Ašot I. (armensko Աշոտ Ա, romanizirano Ašot A) je bil od leta 862 do 885 kralj Bagratidske Armenije, * okoli 820, Armenija, † 890, Bagaran, Armenija.

Med njegovim vladanjem se je začela druga zlata doba Armenije.

Življenje Zgodnje življenje Ašot je bil sin Smbata VIII. Bagratunija in njegove žene Hripsime. Smbat VIII. je bil sparapet (vrhovni poveljnik) in sin Ašota Msakerja, armenskega kneza, ki je vladal od leta 806 do 826. Imel je brata Abasa. Družina Bagratuni je bila ob Arcrunih ena najmočnejših v kraljestvu. Obe družini sta se borili za oblast in se vojskovali z arabskimi osvajalci. Po strmoglavljenju arabske vlade so na oblast prišli Armenci in Smbata VIII. izgnali v Samaro, kjer je kasneje umrl. Ašot je še naprej živel v očetovi domeni v okolici Bagarana. Poročen je bil s Katranido I., katere preteklost je skoraj neznana. Abasidski kalif al-Mutavakil je Ašota leta 856 imenoval za sparapeta.

Knez knezov Armenije thumb|levo|Arabsko-bizantinaksa meja v Ašotovem obdobju Med arabsko-bizantinskimi vojnami se je velik del Ašotovega ozemlja nahajal v bližini glavnega prizorišča spopadov. Leta 862 je abasidski kalif al-Mustain po bitki pri Karasuniju Ašota priznal za kneza knezov Armenije, Gruzije in dežel Kavkaza, s čimer je želel preprečiti nastajanje avtonomnih lokalnih emiratov. S podelitvijo naziva knez knezov je bil Ašotu v bistvu podeljen status kralja z ravnjo moči, enake emirju, upravne oblasti nad kraljestvom pa kljub temu ni imel. Ašot je ta status ohranil med vladavinami abasidskih kalifov al-Mutaza (866–869), al-Muhtadija (869–870) in al-Mutamida (870–892).

Leta 862, kmalu po smrti Grigorja Mamikonijana, poglavarja vladajoče dinastije Mamikonijev, je Ašot I. priključil Bagrevand in posredoval v sporu med Grigorjem-Derenikom Arcrunijem in Gurgenom Arcunijem, bratrancema in članoma družine Arcruni, ki je nadzorovala Vaspurakan. Ašot je nato ujel Grigorja-Derenika in zmanjšal velikost kantonov okoli Vana. Ašot je Grigorja-Derenika izpustil, da bi se izognil nadaljnjim konfliktom z družino Arcruni. Kasneje se je dogovoril za poroko svoje hčerke Sofije z Grigorjem-Derenikom, da bi se družini sprevili. Ašot je okrepil tudi odnose z družino Siunia, tako da je svojo drugo hčerko Mariam poročil s knezom Vasakom Gaburjem IV. Te družinske vezi so pomagale okrepiti odnose Ašotovih sinov z okoliškimi dinastijami.

Ašot je to podporo izkoristil za vojno proti abasidskim emirjem. Leta 863 je s pomočjo svojega brata in sparapeta Abasa Bagratunija premagal Kejsite iz Manzikerta. Leta 877 je skupaj s svojim ostikanom napadel emirja Barve v Azerbajdžanu. Neuspeh napada je imel za posledico ostikanovo zamenjavo. Novi ostikan je z emirjem sklenil tajni sporazum in izdal Ašota. Ašot je izvedel za zaroto in razorožil ostikana in nato premagal emirja Barde in Manzikerta. Leta 884 je oblegal Manzikert, vendar je obleganje prekinil.

Ašotov vpliv je segal tudi v Kavkaško Iberijo, kjer se je konec 7. stoletja naselil del družine Bagratuni. Ašot je v Iberiji okoli leta 875 sklenil zavezništvo s svojim polbratom Bagratom I. Iberskim proti Bagratovemu bratu Guaramu Mampaliju in ga premagala. Leta 881 je Ašot sklenil zavezništvo z Davidom I. Iberskim in Adarnasejem IV. Iberskim, Bagratovim sinom oziroma vnukom, da bi z njuno pomočjo premagal Guaramovega sina Nasro iz Tao-Klardžetija.

Kralj Armenije thumb|300px|Meje Bagratidske Armenije od leta 884 do 962

Več sodobnih uglednih Armencev, vključno z Grigorjem-Derenikom Vaspurakanom, je vztrajalo, da se Ašot okrona za kralja Armenije. Ašot je bil s soglasjem kalifa al-Mutamida okronan leta 885. Kalif je z njegovim kronanjem želel preprečiti vdor bizantinskega cesarja Bazilija I. na armensko ozemlje. Po kronanju je Ašot obnovil armensko monarhijo in postal ustanovitelj srednjeveškega armenskega kraljestva, znanega tudi kot Bagratidska Armenija. Bagratidsko kraljestvo je obstajalo do leta 1045, ko je bilo priključeno k Bizantinskemu cesarstvu.

Ašot je kljub svojemu statusu ostal podrejen kalifu in je bil pod neposrednim nadzorom emirjev Atropatene. Njemu so bili podrejeni vsi armenski knezi, vendar v smislu primus inter pares – prvi med enakimi. Pod njegovo oblast je prišel Dvin in emirata Manzikert in Karin, po Konstantinu VII. tudi Hoj in Salmas, vendar lokalne oblasti tega niso bile pripravljene sprejeti. Emir Manzikerta se mu je podredil šele po porazu leta 885.

Ašotov vpliv se je nadaljeval ne le v Armeniji, temveč tudi v Iberiji. Po smrti Grigorja-Derenika Arcrunija leta 887 je Ašot njegovaga sina (in svojega vnuka) Ašota-Sargisa Arcrunija postavil pod oblast svojega sorodnika Gagika Abumervana Arcrunija. Leta 887 in 888 je podprl svojega nečaka Adarnaseja IV. Iberskega pri strmoglavljenju Bagrata I. Abhazijskega. Prav tako leta 888 je poslal svojega brata Abasa v Kars, da bi zatrl upor, ki ga je vodil princ Sahak-Mleh iz Vananda. Malo zatem se je sam odpravil v Gugark, da bi zatrl še en upor, in se boril ob boku svojega sina in dediča Smbata I. Umrl je leta 890. Sodobni zgodovinar Hovhanes Drašhanakerci takole poroča o njegovi smrti in pogrebu:

"Ker je umrl na poti, v gostilni na skalnatem kraju, imenovanem Karsparn, so njegovo truplo v krsti prinesli v mesto (awan) Bagaran, kraljevo rezidenco, kjer so krsto prekrili s pregrinjali oblačili in tančicami, prepletenimi in okrašenimi z zlatom. Skrbno izbrane enote vojaških sil, [lepo] oblečene in oborožene, pa so stale na straži. Prišel je tudi veliki katolikos v spremstvu ostalih klerikov cerkve in slovesno prepeval psalme ter dvignil glas hvale. Njegovi trije sinovi, visoki [gaherec] knezi kraljeve hiše in drugi prijatelji so sledili krsti in tako prispeli na pokopališče ... Nato so zgradili grobnico, [primerno] za kraljevo družino, in ga pokopali na pokopališču njegovih prednikov."

Nasledil ga je sin Smbat I.

Armenska rast pod njegovo vladavino Ašotovo obnovo armenske monarhije je spremljala gospodarska rast ter oživitev umetnosti in religije. Obnovljenih in prenovljenih je bilo več kulturnih stavb. Leta 879 je bil postavljen prvi hačkar kot poklon Ašotovi ženi Katranidi. Razvijati so se začela mesta in kmetijstvo je cvetelo. Zelo uspešna panoga je postalo vinogradništvo.

Verske zadeve thumb|Samostan Sevanavank, ki ga je leta 874 ustanovila Ašotova hčerka Mariam in ga posvetila Ašotu

Ašot je med svojim vladanjem podpiral Armensko apostolsko cerkev. Zavedal se je možnosti združitve Armenske cerkve z bizantinsko pravoslavno cerkvijo zaradi vpliva Bizantinskega cesarstva v regiji in se bal, da mu bo Bizantinsko cesarstvo odreklo pravico do prestola. Ko je ekumenski patriarh Konstantinopla Fotij I. leta 862 poskušal združiti Armensko cerkev s svojo, tako da je poslal pismi katolikosu Zahariju I. in Ašotu I., sta Zaharija in Ašot sklicala koncil v Jerazgavorsu. Naslovnika sta Fotiju I. poslala dvoumen odgovor, ki ga je sestavil Ašot. Ašot je še naprej prejemal epistolarna sporočila. Leta 882 je prejel pismo z delom pravega križa, podeljenega katolikosu Maštocu I., ki je bil Ašotov prijatelj. Ašot je podpiral tudi željo Armenske cerkve po ločitvi od Cerkve Kavkaške Albanije. Ašot je armenskemu katolikosu podaril več zakladov, ki nej bi jih razdelil cerkvam.

Družina

Sklici

Viri

Kategorija:Rojeni leta 820 Kategorija:Umrli leta 890 Kategorija:Armenski kralji Kategorija:Bagratidi Kategorija:Vladarji v 9. stoletju