Evakuacija civilistov 25. in 26. marca 1945 iz Bele krajine v Dalmacijo je bila največja evakuacija civilistov v tem delu Evrope med drugo svetovno vojno in največja letalska operacija anglo-ameriških zaveznikov na ozemlju Slovenije, v kateri je bilo na varno prepeljanih prek dva tisoč ljudi.
Ozadje in potek evakuacije alt=Informativna tabla ob Dakoti pri Otoku.|sličica|Ob muzejski Dakoti na travniku pri Otoku, ki spominja na partizanska letališča, je evakuacija civlistov iz Bele krajine 25. in 26. marca 1945 opisana na informativni tabli. Evakuacija je stekla v pričakovanju sklepnih spopadov druge svetovne vojne, da bi na varno prepeljali čim več civilistov, ki ne bi mogli sodelovati v spopadih in bi predstavljali veliko varnostno tveganje.
Tedaj je na osvobojenem ozemlju Bele krajine poleg domačinov živelo še na stotine ljudi, ki so delovali v vodstvu slovenske partizanske vojske, organih Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), v partizanskih bolnišnicah, na partizanskih letališčih pri Otoku (Piccadily Hope) in Krasincu (Piccadily Hope A), na katera so zavezniška letala dovažala pomoč v orožju, zdravilih, opremi in hrani, odvažala pa ranjene in bolne, pripadniki diplomatskih misij vseh zavezniških vojsk ter člani različnih kulturnih ustanov, kot sta Radio OF in Slovensko narodno gledališče. V Belo krajino pa so se zatekli tudi številni begunci iz drugih delov okupirane Slovenije ter NDH.
Evakuacijo civilistov so predlagali slovenski partizani, po posredovanju poveljnika jugoslovanskih obrambnih sil Josipa Broza - Tita, na njegovo prošnjo pa so jo zasnovali v britanskih misijah, delujočih v okviru Uprave za posebne operacije SOE. Načrt zanjo so pripravili v poveljstvu Balkanskih zračnih sil (Balkan air force, BAF) v Italiji, izvedli pa so jo piloti Ameriških zračnih sil (AAF) z 12 transportnimi letali Douglas DC 3 (Dakote), ki jih je spremljalo osem lovskih letal Spitfire nastajajoče jugoslovanske letalske eskadrilje.
Medtem ko so ameriški in britanski zavezniki dotlej ranjence, bolnike in nosečnice v posameznih letih evakuirali v oporišče Bari v Italiji, so v operaciji s kodnim imenom Dunn civiliste prepeljali v osvobojeno Dalmacijo, in sicer v velikih transportih in v samo dveh dneh. Evakuacija se je začela 25. marca 1945 in se končala naslednji dan. V tem času so Dakote, ki so letele v formacijah, opravile 60 poletov in letele skoraj 193 ur. Na letališče Zemunik pri Zadru so prepeljale 2041 ljudi, največ mater z otroki, nosečnic, pogorelcev iz obkolpskih vasi, ki so jih požgali Nemci in ustaši, ter onemoglih iz Bele krajine in Dolenjske, srbskih beguncev in sirot iz Drežnice na Hrvaškem ter partizanskih aktivistk.
Življenje v Kaštelih Za sprejem evakuirancev v osvobojeni Dalmaciji je poskrbela zaledna baza slovenskih partizanov v Biogradu. Namestili so jih pri domačinih in v počitniških vilah v Kaštelih pri Splitu, kjer so vzpostavili civilno bazo SNOS, t. i. slovenski zbeg. Tam so evakuiranci dočakali svobodo in se domov postopno vračali konec maja in v začetku junija.
Ohranjanje spomina To manj znano epizodo iz druge svetovne vojne je raziskala Ilinka Todorovski; tema jo je zanimala, ker sta bili evakuirani njeni mama in stara mama, Fančka in Danica Senica. Njeno knjigo Po zračnem mostu iz Bele krajine v Dalmacijo: evakuacija civilistov marca 1945 je ob 80-letnici evakuacije, spomladi 2025, izdal Vojaški muzej Slovenske vojske. Knjiga je opremljena s fotografijami evakuacije, slovenske vojaške baze in slovenskega zbega v Dalmaciji, ki so jih posneli partizanski fotografi in jih hrani Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenija, objavljen je tudi arhivski seznam evakuirancev. Jeseni 2025 so ob muzejski Dakoti pri Otoku, ki spominja na belokranjska partizanska letališča, postavili informativno tablo o evakuaciji.
Sklici
Kategorija:1945 v Sloveniji Kategorija:Druga svetovna vojna v Sloveniji Kategorija:Bela krajina