Bazilika Gospe Guadalupske, uradno imenovana Insigne y Nacional Basílica de Santa María de Guadalupe, je bazilika katoliške cerkve, posvečena Devici Mariji v njenem klicu Gospe Guadalupske, ki stoji ob vznožju hriba Tepeyac v okrožju Gustavo A. Madero v mestu Ciudad de Mexico. Pripada primasu nadškofije Mehike prek vikariata Guadalupa, ki je od 4. novembra 2018 v oskrbi monsignorja Efraína Hernándeza Díaza, ki ima naziv generalnega in škofovskega vikarja Guadalupe ter opata bazilike.

Vsako leto svetišče obišče približno dvajset milijonov romarjev, od tega približno devet milijonov v dneh okoli 12. decembra, na dan, ko se praznuje Gospa Guadalupska. Bazilika Santa María de Guadalupe ima vsako leto vsaj dvakrat več obiskovalcev kot najbolj znana Marijina svetišča.

Zgodovina

Cerkev, znano kot Stara bazilika Guadalupe, je zgradil arhitekt Pedro de Arrieta, njena gradnja pa se je začela marca 1695. 1. maja 1709 je odprla svoja vrata s slovesno devetdnevnico. Leta 1749 je prejela naziv kolegijske cerkve, kar pomeni, da ni bila stolnica, ampak je imela svoj kapitelj in opata. Njen portal je samostoječ in posnema pregrado, štirje osmerokotni stolpi na vogalih (okroženi z mozaiki ali azulejo tipa Talavera rumene barve z modrim robom, enaki kot kupola transepta) imajo pomen, povezan z Novim Jeruzalemom, Zlatim Jeruzalemom, omenjenim v Apokalipsi ().

Na začetku 19. stoletja je zaradi gradnje kapucinskega samostana v bližini kolegijskaa cerkev utrpela resno škodo na stenah in obokih, zaradi česar je bilo treba škodo obnoviti in preurediti svetišče v neoklasicističnem slogu, ki je nadomestil baročnega. Popravila v svetišču so se začela okoli leta 1804 in so se končala šele leta 1836. Med letoma 1810 in 1822 so bila dela zaradi vojne za neodvisnost prekinjena. Načrt je izdelal Agustín Paz, izvedel pa neoklasicistični arhitekt Manuel Tolsá.

Leta 1904 je bila kolegijska cerkev povzdignjena v rang bazilike. Takoj po mehiški revoluciji in pol desetletja pred vojno Cristero, zjutraj 14. novembra 1921, je pri glavnem oltarju eksplodirala bomba. Bomba je bila skrita v cvetličnem aranžmaju in ga je pred podobo postavil Luciano Perez Carpio, uslužbenec zasebnega sekretariata predsedstva. Okoli 10.30 zjutraj je eksplodirala in povzročila škodo na stopnicah oltarja ter še nekaj škode na vitražih. Z originalno podobo Device Marije se ni zgodilo nič, le z razpelom, ki je bilo upognjeno in naj bi zaščitilo podobo Device Marije. Zaradi popravil oltarja je bila podoba postavljena en meter višje.

Zaradi tega dogodka je bila podoba zamenjana z zvesto kopijo in na oltar vrnjena šele leta 1929.

Verski kompleks Tepeyac Ograjeni kompleks sestavlja več cerkva in stavb, med katerimi so navedene spodaj.

Capilla de Indios (Indijanska kapela)

Cerkev je leta 1649 zgradil Luis Lasso de la Vega. Po izročilu je bila v njej od leta 1695 do 1709 – leta, ko je bila prenesena v cerkev, znano kot Stara bazilika – podoba Gospe Guadalupske in od leta 1853 do 1896 prapor Miguela Hidalga. Ime izhaja iz dejstva, da je bila ta kapela prvotno zgrajena za kult avtohtonega prebivalstva Devici. Pod njo so ohranjeni temelji prvih dveh cerkva, posvečenih Devici, ki jih je brat Juan de Zumárraga dal zgraditi na mestu, ki ga je navedel sveti Juan Diego, nekaj dni po razglašenem prikazovanju Device Guadalupske. Od leta 1531 do svoje smrti leta 1548 je na tem mestu živel Juan Diego (in njegove relikvije oziroma posmrtni ostanki so shranjeni na istem mestu), ki je bil zadolžen za skrb za prvo bogoslužno mesto.

Kapela Cerrito

To je župnija, kjer se spominjamo čudeža svežega cvetja in prvih prikazovanj svete Marije Guadalupske. Prva kapela je bila zgrajena na hribu Tepeyac leta 1666 po oporoki Cristóbala de Aguirre in Terese Pelegina. Okoli leta 1740 je oče J. de Montufar naročil gradnjo sedanjega templja, poleg katerega je bila zgrajena kaplanova hiša, ki je bila po povečavi uporabljena za vaje. V notranjosti si lahko ogledate freske slikarja Fernanda Leala, ki mu je bilo zaupano pripovedovanje zgodovine prikazovanj in ki ujame srečanje kultur in korenine vere. V času Nove Španije je bila ta kapela posvečena svetemu nadangelu Mihaelu, ki je vedno upodobljen kot varuh Device ). Po izročilu Nove Španije je bil sveti Mihael tisti, ki je z neba na zemljo prinesel portret Device, naslikan v nebeški delavnici. Takrat je bil zavetnik Ciudad de Mexica. V tej kapeli je trenutno samostan karmeličanov, zaprta skupnost, ki izvaja dejavnosti, povezane s skrbjo za kapelo in molitvijo za svet. Zadnji njen kaplan je bil nadduhovnik Carlos Vargos, ki je to funkcijo opravljal skupaj s svojim zakristanom, gospodom Diegom Velázquezom.

Panteon Tepeyac

Je eno od pokopališč iz kolonialne dobe, ki so še vedno aktivna. Je na zahodni strani vrha hriba Tepeyac in se razteza do zadnjega dela hriba, poleg Capilla del Cerrito. Pokopališče je bilo zgrajeno kot dopolnitev Capilla del Cerrito leta 1740. Na tem pokopališču počivajo ostanki različnih osebnosti v zgodovini Mehike, kot so: Xavier Villaurrutia, Lorenzo de la Hidalga, Ángel de Iturbide (sin Agustína de Iturbide), Delfina Ortega (prva žena Porfiria Díaza), Manuel María Contreras, Rafael Lucio Nájera, Gabriel Mancera, Antonio Martínez de Castro, José María Velasco Gómez, Bernardo Reyes, Ernesto Elorduy, Ponciano Díaz, družina Chimalpopoca (v sorodu s Cuauhtémocom), nekdanji predsednik Mehike, Antonio López de Santa Anna in njegova žena Dolores Tosta. Panteon Tepeyac velja za območje nacionalnih zgodovinskih spomenikov, za kar je zaščiten z zakonom o spomenikih ter arheološkimi, umetniškimi in zgodovinskimi conami.

Kapela Pocito

Tempelj stoji v bližini vzhodnega pobočja hriba Tepeyac. Zgrajen je bil med letoma 1777 in 1791, zasnoval pa ga je arhitekt Francisco Guerrero y Torres. Zgrajen je bil na vodnjaku z vodo, ki je veljal za čudežno, zato so se kmalu začela romanja na ta kraj. Na istem mestu je pilo in si umivalo rane veliko število bolnih, zato je kmalu postalo žarišče okužb. Zaradi nadzora epidemij so preprečili neposreden dostop do vodnjaka in zgradili preprosto streho, vendar so se romanja nadaljevala. Do leta 1777 so se odločili, da na tem mestu zgradijo tempelj.

Posebna značilnost te majhne kapele, ki velja za arhitekturni dragulj baročnega sloga, je njena oblika, saj je njen tloris edini s krožno ali osrednjo osnovo, zgrajen v 18. stoletju, ki se je ohranil v Mehiki. Ta značaj omogoča obiskovalcu, da prostor zaznava postopoma, kot da bi se skrival. Gibanje, ki ga cikcakasta dekoracija daje kupoli, ter večplastne linije, uporabljene v oknih, prispevajo k ustvarjanju tega vzdušja počasnega gibanja. Vsi simboli, ki jih nosijo mali angeli, naslikani na kupoli, so Marijini simboli, ki se pojavljajo v Lauretanski litaniji, zadnjem delu molitve rožnega venca: ogledalo kreposti, Davidov stolp, jutranja zvezda itd. Drug pomemben element dekoracije je Juan Diego, ki podpira leseno prižnico.

Leta 1815 je bilo uporniku Joséju Maríi Morelosu dovoljeno, da je v tem templju na zadnjo željo molil k Devici Guadalupski, preden je bil usmrčen v bližnjem mestu v sedanji občini Ecatepec de Morelos.

Z gradbenimi deli Atria de las Américas v 1950-ih je tempelj iz potopljenega v urbano zasnovo prešel v izoliranost, kot jo vidimo danes.

Tempelj in samostan Las Capuchinas

Samostan in župnija Santa María de Guadalupe – Capuchinas je tempelj, ki se nahaja na vzhodni strani templja Templo expiatorio a Cristo Rey. Zasnoval ga je arhitekt Ignacio Castera na zemljišču, ki ga je podaril Salvador Beltrán, zgrajen pa je bil med letoma 1792 in 1797, v njem pa so živele kapucinske matere Gospe Guadalupske. Samostan je ustanovila služabnica Sor María Ana, razglašen pa je bil 26. februarja 1863. Skozi zgodovino kolegialne cerkve je bila v njem nastanjena Blažena Devica Guadalupska, ko je bil tempelj iz kakršnega koli razloga zaprt, bodisi zaradi prenove bodisi zaradi prenove. Zaradi nestabilnosti podtalnice je stavba trpela zaradi neenakomernega posedanja, zato je bilo treba med letoma 1976 in 1982 poseči s kontrolnimi piloti, s katerimi so popravili posedanje templja, čeprav se samostan še vedno precej pogreza.

Templo Expiatorio a Cristo Rey (Stara bazilika Guadalupe) Gradnja se je začela s polaganjem prvega kamna 25. marca 1695 in končala aprila 1709. Arhitekt Pedro de Arrieta je bil načrtovalec tega novega templja za Devico. Ima štiri osmerokotne stolpe na vsakem vogalu, petnajst obokov in osmerokotno kupolo z laterno, prevlečeno z rumeno in modro barvo Talavera. Leta 1749 je prejel naziv kolegijske cerkve, oznako, ki jo nekateri katoliški templji uporabljajo, da jih lahko pastoralno in upravno upravlja skupina duhovnikov, imenovana cabildo.

Na začetku 19. stoletja je tempelj zaradi gradnje kapucinskega samostana na vzhodni strani utrpel resno škodo, zaradi katere ga je bilo treba popraviti, zaradi česar je bil v notranjosti popolnoma prenovljen. Baročni slog je izginil in ga je nadomestil neoklasicistični slog z oltarjem, ki sta ga zasnovala José Agustín Paz in Manuel Tolsá. Zaradi imenovanja papeža Leona XIII. za papeškega kronanja Device Marije leta 1887, ki je ponovno trpela zaradi gradnje na krhkih tleh, so v kolegijsko cerkev ponovno posegli, pri čemer so oltar zamenjali z belim oltarjem iz carrarskega marmorja, ki ga je zasnoval Juan Agea Salomé Pina in ga je izklesal Carlo Nicoli, pokrit s baldahinom iz škotskih granitnih stebrov, težkih 4 tone in bronastim obokom. Celotna notranjost cerkve je bila prav tako obnovljena in povečana, na stene pa je bilo postavljenih pet monumentalnih slik z odlomki iz zgodovine Guadalupe. Dela so bila zaključena 12. oktobra 1895.

Med monumentalnimi slikami na stenah, ki so nad vhodom z desne strani cerkve, je oljna slika velikosti 6 m x 4,5 m umetnika Joana Fabregata Milája, ki prikazuje odobritev kronanja Gospe Guadalupske leta 1740 s strani Vatikana.

Leta 1904 je bila kolegijska cerkev s papeževo odločitvijo povzdignjena v rang bazilike. Papeško kronanje je bilo 12. decembra istega leta.

Nova bazilika Guadalupe (sodobna bazilika)

Nova bazilika stoji zahodno od Atria de las Américas in južno od hriba Tepeyac. Zgrajena je bila zaradi potrebe po podobi Device Marije Guadalupske in omogočanju dostopa večjemu številu romarjev, saj je bil stari tempelj nestabilen in nevaren. Novo stavbo so zasnovali arhitekti: José Luis Benlliure, Pedro Ramírez Vázquez, Alejandro Schoenhofer, brat Gabriel Chávez de la Mora, Antonio S. Gómez Palacio in Javier García Lascuráin. Gradnja se je začela leta 1974 med opatstvom monsignorja Guillerma Schulenburga, pri čemer je bil Odilón Ramírez Pelayo, dolgoletni odvetnik bazilike Guadalupe, zadolžen za pravne postopke pridobitve zemljišča. Pelayo je prav tako najemal arhitekte za načrtovanje stavbe in vodil gradnjo majhne kapele, posvečene novi baziliki Guadalupe, znotraj bazilike sv. Petra v Vatikanu. 12. oktobra 1976, ko je bilo delo končano, je bila podoba Guadalupske v procesiji prenesena v novo svetišče. Stavba ima krožno obliko, ki simbolizira šotor, v katerem je bila na pohodu skozi puščavo shranjena Skrinja zaveze, strešna konstrukcija pa je bila iz armiranega betona, prekrita z zelenimi oksidiranimi bakrenimi ploščami.

Leta 1980 je monsignor Guillermo Schulenburg, opat bazilike, prosil Pedra Medino Guzmána za stensko poslikavo za tabernakelj, ki je bila končana konec istega leta z naslovom Dar vstajenja. Prav tako so naslikane stenske poslikave iz kript s temo prikazovanj Device Marije Guadalupske v San Juan Diegu.

Ima sedem vhodov na sprednji strani, nad katerimi je odprta kapela z določenim spominom na atrije iz 16. stoletja, iz katere se lahko mašuje za prisotne v atriju. Nad to kapelo je velik križ, nad njim in na vrhu strehe pa je monogram Marije z drugim križem v sredini. Da bi preprečili posedanje zemljišča, ki je nastalo v okoliških stavbah, je bila ta zgrajena s 344 kontrolnimi piloti, delo inženirja Manuela Gonzáleza Floresa.