Slimana (1792-1822) so bili rekonstruirani celotni deli obzidja. V 20. stoletju so bile opravljene restavracije na okrasju medrese.

Arhitektura

Medresa je pravzaprav kompleks stavb, ki skupaj zagotavljajo prostore, potrebne za delovanje medrese in mošeje. Glavna stavba ima obris nepravilnega pravokotnika, ki meri 34,65 x 38,95 metra. Stoji med Tala'a Kebira in Tala'a Seghira, dvema najpomembnejšima ulicama Fes el-Bali in je poravnana s tem, kar je takrat veljalo za kiblo (smer molitve), na jugovzhodu. Ta glavna stavba vključuje študijske prostore, območje mošeje ali molilnice, bivalne prostore za študente in sobo za umivanje. Neposredno čez cesto na severu je še ena, večja hiša za umivanje (dar al-vuḍū) s stranišči. Tik ob tem je Dar al-Magana ali 'Hiša ure', ki ima na pročelju znamenito, a trenutno nedelujočo hidravlično uro.

Vhodi Medresa ima dva vhoda: enega na ulici Tala'a Kebira, poravnanega z mihrabom in osrednjo osjo stavbe, drugega pa na Tala'a Seghira zadaj. Vhod v Tala'a Kebira ima vrata v obliki podkvastega loka, obdana s štukaturo. Niz stopnic vodi v vežo in nato neposredno na glavno dvorišče. Preddverje je pokrito z enako bogatimi okraski kot preostali del medrese in ima strop iz cedrovine, izrezljane v dovršenih muqarnas.

Druga vrata na levi strani glavnega vhoda, znana kot Bab al-Ḥafa ('Vrata bosonogega'), vodijo neposredno v zunanjo galerijo glavnega dvorišča in od tam omogočajo neposreden dostop do študentskih sob in sobe za umivanje v severovzhodnem delu stavbe. Preddverje tega vhoda pokriva banjast obok, obložen s štukaturnim okrasjem z zvezdastim geometrijskim motivom. Bližnja soba za umivanje je osredotočena okoli pravokotnega vodnega bazena in je obdana z drugimi majhnimi komorami.

Zadnji vhod, ki se odpira iz Tala'a Seghira, vodi skozi zavit hodnik do glavnega dvorišča. Ta vhod je zaznamovan z zelo fino dekoracijo, vključno z izrezljanim lesenim nadstreškom, ki je nad ploščo izrezljane štukature. Neposredno nad vrati je lesena preklada, izrezljana z arabskim napisom, ki imenuje Abu Inana kot ustanovitelja medrese. V tem delu stavbe je bila tudi šola Korana za otroke (podobna kutabu).

Glavno dvorišče in sosednje dvorane Stavba je osredotočena na veliko pravokotno dvorišče, tlakovano z marmorjem, nekoliko globlje od širine. V njenem središču je vodnjak in umivalnik za pomoč pri umivanju, kot je običajno v mnogih mošejskih sahnih. Dvorišče je s treh strani obdano z ozko galerijo, ki je delno skrita z lesenimi zasloni med stebri, ki podpirajo stene zgornjega nadstropja. Prehodi galerije vodijo do drugih prostorov, večinoma bivalnih celic za študente medrese, okoli dvorišča. Na severozahodnem in severovzhodnem vogalu stavbe so stopnišča, ki vodijo v zgornje nadstropje, ki ga zaseda več bivalnih prostorov za študente, od katerih imajo nekateri okna s pogledom na dvorišče.

Na vzhodni in zahodni strani dvorišča, poravnani z osrednjim vodnjakom, sta dve veliki kvadratni komori s stranico 5 metrov, ki sta služili kot učilnici. Vanje se vstopi skozi oboke z zapletenimi intradosi, izrezljanimi v muqarnas, ki jih varujejo visoka vrata iz cedrovine, katerih površine so fino izrezljane s prepletajočimi se geometrijskimi zvezdastimi vzorci z arabesknimi polnili, pa tudi s pasovi arabskih kaligrafskih napisov. V notranjosti so komore okrašene z bolj štukaturnimi površinami in pokrite z lesenimi kupolami z vzorcem žarkastih reber. Ti dve stranski komori so primerjali z ivani klasične arhitekture medres vzhodneje v Egiptu, kot je medresa sultana Hasana v Kairu, kar je privedlo do špekulacij, da je arhitekt poznal takšne modele. Galerijski prehodi, ki tečejo okoli obeh strani dvorišča, se prav tako povezujejo s hodniki, ki gredo okoli stranskih komor, kar študentom omogoča iz okoliških prostorov hoditi neposredno od vhoda medrese vse do molitvene dvorane, ne da bi šli skozi dvorišče.

Molitvena dvorana

Ob južnem robu dvorišča teče majhen kanal z vodo, ki se črpa iz Oued el-Lemtijin, enega od kanalov, ki se odcepijo od Oued Fes (reka Fes), ki oskrbuje mesto z vodo.Mohamed Mezzine "Buinaniya Madrasa" in Discover Islamic Art, Museum With No Frontiers, 2020. 2020. http://islamicart.museumwnf.org/database_item.php?id=monument;ISL;ma;Mon01;11;en Kanal je verjetno služil tudi estetskemu in morda simboličnemu namenu, poleg nadaljnje pomoči pri umivanju. Kanal prečkata dva majhna mostova na vogalih dvorišča, ki omogočata dostop do molitvene dvorane na drugi strani, ki meji na južno stran dvorišča.

To območje mošeje je odprto na dvorišče prek nadaljevanja galerijskih lokov okoli dvorišča in njena notranjost je tako vidna od zunaj, čeprav je prepovedana za nemuslimanske obiskovalce. Notranjost je razdeljena s prečno vrsto lokov, ki počivajo na stebrih iz marmorja in oniksa. Na zahodnem koncu molitvene dvorane je bajt al-i'tikaf, majhna soba, namenjena osami ali zasebni molitvi. Soba, odprta do preostale molitvene dvorane skozi dvojno obokano okno, je dvignjena nad vrati, ki omogočajo dostop do zadnjega uličnega vhoda v medreso.

Skrajno (južno) steno molilnice zaznamuje mihrab mošeje, niša, ki simbolizira smer molitve (kibla). Stene okoli mihraba obdaja značilna štukaturna dekoracija. V zgornjih stenah so okna z okrasnimi štukaturnimi rešetkami, vgrajenimi z barvnim steklom. Oba prehoda mošeje sta prekrita z berčo ali poševnim stropom iz lesenega okvirja, kot ga vidimo v mnogih drugih maroških mošejah.

Minaret

Minaret, zgrajen iz opeke, se dviga nad severozahodnim vogalom medrese. Bou Inania je ena od edinih medres v Maroku, ki ima minaret, kar je ena njenih najbolj prepoznavnih značilnosti in označuje njen status petkove mošeje. (Druge marinidske medrese v Maroku z minareti vključujejo medreso Saffarin, medresa Fes el-Dždid in medresa Chellah, čeprav sta manj opazni in so bili nekateri verjetno dodani po prvotnih konstrukcijah medrese. Kot večina maroških minaretov ima kvadratno osnovo in stolp, na vrhu pa je majhen sekundarni stolp s kupolo in fialo s kroglami. Štiri pročelja minareta pokrivajo nekoliko drugačne različice motiva dardž va ktaf (nejasno podobnega obliki fleur-de-lis ali palmete), ki je skupen maroški arhitekturi. Prazni prostori znotraj motiva so zapolnjeni z zellij mozaičnimi ploščicami. Nad temi motivi je obsežnejši pas zeljija, ki teče okoli vrha minareta. Manjši sekundarni stolp je podobno okrašen. Ta slog minareta je podoben drugim marinidskim konstrukcijam tega obdobja, kot sta mošeja Črablijine (zgrajena nižje po ulici Tala'a Kebira) in minaret Chellah, oba iz približno istega obdobja.

Dekoracija