Egbert je bil od leta 802 do svoje smrti leta 839 kralj Wessexa. Njegov oče je bil kralj Kenta Ealhmund. V 780. letih sta mercijski kralj Offa in wesseški kralj Beortrik Egberta prisilila v izgnanstvo na dvoru Karla Velikega v Frankovskem cesarstvu. Po Beortrikovi smrti leta 802 se je Egbert vrnil in zasedel prestol Wessexa.

O prvih 20 letih Egbertove vladavine je znanega malo, vendar se domneva, da mu je uspelo ohraniti neodvisnost Wessexa od kraljestva Mercija, ki je takrat prevladovalo nad drugimi južnoangleškimi kraljestvi. Leta 825 je Egbert v bitki pri Ellandunu premagal Beornvulfa Mercijskega, končal mercijsko prevlado in prevzel oblast nad mercijskimi domenami v jugovzhodni Angliji. Leta 829 je premagal Viglafa Mercijskega in ga pregnal iz njegovega kraljestva in začasno sam prevzel oblast v Merciji. Kasneje istega leta je v Doreju prejel podreditev northumbrijskega kralja. Anglosaška kronika je Egberta pozneje opisala kot 'bretwaldo' ali 'vladarja vseh anglosaških dežel'.

Egbert ni mogel ohraniti tega položaja in po enem letu je Viglaf ponovno zasedel prestol Mercije. Wessex je ohranil oblast nad Kentom, Sussexom in Surreyjem. Ta kraljestva so bila dana Egbertovemu sinu Etelvulfu, da bi tam vladal kot Egbertov podkralj. Ko je Egbert leta 839 umrl, ga je nasledil Etelvulf. Po smrti Etelvulfovega sina Etelbalda so bila jugovzhodna kraljestva leta 860 dokončno vključena v kraljestvo Wessex. Egbertovi potomci so Wessexu in kasneje celotni Angliji neprekinjeno vladali do leta 1013.

Poreklo Zgodovinarji imajo o Egbertovem poreklu različna mnenja. Najzgodnejša različica Anglosaške kronike, Parkerjeva kronika, se začne z rodoslovnim predgovorom, ki sledi poreklo Egbertovega sina Etelvulfa nazaj preko Egberta, Elhmunda, za katerega velja, da je bil kralj Kenta, in sicer neznanih Eafe in Eoppe do Ingilda, brata kralja Ineja Wesseškega, ki je leta 726 abdiciral. Nadaljuje se nazaj do Kerdika, ustanovitelja hiše Wessex.Garmonsway, G.N. (ur.). The Anglo-Saxon Chronicle, London, J. M. Dent & Sons, Ltd., str. xxxii, 2, 4 Egbertovo poreklo od Ingilda Frank Stenton sprejema, rodoslovja nazaj do Kerdika pa ne.Stenton, Anglo-Saxon England, str. 65–66 Heather Edwards trdi, da je bil kentskega porekla in da je bilo zahodno saksonsko poreklo morda umetno ustvarjeno med njegovo vladavino, da bi mu dalo legitimnost.Edwards, Ecgberht Rory Naismith meni, da je kentsko poreklo malo verjetno in da je bolj verjetno, da je bil saksonskeg kraljevega rodu.Naismith, str. 16

Ime Egbertove žene ni znano. Kronika iz 15. stoletja, ki jo danes hrani Univerza v Oxfordu, jo omenja kot Redburgo, domnevno sorodnico Karla Velikega, s katero se je poročil, ko je bil izgnan v Frankovsko kraljestvo. Zgodovinarji to trditev zavračajo.

Domneva se, da je imel polsestro Alburgo, ki je bila kasneje zaradi ustanovitve opatije Wilton priznana za svetnico. Poročena je bila z Wulfstanom, ealdormanom iz Wiltshira. Po njegovi smrti leta 802 je postala redovnica in opatinja opatije Wilton.Farmer, D. H.: The Oxford Dictionary of Saints, str. 10

Življenje Egbertov poreklo je sporno. V zapisu za leto 825 Anglosaška kronika omenja, da so ljudje na jugovzhodu sprejeli Egbertovo oblast, saj je bil od tam neupravičeno izgnan. Kronika krščanske cerkve (Canterbury) iz 11./12. stoletja kot Egbertovega očeta navaja Elhmunda Kentskega. Na njegovo kentsko in ne wesseško poreklo kažejo tudi drugi viri. Slednje je bilo izmišljeno kasneje. Sodobna znanost zdaj na splošno domneva, da je bil Elhmund res Egbertov oče in da je Egbert s tem izhajal iz kentske kraljeve hiše, ki je bila že zdavnaj odstavljena.Heather Edwards: Ecgberht (d. 839). V: Henry Colin Gray Matthew, Brian Harrison (ur.): Oxford Dictionary of National Biography, from the earliest times to the year 2000 (ODNB). Oxford University Press, Oxford 2004, ISBN 0-19-861411-X; doi:10.1093/ref:odnb/8581 (Lizenz erforderlich), Stand: 2004 (Abschnitt: West Saxon or Kentish origins?).

Po umoru kralja Kinevulfa leta 786 je Egbert verjetno poskušal (natančen datum ni znan) zasesti wesseški prestol, vendar ga je premagal Beortrik, zaveznik Offe Mercijskega. Med letoma 789 in 796 je bil izgnan države. Izgnanstvo je preživel na celini, kjer je bival tudi na dvoru Karla Velikega. Po Beortrikovi smrti leta 802 so ga zahodni Sasi priznali za kralja, potem ko je očitno s silo prevzel Wesseško kraljestvo. Beortrik se je očitno podredil mercijskima kraljema Offi in Kenvulfu, medtem ko si je Egbert prizadeval za večjo neodvisnost Wessexa.

thumb|250px|Anglosaška Anglija med Egbertovo vladavino

O Egbertovih zgodnjih letih na oblasti viri praktično ne poročajo in zdi se, da v tem času ni izvedel nobenega pohoda. Leta 815 je osvojil Cornwall, ki je postal del Wesseškega kraljestva.Heather Edwards: Ecgberht (d. 839). V: Henry Colin Gray Matthew, Brian Harrison (ur.): Oxford Dictionary of National Biography, from the earliest times to the year 2000 (ODNB). Oxford University Press, Oxford 2004, ISBN 0-19-861411-X; doi:10.1093/ref:odnb/8581 (Lizenz erforderlich), Stand: 2004 (Abschnitt: Campaigns against the Cornish). Leta 825 je pri Ellandunu premagal Beornvulfa Mercijskega. Po tej zmagi so se Kent, Surrey, kraljestvo Sussex (verjetno šele leta 827) in kraljestvo Essex podredili oblasti Wessexa. Egberta je za vladarja priznala celo Vzhodna Anglija, ki se je uprla oblasti Mercije.

Egbert si je v naslednjih letih še naprej prizadeval z vojsko razširiti svoje kraljestvo. Leta 829 je premagal Viglafa, kralja Mercije, za vladarja pa ga je priznala tudi Northumbrija. Vnos v Anglosaški kroniki za leto 829 poroča, da je Egbert vladal vsem ozemljem južno od Humberja in deloval kot bretwalda, vendar se ta opis najde le v Rokopisu A kronike in v njenem izvodu G. Beda Častitljivi pravi, da je naziv bretwalda pomenil vrhovnega gospodarja v zgodnjem anglosaškem obdobju. Za Egbertov čas je ta izraz anakronističen in je bil verjetno namenjen le poudarjanju Egbertove moči. Dejstvo je, da je bil takrat res najmočnejši kralj v južni Angliji, čigar vpliv je segal celo do Northumbrije.

Leta 830 je vodil uspešen pohod proti Walesu, medtem ko je Mercija pod Viglafom ponovno pridobila neodvisnost.Angelsächsische Chronik 830. Neodvisnost bi lahko bila posledica upora ali Egbertovega usmiljenja do Viglafa. Ker Viglaf v tem času ni koval svojega denarja, je morda še naprej ostal pod Egbertovim vplivom.Heather Edwards: Ecgberht (d. 839). V: Henry Colin Gray Matthew, Brian Harrison (Hrsg.): Oxford Dictionary of National Biography, from the earliest times to the year 2000 (ODNB). Oxford University Press, Oxford 2004, ISBN 0-19-861411-X; doi:10.1093/ref:odnb/8581 (Lizenz erforderlich), Stand: 2004 (Abschnitt: Rivalry with the Mercians and annexation of south-eastern England). Leta 836 so Egberta napadli Danci,Angelsächsische Chronik 836. ki jih je leta 838 skupaj z njihovimi zavezniki Zahodnimi Valižani premagal v bitki pri Hingston Downu v Cornwallu.Angelsächsische Chronik 838.

Egbert je vzdrževal dobre odnose s Cerkvijo, koval več kovancev in izdajal odloke. Poročil se je s frankovsko princeso Redburgo, morda svakinjo Karla Velikega, in očitno vzdrževal dobre stike s frankovskim dvorom. Imel je dva sinova in hčer. Umrl je leta 839 in bil pokopan v Winchestrski stolnici. Nasledil ga je sin Etelvulf.

V Walhalli blizu Regensburga je bila zanj postavljena spominska plošča.

Zapuščina Egbert Wesseški je eden glavnih likov v kanadsko-irski televizijski seriji Vikingi (2013–2020). Upodobil ga je Linus Roache. Po njem je poimenovana gora Egbert na otoku Aleksandra I. na Antarktiki.

Sklici

Viri

Heather Edwards: Ecgberht (d. 839). V: Henry Colin Gray Matthew, Brian Harrison (ur.): Oxford Dictionary of National Biography, from the earliest times to the year 2000 (ODNB). Oxford University Press, Oxford 2004, ISBN 0-19-861411-X; doi:10.1093/ref:odnb/8581 (Lizenz erforderlich), Stand: 2004. James Campbell (Hrsg.): The Anglo-Saxons. Phaidon, London 1982, ISBN 0-7148-2149-7. Nicholas J. Higham, Martin J. Ryan: The Anglo-Saxon World. Yale University Press, New Haven 2013. David Peter Kirby: The Earliest English Kings. Revised Edition. Routledge, London 2000, S. 155–164. Frank M. Stenton: Anglo-Saxon England. 3. Auflage. Oxford University Press, Oxford 1971, ISBN 0-19-280139-2 Barbara Yorke: Kings and Kingdoms of early Anglo-Saxon England. Routledge, London / New York 2002, ISBN 978-0-415-16639-3. Barbara Yorke: Wessex in the Early Middle Ages. Leicester University Press, London 1995, ISBN 0-7185-1856-X.

Kategorija:Rojeni leta 771 Kategorija:Umrli leta 839 Kategorija:Vladarji v 9. stoletju Kategorija:Angleški kralji Kategorija:Ljudje, po katerih so poimenovali goro