Bazilika v Vézelayu je ostanek opatije Vézelay (), benediktinskega in clunyjskega samostana v Vézelayu v vzhodno-osrednjem francoskem departmaju Yonne. Zgrajena je bila med letoma 1120 in 1150. Benediktinska opatijska cerkev, danes bazilika Sainte-Marie-Madeleine (svete Marije Magdalene), s svojim kompleksnim programom podob v kiparskih kapitelih in portalih je ena največjih mojstrovin burgundske romanske umetnosti in arhitekture. Stavba, ki so jo leta 1569 opustošili hugenoti, je bila v 17. in 18. stoletju zanemarjena, v času francoske revolucije pa je bila še dodatno poškodovana.Charles Porée, L’abbaye de Vézelay, Paris 1930, pp. 18–19.
Cerkev in hrib v Vézelayu sta bila leta 1979 zaradi njunega pomena v srednjeveškem krščanstvu in izjemne arhitekture dodana na seznam svetovne dediščine UNESCO.
V baziliki si lahko ogleda relikvije Marije Magdalene.
Zgodovina Benediktinska opatija Vézelay je bila ustanovljena,Primarni vir za zgodovino Vézelaya je kodeks, sestavljen v 12. stoletju, ki vsebuje anale opatije, kartular, zgodovino zgodnjih neverskih grofov in veliko drugega v Bibliothèque municipale, Auxerre, MS 227; uredil ga je R. B. C. Huygens v svojem magistrskem delu Monumenta Vizeliacensia: Texts relatifs à l'histoire de l'abbaye de Vézelay (Corpus Christianorum) Turnhout, Belgija, 1976. tako kot številne opatije, na zemljišču, ki je bilo pozno rimska vila Vercellus (Vercelle je postal Vézelay). Vila je prešla v roke Karolingov in prešla v roke karolinškega grofa Girarta iz Roussillona. Dva samostana, ki ju je tam ustanovil, so v 8. stoletju oropali in razgnali mavrski plenilci, normanski plenilci pa so požgali samostan na vrhu hriba. V 9. stoletju je bila opatija ponovno ustanovljena pod vodstvom Badila, ki je postal podružnica reformiranega benediktinskega reda Cluny. Vézelay je stal tudi na začetku ene od štirih glavnih poti skozi Francijo za romarje, ki so potovali v Santiago de Compostela v Galiciji, v severozahodnem kotu Španije.
Okoli leta 1050 so menihi iz Vézelaya začeli trditi, da hranijo relikvije Marije Magdalene, ki jih je, kot so rekli, iz Svete dežele prinesel bodisi njihov ustanovitelj in svetnik Badilo iz 9. stoletja bodisi odposlanci, ki jih je poslal. Malo kasneje je menih iz Vézelaya izjavil, da je v kripti v St-Maximinu v Provansi odkril, vklesano na praznem sarkofagu, upodobitev maziljenja v Betaniji, ko je Jezusovo glavo mazilila Marija iz Betanije, za katero so v srednjem veku domnevali, da je Marija Magdalena. Menihi iz Vézelaya so razglasili, da je to grobnica Marije Magdalene, iz katere so njene relikvije prenesli v njihovo opatijo. Osvobojeni ujetniki so nato v opatijo prinesli svoje verige kot votivne predmete, novoizvoljeni opat Geoffroy pa je leta 1037 dal železne dele staliti in jih prekovati v kovano železno ograjo, ki je obdajala Magdalenin oltar. Tako je bila postavitev enega najlepših primerov romanske arhitekture, ki je sledila, omogočena zaradi romarjev k razglašenim relikvijam in teh otipnih primerov, ki dokazujejo učinkovitost molitev. Marija Magdalena je prototip spokornice, Vézelay pa je ostal pomembno romarsko mesto za katoliške vernike, čeprav so hugenoti v 16. stoletju sežgali dejanske razglašene relikvije.
Da bi se prilagodili pritoku romarjev, se je začela gradnja nove opatijske cerkve, ki je bila posvečena 21. aprila 1104, vendar so stroški gradnje tako povečali davčno breme na opatijskih zemljiščih, da so se kmetje uprli in ubili opata. Naval romarjev je bil takšen, da je bil zgrajen razširjen narteks (zaprta veranda), ki ga je leta 1132 odprl papež Inocenc II., da bi lažje sprejel množico romarjev.
Sveti Bernard iz Clairvauxa je na veliko noč leta 1146 v Vézelayu pred kraljem Ludvikom VII. pridigal v prid drugi križarski vojni. Tam sta se srečala Rihard I. Levjesrčni in Filip II. Francoski in leta 1190 preživela tri mesece v opatiji, preden sta se odpravila na tretjo križarsko vojno. Tomaž Becket je v izgnanstvu leta 1166 izbral Vézelay za svojo binkoštno pridigo, v kateri je napovedal izobčenje glavnih podpornikov svojega angleškega kralja Henrika II. in kralju zagrozil z izobčenjem. Ladja, ki je bila enkrat pogorela z veliko izgubo življenj, je leta 1165 ponovno pogorela, nakar je bila obnovljena v sedanji obliki.
Samozavestna meniška skupnost opatije je bila pripravljena braniti svoje svoboščine in privilegije pred vsemi prišleki:This occasioned the compiling of the codex now at Auxerre. škofi iz Autuna, ki so izpodbijali njene zahteve po izvzetju; grofi iz Neversa, ki so zahtevali pristojnost na svojem sodišču in pravice do gostoljubnosti v Vézelayu; opatije Cluny, ki je reformirala svojo oblast in si prizadevala ohraniti nadzor nad opatom znotraj svoje hierarhije; meščani Vézelaya, ki so zahtevali vsaj malo komunalne samouprave.
Začetek propada Vézelaya je sovpadal z dobro odmevno odkritjem trupla Marije Magdalene leta 1279 v Saint-Maximin-la-Sainte-Baume v Provansi, ki mu je kraljevsko pokroviteljstvo podelil Karel II. Anžujski, kralj Sicilije. Ko je Karel v La Sainte-Baumeu ustanovil dominikanski samostan, so svetišče našli nedotaknjeno, z napisom, ki je pojasnjeval, zakaj so bile relikvije skrite. Lokalni dominikanski menihi so sestavili poročilo o čudežih, ki so jih te relikvije storile. To odkritje je spodkopalo položaj Vézelaya kot glavnega svetišča Magdalene v Evropi.
Po revoluciji je bil Vézelay v nevarnosti, da se zruši. Leta 1834 je novoimenovani francoski inšpektor zgodovinskih spomenikov, Prosper Mérimée (bolj znan kot avtor novele Carmen), opozoril, da se bo cerkev zrušila, in na njegovo priporočilo je bil mladi arhitekt Eugène Viollet-le-Duc imenovan za nadzor obsežne in uspešne obnove, ki je bila izvedena v več fazah med letoma 1840 in 1861, med katero je njegova ekipa zamenjala velik del preperelih in vandaliziranih skulptur. Ločni oporniki, ki podpirajo ladjo, so njegovi.The intervention of Viollet-le-Duc is briefly told in Kevin D. Murphy, Memory and Modernity: Viollet-le-Duc at Vézelay, 2000.
Glavna cerkev
Cerkev Sainte-Marie-Madeleine je triladijska bazilika z zunanjo dolžino 120 metrov in zelo dolgo ladjo (deset ozkih pravokotnih odprtin), komaj štrlečim transeptom in ambulatornim korom z venčnimi kapelami. Ladja, zgrajena med letoma 1120 in 1140, kaže povsem romanske oblike. Zahodna fasada, zasnovana med letoma 1145 in 1260 (jugozahodni stolp), predstavlja prehod iz romanike v gotiko. Kor, zgrajen med letoma 1185 in 1215, je zgodnje gotski z rahlimi romanskimi reminiscencami.
Izvor materialov, uporabljenih za gradnjo opatije in bazilike sv. Marije Madeleine, je uporabljala kamnine, iz katerih so bili pridobljeni naravni kamniti bloki in material za stebre, ni znan. Med letoma 1840 in 1946 je arhitekt Viollet-le-Duc raziskal več možnih kamnolomov, katerih kamninske usedline so bile najbližje prvotnemu materialu, pri čemer je pri izbiri pomembno vlogo igrala ne le barva, temveč tudi trdota kamnine. Grobo, trdo kamnino je bilo mogoče dobiti iz kamnoloma v bližini Vézelaya in iz kamnoloma La Mance ter v regiji Courson-les-Carrières. Nekdanji kamnolom je morda imel odločilno vlogo pri prvotni izbiri lokacije za projekt gradnje cerkve v Vézelayu. Za obnovo stebrov in monolitnih stebrov, zlasti na območju kora, je bil izbran trdi, rumenkasto bel apnenec iz kamnoloma Coutarnoux. Ta apnenec je mogoče fino polirati, kar je pomembno za notranjost cerkve. Internetseite Gestein für das Kirchenbaumaterial "Ziff. 7 bis 18" Entscheidungen von Viollet-le-Duc für das Gestein, abgerufen am 19. April 2024.
Arhitektura zahodne fasade jasno kaže, da je bila cerkev namenjena dvema stolpoma, obrnjenima proti zahodu; odsotnost severozahodnega stolpa ustvarja asimetrijo v fasadi, ki je nenavadna za francoske cerkve. Desni, jugozahodni stolp sv. Mihael je pravokoten in visok le 38 m, saj višji zvonik med obnovo ni bil obnovljen. Cerkev ima na severni strani križni stolp, stolp Saint-Antoine, ki je visok 35 m.
Ladja Tako glavna ladja kot stranske so prekrite z polkrožnimi oboki, kar je v skladu s klasičnimi oblikami romanskega sloga. Vézelay pa uporablja le krožne loke, stenska konstrukcija je dvonadstropna, ladja pa je prekrita z križnim obokom. Cerkev v Anzy-le-Ducu velja za vzor te strukture. Cerkev sv. Lazarja v sosednjem Avallonu je prav tako primerljiva. Izmenična barva kamnitih plasti v arkadah in prečnih lokih ima precedense, ki segajo v karolinško obdobje, na primer v Palatinski kapeli v Aachnu, zgrajeni med letoma 795 in 803 po bizantinskih vzorih, ali v bližnji opatijski cerkvi sv. Philiberta v Tournusu, ki se je začela graditi okoli leta 1020. Zgornja meja ladijskega zidu je razdeljena na dve coni, pri čemer so posamezni križni oboki ločeni z diferenciranim sistemom stenskih izboklin. Osrednja in stranski ladji imata številne dovršene, figurativno ali cvetlično okrašene kapitele.
To postavlja Vézelay na edinstveno mesto v Burgundiji. Romanska arhitektura cerkve je sledila vzoru (tretje) cerkve mogočne benediktinske opatije Cluny, zgrajene po letu 1088. Clunyjski arhitekturni sistem, ki je še vedno jasno viden v priorski cerkvi Sacré-Cœur v Paray-le-Monialu in katedrali sv. Lazarja v Autunu, se od drugih romanskih slogov razlikuje po uporabi koničastih lokov v arkadah ter v banjastih in križnih obokih, ne pa tudi v oknih, in po tridelni stenski strukturi, ki jo sestavljajo arkade, triforij in svetlobno steno. Presenetljiva podobnost med ladjo Vézelay in (izgubljeno) ladjo Cluny III je uporaba opornikov, ki so pogosto veljali za zaščitni znak gotskih bazilik že v romanskem obdobju.
Dimenzije ladje so 62,5 m dolge in 50 m široke (19 m široke v osrednji ladji in 12 m v stranskih ladjah). Internetseite archONFORM Basilique Sainte-Madeleine "Angaben", abgerufen am 19. April 2024. Notranje višine se gibljejo od višine oboka 18,6 m v osrednji ladji do višine oboka 22 m. Internetseite Kirchenbau.de Vézelay "Kenndaten Innenhöhe", abgerufen am 19. April 2024.
Med obnovo lesenega ogrodja, rešetk in nosilne konstrukcije, vključno s tisto za odre, od leta 1840 naprej je Viollet-le-Duc veliko pozornosti namenil ekonomični izbiri vrst lesa in izkoristku hlodov. Nekoč priljubljen posušen hrast zaradi cene lesa ni bil edina izbira; glede na konstrukcijske zahteve so bile uporabljene kombinacije hrasta in tako imenovanega zelenega lesa iz jelke in topole. Arhitekt je postavil stroge standarde za izkoristek kupljenih hlodov, pri čemer v Vézelayu ni bilo mogoče ohraniti 7/8 efektivnega izkoristka lesa, zato je bilo treba sprejeti izgubo 1/5. Internetseite Kirchenbaumaterial "Ziff. 30 bis 32" Entscheidungen von Viollet-le-Duc für die Holz-Verwendung, abgerufen am 19. April 2024.
Kor V nasprotju z ladjo ima zgodnjegotski kor v Vézelayu tristopenjsko stensko strukturo, ki jo sestavljajo arkade pohodnega dela, arkade galerije in svetlobno nadstropje. Pohodne arkade so šilasti loki. Arkade galerije so zasnovane kot bifore, s šilastimi ločnimi odprtinami, vendar še vedno z okroglimi previsi. Okna svetlobnega nadstropja so šilasti loki, čeprav še vedno brez okraskov, vendar so zgornji ščitni loki okrogli. Kot pri mnogih gotskih cerkvah v Franciji, nenazadnje pri Notre-Dame de Paris, so nosilci v pritličju stebri, bogoslužja, značilna za gotsko arhitekturo, pa se začnejo šele na njihovih kapitelih.
Dimenzije zbora so 26,6 m v dolžino, 10,65 m v širino in 22 m v višino pod kornim obokom.
Kripta thumb|Kripta
Kripta se nahaja pod dvignjenim korom. Dolga je 19 m in široka 9,20 m. Ima križni obok, ki ga podpira dvanajst stebrov različnih velikosti. Kripta naj bi vsebovala relikvije Marije Magdalene. Zaradi pogodbenega sporazuma med cerkvijo Vézelay in cerkvijo Saint-Maximin-la-Sainte-Baume je domnevna lobanja Marije Magdalene shranjena v relikviariju v kripti gotske bazilike Saint-Maximin-la-Sainte-Baume.
Kapiteli