Storkyrkan (dobesedno Velika cerkev), imenovana tudi Stockholms domkyrka (stockholmska stolnica) in Sankt Nikolai kyrka (cerkev svetega Nikolaja), je najstarejša cerkev v Stockholmu. Storkyrkan leži v središču Stockholma v Gamla stanu, med Stockholmsko palačo in Stortorgetom, starim glavnim trgom Stockholma. Posvečena je bila svetemu Nikolaju leta 1306, vendar se je gradnja cerkve verjetno začela v 13. stoletju. V notranjosti Storkyrkan še vedno ohranja večino svojega poznosrednjeveškega videza v obliki dvoranske cerkve z obokanim stropom, ki ga podpirajo opečni stebri. Zunanjost cerkve pa je enotno baročnega videza, kar je posledica obsežnih sprememb v 18. stoletju. Cerkev je igrala pomembno vlogo med reformacijo na Švedskem kot kraj, kjer so prvič praznovali mašo v švedščini. Trenutno služi kot sedež stockholmskega škofa v okviru Švedske cerkve, od ustanovitve stockholmske škofije leta 1942.
Storkyrkan je bila dolgo časa edina stockholmska župnijska cerkev in že od zgodnjega obdobja je bila povezana s švedsko kraljevo družino. Ob številnih priložnostih je bila prizorišče zgodovinskih dogodkov in se je stoletja uporabljala kot kronska cerkev. Pred kratkim je bila v cerkvi leta 2010 poroka med prestolonaslednico Viktorijo in Danielom Westlingom. V Storkyrkanu so obeleževali vojaške zmage in nacionalne tragedije, še vedno pa se uporablja za pogrebe javnih osebnosti, kot sta pisateljici Astrid Lindgren in Sara Danius.
Cerkev vsebuje več pomembnih umetniških del in dovršeno opremo, med njimi poznosrednjeveški kip sv. Jurija z zmajem ter Vädersolstavlan, sliko, ki prikazuje eno najzgodnejših podob Stockholma.
Lega in okolica
Storkyrkan je najstarejša cerkev v Stockholmu in je bila prvotno župnijska cerkev celotnega mesta, zato je bila zgrajena v samem središču srednjeveškega mesta. Leži na najvišji točki Gamla stana, vkleščena med stavbo borze in Stockholmsko palačo. Cerkev je skupaj s palačo, Stortorgetom in prvo mestno hišo v Stockholmu (ki je na mestu sedanje stavbe borze) tvorila srce najzgodnejšega urbanega razvoja. Medtem ko notranjost cerkve še vedno ohranja večino svojega srednjeveškega videza, je zunanjost cerkve v veliki meri posledica sprememb, izvedenih v 18. stoletju. Skupaj s kraljevo palačo, palačo Axel Oxenstierna, Slottsbackenom in njegovim obeliskom ter Tessinovo palačo je del skladnega ansambla baročne arhitekture. Opisana je bila kot »nenadomestljiv« del mestne podobe Stockholma.
Storkyrkan je s treh strani obdana z ulicami (Trångsund na zahodu, Storkyrkobrinken in Högvaktsterrassen na severu in Slottsbacken na vzhodu). Dvorišče je tik južno od cerkve. Na nasprotni strani je dvorišče obrnjeno proti zadnji strani borzne stavbe, dva majhna paviljona, ki ju je zasnoval Erik Palmstedt kot krili borze, pa sta bila dejansko zgrajena kot pogrebna kapela in kočijažnica cerkve. Zgrajeni sta bili leta 1767. Na zahodu in vzhodu je dvorišče omejeno z obzidjem, z odprtinami skozi kovano železna vrata. Stebri obeh vrat so bili prvotno okrašeni z alegoričnimi kipi, čeprav je na mestu le par na zahodnih vratih. Ta dva kipa verjetno prikazujeta Razum (na južnem stebru) in Božansko ljubezen (na severnem stebru), izdelal pa ju je Peter Schultz leta 1675. Kipa, ki sta bila prej na stebričkih vzhodnih vrat, prikazujeta ženski, ki simbolizirata previdnost in upanje. Par je leta 1702 izdelal Daniel Kortz.
Drug kip, ki prikazuje švedskega reformatorja Olausa Petrija, stoji ob vzhodni fasadi cerkve. Obrnjen je proti Slottsbackenu in je del cerkvenega ansambla, čeprav formalno ni povezan s Storkyrkanom. Odprt je bil leta 1898, izdelal pa ga je Theodor Lundberg. Na pločniku ob vzhodni fasadi so tudi črte, ki označujejo nekdanji obseg cerkvenega kora, porušenega med vladavino kralja Gustava Vase.
Zgodovina stavbe Srednji vek
Prisotnost cerkve v Stockholmu je bila prvič omenjena leta 1279. Posvetitev mestne cerkve je nadalje omenjena leta 1306, zaradi česar je Storkyrkan najstarejša cerkev v Stockholmu. Najzgodnejša zgodovina cerkve je zato nekoliko nejasna: Stockholm je bil ustanovljen sredi 13. stoletja in veljalo je za malo verjetno, da mesto ne bi imelo delujoče cerkve do leta 1306. Izročilo tudi pravi, da je cerkev ustanovil Birger Jarl. Zato je možno, da je bila cerkvi, ki je bila posvečena leta 1306, predhodnica druga cerkev ali da je bila dolgo časa v gradnji ali pa je bila morda ponovno posvečena leta 1306. Ne glede na to najstarejši deli sedanje stavbe verjetno pripadajo cerkvi, ki je bila posvečena leta 1306. Skozi ves srednji vek je bil glavni zavetnik cerkve sveti Nikolaj. Svetemu Nikolaju je bilo posvečenih več cerkva v baltski regiji od 13. stoletja, zlasti v mestih, kjer je bila prisotna Hanseatska liga, kot je bilo to v Stockholmu. Cerkev je bila posvečena tudi sveti Mariji in svetemu Eriku. Cerkev je ostala edina župnijska cerkev v Stockholmu, ki je služila celotnemu mestu, vse do 1590-ih. Na splošno je srednjeveška zgodovina cerkvene stavbe zapletena in jo je težko podrobno opredeliti. Pisnih virov je malo, pomanjkanje okraskov pa je otežilo sklepanje o starosti različnih delov na slogovni osnovi.
Zdi se, da je bila cerkev prvotno sestavljena iz glavne ladje z dvema stranskima. Imela je lesen strop, ki ga je podpiralo šest stebrov. Gradbeni material je bila opeka. Glavni vhod je bil verjetno na zahodu, čeprav so stranski vhodi morda obstajali v severni in južni steni. Slogovno je bila cerkev del skupine opečnih cerkva, zgrajenih na območju okoli jezera Mälaren v tistem času, vključno s stolnico Strängnäs, cerkvijo sv. Marije, Sigtuno in cerkvijo Skokloster. Cerkev je bila v 14. in 15. stoletju zaporedno obnovljena in povečana. Okraševanje cerkve je bil način, s katerim so tako švedski monarhi kot tudi meščani Stockholma pokazali svojo moč in vpliv.
Donacija cerkvi leta 1346, ki sta jo podarila kralj Magnus IV. in njegova žena Blanka Namurska, verjetno kaže, da je bila cerkvi dodana prva od številnih kapel. Ta kapela je bila prvotno posvečena sveti Mariji in je bila na južni strani vzhodnega konca cerkve. Štiri vdolbine, ki so pripadale kapeli, so še vedno vidne v notranjosti Storkyrkane. Podobne kapele so bile zgrajene približno v istem času v stolnici v Visbyju in cerkvi sv. Marije v Lübecku. Kapela je bila okrašena z zgodnjegotskimi freskami v slogu, ki je nenavaden za švedske cerkve (kasneje je bila temeljito obnovljena). Druga kapela je bila cerkvi dodana nekje pred letom 1361, nadaljnje kapele pa so bile zgrajene v začetku 15. stoletja. Do konca srednjega veka je Storkyrkana vsebovala več kot 30 kapel ali posebej posvečenih oltarjev, kar je mogoče primerjati le s stolnicami srednjeveške Švedske. Cerkev je tako postopoma rasla z dodajanjem kapel. V 15. stoletju je bil dodan še en sklop fresk, ki jih je naslikal Albertus Pictor in krasijo jugozahodne oboke (poslikave trenutno niso vidne s tal cerkve). Med letoma 1474 in 1496 je bila izvedena večja rekonstrukcija cerkve, v kateri so bile te kapele nato združene v en sam prostor in nameščeni novi oboki, s čimer je nastal enakomerno visok strop. Cerkev je bila približno istočasno tudi bistveno razširjena proti vzhodu, dodan pa je bil tudi kor. To je bilo deloma zato, ker je cerkev postala premajhna za naraščajoče prebivalstvo mesta. Kor je bil porušen v 16. stoletju. Tudi stolp je bil zgrajen v začetku 15. stoletja in je bil prvotno namenjen predvsem kot obrambni stolp. Do konca 15. stoletja je Storkyrkan dobila osnovno obliko in velikost, ki jo ima še danes.
Reformacija in kasnejše spremembe V 16. stoletju je reformacija na Švedskem privedla do pomembnih sprememb za cerkev. Katolicizem je bil opuščen in sprejet luteranstvo. Država je zasegla velik del cerkvenega premoženja, vključno z velikimi količinami srebra iz kapel in oltarjev Storkyrkana. Čeprav Švedska kot celota med reformacijo ni trpela zaradi obsežnih izbruhov ikonoklazma, so bili nekateri nekdanji katoliški kipi cerkve vandalizirani. Ko je leta 1520 v Stockholmu prebival danski kralj Kristijan II., je bila cerkev utrjena, kar je odražalo politične napetosti, ki so med drugim privedle do stockholmskega krvavega plesa leta 1521. Za ta dela je bil odgovoren Adam van Düren, ki je izdelal tudi alegorično skulpturo, ki krasi podnožje enega od stebrov cerkve. Upodablja moškega in žensko leva ter jeguljo, skupaj s satiričnim napisom dvomljivega pomena. Nadaljnje spremembe stebrov, obokov in sten cerkve so bile narejene med vladavino kralja Ivana III., da bi še bolj uskladili notranji prostor.
Spremembe v 18. stoletju
V 18. stoletju je bila fasada Storkyrkane deležna daljnosežnih sprememb. Srednjeveška zunanjost je bila popolnoma preoblikovana v baročno zunanjost. Nikodem Tessin mlajši je predlagal prenovo fasade v sodobnejšem slogu. Leta 1736 je bil Johan Eberhard Carlberg zaposlen za nadzor popravil cerkvenega zvonika. Relativno kmalu se je komisija razširila na popolno prenovo zunanjosti in nov zvonik. Tako Carlberg kot Carl Hårleman, ki je nasledil Nikodema Tessina mlajšega kot arhitekta kraljeve palače, sta takoj pripravila številne predloge za nov zvonik, kar je dodatno pokazalo, da se je ideja o posodobitvi zunanjosti že nekaj časa razvijala. Zlasti Hårleman je na to vprašanje gledal z vidika, da bi morala biti cerkev slogovno vključena v okolico palače. Arhitekta sta drug drugega obtoževala, da imata načrte za cerkveni zvonik tehnične težave. Na koncu je bil sprejet Carlbergov četrti predlog za nov zvonik, ki je bil kompromis med njegovimi in Hårlemanovimi idejami, Carlberg pa je zasnoval tudi druge spremembe fasade. Ta preobrazba zunanjosti cerkve iz gotske v baročno stavbo je bila izvedena med letoma 1736 in 1745. Zunanjost, ki jo vidimo danes, je še vedno v veliki meri rezultat Carlbergovega dela.
Nadaljnje spremembe so bile narejene pozneje v istem stoletju, ko je arhitekt Erik Palmstedt leta 1777 preoblikoval južno stran cerkvenega dvorišča v povezavi z gradnjo borze na Stortorgetu. Hkrati je zasnoval tudi stopnišče, pritrjeno na južno stran stolpa, na zahodnem koncu cerkve; stopnišče je bilo končano leta 1778. Ti in nekateri drugi dodatki, ki so bili kasneje porušeni, so še bolj poudarili klasičen videz cerkve in njene okolice v nasprotju z njenimi srednjeveškimi koreninami. Švedski kralj Gustav III. je želel iti še dlje, porušiti celotno cerkev in jo nadomestiti z novo cerkvijo, ki jo je navdihnil rimski Panteon.
Kasnejša zgodovina Okna so bila v 1860-ih opremljena z novimi kovanimi železnimi okraski v neogotskem slogu. Konec 19. stoletja so bile izvedene še nekatere nadaljnje spremembe, predvsem za povečanje požarne varnosti cerkve. Temeljitejša prenova je bila izvedena v letih 1903–1909 pod vodstvom arhitekta Ernsta Stenhammarja. Med drugim je bil odstranjen beli premaz, ki je prekrival opečne stebre in stene, notranjost pa od takrat zaznamuje izpostavljena opeka. To je bilo storjeno kot poskus poustvaritve bolj »srednjeveške« notranjosti, vendar je bila notranjost v resnici verjetno vedno pobeljena. Še ena obsežna prenova je bila izvedena med letoma 1952 in 1954. Cerkev je bila leta 1942 povzdignjena v status stolnice za novo ustanovljeno stockholmsko škofijo.
Zgodovinski pomen in kraljeve povezave
Storkyrkan je bila prizorišče pomembnih dogodkov v zgodovini Švedske. Naraščajoče bogastvo in vpliv Stockholma v srednjem veku ter bližina cerkve kraljevi palači so pritegnili pozornost tako uppsalskega nadškofa kot švedskih monarhov. Nadškof je občasno imenoval posebnega predstavnika v cerkvi in pogosto posegal v lokalne cerkvene zadeve. Vsaj enkrat, leta 1338, je bil v Storkyrkani posvečen škof (Hemming iz Turkuja).