Kultura Belorusije je plod tisočletnega razvoja pod vplivom številnih različnih dejavnikov. Ti vključujejo fizično okolje; etnografsko ozadje Belorusov (zlivanje slovanskih prišlekov z baltskimi staroselci); poganstvo prvih naseljencev in njihovih gostiteljev; vzhodno pravoslavno krščanstvo kot povezava z bizantinsko literarno in kulturno tradicijo; pomanjkanje naravnih meja države; tok rek proti Črnemu in Baltskemu morju; in raznolikost religij v regiji (katolištvo, pravoslavje, judovstvo in islam).Jan Zaprudnik and Helen Fedor. "Culture", A Country Study: Belarus, Federal Research Division, Library of Congress; Helen Fedor, ed. Research completed June 1995
Zgodovina Zgodnji zahodnoevropski vpliv na belorusko kulturo je imelo magdeburško pravo – listine, ki so podeljevale občinsko samoupravo in so temeljile na zakonih nemških mest. Te listine so v 14. in 15. stoletju podelili veliki knezi in kralji številnim mestom, vključno z Brestom, Grodnom, Slutskom in Minskom. Tradicija samoupravljanja ni omogočala le stikov z Zahodno Evropo, ampak je tudi negovala samozavest, podjetnost in čut za državljansko odgovornost.
V letih 1517–19 je Francisk Skarina (ok. 1470–1552) prevedel Sveto pismo v ljudski (starobeloruski) jezik. Pod komunističnim režimom je bilo Skarinovo delo močno podcenjeno, toda v neodvisni Belorusiji je postal navdih za nastajajočo narodno zavest tako zaradi svojega zagovarjanja beloruskega jezika kot zaradi svojih humanističnih idej.
Od 14. do 17. stoletja, ko so bile ideje humanizma, renesanse in reformacije žive v Zahodni Evropi, so se o teh idejah razpravljale tudi v Belorusiji zaradi tamkajšnjih trgovinskih odnosov in zaradi vpisovanja plemiških in meščanskih sinov na zahodne univerze. Reformacija in protireformacija sta veliko prispevali tudi k razcvetu polemičnih spisov ter k širjenju tiskarn in šol.
V 17. in 18. stoletju, ko sta Poljska in Rusija z asimilacijo plemstva v svoji kulturi globoko politično in kulturno prodirali v Belorusijo, je vladarjem uspelo povezati »belorusko« kulturo predvsem s kmečkimi običaji. To je bilo izhodišče za nekatere nacionalne aktiviste, ki so poskušali doseči državnost svojega naroda v poznem devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju.
Razvoj beloruske književnosti, ki je širil idejo o narodnosti za Beloruse, je poosebljen z literarnimi deli Janke Kupale (1882–1942) in Jakuba Kolasa (1882–1956). Dela teh pesnikov, skupaj s številnimi drugimi izjemnimi pisatelji, so postala klasika sodobne beloruske književnosti s tem, da so veliko pisali o podeželskih temah (podeželje je bilo tisto, kjer so pisci slišali beloruski jezik) in s posodobitvijo beloruskega knjižnega jezika, ki se je od 16. stoletja malo uporabljal. Poosamosvojitveni avtorji v 1990-ih so še naprej pogosto uporabljali podeželske teme.
Za razliko od osredotočenosti literature na podeželsko življenje so se druga področja kulture – slikarstvo, kiparstvo, glasba, film in gledališče – osredotočala na urbano realnost, univerzalne skrbi in univerzalne vrednote.
Glasba
Prva večja beloruska glasbena skladba je bila opera Faust Antonija Radziviła. V 17. stoletju je poljski skladatelj Stanisłav Moniuszko, medtem ko je živel v Minsku, komponiral veliko oper in komornih skladb. Med bivanjem je sodeloval z beloruskim pesnikom Vincentom Duninom-Martsinkijevičhem in ustvaril opero Sialianka (Kmečka žena). Konec 19. stoletja so večja beloruska mesta ustanovila svoje operne in baletne skupine. Balet Nightingale M. Kroshnerja je nastal v času Sovjetske zveze.
Po drugi svetovni vojni se je glasba osredotočala na stiske beloruskega ljudstva ali na tiste, ki so prijeli za orožje za obrambo domovine. To je bilo obdobje, ko je bil Anatolij Bogatirev, ustvarjalec opere V Polesijskem pragozdu, 'tutor' beloruskih skladateljev. Nacionalno akademsko baletno gledališče v Minsku je leta 1996 prejelo nagrado Prix Benois de la Danse kot najboljša baletna skupina na svetu.Virtual Guide to Belarus - Classical Music of Belarus. Retrieved March 21, 2007.
Popularno sovjetsko belorusko glasbo je sestavljalo več uglednih skupin, med katerimi so mnoge izvajale belorusko ljudsko glasbo. Folk rock zasedba Pesniary, ki jo je leta 1969 ustanovil kitarist Vladimir Muljavin, je postala najbolj priljubljena folk zasedba Sovjetske zveze in je pogosto gostovala po Evropi. Pesniaryjev primer je navdihnil Siabrija in Verasija, da sta sledila njihovi poti. Tradicijo Belorusije kot središča folka in folk rock glasbe danes med drugim nadaljujejo Stary Olsa, Vicious Crusade in Gods Tower.
Rock glasba Belorusije je nastala v času perestrojke. Skupine, kot so Bi-2, Lyapis Trubetskoy, Krama in ULIS, so bile ustanovljene v poznih 1980-ih ali zgodnjih 1990-ih. Čeprav je rock glasba v zadnjih letih vse bolj priljubljena, je beloruska vlada z različnimi pravnimi in ekonomskimi mehanizmi zatrla razvoj popularne glasbe. Zaradi teh omejitev se številne beloruske skupine raje odločijo za ruske založbe in nastopijo v Rusiji ali Ukrajini.
Raziskovalca Maya Medič in Lemez Lovas sta leta 2006 poročala, da je »neodvisno ustvarjanje glasbe v Belorusiji danes čedalje težje in tvegano podjetje« in da beloruska vlada »izvršuje pritisk na 'neuradne' glasbenike – vključno z 'prepovedjo' uradnih medijev in uvedbo strogih omejitev nastopov v živo. V video intervjuju na freemuse.org avtorja pojasnjujeta mehanizme cenzure v Belorusiji.
Od leta 2004 in vse do izključitve iz EBU leta 2021 je Belorusija pošiljala umetnike na Pesem Evrovizije.National State Teleradiocompany Page on the 2004 Belarusian entry to the Eurovision Song Contest . Published 2004. Retrieved March 18, 2007.
Oblačila
Tradicionalna dvodelna beloruska obleka izvira iz časa Kijevske Rusije in se še danes nosi na posebnih dogodkih. Zaradi hladnega beloruskega podnebja so bila oblačila izdelana iz tkanin, ki zagotavljajo zaprto prevleko in toploto. Oblikovane so bile s številnimi nitmi različnih barv, prepletenimi skupaj ali okrašene s simboličnimi okraski. Beloruski plemiči so običajno imeli uvožene tkanine in so izbrali rdeče, modre ali zelene barve. Moški so nosili srajco in hlače, okrašene s pasom, ženske pa daljšo srajco, zavihano krilo, imenovano paniova in naglavno ruto. Na obleke je vplivala tudi obleka, ki so jo nosili Poljaki, Litovci, Latvijci in drugi evropski narodi, in se je skozi čas spreminjala zaradi izboljšav v tehnikah izdelave oblačil. Vezenine igrajo pomembno vlogo v beloruski tradiciji.
Kraji svetovne dediščine Belorusija ima štiri območja svetovne dediščine, od katerih si dve delijo Belorusija in njene sosednje države. Ta štiri so: Kompleks gradu Mir, Nesviški dvorec, Beloveška pušča (deljen s Poljsko) in Struvejev geodetski lok (deljen z Estonijo, Finsko, Latvijo, Litvo, Norveško, Moldavijo, Rusijo, Švedsko in Ukrajino).
Literatura
Beloruska književnost se je začela z verskim pisanjem od 11. do 13. stoletja; reprezentativno je delo pesnika Cirila Turavskega iz 12. stoletja. Rimovanje je bilo običajno v teh delih, ki so bila običajno napisana v stari beloruščini, latinščini, poljščini ali cerkveno-slovanščini.UNESCO Preservation of Belarusian Literary Heritage . Retrieved October 6, 2007. Do 16. stoletja je prebivalec Polotska Francisk Skarina prevedel Sveto pismo v beloruščino. Izšlo je v Pragi in Vilni med letoma 1517 in 1525, s čimer je postalo prva knjiga, natisnjena v Belorusiji ali kjerkoli v vzhodni Evropi.Belarus - Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica Online Moderno obdobje beloruske literature se je začelo v poznem 19. stoletju; eden pomembnih pisateljev je bil Janka Kupala. Številni takratni pisci, kot so Uładzimir Ziłka, Kazimir Svajak, Jakub Kolas, Źmitrok Biadula in Maksim Harecki, so pisali za beloruski časopis Naša Niva, ki je izhajal v Vilni. Po vključitvi (Vzhodne) Belorusije v Sovjetsko zvezo je vlada prevzela nadzor nad belorusko kulturo in do leta 1939 se je prost razvoj literature dogajal le na ozemljih, vključenih v Poljsko (Zahodna Belorusija). Več pesnikov in avtorjev je po nacistični okupaciji Belorusije odšlo v izgnanstvo, vrnili pa so se šele v 1960-ih. V povojni literaturi je bila osrednja tema druga svetovna vojna (v Belorusiji znana kot velika domovinska vojna), ki je posebej globoke rane pustila v Belorusiji (Vasil’ Bikav, Ales Adamovič itd.); pogosto je bila upodobljena tudi predvojna doba (Ivan Melež). Velik preporod beloruske literature se je zgodil v 1960-ih z romani, ki sta jih objavila Vasil' Bikav in Vladimir Karatkievič.
Gledališče Tudi belorusko gledališče je začelo pridobivati popularnost v zgodnjih 1900-ih, za njegovega ustanovitelja pa velja Ihnat Bujnicki. "Ігнат Буйніцкі: бацька беларускага тэатра" [Ihnat Bujnicki: the father of the Belarusian theatre]. zbsb.org (in Belarusian). Retrieved 2021-12-29. Vendar pa so bile v 19. stoletju napisane nekatere vidne igre, kot je Dunin-Marcynkevičeva Pinskaja Šliachta [Pinsko plemstvo]. Ena najbolj znanih beloruskih iger, Paulinka (avtor Janka Kupala), je bila uprizorjena v Sibiriji za Beloruse, ki so bili poslani v regijo. Dokumenti o beloruski ljudski glasbi segajo vsaj do 15. stoletja. Pred tem so bili skomorohi (vzhodnoslovanski harlekin) glavni poklic glasbenikov. Nevmatsko petje, imenovano znameni, iz besede znamena (), kar pomeni znamenje ali neume, se je v pravoslavni cerkveni glasbi uporabljalo do 16. stoletja, čemur je sledilo dvesto slogovnih inovacij, ki so se opirale na renesančno in protestantsko reformacijo. V 17. stoletju je Partesnoe penie, delno petje, postalo običajno za zbore, čemur so sledila zasebna gledališča, ustanovljena v mestih, kot sta Minsk in Vitebsk. Popularne glasbene skupine, ki prihajajo iz Belorusije, so Pesniary, Dreamlin in NRM. Trenutno v Belorusiji gostuje 27 profesionalnih gledaliških skupin, 70 orkestrov in 15 agencij, ki se osredotočajo na promocijo koncertov.
Leta 2005 sta dramatika Nikolai Khalezin in Natalija Koljada ustanovila Belorusko svobodno gledališče, podtalni gledališki projekt, namenjen upiranju pritiskom in cenzuri beloruske vlade. Skupina nastopa v zasebnih stanovanjih in vsaj eno takšno predstavo so razbile posebne enote beloruske policije. Belorusko svobodno gledališče je pritegnilo podporo uglednih zahodnih pisateljev, kot so Tom Stoppard, Edward Bond, Václav Havel, Arthur Kopit in Harold Pinter.
Lutkovno gledališče Batlejka, amatersko lutkovno gledališče, je v Belorusiji postalo priljubljeno v 16. stoletju, vrhunec priljubljenosti pa je bil v 18.−19. stoletju. Prvo profesionalno lutkovno gledališče, Belorusko državno lutkovno gledališče () je bilo ustanovljeno v Homielu leta 1938.
Ruski vpliv
Po delitvi Poljske je cesarska Rusija uveljavila politiko depolonizacije Rusincev. Toda tudi po mnogih primerih, ko so bili beloruski narodi podvrženi temu, kar nekateri imenujejo rusifikacija, je bilo jasno, da je to ustvarilo posebno etnično pripadnost in posebno kulturo, ki ni bila ne poljska ne ruska. V popisu leta 1897 je večina prebivalstva svoj jezik imenovala beloruski in ne rusinski (ki so jih carske oblasti tolmačile kot rusko), kot so to počeli med poljsko vladavino.
20. stoletje je Belorusiji v celoti omogočilo, da svojo kulturo pokaže svetu. Pomembni beloruski pesniki in pisatelji so bili Janka Kupala, Maksim Bahdanovič, Vasil' Bikav in Vladimir Karatkievič. Pomagala je tudi politika korenizacije Sovjetske zveze, ki je spodbujala nacionalizem na lokalni ravni. Beloruski jezik je bil večkrat prenovljen, da bi v celoti predstavljal fonetiko sodobnega govorca. Nekateri sodobni nacionalisti pa ugotavljajo, da je ruski vpliv preveč terjal svoj davek. Trenutno se ruski jezik uporablja v uradnem poslovanju in v drugih delih beloruske družbe.
Festivali