Giżycko (prej or Łuczany; ) je mesto na severovzhodu Poljske z 27.107 prebivalci (od januarja 2025). Leži med jezeroma Kisajno in Niegocin v regiji Mazurija, znotraj Varminsko-mazurskega vojvodstva. Je sedež okrožja Giżycko.
Giżycko je priljubljena poletna turistična destinacija zaradi svoje lege v Mazurskem jezerskem okrožju in ima številne zgodovinske spomenike, vključno s tevtonskim gradom iz 14. stoletja.
Zgodovina Antika in srednji vek
Prva znana naselja na območju današnjega Giżycka so bila zabeležena v rimskih časih s strani Tacita v njegovi Germaniji in so povezana z Jantarno potjo, v bližini katere je bil Giżycko.History Giżycko City official website Na tem območju je bilo znano obrambno naselje baltskih Prusov, v 9. stoletju pa je bilo zabeleženo, da mu je vladal kralj Izegup ali Jesegup.
Po neuspelem poskusu leta 997 je Boleslav I. Hrabri leta 1008 poslal še eno odpravo, da bi osvojil/pokristjanil stare Pruse. Tako kot sv. Adalberta so leta 1009 Jatvingi blizu jezera Niegocin ubili tudi misijonarja Bruna iz Querfurta, leta 1910 pa so Brunu v bližini postavili spominski križ.
Tevtonski vitezi so leta 1340 zgradili grad Giżycko (Ordensburg) z imenom Lötzen (po poljsko Łuczany, kasneje tudi Lec), ki je stal na ožini med dvema jezeroma v današnji Mazuriji. Lötzen je bil pod upravo komande Balga. Od poznega srednjega veka so ga naseljevali predvsem Poljaki iz bližnje Mazovije, znani kot Mazurci.
Leta 1454 je poljski kralj Kazimir IV. Jagelonec na zahtevo Pruske konfederacije regijo priključil Poljskemu kraljestvu, po izbruhu trinajstletne vojne leta 1454 pa so se Łuczany postavile na stran Poljske.Słownik geograficzny Królestwa Polskiego i innych krajów słowiańskich, Tom V, Warsaw, 1884, p. 113 Naselje so leta 1455 zavzeli tevtonski vitezi, vendar so ga Poljaki naslednje leto ponovno zavzeli. Po mirovni pogodbi, podpisani v Torunju leta 1466, je postala del Poljske kot fevd v lasti Tevtonskega reda,Górski, pp. 96–97, 214–215 vse do razpada Tevtonske države leta 1525.
Sodobnost
Naselje v bližini gradu je leta 1612 prejelo mestne privilegije z grbom in pečatom, medtem ko je bilo del vojvodstva Prusije (pod poljsko suverenostjo do leta 1701). Prvi župan je bil Paweł Rudzki. Poljsko ime mesta, ki ga je takrat uporabljalo pretežno poljsko prebivalstvo,Słownik geograficzny Królestwa Polskiego i innych krajów słowiańskich, Tom V, Warsaw, 1884, p. 114 je bilo Łuczany.Jan Leo, Dzieje Prus. Z braniewskiego wydania roku 1725 przełożył bp Julian Wojtkowski, Olsztyn, 2008, p. 581
Lötzen je leta 1701 postal del Kraljevine Prusije in leta 1773 del novo ustanovljene province Vzhodna Prusija. Leta 1709/10 je kuga zahtevala 800 žrtev, preživelo pa je le 119 prebivalcev. V 19. stoletju je bila v središču mesta postavljena nova luteranska cerkev po načrtih Karla Friedricha Schinkla. Lötzen je leta 1871 med združitvijo Nemčije pod vodstvom Prusije postal del Nemškega cesarstva.
Junija 1807 je bil v mestu nameščen poljski korpus generalov Józefa Zajączka in Jana Henryka Dąbrowskega. Po napoleonskih vojnah sta mesto prizadela požar in lakota. Pruskega kralja Friderika Viljema IV. je med svojim obiskom leta 1845 v mestu sprejelo 10.000 revnih ljudi, ki so skandirali Hleba! (Kruh! v poljščini). Kralj je množici odgovoril v poljščini kot zadnji pruski vladar, ki je govoril poljsko. Od leta 1875 do 1892 je izhajal poljski tednik Gazeta Lecka.Leon Sobociński, Na gruzach Smętka, wyd. B. Kądziela, Warsaw, 1947, p. 76
V letih 1844–1848 je bila na majhnem kopnem med jezeroma Mamry (Mauersee) in Niegocin (Löwentinsee) zgrajena trdnjava Boyen, trdnjava, poimenovana po pruskem vojnem ministru Hermannu von Boyenu. Ta trdnjava je ena največjih in najbolje opremljenih trdnjav 19. stoletja. V letih 1942–1945 je bila sedež nemške vojaške obveščevalne službe (Fremde Heere Ost) pod vodstvom Reinharda Gehlena.
Zaradi Versajske pogodbe je bil leta 1920 pod nadzorom Društva narodov organiziran vzhodnopruski plebiscit. Med pripravami na plebiscit je nemška milica napadla propoljski shod s približno 1000 ljudmi. Govorniki in udeleženci shoda so bili hudo pretepeni; glavni propoljski vodja shoda Fryderyk Leyk je bil tako hudo pretepen, da je komaj preživel. Pozneje se je odnos poljskega prebivalstva v mestu umiril in del prebivalstva je bojkotiral glasovanje, medtem ko so drugi odkrito glasovali za Nemčijo, ker so se bali maščevanja;Giżycko: z dziejów miasta i okolic Irena Berentowicz, Andrzej Wakar - 1983 p.126 4900 glasov je bilo oddanih za ostanek v Vzhodni Prusiji in s tem Nemčiji, nobenega pa za Poljsko. Kasneje se je agresivna germanizacija okrepila in med nacistično vladavino v Nemčiji je bila v mestu praktično prepovedana govorjenje poljščine na javnih mestih.
V 1930-ih je bil Lötzen garnizija več vojaških enot Wehrmachta kot podobmočni štab Wehrkreisa I, ki je imel sedež v Königsbergu. V Lötznu ali njegovi bližini so bile nameščene tudi štabne, vzdrževalne in stražarske čete Hitlerjevega štaba Wolfsschanze in Oberkommando des Heeres (OKH, vrhovno poveljstvo vojske). OKH je imel sedež na območju Mauerwalda, približno 10 km severno od Giżycka, kjer je bil še vedno neuničen sistem bunkerjev.
Mesto je leta 1945 med drugo svetovno vojno zasedla sovjetska Rdeča armada, po koncu vojne pa je bilo postavljeno pod poljsko upravo. V okviru teritorialnih sprememb, ki jih je zahtevala Sovjetska zveza, je bila poljska oblast sprejeta na Potsdamski konferenci, vendar pod predhodnimi pogoji. Prenos je bil potrjen z nemško-poljsko mejno pogodbo.
Nemško govoreče prebivalstvo, ki med vojno ni bilo evakuirano, je bilo nato v skladu s Potsdamskim sporazumom izgnano proti zahodu. Preostalemu poljskemu prebivalstvu so se pridružili Poljaki, razseljeni iz nekdanje vzhodne Poljske, ki jo je priključila Sovjetska zveza, zlasti iz Vilenske regije. Mesto so leta 1946 preimenovali v Giżycko v čast mazurskega folklorista Gustawa Gizewiusza, evangeličansko-luteranskega pastorja iz 19. stoletja v južni Mazuriji, ki je močno podpiral poljski jezik in poljsko kulturo ter se je uprl germanizaciji Mazurije.
Geografska lega Mesto leži v zgodovinski Vzhodni Prusiji ob jezeru Löwentin, približno 90 kilometrov severovzhodno od mesta Allenstein (Olsztyn) in približno 110 kilometrov jugovzhodno od mesta Königsberg (Kaliningrad), nedaleč od meje z rusko eksklavo Kaliningrajska oblast.
Podeželska občina Giżycko, h kateri mesto samo ne spada, se razprostira na površini 289,76 km² in ima 8629 prebivalcev (na dan 31. decembra 2020).
Demografija Do 19. stoletja je poljsko prebivalstvo predstavljalo večino v mestu, z majhno prisotnostjo Nemcev. Do sredine 19. stoletja je nemška manjšina postala veliko večja in germanizacija v mestu je hitro napredovala.Giżycko: z dziejów miasta i okolic Irena Berentowicz, Andrzej Wakar - 1983 p.123
Znamenitosti Med posebnimi znamenitostmi so trdnjava Boyen z muzejem, rekonstruiran grad, v katerem je danes hotel, kanal in vrtljivi most, ki ga prečka, Brunov križ na Mizasti gori ob jezeru Löwentin in nekdanji vodni stolp, v katerem je danes kavarna in se odpira panoramski razgled na mesto.
Sklici
Zunanje povezave
Municipal website Tourism website Full text of "Monumenta historiæ Warmiensis, oder, Quellensammlung zur Geschichte Ermlands" festeboyen.pl (Polish) Jewish community of Giżycko on Virtual Shtetl
Kategorija:Naselja na Poljskem Kategorija:Ustanovitve leta 1335