Ahmed ibn Tulun (arabsko أحمد بن طولون‎) je bil turški emir Sirije in Egipta, * 20. september 835, Bagdad, † 10. maj 884, al-Kataj.

Mladost Ahmed je bil sin sužnja, ki ga je buharski vali kupil za abasidskega kalifa al-Mamuna. Kalif mu je namenil vojaško kariero in ga nato osvobodil in postavil za poveljnika njegove osebne straže (haraṣ). Prejel je odlično izobrazbo ne le v vojaških zadevah, za katere ga je namenil že oče, temveč tudi v pravnih, teoloških in literarnih predmetih. Kot tak je bil usposobljen za opravljanje najpomembnejših javnih funkcij.

Priložnost za resnično napredovanje v karieri se mu je ponudila leta 866, ko je odstavljenega kalifa al-Mustaina, ki ga je imenoval za svojega osebnega stražarja, pospremil v izgnanstvo, kjer je kalif umrl. Njegove zvestobe in solidarnosti do slavnega izgnanca ni cenil le nesrečni mladi al-Mustain, temveč tudi bolj razumno okolje Samare, takratne prestolnice kalifata.

Al-Mustainov naslednik al-Mutaz je leta 868 Egipt zaupal Turku Bajakbaku, ker ni mogel v gotovini plačevati njegovih storitev in, kar je še pomembneje, storitve svojih čet. Težave z rednim plačevanjem kalifove vojske so pripeljale do tega, da je poskušal poveljnikom vojaških enot plačati usluge v naravi. Slednji so bili nagnjeni k temu, da so za vsako najmanjšo zamudo grozili z uporom.

V kalifatu je nastala praksa, da so bila bolj ali manj obsežna ozemlja zaupana v osebno razpolaganje vojaškim poveljnikom, ki jih sicer ne bi mogli na noben način izplačati. Bajakbak je bil eden od najmočnejših turških vojskovodij v Samari.

Egipt takrat še zdaleč ni bil gospodarsko uspešen, vendar so njegovi naravni viri predstavljali pomemben potencialni vir bogastva. Turški generali običajno niso bili pripravljeni odpotovati v svoje nove fevde, ker so se upravičeno bali, da bi s tem hitro izgubili vso oblast v središču islamskega imperija. Namesto njih so tja preprosto poslali svoje pooblaščence, katerih vloga ni bila nič drugega kot premišljeno bogatenje.

Bajakbak se je poročil z materjo Ahmeda ibn Tuluna, ki je bila vdova. Očim se je nato odločil, da bo svojega posvojenca poslal iz Samare v Egipt kot svojega pooblaščenca. Ahmed se je zato leta 868 takoj odpravil v Egipt in 15. septembra prispel v Fustat.

Prevzem oblasti v Egiptu thumb|250px|Minaret mošeje Ahmeda ibn Tuluna v Kairu

Nenadna smrt Bajakbaka in imenovanje Jardžuha na njegovo mesto nista spremenila Ibn Tulunovega statusa. Ibn Tulun je izkoristil upor vladarja Palestine Amajurja v Siriji, da je s soglasjem kalifata oborožil večetnično vojsko Berberov, črnih Afričanov, Turkov in seveda Egipčanov. Zatrtje Amajurjevega upora ni pomenilo razpustitve Ibn Tulunove vojske in prav z njo je začel tkati notranjo in zunanjo politiko vse večje avtonomije in sčasoma resnične neodvisnosti, s čimer se je osvobodil obremenjujočega skrbništva abasidskega finančnega uradnika Ibn Mudabirja. Pri tem mu je na skrivaj pomagal sam kalif al-Mutamid, ki se je moral podrediti sposobnemu in energičnemu regentstvu svojega brata al-Muvafaka. Podpiral ga je turški element v Samari, zato je lahko k poslušnosti prisilil uporniške sužnje Zandže na jugu Iraka, kjer jim je uspelo vzpostaviti pravo protiabasidsko oblast.

Kot del svojega načrta za osvoboditev izpod kalifata je Ibn Tulun začel diskretno pošiljati darila in denar kalifu, ki zaradi perečih vojaških izrednih razmer ni mogel računati na zadovoljive prihodke. Al-Mutamid se je na neki točki celo obrnil na Ibn Tuluna, da bi na skrivaj pobral denar, ki bi ga moral Ibn Tulun poslati regentu za zatiranje upora v Zandžu. Od 4,3 milijona dinarjev, zbranih v Egiptu, je šlo 2,2 milijona kalifu in le 1,2 milijona al-Muvafaku. Slednji je prepoznal prevaro in poskušal odstraniti Ibn Tuluna z njegovega položaja. Za njegovega naslednika je imenoval Muso ibn Buga, vendar Musa ni mogel prevzeti položaja, ker ga je v Siriji deset mesecev blokirala močna Ibn Tulunova vojska. Ker Musa ibn Buga ni mogel plačevati svojih vojakov, se je vrnil v prestolnico kalifata.

Ibn Tulun je kljub uporu svojega sina al-Abasa pridobil popoln nadzor nad Egiptom in večjim delom Sirije. Prenehal je pošiljati zbrane davke v blagajno kalifata, ker je odprlo vrata najprej gospodarskemu in nato še kulturnemu razcvetu njegovega emirata.

Notranje reforme thumb|left|250px|Mošeja Ahmeda ibn Tuluma v Kairu, 9. stoletje

Ker kalifu niso bili nakazani vsi davki, se je sprostila velika količina finančnih sredstev za začetek temeljite reforme kmetijstva in gospodarstva, predvsem v Egiptu in delu Sirije, ki je bil pod njegovo oblastjo. Zgrajeni so bili novi jezovi in obnovljeni starodavni kanali, ki so Egiptu omogočali kar najboljše izkoriščanje vode Nila in rodovitnega blata, ki ga je prinašal. Obnova je zagotovila zaposlitev velikega števila kmetov. Reformirana je bila tekstilna in rudarska industrija ter izvedena ambiciozna urbana prenova države.

Ibn Tulun se je odločil, da bo v severovzhodnem delu Kaira zgradil novo mestno četrt. Tja se je zatem preselil tudi on sam in se začel naslavljati s sultan, kar približno pomeni "vladar". Zgradil je veliko mošejo, ki še danes stoji, v njeni bližini pa veličastno palačo, imenovano Dar al-Imara ali Sedež poveljstva, ki je ni več. Zgradil je tudi mošejo, posvečeno Sadžidi Nafisi (Naša gospa Nafisa), ki je še vedno eno najbolj obiskanih islamskih svetišč v Kairu.

V Kairu je bil zgrajen tudi hipodrom, ki je poleg očitnega rekreativnega namena za igranje pola (čawgān), imel pomembno funkcijo usposabljanja konjenikov elitnega oddelka njegove vojske. Okvir objektov z močnim družbenim pomenom je dopolnjevala bolnišnica (bimaristan). V sultanovi palači je bil zgrajen tairaz, kjer so proizvajali zelo kakovostno in prestižno blago, kot je bil papir in zelo fine tkanine. Prav tu je bila stkana tkanina (kiswah), namenjena pokrivanju Kabe v Meki.

Celotno območje je bilo obogateno z bujno vegetacijo, ki jo je omogočal obsežen namakalni sistem. Naložbe in pretok denarja so zagotavljali visoko stopnjo zaposlenosti, kar je v kombinaciji s stabilnostjo valute sprožilo močan gospodarsko-proizvodni cikel, zaradi katerega je Egipt ponovno postal bogata država. Obilna proizvodnja je stabilizirala tržne cene, zlasti žita, in zagotovila samozadostnost države.

Egipt je tako po stoletjih zaostajanja po zatonu rimske oblasti doživel pomemben preporod. Vojska je bila deležna največje mogoče pozornosti in z njo se je sultan lahko uprl poskusom Abasidov, da bi ponovno vzpostavili politično in gospodarsko oblast nad državo.

Zunanja politika Ker je bil al-Muvafak v Abasidskem kalifatu v celoti zaposlen z zatiranjem uničujočega upora podložnih Zandžev, je Ibn Tulun pospešil svoje načrte za dosego neodvisnosti. Potem ko se je moral kalifov odposlanec Musa ibn Buga vrniti v Samaro, ne da bi mu uspelo podjarmiti novega vladarja Egipta in Sirije, je Ibn Tulun poskušal porušiti negotovo notranje ravnovesje kalifata tako, da ga je obrnil v svojo korist. Svoje ime je začel dodajati k imenu kalifa v hutbi, ki je potekala v vsaki mošeji med petkovo opoldansko molitvijo, in leta 882 šel celo tako daleč, da je na skrivaj ponudil gostoljubje kalifu al-Mutamidu, nasprotniku svojega brata al-Muvafaka. Al-Mutamida je povabil, da se mu pridruži v Egiptu, kjer mu je uredil njemu primerno razkošno rezidenco.

Al-Muvafaka je vali Džazire opozoril na al-Mutamidove načrte in al-Mutamida so prestregli in ga poslali nazaj v Samaro. Ibn Tulunov sklic zbora učenjakov, zadolženega za razglasitev al-Muvafakovega skrbništva nad al-Mutamidom za nelegitimnega in razglasitev legitimnosti džihada, ki bi ponovno vzpostavil enovit kalifat, ni dal željenih rezultatov. Situacijo je bolj kot al-Muvafakov ukaz, da se ime uporniškega sultana preklinja z vseh minbarjev mošej, rešila smrt Ahmeda ibn Tuluma 10. maja 884.

Viri

Lemma. Ahmad b. Ţūlūn. Encyclopedia of Islam, 2ª ed. Leiden, E.J. Brill, 1960, str. 278-279 Zaky M. Hassan. Les Toulounides, Parz, 1937. Hugh Kennedy, The Prophet and the Age of the Caliphates, London-New York, Longman, 1986. Claudio Lo Jacono. Storia del mondo musulmano (VII-XVI secolo). Torino, Einaudi, 2004.

Kategorija:Rojeni leta 835 Kategorija:Umrli leta 884 Kategorija:Vladarji v 9. stoletju Kategorija:Emirji