Rimsko etruščanske vojne, znane tudi kot etruščanske vojne ali etruščansko rimske vojne, so bile niz vojn med starim Rimom (v kraljevskem in republikanskem obdobju) in Etruščani. Informacije o mnogih vojnah so omejene, zlasti tistih v zgodnjem obdobju rimske zgodovine in so v veliki meri znane le iz starodavnih besedil. Osvojitev Etrurije je bila dokončana v letih 265–264 pr. n. št.
Periodizacija
Na podlagi tradicionalne pripovedi o strmoglavljenju rimske monarhije leta 509 pr. n. št., v kateri so Rimljani izgnali etruščansko dinastijo Tarkvinijev in ustanovili Rimsko republiko, nekateri zgodovinarji postavljajo začetek rimsko-etruščanskih vojn v približno 509 pr. n. št. Drugi zgodovinarji, kot je Brice (2014), poudarjajo, da je v starodavnih virih o etruščanskih vojnah ohranjenega le malo: čeprav je bilo mogoče razbrati "splošni potek vojne", je nemogoče rekonstruirati neprekinjeno pripoved. Trdil je, da so se vojne zgodile tako zgodaj v rimski zgodovini, da so "obsežni elementi pripovedi oviti v mitologijo in jih je treba močno zmanjšati. Tit Livij je naš najbolje ohranjeni vir za to zgodnje obdobje, vendar je pisal štiri stoletja po dogodkih in se opiral na vire, ki so bili zabeleženi vsaj dve stoletji po dogodkih, ki so jih opisovali. Začetek etruščanskih vojn je postavil v leto 483 pr. n. št. s prvo od treh rimskih vojn z etruščanskim mestom Veiji.
Podobno je Amanda Grace Self (2016) izjavila, da "rimske etruščanske vojne niso bile preprost proces širjenja na ozemlja, naseljena z barbari", ampak kompleksna serija različnih konfliktov skozi stoletja: "Rimljani niso imeli pojma o načrtovani, poenoteni vojni proti etruščanskemu ljudstvu. Namesto tega so bili vojaški podvigi proti mestnim državam Etrurije ločene reakcije na vrsto posameznih dejavnikov in dogodkov. Sami Etruščani se nikoli niso združili v obsežno vojno proti naraščajoči moči Rima." Namesto enega samega dogodka je zapisala, da je geografska bližina Rimljanov in Etruščanov kot sosedov, ki so prebivali na nasprotnih bregovih reke Tibere, naravno vodila v konflikte zaradi virov (kot so soline ob izlivu Tibere) in trgovskih poti na tem območju, vključno z reko samo za plovbo. Običajno so se konflikti začeli z manjšimi etruščanskimi vpadi na rimsko podeželje in so se pogosto končali z obleganjem mest na obeh straneh.
Obstaja tudi nesoglasje o tem, kdaj so se etruščansko-rimske vojne končale, pri čemer Kohn (2013) kaže na plenjenje Volsinijev leta 264 pr. n. št. Brice (2014) je trdil, da je rimska osvojitev Caereja leta 273 pr. n. št. pomenila dejanski konec vojn, čeprav je dodal, da je bil upor Falerijev leta 241 pr. n. št. "zadnji vzdihljaj". Medtem ko je Margaret Sankey (2002) datirala rimsko-etruščanske vojne od približno 509 do 234 pr. n. št., je izjavila, da je Hasdrubalov poraz v dolini Metaurja leta 209 pr. n. št. končal dolgoletno rivalstvo med Etruščani in Rimljani.
Vojna s Fidenami in Veji pod Romulom
V 8. stoletju pr. n. št., med vladavino prvega rimskega kralja, Romula, so se Fidenati (etruščansko pleme in mesto) odločili zatreti Rim kot prihodnjo grožnjo in začeli pustošiti njegovo ozemlje, čemur se je Romul uprl tako, da je odkorakal proti Fidenam in se utaboril miljo stran. Postavil je zasedo v grmovju, preostalo vojsko pa je pripeljal do vrat Fiden, da bi jih izzval, naj zapustijo mesto. Ko so Fidenati videli videz nereda, so se odpravili v zasledovanje in padli v zasedo. Romulove čete so se obrnile, Fidenate pognali skozi njihova vrata tako blizu, da jih niso mogli zapreti in zavzeli mesto.
Veienti so bili zaskrbljeni zaradi razmer s Fidenami, tako zaradi bližine Veijev kot zaradi njihovega sorodstva s Fidenati (ki so bili prav tako Etruščani) in so zato sprožili vdor na rimsko ozemlje. Ko so to storili, so se Veienti vrnili v Veije s svojim plenom. Romul in rimska vojska sta jih zasledovala in se z Veienti spopadla v bitki pred obzidjem Veijev. Rimljani so zmagali in Veienti so pobegnili v mesto. Rimljani, ki niso imeli moči, da bi mesto zavzeli z naskokom, so namesto tega opustošili njihove dežele. Veienti so prosili za mir in sklenjena je bila sto let trajajoča pogodba, po kateri so Veienti Rimljanom dali del svojega ozemlja.Livy, 1:14–15
V drugi vojni s Fidenami in Veji v 7. stoletju (glej spodaj) Livij opisuje Fidene kot rimsko kolonijo. Morda je bila tam ustanovljena kolonija po porazu Romula.
Druga vojna s Fidenami in Veji, pod Tulom Hostilijem
V 7. stoletju pr. n. št., med vladavino tretjega rimskega kralja, Tula Hostilija, so Fidenati in Veienti ponovno šli v vojno z Rimom. Po Liviju jih je k vojni spodbudil Mecij Fufecij, diktator mesta Alba Longa, ki ga je Rim premagal in je postal v bistvu njegov vazal.Livy, 1:27
Fidenati so se odkrito uprli Rimu. Tul je poklical Mecija in njegovo vojsko iz Alba Longe in skupaj z rimsko vojsko odkorakal proti Fidenam. Rimska in albanska vojska sta prečkali reko Anio in se utaborili blizu sotočja Anie in Tibere. Vojska Veijev je prav tako prečkala Tiber in skupaj s Fidenati oblikovala bojne linije ob reki, Veienti najbližje reki in Fidenati najbližje goram. Rimsko-albanska vojska se je postavila nasproti njim, Rimljani proti Veientom in Albanci proti Fidenatom.
Bitka se je začela. Vendar pa sta se Mecij in albanske čete počasi premikali proti goram, z namenom dezertiranja. Tul je spodbujal svoje čete in jim govoril, da se je albanska vojska premaknila po njegovih ukazih. Fidenati, ki so bili rimski kolonisti in so razumeli latinščino, so slišali, kaj je Tul rekel o Albancih in se bali, da bi albanska vojska napadla z zadnje strani: zato so pobegnili iz bitke. Rimljani so nato premagali Veiente.
Vojna z Etruščani pod Servijem Tulijem
V 6. stoletju pr. n. št. je po Liviju šesti rimski kralj Servij Tulij šel v vojno z Veiji (po izteku prejšnjega premirja) in z ostalimi Etruščani. O vojni je malo povedanega, razen da je bil kralj izrazit po svoji hrabrosti in sreči, da je premagal veliko vojsko Etruščanov in Veientov ter da mu je vojna pomagala utrditi položaj v Rimu, saj je šele pred kratkim postal kralj. Livij, 1:42 Po Fasti Triumphales je Servij praznoval tri rimske triumfe nad Etruščani, vključno s 25. novembrom 571 pr. n. št. in 25. majem 567 pr. n. št. (datum tretjega triumfa ni čitljiv na Fasti).
Livij poroča, da je med vladavino Servijevega naslednika Tarkvinija Superba Rim obnovil pogodbo z Etruščani. Livij, 1:55 Ni jasno, katera prejšnja mirovna pogodba je bila obnovljena.
Vojna z Veiji in Tarkviniji po strmoglavljenju monarhije leta 509 pr. n. št.
Leta 509 pr. n. št. je bila rimska monarhija strmoglavljena in republika se je začela z izvolitvijo prvih rimskih konzulov. Odstavljeni kralj Lucij Tarkvinij Superb, čigar družina je izvirala iz Tarkvinijev v Etruriji, je pridobil podporo mest Veiji in Tarkviniji, pri čemer je prvim spomnil na njihove redne izgube v vojni in zemljiščih rimski državi, drugim pa na svoje družinske vezi. Vojski obeh mest sta sledili Tarkviniju v bitko, vendar ju je rimska vojska premagala v bitki pri Silvi Arsiji. Livij, 2.6–7 Konzul Valerij je zbral plen premaganih Etruščanov in se vrnil v Rim, da bi 1. marca 509 pr. n. št. praznoval triumf.Fasti Triumphales
Livij piše, da se je pozneje leta 509 pr. n. št. Valerij vrnil, da bi se boril proti Veientom. Ni jasno ali je to nadaljevanje bitke pri Silvi Arsiji ali pa je šlo za nov spor. Prav tako ni jasno, kaj se je zgodilo v tem sporu. Livij, 2.8
Vojna s Kluzijem leta 508 pr. n. št.
Tarkvinij, ki mu ni uspelo ponovno pridobiti prestola s pomočjo svojih zaveznikov iz Tarkvinijev in Veijev, je nato leta 508 pr. n. št. poiskal pomoč Larsa Porsene, kralja Kluzija. Kluzij je bil takrat močno etruščansko mesto. Livij, 2.9
Rimski senat je slišal za približevanje Porsenove vojske in se je bal, da bi prebivalci Rima iz strahu spustili sovražnika v mesto. Zato je senat sprejel številne ukrepe za krepitev odločnosti prebivalstva, vključno z nakupom žita od Volskov in iz Kume (Cumae), nacionalizacijo licenc za prodajo soli (ki je bila takrat draga) in oprostitvijo nižjih slojev davkov in pristaniških dajatev. Ukrepi so bili uspešni in razpoloženje prebivalstva se je obrnilo proti sovražniku.
Porsena in njegove sile so napadle Rim. Ko so se njegove čete valile proti Ponsu Subliciusu, enemu od mostov čez Tibero, ki je vodil v mesto, je Publij Horacij Kokles skočil čez most, da bi zadržal sovražnika, kar je Rimljanom dalo čas, da uničijo most. Pridružila sta se mu Tit Herminij Akvilin in Spurij Larcij. Herminij in Larcij sta se umaknila, ko je bil most skoraj uničen. Horacij je počakal, dokler most ni padel, nato pa je preplaval reko pod sovražnikovim ognjem. Horaciju so postavili kip v comitiumu, skupaj z zemljo na javne stroške in tudi zasebnimi nagradami.Livy, 2.10
Ker napad ni bil uspešen, se je Porsena nato odločil blokirati mesto. Ustanovil je garnizijo na griču Janiculum, blokiral rečni promet in pošiljal roparske skupine v okoliško podeželje.
Med obleganjem je konzul Valerij zvabil skupino kluzijske vojske s čredo goveda, ki so jo pognali skozi Esquilinska vrata . Titu Herminiju je bilo ukazano, naj čaka ob cesti Via Gabina, dve milji od Rima. Spurius Larcius je bil postavljen z vojaki znotraj Collinskih vrat; konzul Titus Lucretius Tricipitinus je čakal z vojaki pri Naevianskih vratih; medtem ko je Valerij sam vodil vojake navzdol z celijskega griča. Past je bila uspešna in skupina Kluzijcev je bila pobita.Livy, 2.11
Obleganje se je nadaljevalo. Nato je z odobritvijo senata rimski mladenič po imenu[Gaius Mucius skrivaj vstopil v etruščanski tabor z namenom, da bi umoril Porseno. Ko pa se je Mucij približal kralju, ni mogel ločiti kralja od njegovega tajnika in je pomotoma ubil tajnika. Mucija so ujeli Etruščani in ga pripeljali pred Porseno. Odprto je izjavil svojo identiteto in svoj namen. Zagrozil je, da je bil le prvi od tristo rimskih mladeničev, ki bi poskusili takšno dejanje. Da bi pokazal odločnost Rimljanov, je Mucij potisnil svojo desno roko v enega od etruščanskih taboriščnih ognjev, s čimer si je prislužil in svojim potomcem cognomen Scaevola ("Levi"). Mucij je dobil tudi kmetijsko zemljo na desnem bregu Tibere, ki je kasneje postala znana kot Mucia Prata (Mucijski travniki). Porsena, šokiran nad pogumom mladeniča, ga je odpustil iz etruščanskega tabora, svobodnega, da se vrne v Rim.Livy, 2.12–13
Večina zgodovinskih virov pravi, da se je obleganje končalo z mirovno pogodbo.
Na tej točki je, po Livyju, Porsena poslal ambasadorje v Rim, da bi ponudil mir. Pogoji so bili dogovorjeni. Porsena je zahteval, da se prestol vrne Tarkviniju, vendar so Rimljani to zavrnili. Vendar so se Rimljani strinjali, da vrnejo Veientom ozemlja, ki so jim bila odvzeta v prejšnjih vojnah in rimski talci so bili dogovorjeni, da se dajo v zameno za umik etruščanske garnizije z Janikula.
Mir je bil dogovorjen in Porsena je vzel talce. Ena od talcev, mlada ženska po imenu Cloelia, je pobegnila iz etruščanskega tabora in odpeljala skupino rimskih devic. Porsena je zahteval, da se vrne in Rimljani so privolili. Ob njenem povratku pa ji je Porsena, impresioniran nad njenim pogumom dovolil, da izbere polovico preostalih talcev, ki naj bi bili osvobojeni. Izbrala je med talci mlade rimske fante, ki naj bi bili osvobojeni. Rimljani so Cloelio počastili z nenavadno častjo kipa na cesti Via Sacra, ki prikazuje Cloelio na konju – to je, kot eques.Livy, 2.13
Livy pripoveduje, da so se v njegovem času javne dražbe blaga v Rimu tradicionalno imenovale "prodaja blaga kralja Porsene" in da je to nekako povezano z vojno s Kluzijem. Livy zaključuje, da je najverjetneje zato, ker je Porsena, ko je zapustil Rim, pustil za seboj kot darilo za Rimljane svoje zaloge.Livy, 2.14
Livy tudi beleži, da se je po vojni več etruščanskih vojakov vrnilo v Rim, da bi poiskali zatočišče po vojni med Kluzijrm in Aricio in da je več Etruščanov ostalo v Rimu in dobili so območje za življenje, ki je postalo znano kot 'Vicus Tuscus.