Sullivanova odprava leta 1779 (znana tudi kot ekspedicija Sullivan-Clinton, kampanja Sullivan in kampanja Sullivan-Clinton) je bila vojaška kampanja Združenih držav pod poveljstvom generala Johna Sullivana med ameriško revolucionarno vojno, ki je trajala od junija do oktobra 1779, proti štirim britanskim zavezniškim narodom Irokezov (znanim tudi kot Haudenosaunee). Kampanjo je ukazal George Washington kot odgovor na napade Irokezov in lojalistov na dolino Wyoming in Cherry Valley. Cilj kampanje je bil "popolno uničenje in opustošenje njihovih naselij." Štiri brigade Kontinentalne vojske so izvedle kampanjo požgane zemlje na ozemlju Irokeške konfederacije v današnjem osrednjem New Yorku.

Ekspedicija je bila v veliki meri uspešna, saj je bilo porušenih 40 irokeških vasi in uničeni njihovi pridelki ter zaloge hrane. Kampanja je pregnala nekaj več kot 5.000 Irokezov v Fort Niagaro, kjer so iskali britansko zaščito in izpraznila območje za povojno naselitev. Nekateri učenjaki trdijo, da je bil to poskus uničenja Irokezov in kampanjo opisujejo kot genocid, čeprav je ta izraz sporen. Danes je to območje srce severnega dela New Yorka, s petintridesetimi monoliti, ki označujejo pot Sullivanovih čet in lokacije irokeških vasi, ki so jih porušili in jih je postavil New York State Education Department leta 1929 v spomin na 150. obletnico ekspedicije.

Pregled

Ekspedicijo, ki sta jo vodila generalmajor John Sullivan in brigadni general James Clinton, so izvedli poleti 1779, začenši 18. junija, ko je vojska odkorakala iz Eastona v Pensilvaniji, do 3. oktobra, ko je zapustila Fort Sullivan, zgrajen v Tiogi, da bi se vrnila v glavni tabor Georgea Washingtona v New Jerseyju. Čeprav je imela kampanja le eno večjo bitko pri Newtownu na reki Chemung v zahodnem New Yorku, je ekspedicija močno poškodovala gospodarstvo irokeških narodov z uničenjem njihovih pridelkov, vasi in premičnin. Število smrtnih žrtev zaradi izpostavljenosti, lakote in bolezni naslednjo zimo je preseglo žrtve v bitki pri Newtownu, med katero je Sullivanova vojska 3.200 kontinentalnih vojakov odločno premagala približno 600 Irokezov in lojalistov.

Kot odgovor na napade Irokezov in lojalistov leta 1778 na ameriška naselja, kot so napad na Cobleskill, napad na German Flatts, pokol v dolini Wyoming in pokol v Cherry Valleyju, ter irokeško podporo Britancem med bitkami pri Saratogi leta 1777, je Sullivanova vojska izvedla kampanjo požgane zemlje, da bi končala irokeške napade. Ameriške sile so metodično uničile 40 irokeških vasi po celotni regiji Finger Lakes v zahodnem New Yorku. Na tisoče domorodnih beguncev je pobegnilo v Fort Niagaro ob Ontarijskem jezeru ob ustju reke Niagara. Opustošenje je povzročilo veliko stisko tistim, ki so se tisto zimo zatekli pod britansko vojaško zaščito zunaj Fort Niagare, in mnogi so umrli od lakote ali zmrznili, kljub prizadevanjem britanskih oblasti, da bi zagotovile hrano in zavetje z uporabo svojih omejenih virov.

Ozadje

Ko se je začela revolucionarna vojna, so britanski uradniki, pa tudi kolonialni Kontinentalni kongres, iskali zvestobo (ali vsaj nevtralnost) Irokeške konfederacije, znane tudi kot Šest narodov. Irokezi so se sčasoma razdelili glede poti, ki jo bodo ubrali. Večina Senekov, Cayugov, Onondagov in Mohawkov se je odločila za zavezništvo z Britanci. Večina Oneidov in Tuscarorov se je pridružila ameriškim revolucionarjem, deloma zaradi vpliva prezbiterijanskega misijonarja Samuela Kirklanda. Za Irokeze je ameriška revolucija postala državljanska vojna.

Domovina Irokezov je ležala na meji med provinco Quebec in provincama New York ter Pensilvanija. Po predaji sil britanskega generala Johna Burgoyna oktobra 1777 po bitki pri Saratogi, so lojalisti in njihovi irokeški zavezniki začeli napadati ameriška obmejna naselja, pa tudi vasi Oneidov. Iz baze v Fort Niagara, so možje, kot so lojalistični poveljnik major John Butler, mohawški vojaški vodja Joseph Brant in seneškki vojaški poglavarji Sayenqueraghta in Cornplanter, vodili skupne britansko-domorodne napade.

30. maja 1778 je napad na Cobleskill s strani Brant's Volunteers povzročil smrt 22 rednih vojakov in milice. 10. junija 1778 je Vojni odbor Kontinentalnega kongresa sklenil, da se obeta velika indijanska vojna. Ker bi se obrambna vojna izkazala za neustrezno, je odbor pozval k odpravi 3.000 mož proti Fort Detroit in podobnemu prodoru v deželo Senekov, da bi kaznovali Irokeze. Kongres je določil generalmajorja Horatia Gatesa za vodenje odprave in odobril sredstva za kampanjo. Kljub tem prizadevanjem se kampanja ni zgodila do naslednjega leta.

3. julija 1778 so Butler, Sayenqueraghta in Cornplanter vodili mešano silo domorodnih bojevnikov in Rangerjev v napadu na Wyoming Valley, uporniško žitnico in naselje ob severnem rokavu reke Susquehanna v današnji Pensilvaniji. Približno 300 oboroženih patriotskih branilcev je bilo ubitih v bitki pri Wyomingu, po kateri so bile hiše, skednji in mlini porušeni po celotni dolini.

Septembra 1778 se je na poraz v Wyomingu odzval polkovnik Thomas Hartley, ki je uničil številne zapuščene vasi Delawarov in Seneca plemen ob reki Susquehanna, vključno z Tiogo. Hkrati je Joseph Brant vodil napad na German Flatts v Mohawk Valley, uničil številne hiše, skednje in mline. Oktobra so ameriške enote pod vodstvom podpolkovnika Williama Butlerja izvedle nadaljnje maščevanje, ko so uničile pomembni domorodne vasi v Unadilla in Onaquaga ob reki Susquehanna.

11. novembra 1778 je lojalistični stotnik Walter Butler (sin Johna Butlerja) vodil dve četi Butlerjevih rangerjev, oddelek 8. pehotnega polka, približno 300 Senec in Cayugov, ki jih je vodil Cornplanter in majhno skupino Mohawkov, ki jih je vodil Joseph Brant, v napad na Cherry Valley v New Yorku. Medtem, ko so rangerji in redni vojaki blokirali Fort Alden, so Seneci divjali po vasi, ubili in skalpirali 16 vojakov in 32 civilistov, večinoma žensk in otrok, ter zajeli 80 ujetnikov. V manj kot letu dni so Butlerjevi rangerji in njihovi irokeški zavezniki večji del severnega New Yorka in severovzhodne Pensilvanije spremenili v ruševine, zaradi česar so tisoči naseljencev pobegnili in kontinentalni vojski odvzeli hrano.

Pokol v Cherry Valleyju je prepričal Američane, da morajo ukrepati. Aprila 1779 je polkovnik Goose Van Schaick vodil odpravo 558 vojakov kontinentalne vojske proti Onondaga plemenu. Požganih je bilo približno 50 hiš in velika količina koruze in fižola. Van Schaick je poročal, da so zajeli "trideset tri Indijance in enega belca, ter ubili dvanajst Indijancev." Kljub temu, da je Van Schaickov nadrejeni James Clinton ukazal, naj svojim vojakom prepreči napad na ženske Onondaga (opozarjajoč, da "čeprav so divjaki slabi, nikoli ne kršijo čistosti nobene ženske"), so Američani med odpravo zagrešili številna grozodejstva. Ameriški vojaki so "ubijali dojenčke in posiljevali ženske", poglavar Onondaga pa je Britancem leta 1782 pripovedoval, kako so Američani "ubili vse ženske in otroke, razen nekaterih mladih žensk, ki so jih odpeljali za uporabo svojih vojakov in so bile kasneje ubite na bolj sramoten način".

Ko so Britanci leta 1779 začeli osredotočati svoja vojaška prizadevanja na južne kolonije, je Washington izkoristil priložnost za začetek velike ofenzive proti Irokezem, zaveznikom Britancev. Njegov prvotni impulz je bil, da bi odpravo dodelil generalmajorju Charlesu Leeju, vendar so bili Lee, pa tudi generalmajor Philip Schuyler in generalmajor Israel Putnam zavrnjeni iz različnih razlogov. Washington je poveljstvo odprave ponudil Horatiu Gatesu, "Heroju Saratoge", vendar je Gates ponudbo zavrnil, domnevno zaradi zdravstvenih razlogov. Končno je poveljstvo sprejel generalmajor John Sullivan.

Washington je svoja specifična navodila izdal v pismu Sullivanu 31. maja 1779:

Odprava

Odprava je bila ena največjih kampanj Kontinentalne vojske, saj je vključevala več kot tretjino njenih vojakov. Sullivanu so bile dodeljene štiri brigade Kontinentalne vojske, skupaj 4.469 mož. Do časa, ko se je odprava odpravila, se je to število zmanjšalo na nekaj manj kot 4.000 zaradi bolezni, dezertacij in poteklih vpoklicev.

Aprila 1779 je bila brigada Edwarda Handa poslana iz Minisinka v dolino Wyoming, da bi vzpostavila bazni tabor za odpravo. Maja 1779 so se brigade Enocha Poora in Williama Maxwella zbrale v Eastonu, Pennsylvania, kjer sta se jim pridružila Sullivan in 4. artilerijski polk Thomasa Proctorja. Preden so lahko nadaljevali v Wyoming, je bilo treba skozi divjino med rekama Delaware in Susquehanna izsekati cesto. Cesta je bila dokončana sredi junija in Sullivanove sile so prispele v Wyoming 23. junija po petdnevnem pohodu. Odpravi v Wyomingu se je pridružilo več manjših enot, vključno s tremi četami Morgan's Riflemen.

Zaradi pomanjkanja zalog je bil Sullivanov odhod iz Wyominga odložen do 31. julija, ko se je odprava odpravila proti Tiogi na sotočju rek Chemung in Susquehanna. Odprava je napredovala previdno, upočasnjena zaradi goratega terena in potrebe po ohranjanju stika s 134 ploskovnimi čolni, ki so prevažali Sullivanovo artilerijo in zaloge po Susquehanni. Z odpravo je bilo 1.200 tovornih konj, 700 glav živine, štirje medeninasti tri-funtni topovi, dva šest-funtna topova, dve 5½-palčni havbici in en možnar. Odprava je prispela v Tiogo 11. avgusta in začela se je gradnja začasne utrdbe, ki so jo poimenovali Fort Sullivan.

Bitka pri Chemungu

Po prihodu v Tiogo je Sullivan poslal majhno skupino, da izviduje Chemung, vas Delaware 12 milj (19 km) gorvodno, kjer je verjel, da se zbirajo domorodne in lojalistične sile. Ko so se izvidniki vrnili, so poročali o prisotnosti velikega števila "belcev in Indijancev" v "veliki zmedi", vendar niso mogli povedati ali se sovražnik pripravlja na boj ali odhod. Sullivan se je odločil, da je takojšen napad upravičen. Sullivanove sile so pustile garnizijo 250 mož v Tiogi in ponoči korakale ter prispele v Chemung ob zori 13. avgusta. Odkrili so, da je bila vas na hitro zapuščena. Medtem ko so Poorjevi vojaki požgali vas in uničili pridelke na okoliških poljih, je Handova brigada iskala sledi pobeglih vaščanov. Približno 1,5 km zahodno od vasi je bil oddelek 11. pensilvanskega polka napaden iz zasede s strani 30 Delawarov, ki jih je vodil Roland Montour. Kontinentalci so uspeli izvesti protinapad in prisiliti Delaware k umiku, vendar so utrpeli šest mrtvih in 12 ranjenih. Kasneje je bil oddelek 1. novohampširskega polka obstreljevan med uničevanjem pridelkov na nasprotni strani reke, pri čemer je bil en mrtev in štirje ranjeni. Sullivanove sile so se tisto popoldne umaknile iz Chemunga in se po mraku vrnile v tabor v Tiogi.

Clintonova brigada

Četrta brigada, pod poveljstvom Jamesa Clintona, se je zbrala v Canojaharieju ob reki Mohawk. Skozi gozd je bila zgrajena 24 milj (39 km) dolga cesta od reke Mohawk do jezera Otsego, izvira reke Susquehanna. Šest dni v juniju so se vozovi vozili sem in tja, prevažali zaloge in 208 plitvih čolnov do začetka jezera. Zaloge so bile nato naložene na čolne in prepeljane čez. Clinton je svoj štab postavil na južnem koncu jezera v začetku julija in čakal na Sullivanov ukaz za pohod.

Clinton je 9. avgusta prejel ukaz za odhod v Tiogo. Zaradi nizkega vodostaja na Susquehanni je Clinton ukazal gradnjo jezu, ki je dvignil vodostaj na jezeru Otsego za 2 čevlja (0,61 m). Čolni, naloženi z zalogami, so bili povlečeni v plitvine pod jezom. Jez je bil prebit in čolni so lahko plavali po reki, spremljali pa so jih Clintonovi vojaki, ki so korakali ob obeh bregovih.

Clinton je 12. avgusta prispel v Unadillo, dva dni kasneje pa v Oquago. Obe vasi je leto prej uničil William Butler. Po dvodnevnem počitku je Clintonova brigada nadaljevala po reki navzdol, požigala zapuščene zaselke in razpršene kmetije. 19. avgusta so prispeli do ustja potoka Choconut, kjer je velik oddelek iz Poorjevih in Handovih brigad čakal, da jih pospremi v Tiogo. Clinton je v Sullivanov tabor vstopil 22. avgusta.

Bitka pri Newtownu