Skanija, znana tudi po svojem domačem imenu Skåne, je najjužnejša zgodovinska provinca (landskap) Švedske. Je na južnem koncu geografske regije Gotlandija in približno sosednja z okrožjem Skåne, ustanovljenim leta 1997. Tako kot druge zgodovinske province Švedske se tudi Skanija še vedno pojavlja v pogovornem govoru in kulturnih referencah, zato je ne moremo šteti za arhaičen koncept. Znotraj Skanije je 33 občin, ki so avtonomne znotraj regionalnega sveta Skåne. Največje mesto Skanije, Malmö, je tretje največje mesto na Švedskem in peto največje v Skandinaviji.
Na severu Skanija meji na zgodovinski provinci Halland in Småland, na severovzhodu na Blekinge, na vzhodu in jugu na Baltsko morje, na zahodu pa na Øresund. Od leta 2000 cestni in železniški Øresundski most premošča preliv in povezuje Skanijo z Dansko. Skanija je del nadnacionalne regije Øresund.
Od severa do juga je Skanija dolga približno 130 km; pokriva manj kot 3 % celotne površine Švedske. Prebivalstvo je več kot 1.418.000. Predstavlja 13 % prebivalstva države. S 121 prebivalci/km2 je Skanija druga najgosteje poseljena provinca na Švedskem.
Zgodovinsko gledano je bila Skanija del kraljestva Danske do podpisa Roskildske pogodbe leta 1658, ko so bila vsa danska ozemlja vzhodno od Øresunda odstopljena Švedski.
Etimologija Za imeni Scania in Scandinavia velja, da imata enako etimologijo. Najjužnejši vrh današnje Švedske so Rimljani imenovali Scania in mislili, da je otok. Dejanska etimologija besede ostaja dvomljiva in je že dolgo predmet razprav med znanstveniki. Ime morda izhaja iz germanskega korena *Skaðin-awjã, ki se v stari nordijski gramatiki pojavlja kot [ˈskɑːnˌœy].Anderson, Carl Edlund (1999). Formation and Resolution of Ideological Contrast in the Early History of Scandinavia. PhD dissertation, Department of Anglo-Saxon, Norse & Celtic (Faculty of English), University of Cambridge, 1999. Po mnenju nekaterih znanstvenikov je germansko korensko besedo mogoče rekonstruirati kot *Skaðan-, kar pomeni 'nevarnost' ali 'škoda' (angleško scathing, nemško Schaden, švedsko skada).Helle, Knut (2003). "Introduction". The Cambridge History of Scandinavia. Ed. E. I. Kouri et al. Cambridge University Press, 2003. . Skanör v Skaniji z dolgim grebenom Falsterbo ima isto korensko besedo (skan) v kombinaciji z -ör, kar pomeni 'peščene sipine'.
Uprava
Med letoma 1719 in 1996 je bila provinca razdeljena na dve upravni okrožji (län), okrožje Kristianstad in okrožje Malmöhus, vsako pod vodstvom guvernerja (landshövding), ki ga je imenovala centralna vlada Švedske.
Ko so leta 1863 začeli veljati prvi zakoni o lokalni samoupravi, je vsako okrožje dobilo tudi izvoljeni okrožni svet (landsting). Okrožja so bila nadalje razdeljena na občine.
Reforma lokalne samouprave leta 1952 je zmanjšala število občin, druga reforma podrazdelitve, izvedena med letoma 1968 in 1974, pa je v Skaniji ustanovila današnjih 33 občinRegion Skåne. Municipalities in Skåne. Official site. Retrieved 24 August 2007. (). Občine imajo občinske uprave, podobne mestnim komisijam, in so nadalje razdeljene na župnije (församlingar). Župnije so predvsem entitete Švedske cerkve, služijo pa tudi kot merilo za registracijo švedskega prebivalstva in druge statistične namene.
Leta 1999 so se območja okrožnih svetov združila in tako oblikovala Regionalni svet Skåne (Region Skåne), ki je bil odgovoren predvsem za javno zdravstvo, javni prevoz ter regionalno načrtovanje in kulturo.
Zgodovina Skanija je bila prvič omenjena v pisnih besedilih v 9. stoletju. Sredi 10. stoletja je prišla pod danskega kralja Haralda Modrozobega. Je na Skandinavskem polotoku in je tvorila vzhodni del Danskega kraljestva. Zaradi te geografske lege je bila stoletja središče pogostih dansko-švedskih vojn.
Z Roskildsko pogodbo leta 1658 so bila vsa danska ozemlja vzhodno od Øresunda odstopljena Švedski. Provinca, ki je bila najprej pod generalnim guvernerjem, je bila sčasoma vključena v Švedsko kraljestvo. Danska je zasedla dele province (1676–1679) med Skansko vojno in ponovno za kratek čas leta 1710 med veliko severno vojno. Zadnji danski poskus ponovne pridobitve izgubljenih provinc je propadel po bitki pri Helsingborgu leta 1710.
Leta 1719 je bila provinca razdeljena na dve grofiji in upravljana na enak način kot preostala Švedska. Julija 1720 je mirovna pogodba med Švedsko in Dansko ponovno potrdila status Skaneja kot dela Švedske.3 juli 1720 - Riksarkivet - Sök i arkiven . Sok.riksarkivet.se. Retrieved on 24 June 2015.Fredstraktat, tillige med dend: over bemelte Freds-tractat forfattede ... - Google Břger . Books.google.dk. Retrieved on 24 June 2015.
Geografija Za razliko od nekaterih regij Švedske pokrajina Scanija na splošno ni gorata, čeprav je nekaj primerov odkritih klifov mogoče najti pri Hovs Hallarju, Kullabergu in na otoku Hallands Väderö. Z izjemo severnih delov, bogatih z jezeri in gosto poraslih z gozdom (Göinge), valovitih gričev na severozahodu (polotoka Bjäre in Kulla) in območij, poraslih z bukovim gozdom, ki se raztezajo od pobočij gora, precejšen del terena Scanije sestavljajo ravnice. Njena nizka in odprta pokrajina ločuje Scanijo od večine drugih geografskih regij Švedske, ki jih sestavljajo predvsem bogastvo vodnih poti, hladni, mešani iglasti gozdovi, borealna tajga in alpska tundra.Österberg, Klas (2001). Forest - Geographical Regions. The Swedish Environmental Protection Agency, 25 January 2001. Retrieved 4 November 2006. Provinca ima več jezer, vendar jih je v primerjavi s Smålandom, provinco neposredno na severu, relativno malo. Od severozahodnega do jugovzhodnega dela Scanije se razteza pas listnatih gozdov, ki sledi grebenu Linderödsåsen in je prej označeval mejo med okrožjema Malmöhus in Kristianstad. Veliko gostejši jelkovi gozdovi – značilni za večji del Švedske – so le v severovzhodnih delih Scanije v Göingejski regiji ob meji z gozdnato provinco Småland. Medtem ko ima pokrajina običajno rahlo nagnjen profil, je ponekod, na primer severno od Malmöja, teren skoraj popolnoma raven.
Ozka jezera z dolgim obsegom od severa proti jugu, ki so zelo pogosta severneje, v Scaniji manjkajo. Največje jezero, Ivösjön na severovzhodu, je podobno jezerom severneje, vendar ima drugačno obliko. Vsa druga jezera so običajno okrogle, ovalne ali bolj zapletene oblike in nimajo nobene posebne smeri sveta. Ringsjön, sredi province, je največje od teh jezer. Pozimi nekatera manjša jezera vzhodno od Lunda pogosto privabljajo mlade belorepce (Haliaeetus albicilla).
Kjer se morje sreča z višjimi deli pobočja, se pojavijo pečine. Takšne pečine so bele, če imajo tla visoko vsebnost krede. Dobri primeri takšnih obal obstajajo na južni strani Vena, med mestoma Helsingborg in Landskrona ter v delih južne in jugovzhodne obale. V drugih švedskih provincah strme obale običajno razkrivajo primarne kamnine.
Dve glavni ravnini, Söderslätt na jugozahodu in Österlen na jugovzhodu, sestavljata zelo rodovitna kmetijska zemljišča. Donos na enoto površine je višji kot v kateri koli drugi regiji na Švedskem. Skanjske ravnice so pomemben vir za Švedsko, saj 25–95 % celotne proizvodnje različnih vrst žit prihaja iz te regije. Skoraj vsa švedska sladkorna pesa prihaja iz Skandije; rastlina potrebuje dolgo vegetacijsko obdobje. Enako velja tudi za koruzo, grah in oljno repico (gojijo jo zaradi olja), čeprav so te rastline v primerjavi s sladkorno peso manj pomembne. Tla so med najbolj rodovitnimi na svetu.
Naravni rezervat Kullaberg v severozahodni Skandije je dom številnih redkih vrst, vključno z grahorjem Lathyrus sphaericus.Hogan, C.M. (2004). Kullaberg environmental analysis. Lumina Technologies prepared for municipality of Höganäs, Aberdeen Library Archives, Aberdeen, Scotland, 17 July 2004.
Geologija Relief Skanije bolj odraža predglacialni razvoj kot erozijo in usedline, ki so jih povzročali kvartarni ledeniki. V švedščini se beseda ås običajno nanaša na eskerje, vendar so glavne znamenitosti v Skaniji, kot je Söderåsen, horsti, ki so nastali zaradi tektonske inverzije vzdolž cone Sorgenfrei-Tornquist v pozni kredi. Skanijski horsti potekajo v smeri od severozahoda proti jugovzhodu in označujejo jugozahodno mejo Fenoskandije.Lidmar-Bergström, Karna and Jens-Ove Näslund (2005). "Uplands and Lowlands in Southern Sweden". In The Physical Geography of Fennoscandia. Ed. Matti Seppälä. Oxford University Press, 2005, pp. 255–261. . Tektonska aktivnost cone Sorgenfrei-Tornquist med razpadom Pangee v jurski in kredni dobi je privedla do nastanka stotin majhnih vulkanov v osrednji Skaniji. Ostanki vulkanov so še danes vidni. Vzporedno z vulkanizmom se je v severovzhodni Skaniji zaradi preperevanja in erozije temeljnih kamnin oblikoval hribovit peneplen. Kaolinit, ki je nastal zaradi tega preperevanja, je mogoče opaziti pri Ivö Klacku. V kampanskem obdobju pozne krede je dvig morske gladine povzročil popolno utopitev Skanije. Nato so morski sedimenti zakopali stare površine in ohranili takratne skalnate obale in hribovit teren.
V paleogenu je bila južna Švedska na nižji legi glede na morsko gladino, vendar je bila verjetno še vedno nad njo, saj je bila prekrita s sedimenti. Reke, ki so tekle čez peneplen Južnega Smålanda, so tekle tudi čez Skanijo, ki je bila takrat prekrita z debelimi sedimenti. Ko se je relativna morska gladina znižala in je velik del Skanije izgubil sedimentno odejo, so predhodne reke začele zarezovati Söderåsenski horst in tvoriti doline. Med odledenitvijo so te doline verjetno izpraznile velike količine taline. Relief jugozahodne pokrajine Skanije je nastal z kopičenjem debelih kvartarnih sedimentov med kvartarnimi poledenitvami.
Vegetacija Velika večina Skanije spada v evropsko območje trdega lesa, katerega precejšen del je danes kmetijskega in ne prvotnega gozda. To območje pokriva Evropo zahodno od Poljske in severno od Alp ter vključuje Britansko otočje, severno in osrednjo Francijo ter države in regije južno in jugovzhodno od Severnega morja do Danske. Manjši severovzhodni del Skanije je del območja borovega gozda, v katerem smreka raste naravno. V večjem delu lahko bor raste skupaj z brezo na peščenih tleh. Najpogostejše drevo je bukev. Druga pogosta drevesa so vrba, hrast, jesen, jelša in brest (ki je do 1970-ih tvorili nekaj gozdov, zdaj pa je močno okužen z boleznijo brestov). Najdemo lahko tudi precej južna drevesa, kot so oreh, kostanj in gaber. V parkih pogosto sadijo tudi divji kostanj, lipo in javor. Med običajnimi sadnimi drevesi, zasajenimi v komercialnih sadovnjakih in zasebnih vrtovih, je več sort jablan, hrušk, češenj in sliv; jagode se komercialno gojijo na številnih lokacijah po provinci. Primeri gozdnih jagod, gojenih v udomačeni obliki, so robida, malina, borovnica, gozdna jagoda in loganova robida.
Narodni parki Trije od 29 švedskih narodnih parkov so v Skaniji. Narodni park Dalby Söderskog Narodni park Stenshuvud Narodni park Söderåsen
Ekstremi Najjužnejša točka: Smygehuk, občina Trelleborg, (55° 20' S) (tudi najjužnejša točka Švedske) Skrajna severna točka: Gränsholmen, občina Osby Najbolj zahodna točka: Kulla udd, občina Höganäs Skrajna vzhodna točka: Nyhult, občina Bromölla Najvišja točka: Najvišji vrh Söderåsen, 212 metrov Najnižja točka: Kristianstad, −2,7 metra (tudi najnižja točka na vsej Švedski) Največje jezero: Ivösjön, 55 km2 Največji otok: Ven, 7,5 km2
Podnebje Scania ima najmilejše podnebje na Švedskem, vendar obstajajo nekatere lokalne razlike.
V primerjavi z lokacijami bolj severno se podnebje v Skandinaviji razlikuje predvsem po tem, da je pozimi veliko manj mrzlo ter da imajo daljše pomladi in jeseni. Medtem ko se julijske temperature ne razlikujejo veliko.
Najvišja temperatura, kdaj koli zabeležena v provinci, je 36,0 °C (Ängelholm, 30. julij 1947), najnižja pa −34 °C (Stehag, 26. januar 1942). Temperature pod −15 °C so relativno redke tudi ponoči, medtem ko se poletne temperature nad 30 °C pojavijo občasno vsako poletje. Padavine so dokaj enakomerno razporejene tako po provinci kot med letom.