Pozna antika je obdobje, ki sledi koncu klasične antike in sega v začetek zgodnjega srednjega veka, čeprav se o natančnih datumih začetka in konca razpravlja. Pozna antika predstavlja kulturno sfero, ki zajema velik del sredozemskega sveta, vključno z deli Evrope in Bližnjega vzhoda.Brown, Peter (1971), The World of Late Antiquity, AD 150-750, Introduction. Kot približen vodnik lahko obdobje razumemo kot obdobje ok. 250–750.
Pozna antika je bila obdobje velikih političnih in verskih preobrazb. Z verskega vidika je zaznamovala izvor ali vzpon treh glavnih monoteističnih religij: krščanstva, rabinskega judovstva in islama, pa tudi obdobje, ko sta bila kanonizirana tako Sveto pismo kot Koran. Politično je zaznamovala konec Zahodnega rimskega cesarstva in Sasanidskega cesarstva (zadnjega perzijskega cesarstva antike), pa tudi začetek arabskih osvajanj in nastanek Rašidunskega kalifata. Medtem je Bizantinsko cesarstvo postalo militarizirana in pokristjanjena družba. Pozna antika je bila tudi obdobje pomembnih kulturnih inovacij in preobrazb, ki jih je zaznamoval pojav javne arhitekture, kot je Hagija Sofija, ter pojav poznoantične literature in umetnosti.
Terminologija
Kontinuiteto med poznejšim Rimskim cesarstvom,The Oxford Centre for Late Antiquity dates this as follows: "The late Roman period (which we are defining as, roughly, CE 250–450)..." kot ga je reorganiziral Dioklecijan (vladal 284–305), in zgodnjim srednjim vekom poudarjajo pisci, ki želijo poudariti, da so se semena srednjeveške kulture že razvijala v pokristjanjenem cesarstvu in da so se to nadaljevalo v Vzhodnem rimskem ali Bizantinskem cesarstvu vsaj do prihoda islama. Hkrati so se nekatera migracijska germanska plemena, kot so Ostrogoti in Vizigoti, videla kot nadaljevalce 'rimske' tradicije. Medtem ko uporaba izraza pozna antika nakazuje, da so se družbene in kulturne prioritete klasične antike ohranile po vsej Evropi vse do srednjega veka, uporaba izraza zgodnji srednji vek ali zgodnji bizantinski vek poudarja prelom s klasično preteklostjo, izraz obdobje preseljevanja ljudstev pa po navadi zmanjšuje pomen motenj v nekdanjem Zahodnem rimskem cesarstvu, ki jih je povzročilo ustvarjanje germanskih kraljestev znotraj njegovih meja, začenši s foedusom z Goti v Akvitaniji leta 418.Za vdor Gotov, Hunov in renskih osvajalcev leta 406 (Alani, Svevi, Vandali) kot neposredne vzroke za ohromitev Zahodnega rimskega cesarstva glej Peter Heather, Padec rimskega cesarstva: nova zgodovina Rima in barbarov (Oxford University Press, 2005).
Splošni upad prebivalstva, tehnološkega znanja in življenjskega standarda v Evropi v tem obdobju je postal arhetipski primer družbenega propada za pisatelje iz renesanse. Zaradi tega upada in zlasti relativnega pomanjkanja zgodovinskih zapisov iz Evrope se je obdobje od približno začetka 5. stoletja do karolinške renesanse (ali še kasneje) imenovalo temni vek. Ta izraz je bil večinoma opuščen kot ime za historiografsko obdobje, v periodizaciji poznega Zahodnega rimskega cesarstva, zgodnjega Bizantinskega cesarstva in zgodnjega srednjega veka pa ga je nadomestil izraz pozna antika.Gilian Clark, Late Antiquity: A Very Short Introduction (Oxford 2011), pp. 1–2. Izraz se redko uporablja za Britanijo; propad rimske oblasti na otoku v začetku 5. stoletja velja za edinstven vidik evropske zgodovine v tem obdobju.
Glavni dogodki Med vladavino Dioklecijana, ki je začel s prakso štirih hkratnih cesarjev (tetrarhija), je cesarstvo začelo doživljati precejšnje spremembe. Na vzhodni meji je zamenjava partskih vladarjev Perzije s Sasanidi povzročila vrsto rimsko-sasanidskih vojn. Krščanstvo, ki ga je Dioklecijan preganjal, je Konstantin I. Veliki z Milanskim ediktom legaliziral. To je omogočilo pokristjanjevanje Rimskega cesarstva v preostalem delu 4. stoletja. Teodozij I. (umrl 395) je z Solunskim ediktom nicejsko krščanstvo razglasil za državno cerkev. Medtem je v 5. stoletju Konstantinopel postal nova prestolnica in je nadomestil Rim kot največje mesto cesarstva, saj je postal tudi eno največjih na svetu. Do 6. stoletja je bilo njegovo prebivalstvo desetkrat večje od rimskega.
Obdobje preseljevanja ljudstev, v katerem so se v poznem 4. stoletju selila in vdirala številna velika nomadska plemena (vključno z germanskimi, hunskimi in slovanskimi) v Rimsko cesarstvo, je povzročilo hude motnje in privedlo do plenjenja Rima s strani Vizigotov leta 410 in kasnejšega plenjenja Rima s strani Vandalov leta 455. Do leta 476 je Zahodno rimsko cesarstvo propadlo in ga nadomestila tako imenovana barbarska kraljestva. Rimu je vladalo arijsko Ostrogotsko kraljestvo iz Ravene. Nastala kulturna fuzija grško-rimskih, germanskih in krščanskih tradicij je oblikovala temelje poznejše kulture Evrope.
V 6. stoletju se je rimska imperialna oblast nadaljevala na vzhodu, nadaljevale pa so se tudi bizantinsko-sasanidske vojne. Pohodi Justinijana Velikega so privedli do padca Ostrogotskega in Vandalskega kraljestva ter njune ponovne vključitve v cesarstvo, s čimer so mesto Rim in večji del Italije in Severne Afrike spet padle pod imperialni nadzor. Čeprav je bil večji del Italije kmalu izgubljen v korist Langobardskega kraljestva, je rimski Ravenski eksarhat vztrajal in zagotovil tako imenovano bizantinsko papeštvo. Justinijan je zgradil Hagijo Sofijo, odličen primer bizantinske arhitekture, in zgodil se je prvi izbruh stoletja trajajoče prve pandemije kuge. V Ktezifonu so Sasanidi dokončali Taq Kasro, katerega kolosalni ivan je največji enorazponski obok iz neojačene opeke na svetu in zmaga sasanidske arhitekture.
Sredino 6. stoletja so zaznamovali ekstremni podnebni dogodki (vulkanska zima 535–536 in poznoantična mala ledena doba) in katastrofalna pandemija (kuga leta 541). Posledice teh dogodkov v družbenem in političnem življenju so še vedno predmet razprav. V 7. stoletju so katastrofalna bizantinsko-sasanidska vojna 602–628 in pohodi Kozrava II. in Heraklija olajšali nastanek islama na Arabskem polotoku v času Mohameda. Kasnejše muslimanske osvojitve Levanta in Perzije so strmoglavile Sasanidsko cesarstvo in trajno odvzele dve tretjini ozemlja Vzhodnega rimskega cesarstva izpod rimskega nadzora, s čimer so oblikovale Rašidunski kalifat. Bizantinsko cesarstvo pod Heraklijsko rodbino je začelo srednje bizantinsko obdobje in skupaj z ustanovitvijo Omajadskega kalifata v poznem 7. stoletju na splošno označuje konec pozne antike.
Religija Ena najpomembnejših preobrazb v pozni antiki je bil nastanek in razvoj abrahamskih religij: krščanstva, rabinskega judovstva in sčasoma islama.
Mejnik v širjenju krščanstva je bila spreobrnitev cesarja Konstantina Velikega (vladal 306–337) leta 312, kot je trdil njegov krščanski panegirist Evzebij Cezarejski, čeprav je iskrenost njegove spreobrnitve predmet razprav.Noel Lenski (ed.), The Cambridge Companion to the Age of Constantine (Cambridge University Press, 2006), "Introduction". .A. H. M. Jones, Constantine and the Conversion of Europe (University of Toronto Press, 2003), p. 73. . Konstantin je potrdil legalizacijo religije z Milanskim ediktom leta 313, ki ga je skupaj izdal s svojim tekmecem na Vzhodu, Licinijem (vladal 308–324). Do konca 4. stoletja je cesar Teodozij I. krščanstvo razglasil za državno religijo, kar je preoblikovalo klasični rimski svet, ki ga je Peter Brown označil za »šelesteč od prisotnosti mnogih božanskih duhov«.Brown, Authority and the Sacred
Konstantin I. je bil ključna osebnost v številnih pomembnih dogodkih v krščanski zgodovini, saj je leta 325 v Nikeji sklical in se udeležil prvega ekumenskega škofovskega koncila, subvencioniral gradnjo cerkva in svetišč, kot je Bazilika Božjega groba, Jeruzalem, in se ukvarjal z vprašanji, kot sta čas Kristusovega vstajenja in njegova povezava s pasho.Eusebius of Caesarea, Vita Constantini 3.5–6, 4.47
Rojstvo krščanskega meništva v 3. stoletju je bil pomemben korak v razvoju krščanske duhovnosti. Čeprav je sprva delovalo zunaj škofovske oblasti Cerkve, je postalo izjemno uspešno in do 8. stoletja je postalo ena ključnih krščanskih praks. Meništvo ni bilo edino novo krščansko gibanje, ki se je pojavilo v pozni antiki, čeprav je imelo morda največji vpliv in je doseglo izjemno geografsko razširjenost. Vplivalo je na številne vidike krščanskega verskega življenja in vodilo do širjenja različnih asketskih ali pol-asketskih praks. Sveti norci in stiliti so šteli med bolj ekstremne oblike, toda prek osebnosti, kot so Janez Zlatousti, Hieronim, Avguštin ali Gregor Veliki, so meniške drže prodrle tudi na druga področja krščanskega življenja.
Pozna antika zaznamuje upad rimske državne religije, ki jo postopoma omejujejo edikti, ki so jih verjetno navdihnili krščanski svetovalci, kot je bil Evzebij, do cesarjev iz 4. stoletja, in obdobje dinamičnega verskega eksperimentiranja in duhovnosti s številnimi sinkretičnimi sektami, nekatere so nastale stoletja prej, kot so gnosticizem ali neoplatonizem in kaldejski oraklji, nekatere pa so nove, kot je hermetizem. Vrhunec je dosegla z reformami, ki jih je zagovarjal Apolonij iz Tiane, ki jih je sprejel Avrelijan in jih oblikoval Flavij Klavdij Julij, da bi ustvaril organizirano, a kratkotrajno pogansko državno religijo, ki je zagotovila njeno podzemno preživetje v bizantinsko dobo in pozneje.Smith, Rowland B.E. Julian's Gods: Religion and Philosophy in the Thought and Action of Julian
Mahajanski budizem se je razvil v Indiji in vzdolž svilne poti v Srednji Aziji, medtem ko se je manihejstvo, dualistična vera, pojavil v Mezopotamiji in se razširil tako na vzhod kot na zahod, nekaj časa pa se je v rimskem cesarstvu kosal s krščanstvom.
Številne nove religije so se zanašale na pojav pergamentnega kodeksa (vezane knjige) namesto na papirusni zvitek (zvitek), saj je prvi omogočal hitrejši dostop do ključnih gradiv in lažjo prenosljivost kot krhki zvitek, kar je spodbudilo vzpon sinoptične eksegeze, papirologije. V tem pogledu je pomembna tema Petdeset Konstantinovih Biblij.
Laiki proti duhovščini V nedavno legitimirani krščanski skupnosti 4. stoletja je bila delitev bolj izrazita med laiki in vse bolj celibatnim moškim vodstvom.Heronim Stridonski je leta napisal polemično razpravo Proti Vigilantiusu, da bi med drugimi spori o relikvijah svetnikov spodbujal večjo duhovno naravo celibata pred zakonsko zvezo. Ti moški so se predstavljali kot oddaljeni od tradicionalnih rimskih motivacij javnega in zasebnega življenja, zaznamovanih s ponosom, ambicijo in sorodstveno solidarnostjo, in so se razlikovali od poročenega poganskega vodstva. Za razliko od kasnejših omejitev duhovniškega celibata je celibat v poznem antičnem krščanstvu včasih prevzel obliko abstinence od spolnih odnosov po poroki in postal je pričakovana norma za mestno duhovščino. Celibatna in odmaknjena višja duhovščina je postala elita, ki je bila po ugledu enaka mestnim veljakom, potentes ali dinatoi.Brown (1987) p. 270.
Vzpon islama
Islam se je pojavil v 7. stoletju in spodbudil arabske vojske k napadu na Vzhodno rimsko cesarstvo in Sasanidsko cesarstvo Perzije ter uničil slednjega. Po osvojitvi celotne Severne Afrike in Vizigotske Španije je islamsko invazijo ustavil Karel Martel v bitki pri Toursu v sodobni Franciji.Za tezo o komplementarni naravi islama absolutističnemu trendu krščanske monarhije glej Garth Fowden, Empire to Commonwealth: Consequences of Monotheism in Late Antiquity, Princeton University Press 1993
O vzponu islama prevladujeta dve glavni tezi. Po eni strani obstaja tradicionalni pogled, ki ga je zagovarjala večina zgodovinarjev pred drugo polovico 20. stoletja (in pozneje) ter muslimanski učenjaki. Ta pogled, tako imenovana teza »izven Arabije«, trdi, da je bil islam kot pojav nov, tuj element v poznoantičnem svetu. S tem je povezana Pirennska teza, po kateri so arabske invazije – z osvajanjem in prekinitvijo sredozemskih trgovskih poti – zaznamovale katastrofalen konec pozne antike in začetek srednjega veka.