Fran Valenčič, slovenski pesnik, * 29. januar 1878, Ilirska Bistrica † 16. september 1916, Gorjupa kupa, Doberdob
Življenje Rodil se je v Ilirski Bistrici očetu posestniku in trgovcu Francu Valenčiču ter mami Jožefi Ličan kot peti od šestih otrok. V Ilirski Bistrici je obiskoval ljudsko šolo ter šolanje v prvih dveh letih nadaljeval na gimnaziji v Gorici ter jo končal v Ljubljani. V Gorici je Valenčič po pričevanju Alojza Gradnika zlagal pesmi dijakom v Alojzijevišču. V Ljubljani je bil sošolec Karla Cankarja, mlajšega brata Ivana Cankarja, ter kasneje zgodovinarja Karla Capudra. Od leta 1897 je živel skupaj s Cankarjem na Streliški ulici, po sporu z gospodinjo pa se je odselil h Dragotinu Ketteju na Vodmat. Gimnazijsko šolanje je zaključil leta 1900. Tekom šolanja v Ljubljani je bil član tajne dijaške organizacije Zadruga (1892–1897/98), v kateri so člani kritizirali njihova literarna dela ter problematizirali tedanja aktualna politična vprašanja.
Zatem je študiral na dunajski pravni fakulteti, a je študij poleti 1902 prekinil in eno leto prostovoljno služil vojaški rok. Po končanem vojaškem roku, kjer je pridobil čin narednika ter postal član rezervne vojske, je nadaljeval s študijem in postal absolvent. Nato se je kot odvetniški pripravnik zaposlil v Gorici. Kot rezervist se je moral leta 1904 in 1907 udeležiti rednih vojaških vaj.
O njegovem življenju po letu 1905 izvemo le iz zapisov tretjih oseb, Lojze Kraigher pa navaja, da se je Valenčič pred prvo svetovno vojno petkrat neuspešno ustrelil v glavo.
Literarno delovanje .Svoje pesmi, večinoma ljubezenske vsebine, občasno sonetne zgradbe, je objavljal v tedanjih književnih revijah Zgodnja Danica, Ljubljanski zvon, Slovan in Slovenka. Na njegova dela sta slogovno vplivala Kette in Josip Murn - Aleksandrov, snovno pa tedanje filozofske šole ter Nietzsche. Cankar je o Valenčičevem delu imel v splošnem dobro mnenje. Po Cankarjevem predlogu Franu Govekarju je Valenčič leta 1901 na Dunaju prevedel libreto romantične opere Viljem Tell italijanskega skladatelja Gioachina Rossinija, ki je bila v Ljubljani z velikim uspehom premierno uprizorjena leta 1902. Tedaj naj bi celo načrtoval izviren libreto Krst pri Savici. Vrh njegovega ustvarjanja predstavlja popotni cikel La bella Venezia, ki ga je objavil v Ljubljanskem zvonu leta 1905. Po letu 1905 svojih pesmi ni več objavljal.
Njegove pesmi je posmrtno zbrala in objavila njegova nečakinja, makedonsko-slovenska pesnica Bistrica Kranjec Mirkulovska.
Smrt Z izbruhom prve svetovne vojne in soške fronte je bil vpoklican v avstroogrsko vojsko kot rezervni podčastnik, sprva je služil v Ljubljani, nato na Štajerskem in na kraškem delu soške fronte. 16. septembra 1916 je padel v boju na hribu Gorjupa kupa (takrat znana kot Kota 144) v bližini Doberdoba. Kraj Valenčičevega pokopa je raziskoval Vojko Čeligoj, po njegovi smrti je bil pokopan v začasno pokopališče, zatem pa verjetno prekopali na eno izmed avstro-ogrskih pokopališč. Točna lokacija ni znana, na italijanskih pokopališčih ni vnešen med pokopanimi, na avstro-ogrski strani pa so podatki nepopolni.
Posmrtno mu je Cankar posvetil črtico Sraka in lastovice, omenil pa ga je tudi v črtici Konec iz zbirke Podobe iz sanj.
Viri
Kategorija:Slovenski pesniki Kategorija:Slovenska moderna Kategorija:Slovenski pravniki Kategorija:Padli v boju Kategorija:Žrtve prve svetovne vojne Kategorija:Slovenski prevajalci