Chryslerjeva stolpnica () je 77-nadstropni poslovni nebotičnik, ki stoji na križišču 42nd Street in Lexington Avenue v soseski East Midtown na Manhattnu, osrednjem okraju mesta New York v Združenih državah Amerike. Stavba v slogu art déco, dokončana leta 1930, je s 319 m višine do vrha antene najvišja stavba na svetu, zgrajena iz zidakov in z jeklenim ogrodjem. Od izgradnje do dokončanja nebotičnika Empire State Building 11 mesecev kasneje je bila tudi najvišja stavba na svetu. Še vedno je med najvišjimi stolpnicami v New Yorku.

Gradnjo je zasnoval in financiral Walter Chrysler, takratni direktor korporacije Chrysler, kot nepremičninsko investicijo za svoje potomce, ne za sedež podjetja, ki je poslovalo v Detroitu. Zaznamovalo jo je rivalstvo s projektoma 40 Wall Street in Empire State Building za naziv najvišje stavbe na svetu. Ob odprtju je bila deležna mešanih odzivov strokovne in širše javnosti, v desetletjih po tistem pa je obveljala za enega najimenitnejših primerkov art déco arhitekture. Po dokončanju prizidka leta 1952 je Chrysler stavbo prodal, nakar je redno menjala lastnike.

Leta 1978 je bila razglašena za zgodovinski spomenik nacionalnega pomena.

Zgradba thumb|left|Prepoznavna konica stolpnice z dekorativnimi elementi Načrte za stolpnico je izdelal arhitekt William Van Alen. Zgrajena je iz jeklenega ogrodja, ki ga zapolnjujejo zidaki, nekatere površine pa so prekrite z dekorativnimi kovinskimi ploščami. Ima 3862 zunanjih oken. Iz vogalov na petih nastropjih štrli približno 50 kovinskih ornamentov, večina katerih spominja na bruhalnike gotskih katedral.

V zgradbo je vgrajenega veliko svetlega nerjavnega jekla »Nirosta«, avstenitne zlitine, ki jo je razvilo nemško podjetje Krupp. Iz Niroste so zunanji ornamenti, okenski okvirji, krona in konica. To jeklo je bilo ključen element Van Alenovega načrta za poudarjanje dvigajočih se linij in ožajočih se krožnih oblik strehe. Proizvajalci so uporabili stavbo za preskušanje trpežnosti tega izdelka v arhitekturi; posebna komisija je preverjala jeklene plošče vsakih pet let, do leta 1960, ko so preverjanje opustili, saj je bila do takrat obraba minimalna. Stavba je prepoznavna predvsem po terasasti kroni, ki se dviga nad glavnim stolpom.

Notranjost Notranjost ima nekaj za tiste čase inovativnih elementov, kot so zvočno izolirane predelne stene med pisarnami, ki jih je možno prestavljati in s tem hitro spreminjati razporeditev prostorov. Zgornja nadstropja, ki so najmanjša, imajo približno 460 m² površine. thumb|left|Vhodna avla Vhodna avla ima trikoten tloris, vanjo vodijo vhodi z Lexington Avenue, 42. in 43. ulice. Vrata so iz jekla Nirosta, nad njimi pa so plošče iz jedkanega stekla, skozi katerega osvetljuje prostor svetloba iz zunanjosti. V nadstropjih so pasovi iz rumenega travertina iz Siene, ki vodijo od dvigal do vhodov. Vhodno avlo je pisatelj Eric Nash opisal kot vzor art décoja z jasnim vplivom nemškega ekspresionizma. Z dizajnom je želel Chrysler narediti vtis na druge arhitekte in avtomobilske magnate, zato je uvažal materiale iz tujine ne ozirajoč se na stroške.

Do leta 1945 je bila v 71. nadstropju razgledna ploščad »Celestial«, dostopna javnosti. Vendar so majhna trikotna okna popačila razgled in po odprtju Empire State Buildinga, ki je imel dve višji razgledni ploščadi, je Chryslerjeva izgubila obiskovalce.

Nadstropja nad 71. imajo bolj strukturno vlogo in služijo predvsem za dostop do konice. So zelo ozka, z nizkimi poševnimi stropi in vsebujejo radijske oddajnike ter drugo mehanično in električno opremo. V 73. nadstropju so motorji za dvigala in rezervoar za vodo s prostornino 57.000 L, del katere je rezerviran za gašenje.

Sklici

Viri

Kategorija:Nebotičniki v Združenih državah Amerike Kategorija:Zgradbe in objekti v New Yorku Kategorija:Zgradbe in objekti, zgrajeni leta 1930