Grad Corigliano Calabro

Grad Corigliano Calabro () je trdnjava iz 11. stoletja v mestu Corigliano Calabro, delu občine Corigliano-Rossano v italijanski deželi Kalabrija. Opisan je bil kot »eden najlepših in najbolje ohranjenih gradov v južni Italiji«.La Storia . In: Castello di Corigliano Calabro. Archiviert vom Original am 29. November 2012; abgerufen am 14. April 2023

Grad je od leta 1927 državni spomenik in je postal zgodovinsko-umetnostno-kulturni muzej. Zgornje nadstropje gradu je namenjeno slikarskim in fotografskim razstavam, konferencam in drugim dogodkom.

Zgodovina Izvor thumb|left|Normanski stolp iz leta 1073

Nastanek gradu Corigliano Calabro je povezan z likom Roberta Guiscarda (Roberto d’Altavilla), normanskega kondotjerja velikanskega videza. Po mnenju njegovega biografa Gaufredusa Malaterra je bil on tisti, ki je leta 1073 ukazal zgraditi trdnjavo blizu Rossana kot del gradnje obrambne črte v dolini Crat med letoma 1064 in 1080.Francesco Grillo: Il Castello ed i Conti de Corigliano. Cosenza 1949. S. 1. Rossano je bil takrat močno prežet z religioznostjo in bizantinsko kulturo in epizode upora proti novim osvajalcem so bile pogoste. Sosednji Corigliano, ki je bil le majhno naselje na hribu imenovanem »Del Serratore«, bi lahko bil prizadet in Robert Guiskard tega tveganja ni želel sprejeti. Od tod tudi odločitev za gradnjo gradu, ki je po normanski tradiciji imel namen manj zaščititi ozemlje pred zunanjimi nevarnostmi, bolj pa dati skupnosti občutiti težo gospodove moči.

Prvi gospodar gradu Corigliano Calabro je bil vazal Roberta Guiskarda, Framundo, ki je prišel iz L'Oudona v Franciji, nato pa sta ga nasledila njegov brat Rinaldo in kasneje njegov nečak Guglielmo.

Posadko gradu Corigliano Calabro, skupaj s tisto v Castello di San Mauro, ki je bila zgrajena na samostanih, je cesar Friderik II. Hohenstaufen podelil nadškofu Cicalu v Fideikommissu.

Sanseverini thumb|left|Družinski grb Sanseverino Leta 1192, po stoletju gradnje trdnjave, je kralj Tancred iz Lecceja podelil Corigliano Calabro in vsa njegova ozemlja v fevd Ruggeru Sanseverinu iz Bisignana.Alfredo Gradilone: Storia di Rossano. Mit, 1979. S. 257 Sanseverini, ki bodo postali ena najbogatejših in najmočnejših družin v Neapeljskem kraljestvu, so obdržali oblast nad Coriglianom Calabrom do leta 1616.

Roberto Sanseverino, grof Corigliano, je bil tisti, ki je med letoma 1339 in 1361 začel s posegi, ki so začeli korenito spreminjati podobo gradu, omehčali preprosto, vojaško podobo in grad naredili delno primernega za gostovanje družinskih članov med njihovim bivanjem v Coriglianu. Iz tega obdobja je predelava notranjosti južnega trakta stavbe v več pomembnih in udobnih spalnic. Geronimo Savseverino, ki se je rodil okoli leta 1447, je leta 1472 postal Conte di Corigliano. Bil je ambivalentna osebnost šibkega značaja, na katerega je vplival Antonello Sanseverino, princ Salerna, njegov sorodnik, in je sodeloval v tako imenovani zaroti baronov, ki se je začela leta 1485 proti Ferdinandu I. Aragonskemu.

Upor ni uspel in dve leti kasneje, julija 1487, je bil Geronimo Sanseverino skupaj z drugimi baroni z juga aretiran zaradi izdaje in zaprt v zaporih v Castelnuovu, kjer je umrl. Njegovi ženi Giovanni Gaetani se je uspelo rešiti le s pustolovskim pobegom v izgnanstvo v Francijo. Geronimu Sanseverinu so zaplenili tudi vse svoje imetje, vključno z gradom Corigliano Calabro, ki je bil zaupan poveljniku Castroville, Sansonettu Musitanu.Francesco Grillo: Il Castello ed i Conti de Corigliano. Cosenza 1949. S. 46.

Po teh resnih dogodkih je bil kralj Aragonske krone še bolj prepričan, da je treba okrepiti obrambni sistem kraljestva, kar se je že izvajalo, s posebno pozornostjo na trdnjavah, stolpih in gradovih. Ferdinandov sin Alfonso, kalabrijski vojvoda in kasneje neapeljski kralj, je opravil inšpekcijski ogled Kalabrije od 2. januarja do 22. aprila 1489Pietro Dalena: Dagli Itinera ai percorsi: viaggiare nel Mezzogiorno medievale. M. Adda, Bari 2003. S. 188. v spremstvu arhitekta Antonia Marchesija da Settignana, učenca Francesca di Giorgia Martinija, največjega vojaškega arhitekta svojega časa. Velika kraljeva družba se je v Corigliano Calabru zadrževala od 20. do 22. marca in ob tej priložnosti so se odločili za obnovo in popravila, ki so dala gradu Corigliano Calabro značilen, »aragonski« značaj: mogočna utrdba je bila z gradom povezana z dvižnim mostom, jarkom, na katerega so se naslanjala pobočja stolpov, od katerih so bili trije manjši in vdelani v kvadratno strukturo. razširjeno in poglobljeno; okrepljen je bil tudi glavni dvižni most, zaščiten z revelinom, majhno zgradbo, potrebno za obrambo mostu. Delo je bilo končano leta 1490.

Po zmagoviti osvojitvi Neapeljskega kraljestva s strani francoskega kralja Karla VIII., so bili Sanseverini 1. maja 1495 vrnjeni na svoje posesti, ki so bile odvzete Ferdinandu Aragonskemu po znameniti zaroti baronov (grofija in grad Corigliano Calabro).Archivio storico per le province napoletane. Band 77. 1959. S. 226. Bil je Bernardino Sanseverino, Geronimov prvorojeni sin, ki je bil deležen kraljevega ukaza o vračilu blaga. V začetku 16. stoletja se je za Corigliano Calabro začelo obdobje nenehne rasti prebivalstva. thumb|Grad San Mauro, Corigliano

Pietro Antonio Sanseverino se je v zgodovino zapisal zaradi svoje izjemne ekstravagance. Po zaslugi njega in njegove žene Elene Kastrioti, pranečakinje albanskega junaka Georga Kastriotija »Skenderbega«, je bil cesar Karel V. Habsburški sprejet v Castello di San Mauro ob vrnitvi iz tuniške akcije od 9. do 12. novembra 1535.Francesco Grillo: Il Castello ed i Conti de Corigliano. Cosenza 1949. S. 45.

Leta 1538 je strašni pirat Barbarossa napadel Corigliano kot del enega od svojih pohodov v Kalabrijo v iskanju sužnjev in bogastva.Antonio Savaglio: Atti del Convegno Internazionale di Studi su "Guerra di Corsa e Pirateria nel Mediterraneo". Orizzonti Meridionali, Cosenza 1999. S. 1557. Prebivalci Corigliana so bili po brezplodnem odporu tik pred tem, da bi obupali, ko je Pietro Antonio Sanseverino, 16. grof Corigliana, izdal informacijo, da je eden od njegovih služabnikov sanjal svetega Frančiška Paolskega, ki je napovedal zanesljivo zmago proti tujim zavojevalcem. Prepričani s to napovedjo so se meščani zbrali v gradu okoli vrat mestnega obzidja in po izčrpavajočem odporu uspeli premagati korzarje, ki jih je vodil Barbarossa.

Okoli leta 1540, po delnem rušenju in delni predelavi delne nadgradnje, ki jo je zgradil njegov prednik Roberto Sanseverino, je Pietro Antonio Sanseverino na pobudo svoje druge žene Elene Kastrioti dal zgraditi večje in bolj razkošne prostore. Po njegovi smrti leta 1559 je Pietro Antonio Sanseverino zapustil dediščino, ki je bila obremenjena z dolgovi. Nicola Bernardino Sanseverino, ki ga je nasledil, ni mogel narediti reda v financah. Še naprej je brez vsakršne skromnosti zapravljal in družinsko bogastvo na vso moč zapravljal vse do svoje smrti v Neaplju leta 1606.

Saluzzovi thumb|left|Grb družine Saluzzo Leta 1616 so fevd Corigliano in San Mauro, največje iz hiše Sanseverino, ki ga je kraljeva družina že zaplenila zaradi neporavnanih dolgov, dali v prodajo, da bi poplačali vsaj del enormnih dolgov.

Kupca sta bila baron Agostino in Giovan Filippo Saluzzo, sinova bogatega trgovca Giacoma Saluzza iz Genove, ki sta plačala vsak za svojo polovico skupno vsoto 315.000 dukatov.Luigi Renzo: Sprazzi di Calabria: società storia e cultura. Pellegrini, Cosenza 1994. S. 45. Nakup je izvedel prvi mož, Vincenzo Capece, da bi se izognil Vallimento, davku, ki so ga morali tujci, ki so postali lastniki fevda v Neapeljskem kraljestvu, plačati kraljevemu dvoru.

Novi fevdalci niso mogli ustaviti propadanja in postopnega siromašenja območja. Močvirnate površine na nižinah so se povečale, malarija je še naprej divjala, medtem ko je pretirano davčno izkoriščanje Špancev povzročilo nezadovoljstvo in socialne nemire.

Leta 1647 se je prebivalstvo Corigliana z orožjem zbralo okoli gradu, utrujeno od fevdalne moči Saluzzov, ki so postali še posebej težavni in pohlepni. Bilo je 18. julija, le dan po začetku upora proti Špancem, ki je izbruhnil v Cosenzi, in deset dni po izbruhu revolucije v Neaplju, ki jo je vodil Masaniello. Razlog je bila zavrnitev mestnega guvernerja, da bi uporabil viceregalni odlok o odpravi davka na moko. Župan mesta Corigliano Alessandro Mezzotero je vodil upor, ob strani pa so stali lokalni plemiči, ki so upali, da se bodo znebili fevdalca, ki je postal predrag. Protest je bil uspešen in deželni glavar je tri dni kasneje podpisal statut, s katerim je med drugim priznal protipravno prisvajanje javnih in zasebnih dobrin s strani fevdalca ter zagotovil svobodo trgovanja in gospodarske pobude. Toda Agostino II. Saluzzo, ki je bil zaprt v Coriglianu, ni hotel podpisati sporazuma. Nov val nemirov je nato spremenil značaj upora, tako da je ljudska frakcija pod vodstvom Pompea Perroneja prevzela nadzor nad mestom. Saluzzo se je zabarikadiral v gradu in se uspel več mesecev upirati, tudi ko so ga napadle in dolgo časa oblegale uporniške republikanske čete pod vodstvom Marcella Tosarda.

Po teh dogodkih je španski kralj Filip IV. Agostinu II. in njegovim naslednikom podelil knežji naslov nad ozemljem Corigliano, navdušen nad zvestobo, ki jo je izkazal španski stvari. thumb|Prvotni stolp gradu thumb|left|Salon ogledal thumb|left|Kapela svetega Avguština

Prav Saluzzi so bili tisti, ki so mogočnemu gradu popolnoma spremenili in izboljšali videz, tako da je kmalu postal njihov dom. Od njih segajo dela pri gradnji osmerokotne stolpiče, ki se bohoti nad utrdbo, pa tudi preureditev notranjega dvorišča z namestitvijo dveh stopniščnih klančin, preureditev in okrasitev številnih notranjih prostorov ter dozidava širokega balkona na fasadi, ki je bila dodana zrcalnemu salonu. S tega balkona se po dveh železnih stopnicah povzpnete na teraso, ki se nahaja na strehi opremljenega in funkcionalnega hlevskega objekta.

Agostino II. je zaslužen tudi za gradnjo kapele, posvečene svetemu Avguštinu, obogatene z dragocenim pohištvom in umetninami in namenjene obredom, kot jo je zapustil v svoji oporoki.

V 18. stoletju se je gospodarski položaj na tem območju izboljšal. Saluzzovi so opravili obsežna rekultivacijska dela, odločilno vlagali v razvoj velikega posestva, pospešili trgovino z žitom in oljem ter se osredotočili na proizvodnjo testenin in sladkega korena. thumb|Plošča v spomin na Pietra Maleno in Vincenza Marrazza, ki sta bila ustreljena na trgu pred gradom

Dogodki leta 1799 in njihove posledice, povezane s francosko prevlado v Neapeljskem kraljestvu, so močno vplivali tudi na Corigliana. Zakonca Saluzzo so zaprli.

Aprila 1799 je kardinal Fabrizio Ruffo, na čelu vojske Sanfedi, ki je bila zadolžena za vrnitev Ferdinanda IV. Burbonskega na prestol, prispel v Corigliano in v gradu postavil svoj štab. Tam so zaprli številne privržence, po kolektivnem sojenju pa sta bila na trgu orožja ustreljena Pietro Malena in Vincenzo Marrazzo iz Rossane.

1. avgusta 1806 je Corigliano priskrbel pomoč in hrano umikajočim se četam francoskega generala Reynerja, zato je bil napaden in brutalno oropan.Francesco Grillo: Il Castello ed i Conti de Corigliano. Cosenza 1949. S. 13. Tri leta kasneje je bilo območje pacificirano pod francoskim nadzorom in njihova garnizija je bila stalno nastanjena v gradu. Takrat je eden od francoskih častnikov zapisal: »(...) Grad ima kvadraten tloris, obdan z mogočnimi stolpi in obdan s širokim jarkom, vklesanim v skalo. Do tja pridete po dvižnem mostu, ki grad spremeni v majhno citadelo. Oficirji in možje so tam našli udobno bivališče. Naše spalnice se nahajajo pod veličastno teraso, s katere lahko uživate v enem najlepših panoramskih razgledov, ki jih Italija ponuja (...)«.Tra Sibari e il Pollino. La percezione del paesaggio negli ultimi due secoli. Rubbettino, Soveria Mannelli 2003. S. 23.