Biosferni rezervat Montes Azules je zavarovano naravno območje v zvezni državi Chiapas v južni Mehiki. Rezervat varuje 3312 km2 Lacandonske džungle, nižinskega tropskega deževnega gozda.UNEP-WCMC (2021). Protected Area Profile for Montes Azules from the World Database of Protected Areas. Accessed 23 October 2021. Mehiška vlada ga je leta 2. januar 1978 razglasila za rezervat.
Rezervat pokriva površino 331.200 hektarjev, z visokimi in srednje velikimi polzimzelenimi gozdovi ter borovo-hrastovimi gozdovi. Ocenjuje se tudi, da je dom 20 % mehiške biotske raznovrstnosti, na območju, ki ustreza le 0,16 % nacionalnega ozemlja.Medellín, Rodrigo (1996). «Reserva de la Biósfera Montes Azules» . Gaceta Ecológica 38 (México: Instituto Nacional de Ecología y Cambio Climático). Archivado desde el original el 4 de junio de 2016. Consultado el 4 de junio de 2016.
Zgodovina Zaradi zalog mahagonija in cedre so regijo od sredine 19. stoletja do 1940-ih izkoriščale tuje žage, ki so bile ob srednjem toku reke Usumacinta. Podjetja so posekala drevesa, ki jih je rečni tok prevažal do ladij.
Zaradi velikega izkoriščanja gozdov v regiji Lacandon je Nacionalni svet za znanost in tehnologijo leta 1976 ustanovil Sklad za celovito preučevanje džungle Lacandon.de la Maza, Javier (2000). «Reserva de la Biosfera Montes Azules» . Patrimonio Natural de México. Cien casos de éxito. (Comisión Nacional para el Conocimiento y Uso de la Biodiversidad). Consultado el 4 de junio de 2016. V okviru tega sklada je bil razvit projekt za ustanovitev zavarovanega naravnega območja na tem območju, ki je dosegel vrhunec z odlokom mehiške vlade o ustanovitvi biosfernega rezervata Montes Azules 12. januarja 1978.
Leta 1979 je UNESCO priznal rezervat in ga vključil v svetovno mrežo biosfernih rezervatov programa "Človek in biosfera".
Geografija Biosferni rezervat Montes Azules na vzhodu meji na biosferni rezervat Lacan-Tun, na jugu pa ga omejuje reka Lacantun, pritok Usumacinte. Rezervat lahko razdelimo na dve coni: prvo je zahodno in severno območje, ki ga sestavljata kraško gorato območje s soteskami in dolinami, ločenimi s srednjegorskimi gorskimi verigami, ter planota z apnenčastimi jezeri. Drugo območje sestavljajo nižine (od 80 do 200 metrov nadmorske višine) z omejenim reliefom in delno poplavljenimi območji.
Podnebje rezervata se giblje od vročega zmerno-subhumidnega do toplega in vlažnega. Količina padavin se giblje od 1500 do 3500 mm na leto, večina regije pa prejme med 2500 in 3500 mm letno. Povprečna temperatura se giblje od 24 do 26 stopinj Celzija, s povprečno letno najnižjo temperaturo od 14 do 16 °C in povprečno letno najvišjo od 32 do 36 °C.
Znotraj rezervata je porečje reke Lacantún. Na severu je kompleks, ki ga sestavljajo lagune Ojos Azules, Ocotal, Yanqui in El Suspiro. V sredini-zahodu in severozahodu sta laguni Lacanjá (7906 hektarjev) in Miramar (1030 hektarjev).
Prisotnost krasa v rezervatu je posledica kemičnega raztapljanja kalcijevih in magnezijevih karbonatov iz apnenca ob stiku z vodo.
Flora in favna Po podatkih Nacionalnega informacijskega sistema za biotsko raznovrstnost Nacionalne komisije za poznavanje in uporabo biotske raznovrstnosti (CONABIO) v biosfernem rezervatu Montes Azules živi več kot 2780 vrst rastlin in živali, od katerih jih 233 spada v neko kategorijo tveganja mehiškega uradnega standarda NOM-059, 47 pa je eksotičnih.
V rezervatu je 500 vrst dreves."Montes Azules Biosphere Reserve, Mexico". UNESCO, October 2018. Accessed 23 October 2021. Čeprav večino rezervata pokriva visoka in srednja džungla, najdemo tudi druge vrste vegetacije, kot so oblačni gozd, borovo-hrastov gozd, odprta savana in mokrišče.
Biosferni rezervat Montes Azules je eden najbogatejših živalskih vrst v Mehiki. V njem živi 40 vrst rib, 109 vrst dvoživk in plazilcev, več kot 340 vrst ptic, kar je skoraj polovica vseh znanih vrst v Mehiki in 116 vrst sesalcev med njimi beloustni pekari (Tayassu pecari) in severni tamandua (Tamandua mexicana). Med ogroženimi vrstami, ki jih najdemo v rezervatu, so jaguar, svetlo rdeči ara, harpijski orel in tapir. Med avtohtonimi plazilci je tudi Moreletov krokodil (Crocodylus moreletii).
Študija iz leta 1983 je odkrila prisotnost 40 vrst gliv, lišajev in miksomicetov. Najpogostejša skupina so lesno uničujoče glive (27 vrst), sledijo pa jim paraziti, vključno s Hemileia vastatrix, ki napada listje kavovca. V rezervatu je sedem vrst užitnih gob, vključno z Auricularia spp. in Pleurotus ostreatus.
Varstvo narave Gozd so v preteklosti izkoriščali za čikle in mahagonij. Trenutno rezervat ogroža sečnja lesa in požiganje gozdov, da bi očistili območja za govedorejo in kmetijstvo.
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Biosferni rezervati v Mehiki Kategorija:Ustanovitve leta 1978