Ekspedicija Crawford, znana tudi kot bitka pri Sanduskyju, ekspedicija Sandusky in Crawfordov poraz, je bila kampanja leta 1782 na zahodni fronti ameriške revolucionarne vojne in ena zadnjih operacij konflikta. Kampanjo je vodil polkovnik William Crawford, izkušen častnik, ki je služil v kontinentalni vojski in bil prijatelj iz otroštva Georgea Washingtona. Crawfordov cilj je bil uničiti sovražna indijanska mesta ob reki Sandusky v Ohiu, z upanjem, da bo končal indijanske napade na ameriške naseljence. Ekspedicija je bila ena izmed serije napadov na sovražna naselja, ki sta jih obe strani izvajali skozi celotno vojno.
Konec maja 1782 je Crawford vodil približno 500 prostovoljne milice, večinoma iz Pensilvanije, globoko na indijansko ozemlje, z namenom, da bi presenetil Indijance. Avtohtone skupine in njihovi britanski zavezniki iz Detroita so izvedeli za ekspedicijo in zbrali sile, da bi se uprli Američanom. Dan neodločnega boja se je odvil blizu mest Sandusky 4. junija, pri čemer so se Američani zatekli v gozd, ki je postal znan kot "Otok bitke". Indijanske in britanske okrepitve so prispele naslednji dan. Američani, ki so se znašli obkroženi, so se tisto noč umaknili. Umik je postal neorganiziran, Crawford pa se je ločil od večine svojih mož. Ko se je umik spremenil v beg, je 6. junija prišlo do še enega spopada. Večini Američanov je uspelo najti pot nazaj v Pensilvanijo. Približno 70 Američanov je bilo ubitih tako v bojih kot v kasnejših usmrtitvah; indijanske in britanske izgube so bile minimalne.
Med umikom so bili Crawford in neznano število njegovih mož ujeti. Indijanski borci so mnoge od teh ujetnikov usmrtili v maščevanje za pokol v Gnadenhüttnu, ki se je zgodil prej istega leta, v katerem je bilo ubitih približno 100 miroljubnih Indijancev s strani pensilvanske milice. Crawforda in kirurga dr. Johna Knighta so indijanski poglavarji pod vodstvom lojalista Simona Girtyja, osebno povabili v vas Wingenim plemena Delaware. Ko sta sedela, sta Crawford in Knight opazila odsekano glavo ameriškega častnika, poročnika Johna McKinleyja, ki so jo člani plemena brcali naokoli kot žogo za zabavo.
Moža je Girty odpeljal k plemenskemu ognju, kjer so Crawforda "slekli do golega, mu ukazali, naj sede ob ogenj, nato pa so ga pretepli". Po navodilih poglavarjev so Crawforda držali, medtem ko so mu odrezali ušesa. V Knightovem lastnoročnem zapriseženem pričevanju je Crawford prosil Girtyja, naj ga ustreli, na kar se je moški "srčno zasmejal in se z vsemi svojimi kretnjami zdel navdušen nad grozljivim prizorom". Crawfordova kasnejša usmrtitev je bila še posebej brutalna: mučili so ga vsaj dve uri, preden so ga sežgali na grmadi. Njegova usmrtitev je bila široko objavljena v Združenih državah, kar je poslabšalo že tako napete odnose med domorodnimi skupinami in Američani.
Novejša raziskovanja vlogo Girtya postavljajo v drugo luč, saj je skušal pomagati Crawfordu, vendar je bil sam v nevarnosti, da bo napaden s strani indijanskih zaveznikov, če bi preveč pritiskal. Simon Girty je imel precejšen vpliv na irokeška plemena Seneca (od katerega je bil kot otrok celo posvojen), Cayuga, Wyandot, Mingo, vendar majhen vpliv na pleme Lenape, pa tudi Shawnee in ostala algonkinska plemena iz Ohio in Illinois teritorija. Nekaj let pred tem je uspel pred podobno usodo rešiti mlajšega znanca iz Dunmorjeve vojne leta 1774, Simona Kentona, kateri je pozneje tudi sam postal slavni mejni pionir in raziskovalec.
Ozadje
Ko se je leta 1775 začela ameriška revolucionarna vojna, je reka Ohio označevala negotovo mejo med ameriškimi kolonijami in domorodci iz dežele Ohio. Domorodci iz Ohia – Shawnee, Mingo, Lenape (Delawari) in Wyandoti – so bili razdeljeni glede odziva na vojno. Nekateri domorodni voditelji so pozivali k nevtralnosti, medtem ko so se drugi vključili v vojno, ker so jo videli kot priložnost za zaustavitev širjenja ameriških kolonij in ponovno pridobitev ozemelj, ki so jih prej izgubili kolonistom.
Mejna vojna se je stopnjevala leta 1777, potem ko so britanski uradniki v Detroitu začeli novačiti in oboroževati domorodne vojne skupine za napade na nebranjene ameriške obmejne naselbine. Neznano število ameriških naseljencev v današnjem Kentuckyju, Zahodni Virginiji in Pensilvaniji je bilo ubitih v teh napadih. Intenzivnost konflikta se je povečala novembra 1777, potem ko so ameriški miličniki umorili Cornstalka, vodilnega zagovornika nevtralnosti Shawneejev. Kljub nasilju so mnogi domorodci iz Ohia še vedno upali, da se bodo izognili vojni, kar se je izkazalo za težko, saj so bili locirani neposredno med Britanci v Detroitu in Američani ob reki Ohio.
Februarja 1778 so Američani sprožili svojo prvo odpravo v deželo Ohio v poskusu nevtralizacije britanske dejavnosti v regiji. General Edward Hand je vodil 500 pensilvanskih miličnikov na presenetljiv zimski pohod iz Fort Pitta proti reki Cuyahoga, kjer so Britanci shranjevali vojaške zaloge, ki so jih razdeljevali domorodnim napadalnim skupinam. Neugodne vremenske razmere so preprečile, da bi odprava dosegla svoj cilj. Na povratnem pohodu so nekateri Handovi možje napadli miroljubne Lenapeje, ubili enega moškega in nekaj žensk in otrok, vključno z sorodniki poglavarja Lenapejev, kapitana Pipea (Hopocan). Ker so bili ubiti le neborci, je odprava posmehljivo postala znana kot "squaw kampanja".
Kljub napadu na njegovo družino je kapitan Pipe dejal, da ne bo iskal maščevanja. Namesto tega je bil septembra 1778 eden od podpisnikov pogodbe iz Fort Pitta med Lenapeji in Združenimi državami. Američani so upali, da bo ta sporazum omogočil ameriškim vojakom prehod skozi ozemlje Lenapejev in napad na Detroit, vendar se je zavezništvo poslabšalo po smrti White Eyesa, poglavarja Lenapejev, ki je pogajal o pogodbi. Sčasoma se je kapitan Pipe obrnil proti Američanom in preselil svoje privržence zahodno k reki Sandusky, kjer je prejel podporo Britancev v Detroitu.
V naslednjih nekaj letih so Američani in domorodci sprožili napade drug proti drugemu, običajno ciljajoč na naselbine. Leta 1780 je bilo na stotine naseljencev Kentuckyja ubitih ali ujetih v britansko-domorodni odpravi v Kentucky. George Rogers Clark iz Virginije se je odzval avgusta 1780 z vodenjem odprave, ki je uničila dve mesti Shawneejev ob reki Mad River, vendar je malo škodila domorodnim vojnim prizadevanjem. Ker je večina Lenapejev do takrat postala pro-britanska, je ameriški polkovnik Daniel Brodhead aprila 1781 vodil odpravo v deželo Ohio in uničil mesto Lenapejev Coshocton. Clark je nato rekrutiral moške za odpravo proti Detroitu poleti 1781, ampak domorodci so odločno premagali sto njegovih mož ob reki Ohio, s čimer so dejansko končali njegovo kampanjo. Preživeli so pobegnili v militantna mesta ob reki Sandusky.
Več vasi krščanskih Lenapov je ležalo med borci ob reki Sandusky in Američani v Fort Pittu. Vasi so upravljali moravski misijonarji David Zeisberger in John Heckewelder. Čeprav so bili pacifisti, so misijonarji podpirali ameriško stran in obveščali ameriške uradnike v Fort Pittu o sovražnih britanskih in domorodnih dejavnostih. Septembra 1781 so, da bi preprečili nadaljnjo komunikacijo med misijonarji in ameriško vojsko, sovražni Wyandoti in Lenapi iz Sanduskyja prisilno preselili misijonarje in njihove spreobrnjence v novo vas (Captive Town) ob reki Sandusky.
Marca 1782 je skoraj 200 pensilvanskih milic pod poveljstvom podpolkovnika Davida Williamsona odjahalo v Ohio Country, v upanju, da bodo rešili ameriške ujetnike in našli bojevnike, ki so bili odgovorni za napade na pensilvanske naseljence. Razjarjeni zaradi grozljivega umora bele ženske in njenega dojenčka s strani domorodcev, so Williamsonovi možje pridržali približno 100 krščanskih Lenapov v vasi Gnadenhütten. Krščanski Lenapi (večinoma ženske in otroci) so se vrnili v Gnadenhütten iz Captive Towna, da bi pobrali pridelke, ki so jih bili prisiljeni pustiti za seboj. Obtožujoč krščanske domorodce, da so pomagali sovražnim napadalnim skupinam, so jih Pensilvanci pretepli do smrti in pustili trupla gniti. Pokol v Gnadenhüttnu, kot so ga poimenovali, bo imel resne posledice za naslednjo ameriško ekspedicijo v Ohio Country. Ko je George Washington izvedel za pokol v Gnadenhüttnu, je opozoril vojake, naj se ne pustijo ujeti živim domorodcem, vendar se je do takrat ekspedicija v Sandusky že začela.
Načrtovanje ekspedicije
thumb|Ker general William Irvine ni imel sredstev za izvedbo kampanje kontinentalne vojske, je prostovoljcem pomagal pri začetku odprave Sandusky.
Septembra 1781 je bil general William Irvine imenovan za poveljnika Zahodnega oddelka Kontinentalne vojske, ki je imel sedež v Fort Pittu. Čeprav se je velika britanska vojska pod poveljstvom lorda Cornwallisa oktobra 1781 predala pri Yorktownu, kar je praktično končalo vojno na vzhodu, se je konflikt na zahodni meji nadaljeval. Irvine je prejel novico, da si Američani, ki živijo na meji, želijo vojaško ekspedicijo proti Detroitu, da bi končali stalno britansko podporo indijanskim vojnim skupinam. Irvine je raziskal in nato 2. decembra 1781 pisal Washingtonu:
Verjamem, da se vsi strinjajo, da je edini način, da Indijance odvrnemo od nadlegovanja države, da jih obiščemo. Vendar iz izkušenj vemo, da požiganje njihovih praznih mest nima želenega učinka. Kmalu lahko zgradijo druga. Treba jih je zasledovati in premagati, ali pa Britance, od katerih dobivajo podporo, popolnoma pregnati iz njihove države. Verjamem, da bi uničenje Detroita bil dober korak k zagotavljanju vsaj začasnega olajšanja tej državi.
Washington se je strinjal z Irvinovo oceno, da je treba Detroit zavzeti ali uničiti, da bi končali vojno na zahodu. Februarja 1782 je Irvine nadaljeval z pošiljanjem podrobnega načrta ofenzive Washingtonu. Irvine je ocenil, da bi z 2.000 možmi, petimi topovi in oskrbovalno karavano lahko zavzel Detroit. Na žalost, Washingtonov odgovor je bil, da bankrotirani ameriški kongres ne bo mogel financirati kampanje, in je zapisal, da "ofenzivnih operacij, razen v majhnem obsegu, trenutno ni mogoče upoštevati."
Vse, kar je Irvine lahko storil, je bilo, da je prostovoljcem dovolil organizirati lastno ofenzivo. Detroit je bil predaleč in premočan za majhno operacijo, vendar so lokalni poveljniki milice, kot je Williamson, verjeli, da je odprava proti indijanskim mestom ob reki Sandusky izvedljiva. Za zmanjšanje stroškov bi moral vsak prostovoljec priskrbeti svojega konja, puško, strelivo, obroke in drugo opremo. Njihovo edino plačilo bi bila oprostitev dveh mesecev služenja v milici po končani kampanji, plus morebitni plen, ki bi ga vzeli od domorodcev. Zaradi nenehnih indijanskih napadov – žena in otroci baptističnega duhovnika so bili ubiti in skalpirani v zahodni Pensilvaniji 12. maja 1782 – ni bilo pomanjkanja moških, ki bi bili pripravljeni prostovoljno sodelovati.
Irvine sam ni iskal poveljstva odprave, ker se je bal, da bi bilo to kot uniformirani kontinentalni vojak nezakonito, vendar si je prizadeval vplivati na načrtovanje kampanje. Irvine je napisal podrobna navodila za (še neizbranega) poveljnika prostovoljcev:
Cilj vašega poveljstva je uničiti z ognjem in mečem (če je izvedljivo) indijansko mesto in naselje v Sanduskyju, s čimer upamo, da bomo prebivalcem te dežele zagotovili mir in varnost; če pa to ni izvedljivo, boste nedvomno opravili druge storitve, ki so v vaši moči in bodo v svojih posledicah prispevale k doseganju tega velikega cilja.
Organizacija odprave