Stolnica bazilika v Puebli ali stolnica Gospe Brezmadežnega spočetja znana po svoji marijanski invokaciji, je škofijski sedež nadškofije Puebla de los Ángeles (Mehika). Je ena najpomembnejših stavb v zgodovinskem središču Pueble, ki jo je UNESCO razglasil za svetovno dediščino. Ima prednost, da je prvi razkošen tempelj, zgrajen po odličnih arhitekturnih načrtih v Ameriki, posvečen leta 1649, pred metropolitanskim templjem Mehike, ki je bil posvečen leta 1653. Ustanovil jo je Filip II. Španski.

Sedanja stolnica v hererskem slogu je bila zgrajena med 16. in 17. stoletjem ter je nadomestila prejšnjo, ki je stala v današnjem atriju. Od začetka gradnje leta 1575 do posvetitve, v času vladavine treh zaporednih španskih kraljev, Filipa II., Filipa III. in Filipa IV., je minilo štiriinsedemdeset let. Zaradi težav, ki so se dogajale v teh letih, so bile številne spremembe prvotne postavitve. Do leta 1624 so bila dela popolnoma prekinjena do prihoda škofa Juana de Palafox y Mendoza julija 1640, ki jih je z odločnim navdušenjem nadaljeval. Nove reforme so osrednjo ladjo dvignile nad procesijske, kar je omogočilo prehod naravne svetlobe in ji dalo videz piramidalne strukture. Posvetil jo je škof Juan de Palafox y Mendoza 18. aprila 1649, še ne dokončane.

Prostor, ki ga zavzema, je pravokotne oblike, v kotu pa je napolnjen z drugim večjim nadstropjem, ki tvori velik prostor za atrij. Stavba je organizirana v pet ladij: osrednjo, dve stranski in dve nišni kapeli, izstopa pa njena renesančna fasada. Na njen zadnji del je pritrjena stavba za pisarne Mitre, njen nekdanji sedež, in stavba kapele Ochavo. Z nekaj več kot 70 metri višine je bila najvišja cerkev v španskih kolonijah.

Stolnica velja za enega najpomembnejših muzejev nove španske in poznejše umetnosti zaradi zakladov, ki jih hrani. Skozi stoletja se je obogatila z deli slikarstva, kiparstva, zlatarstva in tesarstva visoke umetniške kakovosti, pa tudi z okrasjem, velikimi lesenimi okovanimi vrati in zakladi zakristije, ki varujejo bogate duhovniške okraske, izvezene z zlato in srebrno nitjo, svete posode, kelihe, ciborije, relikviarije in križe, okrašene z zlatom, intarziranim z dragulji in diamanti. Njen zgodovinski arhiv vsebuje dokumente, ki segajo v čas ustanovitve mesta in mnogi še čakajo na razvrstitev.

Temelj stolnice

Prva cerkev Kraljica Izabela Portugalska, žena Karla V., svetega rimskega cesarja, je 18. januarja 1531 na zahtevo kraljeve avdience odobrila ustanovitev mesta španskih kristjanov v provinci Tlaxcala, na mestu, imenovanem Cuetlaxcoapan. Treba je bilo zgraditi prvo župnijsko cerkev v mestu, za katero so se odločili, da jo zgradijo pred Plaza Mayor na mestu, ki se je pozneje imenovalo Portal de Borja, od leta 1852 pa Portal Iturbide. Stala je na sredini ulice, ki je na obeh straneh mejila na parcele, dodeljene prvima prebivalcema mesta, županu Hernandu de Elgueti in Alonsu Gonzálezu, ki sta dobila dovoljenje za gradnjo portalov.Ti sosedje niso naredili portalov enake višine, zaradi česar je ta prvi tempelj, ko so ga razstavili, da bi regulirali trg in nadaljevali portal, ostal z deformacijo, ki je še danes opazna, saj je del nižji in njegovi loki neenakomerni.. V zakristiji te župnije je bil 16. maja 1535 sestanek s sedeminpetdesetimi ljudmi, ki so pred uradnikom podpisali pogodbo o začetku gradnje nove, večje cerkve, medtem ko je škof Julián Garcés na splošnem srečanju z ljudmi naznanil svojo namero o gradnji novega templja.

Stara glavna cerkev Leta 1537, ko je novo mesto imelo minimalne pogoje za bivanje škofa Garcésa, je cabildo med drugim zahteval njegovo premestitev, kar se je zgodilo 3. oktobra 1539, s soglasjem podkralja Antonia de Mendoze; zato bi škofovska stolnica zasedala majhne in začasne stavbe, dokler ne bi bila dokončna. Leta 1543 je gradnjo templja za novi škofovski sedež odobril dejanski cedula Karla V., ki je sprejel novega škofa patra Martína Sarmienta de Ojacastra, saj je Garcés umrl leto prej. Medtem so prostor, namenjen templju ob Plaza Mayor, zasedali primitivni prebivalci in bilo je treba kupiti hiše, ki so jih pred kratkim zgradili.

Španska kolonija je bila od svoje ustanovitve zasnovana tako, da je tvorila niz pravokotnih blokov, v katerih je bil velik osrednji prostor rezerviran za omenjeni trg, poleg njega pa je bil puščen še en, ki je po prvih letih negotovosti glede njegove uporabe postal glavna cerkev. Gradnja se je začela 29. avgusta 1535 s finančno pomočjo škofa Ojacastra in naseljencev iz mesta, kjer je bil položen prvi kamen, s pomočjo koregidorja Hernándeza de Elguete in župana Alonsa Martína Partidorja.

Tempelj iz leta 1535 je stal na istem mestu, ki ga danes zaseda stolnica, vendar se o njegovem natančnem položaju še vedno razpravlja, ne pa o njegovi orientaciji, od severa proti jugu, torej obrnjeni proti Plaza Mayor. Njegova velikost je bila po mnenju sodobnikov povprečna, vendar je Motolina leta 1541 zapisal: »Je zelo slovesna, močnejša in večja od vseh, ki so bile do takrat zgrajene po Novi Španiji. Ima tri ladje, stebri pa so izdelani iz zelo dobrega črnega kamna in dobre sestave, s tremi vrati, v katerih so trije zelo izrezljani portali in veliko dela.« Zaradi kakovosti materialov jo je bilo treba večkrat popraviti, pri čemer je tempelj Nuestra Señora de la Concordia služil kot stolnica.

Skromna velika cerkev ni ustrezala zahtevam prebivalcev mesta Los Angeles, ki so zahtevali njeno širitev, dokler končno niso dobili kraljevega soglasja za gradnjo nove stolnice.

Nova stolnica

Naročila za izvedbo projektov in pripravljalnih zadev so trajala več let, prava cédula iz leta 1552, ki jo je podpisal španski princ Filip II. v Monzónu (Huesca), pa je priporočila, naj se lotijo ​​dela in celo pomoč, ki jo je kralj ponudil leta 1560, zaradi pomanjkanja sredstev ni bila izkoriščena. Kupiti jo je bilo treba od samega Alonsa Martína Partidorja, lastnika hiš, kjer naj bi bila stolnica zgrajena.

Končno so se 18. novembra 1575 začela gradbena dela. Prvotni arhitekt je bil Španec Francisco Becerra, imenovan za glavnega mojstra, skupaj z Juanom de Cigorondom, višjim delavcem, ki je pripravil načrt in model ter notranjost in zunanjost ter jih pokazal dekanu in stolničnemu kapitlju, po odobritvi pa so jim dodelili zemljišče in navodila za polaganje temeljev. Sprva so dela dobila pomemben zagon in sam podkralj je odredil, da Indijanci iz Cholule in Tlaxcale sodelujejo pri gradnji stolnice.

Stavba bi morala biti vzdolžno centrirana na velikem bloku, ki ji je bil dodeljen, obremenjena proti vzhodu z atrijem spredaj, ki bi imel med drugim tudi funkcijo pokopališča, slednje pa bi sčasoma postalo predmet več gradbenih projektov, da bi ga zaprli in obdali pred vznožjem templja stolnični tabernakelj. Smer stavbe bi bila vzhod-zahod, tako da bi bil mestni trg Plaza Mayor na njeni severni strani.

Leta 1580 je Francisco Becerra zapustil Mehiko, ker ga je podkralj Peruja poklical, da bi izvedel dela na stolnici v Quitu in Cuscu, dela na stolnici pa so ostala nedokončana. Dela so se nadaljevala med letoma 1587 in 1590 po ukazu podkralja Álvara Manriqueja de Zúñiga na podlagi novega načrta, pri čemer so morali delati domačini iz Tlaxcale in Cholule.

Med letoma 1618 in 1640 so bila dela prekinjena na višini zidov in vencev, manjkali so oltar, kapele, oboki in tla, ki so bila takrat narejena iz blata. Juan Gómez de Trasmonte pa je že od leta 1634 delal na prenovi projekta Becerra, saj je bil imenovan za glavnega mojstra, vendar je šele s prihodom škofa Juana de Palafoxa y Mendoze njegov načrt lahko prešel iz načrta v del.

Gómez de Trasmonte, ki je bil glavni mojster metropolitanske stolnice v mestu Ciudad de Mexico, je projekt prilagodil in mu dal bolj klasičen videz ter tloris bazilike.

Doba Palafoxa in Mendoze

Novi škof Pueble je s seboj prinesel Palafoxu pravo cédulo z dne 19. januarja 1640, ki je ukazovala dokončanje in zaključek delBishop Palafox arrived in Puebla on July 22, 1640. in odredil njihovo nadaljevanje, vendar šele po obisku stolnice, ki jo je, ko jo je videla v popolni brezskrbnosti, opisala:

V teh okoliščinah je Palafox začel kampanjo zbiranja sredstev, v katero je vključil celotno družbo Pueble, prispeval svojo dediščino, prosil za prispevke za posvetni cabildo, najvišji organ in pobiral desetino, kar ga je pripeljalo do soočenja z verskimi redovi, zlasti z jezuiti.

Ponovni zagon gradnje je zahteval delovno silo 1500 uradnikov in peonov, ki jih je Palafox nadzoroval vsak teden. Gómez de Trasmontejev projekt je osrednji ladji dodal večjo višino, kar ji je od spredaj dalo piramidalni videz, ne zaradi muhe ali estetike, temveč zato, da bi notranjost dobila večjo osvetlitev. Ko pa je bila stolnica v nedeljo, 18. aprila 1649, končno posvečena, stolpi manjkajo in fasada še ni bila dokončana.

Popoldne v torek po posvetitvi so prenesli posmrtne ostanke petih od osmih škofov, ki jih je imela škofija in obhajali so Najsvetejše z množično udeležbo.Mesto se je v soglasju s škofom odločilo, da bo s soglasjem verskih skupnosti priredilo slovesno devetdnevnico, v kateri bosta maša in pridiga, popoldne pa karkoli bodo želeli mestni svetniki, ki bodo določili turnirje Moros y cristianos. José Manzo, Puebla Cathedral, p.12. Praznovanja so se prepletala z žalostjo zaradi naslednjega odhoda škofa Palafoxa v Španijo. Jezuiti, s katerimi je bil Palafox iz različnih razlogov v odprtem konfliktu,Za dokončanje stolnice je Palafox vztrajal, da se plača desetina številnih nepremičnin jezuitov, kar je predstavljalo njihov edini dohodek, poleg tega pa je odkrito soočenje z družbo sprožila Palafoxova uporaba določb tridentinskega koncila, ki so jezuite silile k predložitvi dovoljenj za pridiganje in spovedovanje v škofiji. so ga končno uspeli premestiti na 6. marec 1647. Škof Puebli ni zapustil le svoje stolnice, temveč tudi kolidže San Pedro in jedro knjižnice Biblioteca Palafoxiana.

Kasnejši dodatki Kasneje so bili dokončani stropi in ​​fasade, na primer glavna, imenovana Puerta del Perdón, končana leta 1664. Istega leta julija so na seji mestne hiše odobrili dela za gradnjo Ochava, prostora za shranjevanje dragocenih verskih okraskov, gradnjo pa so naročili priznanemu arhitektu Carlosu Garcíi Durangu, ki je posegel v obzidje nekaterih obokov in zaključek severnega stolpa. Stranska fasada, imenovana San Cristóbal, ki je obrnjena proti severu, je bila dokončana leta 1690. Železne obloge: prečke kapel, ograja, ki poteka od prezbiterija do kora, tista, ki ga obdaja in prezbiterij Oltarja kraljev so bile dodane okoli leta 1691. Celotna stolnica je bila leta 1772 tlakovana s tako imenovanim marmorjem Santo Tomás, pripeljanim s hriba Tepozuchil, namesto prvotne opeke, imenovane petatillo, ki jo je pustil škof Palafox.

Zunanjost

Parcela, kjer je zgrajena stolnica, je enaka kot kateri koli mestni blok: 120 metrov v dolžino in 80 metrov v širino. Stolnica meri 97,67 metra v dolžino in 51 metrov v širino, ima obliko grškega križa in je postavljena v isti kardinalni legi kot bazilika sv. Petra v Rimu, na vzhodu je oltar kraljev, na zahodu glavni vhod, imenovan del Perdón ali Papež, na severu portada real in na jugu preprost portal brez okrasja.

Stolpa

Severni stolp, edini z zvonovi, imenovan tudi Stari stolp, je bil dokončan leta 1678 med vladavino Karla II. Španskega, brez življenj in pod vodstvom glavnega mojstra Carlosa Garcíe Duranga, v skladu z napisom, vgraviranim na notranji steni prvega dela stolpa. Južni stolp je bil zgrajen pozneje leta 1731 in odprt 29. septembra 1768, med škofovsko vlado Francisca Fabiána y Fuera. Oba sta visoka 70 metrov, kar je bilo takrat najvišja v ameriških kolonijah.