France Svetličič (tudi Frančišek, Fran, Franc in Franz Suetlizhizh), slovenski duhovnik in pesnik, * 2. april 1814, Idrija, † 22. februar 1881, Ljubljana.
Svetličič je bil eden najvidnejših predstavnikov slovenske poezije v novejši dobi.
Življenje Svetličič se je rodil v Idriji očetu Martinu in materi Mariji (rojeni Golob). Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju, nato pa med letoma 1827 in 1835 ljubljanski licej. V Ljubljani je nadaljeval študij teologije in bil 5. avgusta 1839 posvečen v duhovnika.
Po posvečenju je služboval kot kaplan v Rovtah (do 1843), v Cerknici (do 1846) in na Vrhniki (do 1856). Nato je župnikoval v Sorici (do 1863) in v Godoviču (do 1879), ko se je upokojil. Kot delničar banke Slovenija je izgubil vse premoženje, zato je po upokojitvi živel najprej na Razdrtem, pozneje v Ljubljani, kjer so ga materialno podpirali duhovniški prijatelji. sličica|Svetličičev grob Umrl je 22. februarja 1881 v Ljubljani zaradi vodenice. Tam je bil čez dva dni pokopan.
Literarno delo Za pesništvo ga je v času bogoslovnega študija navdušil Fran Metelko. Objavljal je predvsem v Kmetijskih in rokodelskih novicah (1846–1869), Slovenskem glasniku (1860–1863) ter sodeloval pri Vodnikovem spomeniku leta 1859. Anton Janežič je načrtoval izdajo njegove pesniške zbirke v Cvetju, zato je Svetličič svoje pesmi popravljal in dopolnjeval; del pesmi je ostal v rokopisni zapuščini, iz katere je gradivo črpal tudi Josip Marn za objave v Jezičniku.
Svetličič velja za najboljšega pesnika noviške dobe. Vpliv Prešerna je pri njem izrazit, tako v miselnosti kot v oblikovni dovršenosti, zlasti v sonetu, vendar ostaja znotraj postromantičnega toka. Njegova poezija ni priložnostna, temveč izraz notranjega doživljanja in razmišljanja o življenju, sreči, nesreči, minljivosti ter veri v višji red in pravičnost.
Med najpomembnejše razmišljajoče pesmi sodijo:
Življenja namen Življenje Minljivost Pot skozi življenje
Pogosto uporablja poučne in vzgojne tone, zlasti v pesmih Dekletom in Mladeničem. V liriki se opira na podobe narave, kmečkega dela (oranje, sejanje, košnja, žetev) ter romantične prispodobe, kot so popotnik, romar, jetnik ali plovba po morju. Posebno mesto zavzemajo domovinske in zgodovinske teme, kjer izraža ponos nad lepoto domovine in razmišljanje o njeni preteklosti, npr. v pesmih Na planini, Hrušica, Na Mravljiškem vrhu, Slovenski junak, V spomin slovenskega junaka in Slovencem.
Pripovedna poezija V pripovednih pesmih se Svetličič pogosto naslanja na ljudsko izročilo in Janeza Vajkarda Valvasorja, pri čemer se motivno navezuje na kraje svojega službovanja. Med najpomembnejšimi so:
Cerkniško jezero Ukleti graščak Turški križ Zaklad na Hudem polju
Večina teh pesmi je zložena v nibelunški kitici. Pesem Erazem Ravbar, povzeta po Valvasorju, je oblikovno in vsebinsko zasnovana po Prešernovem Povodnem možu. Tudi v pripovedni poeziji prevladuje romantično-vzgojna misel.
Svetličičeve pesmi so bile večkrat ponatisnjene v šolskih berilih Antona Janežiča in Jakoba Sketa ter v različnih antologijah slovenske poezije. Šest pesmi je bilo vključenih v antologijo Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja, ki jo je uredil Alfonz Gspan. Že sodobniki so ga ocenjevali kot osrednjega in najpomembnejšega pesnika Kmetijskih in rokodelskih novic.
Sklici
Viri
Kategorija:Slovenski pesniki Kategorija:Slovenski rimskokatoliški duhovniki