Religiozna umetnost je vizualna predstavitev verskih ideologij in njihovega odnosa z ljudmi. Sakralna umetnost se neposredno nanaša na religiozno umetnost v smislu, da je njen namen čaščenje in verske prakse. Po enem od sklopov definicij umetniška dela, ki jih navdihuje religija, vendar tradicionalno ne veljajo za sveta, ostajajo pod krovnim izrazom religiozna umetnost, ne pa sakralna umetnost.
Drugi izrazi, ki se pogosto uporabljajo za umetnost različnih religij, so kultna podoba, običajno za glavno podobo v bogoslužnem prostoru, ikona v njenem splošnejšem pomenu (ni omejena na vzhodnopravoslavne podobe) in »pobožna podoba«, ki običajno pomeni manjšo podobo za zasebno molitev ali čaščenje. Slike lahko pogosto razdelimo na »ikonične podobe«, ki prikazujejo le eno ali več figur, in »pripovedne podobe«, ki prikazujejo trenutke iz epizode ali zgodbe, ki vključuje svete figure.
Uporaba podob je bila v mnogih religijah sporna. Izraz za takšno nasprotovanje je anikonizem, pri čemer je ikonoklazem namerno uničevanje podob s strani ljudi iste vere.
Budistična umetnost
Budistična umetnost je nastala na Indijski podcelini po zgodovinskem življenju Sidarte Gautama, 6. do 5. stoletja pr. n. št., nato pa se je razvijala zaradi stikov z drugimi kulturami, ko se je širila po Aziji in svetu.
Budistična umetnost je sledila vernikom, ko se je dharma širila, prilagajala in razvijala v vsaki novi državi gostiteljici. Razvila se je proti severu skozi Srednjo Azijo in v Vzhodno Azijo, kjer je oblikovala severno vejo budistične umetnosti.
Budistična umetnost je sledila proti vzhodu vse do jugovzhodne Azije, kjer je oblikovala južno vejo budistične umetnosti.
V Indiji je budistična umetnost cvetela in celo vplivala na razvoj hindujske umetnosti, dokler budizem v Indiji ni skoraj izginil okoli 10. stoletja, deloma zaradi močne širitve islama skupaj s hinduizmom.
Tibetanska budistična umetnost Večina tibetanskih budističnih umetniških oblik je povezanih s prakso Vadžrajane ali budistične tantre. Tibetanska umetnost vključuje thangke in mandale, pogosto z upodobitvami Bude in Bodhisatve. Ustvarjanje budistične umetnosti se običajno izvaja kot meditacija, pa tudi kot ustvarjanje predmeta kot pomoč pri meditaciji. Primer tega je ustvarjanje peščene mandale, ki jo naredijo menihi; pred in po gradnji se recitirajo molitve, oblika mandale pa predstavlja čisto okolico (palačo) Bude, na kateri se meditira za urjenje uma. Delo je redko, če sploh kdaj, podpisano s strani umetnika. Druga tibetanska budistična umetnost vključuje kovinske ritualne predmete, kot sta vadžra in phurba.
Indijska budistična umetnost Dva kraja bolj živo kot katera koli druga nakazujeta vitalnost budističnega jamskega slikarstva iz približno 5. stoletja našega štetja. Ena je jama Adžanta, najdišče v Indiji, dolgo pozabljeno, dokler ga niso odkrili leta 1817. Druga je Dunhuang, ena od velikih oaznih postojank na svilni poti ... Slike segajo od mirnih pobožnih podob Bude do živahnih in prizorov gneče, pogosto z zapeljivimi ženskami s polnimi prsmi in ozkim pasom, ki so bolj znane v indijskem kiparstvu kot v slikarstvu.
Krščanska umetnost
Krščanska sakralna umetnost nastaja v poskusu ponazoritve, dopolnitve in upodobitve načel krščanstva v oprijemljivi obliki, čeprav so možne tudi druge definicije. Namenjena je ustvarjanju podob različnih verovanj v svetu in njegovega videza. Večina krščanskih skupin do neke mere uporablja ali je uporabljala umetnost, čeprav so nekatere imele močne ugovore proti nekaterim oblikam verske podobe, znotraj krščanstva pa so bila tudi večja obdobja ikonoklazma.
Večina krščanske umetnosti je aluzivna oziroma zgrajena okoli tem, ki so znane predvidenemu opazovalcu. Podobe Jezusa in pripovedni prizori iz Kristusovega življenja so najpogostejše teme, zlasti podobe Kristusa na križu.
Prizori iz Stare zaveze igrajo vlogo v umetnosti večine krščanskih denominacij. Podobe Device Marije, ki drži dojenčka Jezusa, in podobe svetnikov so v protestantski umetnosti veliko redkejše kot v rimskokatoliški in Vzhodni pravoslavni Cerkvi.
V korist nepismenih je bil razvit dovršen ikonografski sistem za dokončno prepoznavanje prizorov. Na primer, sveta Neža je upodobljena z jagnjetom, sveti Peter s ključi, sveti Patrik z deteljico. Vsak svetnik ima ali je povezan z atributi in simboli v sakralni umetnosti.
Zgodovina
Zgodnja krščanska umetnost se je ohranila iz časov blizu začetkov krščanstva. Najstarejše ohranjene krščanske slike so z najdišča v Megidu, datirane okoli leta 70, najstarejši krščanski kipi pa so iz sarkofagov, ki datirajo v začetek 2. stoletja. Do Konstantinovega sprejetja krščanstva je krščanska umetnost svoj slog in velik del ikonografije črpala iz priljubljene rimske umetnosti, toda od takrat naprej so velike krščanske stavbe, zgrajene pod cesarskim pokroviteljstvom, prinesle potrebo po krščanskih različicah rimske elitne in uradne umetnosti, od katerih so mozaiki v cerkvah v Rimu najvidnejši ohranjeni primeri. Krščanska umetnost je kmalu postala temelj cerkva po vsej Evropi. Vitraži pogosto prikazujejo biblijske prizore, ki se odražajo v notranjem delovanju stavbe. Tudi freske in oltarne slike polnijo cerkve z zapletenimi in izraznimi krščanskimi podobami.
Med razvojem zgodnjekrščanske umetnosti v Bizantinskem cesarstvu (glej bizantinska umetnost) je bolj abstraktna estetika nadomestila naturalizem, ki se je prej uveljavil v helenistični umetnosti. Ta novi slog je bil hieraričen, kar pomeni, da je bil njegov glavni namen prenesti verski pomen in ne natančno upodobiti predmetov in ljudi. Realistična perspektiva, proporci, svetloba in barve so bili prezrti v korist geometrijske poenostavitve oblik, obrnjene perspektive in standardiziranih konvencij za upodabljanje posameznikov in dogodkov. Polemika glede uporabe rezanih podob, razlage druge zapovedi in krize bizantinskega ikonoklazma je privedla do standardizacije verske podobe znotraj vzhodnega pravoslavja.
Renesansa je doživela porast monumentalnih posvetnih del, vendar se je krščanska umetnost do protestantske reformacije še naprej proizvajala v velikih količinah, tako za cerkve in duhovščino kot za laike. V tem času je Michelangelo Buonarroti poslikal Sikstinsko kapelo in izklesal znamenito Pietà, Gian Lorenzo Bernini je ustvaril masivne stebre v baziliki sv. Petra, Leonardo da Vinci pa je naslikal Zadnjo večerjo. Reformacija je imela velik vpliv na krščansko umetnost, saj je v protestantskih državah hitro praktično ustavila produkcijo javne krščanske umetnosti in povzročila uničenje večine že obstoječe umetnosti.
Ker se je v zahodni Evropi 19. stoletja pojavil posvetni, nesektaški, univerzalni pojem umetnosti, so posvetni umetniki občasno obravnavali krščanske teme (Bouguereau, Manet). Le redko je bil krščanski umetnik vključen v zgodovinski kanon (kot sta Rouault ali Stanley Spencer). Vendar pa so mnogi sodobni umetniki, kot so Eric Gill, Marc Chagall, Henri Matisse, Jacob Epstein, Elisabeth Frink in Graham Sutherland, ustvarili znana umetniška dela za cerkve.Beth Williamson, Christian Art: A Very Short Introduction, Oxford University Press (2004), page 110. Fritz von Uhde je s socialno interpretacijo krščanstva oživil tudi zanimanje za sakralno umetnost z upodobitvijo Jezusa na običajnih mestih v življenju.
Od pojava tiska je bila prodaja reprodukcij pobožnih del pomemben element popularne krščanske kulture. V 19. stoletju so to vključevali žanrske slikarje, kot je Mihály Munkácsy. Izum barvne litografije je privedel do širokega razširjanja svetih kart. V moderni dobi so bila podjetja, specializirana za sodobne komercialne krščanske umetnike, kot sta Thomas Blackshear in Thomas Kinkade, čeprav v svetu likovne umetnosti veljajo za kič,Cynthia A. Freeland, But Is It Art?: An Introduction to Art Theory, Oxford University Press (2001), page 95 zelo uspešna.
V zadnjem delu 20. in prvem delu 21. stoletja so umetniki, ki trdijo, da verujejo v Kristusa, osredotočeno prizadevali ponovno vzpostaviti umetnost s temami, ki se vrtijo okoli vere, Kristusa, Boga, Cerkve, Svetega pisma in drugih klasičnih krščanskih tem, kot vredne spoštovanja s strani posvetnega umetniškega sveta. Umetnost bi se nato lahko uporabila za spodbujanje cerkve k ponovnemu sodelovanju v krščanstvu. Umetniki, kot je Makoto Fujimura, so imeli pomemben vpliv tako na sakralno kot posvetno umetnost. Med drugimi pomembnimi umetniki so Larry D. Alexander, Gary P. Bergel, Carlos Cazares, Bruce Herman, Deborah Sokolove in John August Swanson.
Konfucijanska umetnost
Konfucijanska umetnost je navdihnjena s konfucijanstvom, skovanim po kitajskem filozofu in politiki Konfuciju. Konfucijanska umetnost izvira iz Kitajske, nato se je razširila proti zahodu po svilni poti, proti jugu do južne Kitajske in nato v jugovzhodno Azijo ter proti vzhodu skozi severno Kitajsko do Japonske in Koreje. Čeprav še vedno močno vpliva v Indoneziji, je bil konfucijanski vpliv na zahodno umetnost omejen. Čeprav so bile konfucijanske teme zastopane v kitajskih umetniških središčih, jih je manj v primerjavi s številom umetniških del, ki so o daoizmu in budizmu ali so pod vplivom taoizma in budizma.
Zgodovina Pred dinastijo Han je kitajska umetniška hierarhija glasbo obravnavala kot najvišjo obliko umetnosti in zavračala kaligrafijo, poezijo in slikarstvo kot umetniške oblike in obrt, ki jih izvaja nižji razred. Kljub temu je bila poezija priljubljena tudi v Konfucijevem času, in je bila hvaljena in visoko uvrščena skupaj z glasbo. Po mnenju Konfucija in njegovih učencev si glasba prizadeva ustvarjati in odražati harmonijo v svetu; zato bi se moralo izobraževanje začeti s temelji poezije in moralnega vedenja ter zaključiti z glasbo. Sčasoma je razvoj kitajskega pisnega sistema spodbudil rast kaligrafije in vizualnih umetnosti v smislu družbenega statusa. Konfucijanska estetika in vrednote so še dodatno prispevale k razvoju teh vizualnih umetniških oblik, pri čemer so se krajinske slike in kaligrafska dela osredotočala na pisna dela in nauke konfucijanstva.
Hindujska umetnost
Hinduizem s svojo milijardo privržencev predstavlja približno 15 % svetovnega prebivalstva in kot taka je kultura, ki iz njega izhaja, polna različnih vidikov življenja, na katere vpliva umetnost. Obstaja 64 tradicionalnih umetnosti, ki se začnejo s klasiko glasbe in segajo vse do uporabe in okraševanja nakita. Ker sta religija in kultura neločljivi s hinduizmom, se ponavljajoči se simboli, kot so bogovi in njihove reinkarnacije, lotosov cvet, dodatni udi in celo tradicionalne umetnosti, pojavljajo v številnih skulpturah, slikah, glasbi in plesu.
Islamska umetnost
Prepoved upodabljanja reprezentativnih podob v verski umetnosti, pa tudi naravno dekorativna narava arabske pisave, je privedla do uporabe kaligrafskih okraskov, ki so običajno vključevali ponavljajoče se geometrijske vzorce in rastlinske oblike (arabeske), ki so izražale ideale reda in narave. Te so bile uporabljene na verski arhitekturi, preprogah in ročno napisanih dokumentih. Islamska umetnost je odražala ta uravnotežen, harmoničen pogled na svet. Osredotoča se na duhovno bistvo in ne na fizično obliko.
Čeprav je skozi islamsko zgodovino obstajal odpor do morebitnega malikovanja, je to izrazito sodoben sunitski pogled. Perzijske miniature, skupaj s srednjeveškimi upodobitvami Mohameda in angelov v islamu, so pomembni primeri, ki so v nasprotju s sodobno sunitsko tradicijo. Tudi šiitski muslimani so veliko manj naklonjeni upodabljanju figur, vključno s prerokovimi, če je upodobitev spoštljiva.
Upodabljanje figur Islamski odpor do upodabljanja živih bitij navsezadnje izhaja iz prepričanja, da je ustvarjanje živih oblik edinstveno za Boga. Zaradi tega je bila vloga podob in ustvarjalcev podob kontroverzna.
Najmočnejše izjave o figuralnem upodabljanju so podane v hadisih (Izročilih preroka), kjer so slikarji izzvani, da »vdihnejo življenje« svojim stvaritvam, in jim grozi kazen na sodni dan.