Bitka pri Cowpensu je bil vojaški spopad med ameriško revolucionarno vojno, ki se je odvil 17. januarja 1781 blizu mesta Cowpens v Južni Karolini. Patriotske sile, ocenjene na 2.000 rednih vojakov in milice pod brigadnim generalom Danielom Morganom, so premagale 1.000 britanskih in ameriških lojalističnih vojakov pod poveljstvom podpolkovnika Banastra Tarletona. To je bila najhujša izguba, ki so jo utrpele britanske enote, odkar se je general John Burgoyne predal generalu Horatiu Gatesu pri Saratogi leta 1777.
Britanci so se odpravili na jug zaradi večje britanske podpore ali torijevstva na jugu, vendar se je pro-neodvisnostno navdušenje povečalo, ko se je razširila novica o bitki.Crawford, 2024 str. 179-180: Abigail Adams je Morgana poimenovala "vzhajajoči junak na jugu." Taktično je Cowpens pokazal, da lahko ameriška patriotska milica, če je pravilno vodena, povzroči velike žrtve najbolje usposobljenim britanskim vojakom.Crawford, 2024 str. 180: Crawford ugotavlja, da je zadovoljiva uspešnost milice bila razodetje, ki je bilo manj pomembno za Britance, bolj pa za ameriško revolucionarno vodstvo.
Morganova milica se je po bitki razpustila, tako da je pod njegovim poveljstvom ostalo 550 vojakov. Britanski general Charles Cornwallis je Morgana zasledoval decembra 1780 in januarja 1781 s svojo vojsko 2.500 mož. Morgan se je izognil Cornwallisu in se v začetku februarja pridružil vojski generala Nathanaela Greenea blizu Greensbora v Severni Karolini, s čimer je pripravil teren za bitko pri Guilford Court Houseu.Crawford, 2024 str. 181-183
Ozadje
14. oktobra 1780 je poveljnik kontinentalne vojske, general George Washington, izbral Nathanaela Greenea, kvekerskega častnika iz Rhode Islanda, za poveljnika južnega oddelka kontinentalnih sil. Greeneova naloga ni bila lahka. Leta 1780 sta bili Karolini prizorišče dolgega niza katastrof za kontinentalno vojsko, najhujša pa je bila zajetje ameriške vojske pod generalom Benjaminom Lincolnom maja 1780 med obleganjem Charlestona. Britanci so nato zasedli mesto, največje na jugu in glavno mesto Južne Karoline. Kasneje istega leta je bila kolonialna vojska pod poveljstvom generala Horatia Gatesa poražena v bitki pri Camdenu. Zmaga kolonialne milice nad njihovimi lojalističnimi nasprotniki v bitki pri Kings Mountainu na severozahodni meji oktobra je kupila čas, vendar so Britanci še vedno zasedali večino Južne Karoline. Ko je Greene prevzel poveljstvo, je južna vojska na papirju štela 2.307 mož (1.482 prisotnih), od katerih je bilo 949 kontinentalnih rednih vojakov, večinoma iz slavnega in visoko usposobljenega polka "Maryland Line".
3. decembra se je brigadni general Daniel Morgan javil na dolžnost v Greeneovem štabu v Charlotteu v Severni Karolini. Na začetku ameriške revolucije je Morgan – čigar vojaške izkušnje so segale v francosko in indijansko vojno (1754–1763) – služil pri obleganju Bostona leta 1775. Kasneje je sodeloval pri invaziji na Kanado leta 1775 in njeni vrhunski bitki, bitki pri Quebecu. Ta bitka se je končala s porazom in Morganovim zajetjem s strani Britancev. Morgan je bil zamenjan januarja 1777 in ga je Washington postavil za poveljnika izbrane sile 500 usposobljenih strelcev, znanih kot Morganovi strelci. Morgan in njegovi možje so igrali ključno vlogo pri zmagi leta 1777 pri Saratogi, ki se je izkazala za prelomnico celotne vojne. Morgan, ogorčen, ker je bil preskočen pri napredovanju in mučen zaradi hudih napadov išiasa, je leta 1779 zapustil vojsko. Leto kasneje je bil povišan v brigadnega generala in se vrnil v službo v južnem oddelku revolucionarne vojne.
Greene se je odločil, da se njegova šibka vojska ne more spopasti z Britanci v odprtem boju. Sprejel je nekonvencionalno odločitev, da razdeli svojo vojsko in poslal oddelek zahodno od reke Catawba, da dvigne moralo domačinov in najde zaloge, ki so bile omejene okoli Charlotta. Greene je Morganu dal poveljstvo nad tem krilom in mu naročil, naj se pridruži milici zahodno od Catawbe in prevzame poveljstvo nad njimi. Morgan se je 21. decembra odpravil proti zahodu, zadolžen za zavzemanje položaja med rekama Broad in Pacolet ter zaščito civilistov na tem območju. Imel je 600 mož, od katerih jih je bilo približno 400 kontinentalnih, večinoma iz Delawarea in Marylanda. Ostali so bili milica iz Virginije, ki je imela izkušnje kot kontinentalci. Do božiča je Morgan dosegel Pacolet. Pridružilo se mu je še 60 milice iz Južne Karoline, ki jih je vodil izkušeni gverilski partizan Andrew Pickens st.. Druga milica iz Georgije in Karolin so se pridružile Morganovemu taboru.
Medtem je Lord Cornwallis načrtoval vrnitev v Severno Karolino in izvedbo invazije, ki jo je preložil po porazu pri Kings Mountain. Morganove sile so predstavljale grožnjo njegovemu levemu krilu. Poleg tega je Cornwallis prejel napačne obveščevalne podatke, ki so trdili, da bo Morgan napadel pomembno britansko utrdbo ameriških lojalistov pri Ninety Six, Južna Karolina. Da bi rešil utrdbo in premagal Morganovo poveljstvo, je Cornwallis 1. januarja 1781, z nadaljnjim sporočilom 2. januarja, ukazal konjenici (dragoncem) pod poveljstvom podpolkovnika Banastre Tarletona na zahod.
Tarleton je imel spektakularno kariero v svoji službi pri Britancih v kolonijah. Decembra 1776 sta on in majhna skupina presenetila in ujela kolonialnega generala Charlesa Leeja v New Jerseyju. Odlikoval se je pri obleganju Charlestona in bitki pri Camdenu. Poveljujoč Britanski legiji – mešani pehotni/konjeniški sili, sestavljeni iz ameriških lojalistov, ki so predstavljali nekatere najboljše britanske čete v Karolinah – je Tarleton zmagal pri Monck's Corner in Fishing Creeku. Postal je razvpit med kolonisti po svoji zmagi pri Bitka pri Waxhaws, kjer so bili njegovi možje obtoženi ubijanja ameriških vojakov po njihovi predaji. Bežeči patrioti so verjeli, da je vsaj en vojak, ki se je predal, pobral pištolo in ustrelil Tarletona. Tarleton je v svoji zgodovini-biografiji iz leta 1781 zapisal, da je bil njegov konj ustreljen pod njim med začetnim napadom in da so njegovi možje, misleč, da je bil umorjen, napadali neusmiljeno, dokler niso bili pod nadzorom.
Tarleton in Legija sta se odpravila v Ninety Six. Ko je izvedel, da Morgana ni tam, je Tarleton zaprosil za okrepitve britanskih rednih vojakov, ki jih je Cornwallis poslal. Tarleton se je s svojim povečanim poveljstvom odpravil, da bi pregnal Morgana čez reko Broad. 12. januarja je prejel natančne novice o Morganovi lokaciji in nadaljeval z napornim pohodom, gradil čolne za prečkanje rek, ki so bile poplavljene zaradi zimskega dežja. Ko je prejel novico, da ga Tarleton vneto zasleduje, se je Morgan umaknil proti severu, da bi se izognil ujetju med Tarletonom in Cornwallisom.
Do popoldneva 16. januarja se je Morgan približeval reki Broad, ki je bila visoka zaradi poplavnih voda in naj bi bila težko prehodna. Vedel je, da je Tarleton blizu za njim. Do noči je prispel na kraj, ki so ga domačini imenovali "Hannah's Cowpens", znano pašno območje za lokalno živino. Pickens, ki je patruljiral, je tisto noč prispel, da bi se pridružil Morganu s svojim velikim korpusom neregularne milice. Morgan se je odločil, da se bo postavil in boril, namesto da bi nadaljeval z umikom in tvegal, da ga bo Tarleton ujel med prečkanjem reke Broad. Ko je izvedel za Morganovo lokacijo, je Tarleton potisnil svoje čete, ki so marširale ob 3. uri zjutraj, namesto da bi taborile za noč.
Britanski napad
Nekaj minut pred sončnim vzhodom se je Tarletonova predhodnica pojavila iz gozda pred ameriškim položajem. Tarleton je ukazal svojim dragoncem, naj napadejo prvo linijo strelcev, ki so odprli ogenj in ustrelili 15 dragoncev. Ko so se dragonci hitro umaknili, je takoj ukazal pehotni napad, ne da bi se ustavil, da bi preučil ameriško razporeditev ali da bi preostali del njegove pehote in njegova konjeniška rezerva prišla iz gozda. Tarleton je napadel strelsko linijo brez premora, razporedil svoje glavno telo in svoja dva topova. Ameriški strelci so nadaljevali z ognjem, ko so se umikali, da bi se pridružili drugi liniji, ki jo je zasedala Pickensova neregularna milica. Britanci so ponovno napadli, tokrat so dosegli milico, ki je (po ukazu) izstrelila dva rafala v sovražnika, še posebej so ciljali poveljnike. Britanci – s 40% žrtev med častniki – so bili presenečeni in zmedeni. Reorganizirali so se in nadaljevali z napredovanjem. Tarleton je ukazal enemu od svojih častnikov, Ogilvieju, naj z nekaj dragonci napade "poražene" Američane. Njegovi možje so se premikali naprej v pravilni formaciji in jih je za trenutek ustavil mušketni ogenj milice, vendar so nadaljevali z napredovanjem. Pickensova milica se je zdela, da "beži" kot običajno, okoli ameriške levice proti zadnjemu delu, kot je bilo načrtovano, potem ko so izstrelili svoj drugi rafal.Buchanan, 320–322
Britanci so umik prvih dveh linij razumeli kot popoln umik in so se z glavo naprej pognali v tretjo in zadnjo linijo discipliniranih rednih vojakov iz Marylanda in Delawarea, ki so jih čakali na hribu. 71. Highlandersom je bilo ukazano, naj obkrožijo ameriško desnico. Howard je opazil [bočni manever in ukazal milici iz Virginije, ki je zasedala ameriško desnico, naj se obrne in se sooči s Škoti. Vendar pa je bil v hrupu bitke Howardov ukaz napačno razumljen in milica se je začela umikati. Bilo je 7:45 zjutraj in Britanci so se borili skoraj eno uro. Bili so utrujeni in neorganizirani, vendar so videli, da se milica iz Virginije na desnici upornikov umika in verjeli, da Američani bežijo. Napadli so, prekinili formacijo in napredovali v kaotični množici.
Patriotski protinapad
Morgan je ukazal rafal. Howardova "bežeča" milica je nenadoma prekinila umik in se obrnila. Virginijci so streljali na Britance z razdalje največ 30 jardov (27,5 metrov) z masivnim učinkom, kar je povzročilo, da so se zmedeni Britanci ustavili. Howard je zakričal: "Napadite z bajoneti!"Buchanan, 324 Kontinentalci v sredini so, kot je bilo ukazano, izvedli bajonetni napad. Tarletonova sila, soočena s strašnim presenečenjem, se je začela sesuvati; nekateri možje so se predali na mestu, drugi pa so se obrnili in zbežali. Howardovi možje so napadli naprej in zasegli dva britanska topova. Washingtonova konjenica je prišla od zadaj z nasprotne ameriške levice, da bi udarila Britance na njihovem desnem boku in zadaj. Pickensova milica, ki se je zdaj reorganizirala, je napadla izza hriba in dokončala 360-stopinjski krog okoli ameriškega položaja, da bi udarila 71. Highlanders na britanskem levem boku in zadaj. Howard je ukazal milici iz Virginije, katere umik je povzročil usodni britanski napad, naj se obrne in napade Škote z druge smeri.
Šok nenadnega napada, skupaj s ponovnim pojavom ameriške milice na levem boku, kjer so Tarletonovi izčrpani možje pričakovali, da bodo videli svojo konjenico, se je izkazal preveč za Britance. Skoraj polovica britanskih in lojalističnih pešakov je padla na tla, ranjenih ali ne. Njihova volja do boja je izginila. Babits diagnosticira "bojni šok" kot vzrok za ta nenaden britanski zlom – učinki izčrpanosti, lakote in demoralizacije so jih nenadoma dohiteli.Babits ta pojav v celoti obravnava na straneh 155–159 Ujeti so bili v dvojni obkolitvi, ki jo je nek pisec primerjal z manjšo različico starodavne bitke pri Kanah.Vojaško kaplanstvo, zima 1998 Mnogi so se predali.